A mi lahko razložite kaj sploh je problem
Upravni odbor Zveze druatev gluhih in naglusnih Slovenije je 15.06.2006 razpravljal o porocilu Racunskega sodisca.V zapisniku je med drugim zapisano:”Ostale nepravilnosti,kot so:izracun visine odpravnine,solidarnostna pomoc,nadomestilo place za odobje odsotnosti zaradi letnega dopusta,razlicni dodatki pa so zgolj racunovodske napake,nastale v racunovodstvu ZDGNS.Zaposleni na razkritje nepravilnosti niso imeli nobenega vpliva, zato racunsko sodisce tudi ne zahteva vracila”
SKLEP:UO SOGLASNO IZREKA CESTITKE ZVEZI IN VSEM,KI SO SODELOVALI PRI REVIZIJI RACUNSKEGA SODISCA ZA DOBRO MNJENE.
Komentar: A ni to podobno Avstraliji in olimpiadi gluhih.Kako je to mozno,da UO cestita za otujenih 10 milijonov,ali je mozno da Rcunsko sodice krsi Zakon o racunskem sodiscu,ali spet Planinc manipulira in zavaja clane UO ZDGNS.
SPODAJ JE ORGINAL REVIZIJSKO POROCILO RACUNSKEGA SODISCA.
Revizijsko poročilo o računovodskih izkazih in pravilnosti poslovanja Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije v letu 2004
Računsko sodišče je revidiralo računovodske izkaze in pravilnost poslovanja Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije, Drenikova 24, Ljubljana (v nadaljevanju: ZDGNS), ki kot prostovoljno združenje gluhih in naglušnih oseb v Sloveniji ugotavlja, zagovarja in zadovoljuje posebne potrebe članov v družbi.
Cilj revizije je bil izrek mnenja o računovodskih izkazih ZDGNS za leto 2004 in o pravilnosti poslovanja ZDGNS v letu 2004.
Računsko sodišče je ugotovilo, da revidirana bilanca stanja na dan 31. 12. 2004 in izkaz poslovnega izida za leto 2004 v vseh pomembnih pogledih prikazujeta resnično in pošteno stanje sredstev in obveznosti do virov sredstev ter prihodke in odhodke v skladu s Slovenskimi računovodskimi standardi, in izreklo pozitivno mnenje o računovodskih izkazih ZDGNS za leto 2004.
Pri revidiranju pravilnosti poslovanja v letu 2004 pa je računsko sodišče ugotovilo, da je ZDGNS v več primerih ravnala v nasprotju s predpisi:
• pri določanju in obračunavanju osnovnih plač, nadomestil plač za obdobje odsotnosti zaradi letnega dopusta in dela plače za delovno uspešnost ter dodatkov ni upoštevala Zakona o invalidskih organizacijah, Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti, Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva ter Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v ZDGNS in zato za leto 2004 za plače obračunala in izplačala za 9.157 tisoč tolarjev preveč;
• pri izračunu višine odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni upoštevala Zakona o delovnih razmerjih in zato zaposlenemu obračunala in izplačala za 829 tisoč tolarjev prenizko odpravnino;
• zaposlenemu je obračunala in izplačala previsoko solidarnostno pomoč v znesku 144 tisoč tolarjev v nasprotju s 101 členom KPDZSV;
• preveč je obračunala in izplačala stroške po pogodbi o delu v znesku 404 tisoč tolarjev.
Razen zgoraj navedenih nepravilnosti je po našem mnenju Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije v letu 2004 v vseh pomembnih pogledih poslovala v skladu s predpisi. Računsko sodišče je zato o poslovanju ZDGNS v letu 2004 izreklo mnenje s pridržkom.
Odzivno poročilo ni potrebno, ker je ZDGNS že med izvajanjem revizije odpravila ugotovljene nepravilnosti oziroma sprejela ustrezne popravljalne ukrepe.
Ljubljana, 11. maja 2006
S Petro Rezar o podobah in samopodobah invalidov
Funkcionarji so postali bogovi
Predstavnica mestnega društva gluhih v Ljubljani meni, da so spori, ki se vrstijo med invalidi in njihovimi funkcionarji, samo vrh ledene gore
Petra Rezar: “Glas poslancev v slovenskem parlamentu ni moj glas niti glas gluhih ali drugačnih.”
xxx
Ključne besede: Petra Rezar, invalidi, gluhi, YHD, Elena Pečarič
“Kaj imajo slepi od vsega tega denarja?” S tem preprostim vprašanjem je Elena Pečarič, tista neutrudna predsednica YHD – Društva za teorijo in kulturo hendikepa, ki si je s svojimi pogledi na šefe invalidskih organizacij nakopala že precej težav, prejšnji mesec dregnila tudi v Zvezo društev slepih in slabovidnih. Po njenih besedah naj bi Zveza razpolagala “z ogromnimi sredstvi”, slepi pa imajo od vsega tega denarja bore malo ali pa nič. Tisti člani, ki so to umazano igro z invalidskim denarjem spregledali, doživljajo “grobe napade in so izobčeni”.
Ampak Elena Pečarič ni edina, ki javnost opozarja na nevarna razmerja med člani invalidskih organizacij in njihovimi funkcionarji. Tudi gluha profesorica likovne pedagogike Petra Rezar meni, da je to, kar se zdaj dogaja, “le vrh stare ledene gore”. Kje je torej jedro problema? “Glavni problem je v zastareli miselnosti in vzgoji invalidov oziroma drugačnih; že v zgodovini so bili ‘drugačni’ vnaprej zaznamovani z določeno vlogo v družbi,” razmišlja Rezarjeva. Tako so se naučili, da so zares invalidi in odvisni od drugih, kajti “vsak poskus osamosvajanja je bil bolj ali manj zatrt, tudi v kali. Vsak, ki si je drznil biti bolj glasen, je bil ponižan ali zavrnjen v lastni skupnosti, ker je preostalih 90 % ugotovilo, da je udobneje biti pod pokroviteljstvom, kot biti odgovoren in samostojen. Funkcionarji so postali bogovi, ki imajo škarje in platno v rokah. Njihove ideje pa nezavedno podpirajo pristojni organi v prepričanju, da je to res najbolje. -e večje skupine invalidov so odrinjene na rob prav zaradi lastnih razmišljanj: Vem, da ne vem, kaj je moja pravica. Najbolj tragično je, da ta razkol v skupnostih invalidov podpirajo in izkoriščajo funkcionarji za uveljavitev lastnih interesov. Velik del odgovornosti je pri invalidih samih, da je stanje tako, kot je. Vsa moč je v njihovih rokah, če bi le vedeli in hoteli. Prihajajo pa nove generacije invalidov, ki prinašajo nov, pozitiven odnos do sebe in drugih. Ali bo tudi zanje prepozno? Rešitev je v vzpostavitvi ustreznega varovalnega mehanizma in popolni preobrazbi vseh organizacij. Nekje mora biti odgovornost in tudi posledica.”
– Ste zaradi tega, ker ste si v zadnjih letih “drznili biti glasni”, tudi sami doživeli kaj neprijetnega?
“Vse neprijetnosti so se pokazale lani, ko so ukinili prvi forum gluhih na spletu. Takrat sem bila kot odgovorna urednica najbolj izpostavljena v krogu gluhih, ki so bili zmanipulirani. Seveda sem bila glavni grešni kozel, v resnici je to bilo odvračanje pozornosti od pravega problema. Najbolj žalostno je, da so to počeli slišeči, ki so spodbujali konflikte med gluhimi. Zelo malo je gluhih, ki bi se hoteli izpostavljati v javnosti ali za skupnost gluhih. Neverjetno je, da imajo še vedno tako negativno samopodobo. Bojijo se, da bodo tarča kritik, da bodo ponižani, in s tem omejujejo prav sami sebe. Začarani krog. Sama se srečujem z nevidnimi ovirami, predsodki ali z nevednostjo. Zadnjič mi je neka mlada ženska, ko sem ji dejala, da ne slišim, začela glasno govoriti v uho. Morala sem jo poučiti, da tako ne gre, he he. Doživela sem veliko nesramnosti, moja razredničarka v srednji šoli me je ponižala pred celim razredom, kjer sem na lastni koži izkusila razlikovanje: za slepega sošolca so imeli razumevanje, ker so lahko komunicirali z njim, mnogim pa po tolikih letih še ni kapnilo, kaj pomeni biti gluh.”
– Kaj pomeni biti gluh?
“Kot gluha imam absolutno manj možnosti. Pa ne zaradi mojih ovir, pač pa zaradi miselnosti okolice. Ubadam se s tistimi zadevami, s katerimi se slišeči ne ubadajo. Kako naj pokličem taksi? Kako naj naročim pico? Kako naj telefoniram in uredim zadevo? Moram za to prositi tolmača ali kogarkoli? Tudi v tem nimam več svoje zasebnosti in lastne volje. Včasih pa pogrešaš le toplino glasu…”
– Gluhota ni vidna, ste rekli pred časom, ko ste poskušali povzeti problem gluhih v vsakdanjem življenju. Kdor ni gluh, bi pričakoval, da boste rekli neslišnost. Zakaj je nevidnost za gluhe tako problematična?
“Gluhota je bila vedno nevidna, anonimna stvar. Družine so zaradi nevednosti skrivale gluhe otroke, jih dajale v umobolnice. Grki so gluhe metali v prepade, Rimljani so jim odvzeli vse pravice. Danes so gluhi še vedno nevidni: nikjer jih ne opazimo v javnem življenju. Gluhi zelo dobro skrivajo svojo pomanjkljivost, dokler ni treba vzpostaviti komunikacije. -ele zatem pride šok za slišečega in gluhega. Gluhi se nenadoma zave, da ni uresničil svoje potrebe; slišečemu pa še na pamet ne pride, da je pred njim gluhi. Tako se gluhi zave, da je tujec v svetu slišečih.”
– Vi zagotovo ne sodite med nevidne: lani ste bili nominirani za Slovenko leta, sicer ste profesorica likovne pedagogike, v Ljubljani ste ustanovili Mestno društvo gluhih. Kaj vas žene?
“Karkoli storiš, ne moreš ubežati svetu tišine. Lahko se bojuješ proti tišini, se prepustiš usodi ali pa skušaš iz tega potegniti kar največ. Skušam iz tega narediti kaj več. V življenju ni ovir, ovire si postavljamo le sami. Gluhote ni, gluhota to postane, če skušamo najti prispodobo v odnosu. Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj in v čem naj bi bila drugačna od vrstnikov. Moja družina me ni nikoli videla drugačno. Z leti se vse bolj zavedaš, da so vse ovire pravzaprav priučene; da so nenapisan okvir, s katerim bi se družba rada zaščitila pred drugačnostjo. Žene pa me misel, da zmorem vse, če to zares želim. Hkrati pa preizkušam samo sebe.”
– Na zadnjih državnozborskih volitvah ste še s štirimi kolegi kandidirali na Junijski listi. Da parlament, v katerem bi sedeli gluhi, ne bi bil več isti parlament, ste rekli. Zakaj?
“Ker bi se končno vzpostavil novi odnos do ljudi s posebnimi potrebami. Glas teh poslancev ni moj glas niti glas gluhih ali drugačnih. Če sem nekomu spremenila pogled na gluhoto, je bil moj cilj dosežen. Za to bi si morali prizadevati vsi. Zagotovo bi parlament s tem ogromno pridobil. Komunikacija bi bila bolj spoštljiva in na višjem nivoju, saj bi si vsi morali prizadevati, da bi razumeli drug drugega. Ena najlepših stvari, ki se je zgodila po volitvah, je ta, da so v Cankarjevem domu uvedli tolmača ob bralnih večerih. Žal je odziv gluhih majhen in upravičeno se bojim, da še malo tega, kar imajo, lahko izgubijo. V javnosti vidim moč, ki lahko spremeni veliko stvari na bolje, in s tem tudi gluhim pribori tisto mesto v družbi, ki jim pripada.”
Tole je povzetek revizijskega poročila o reviziji računovodskih izkazov in pravilnosti poslovanja ZDGNS v letu 2004. Celotno poročilo pa je v PDF formatu na voljo tukajle:
http://www.rs-rs.si/rsrs/rsrs.nsf/0/K1704BF7279F61D76C125716B004895F7/$File/2140405.pdf
V antični Grčiji niso v prepade metali le gluhih, ampak vse invalide po vrsti, še zlasti, če so bili invalidi od rojstva… Tudi drugi invalidi so bili skozi vso zgodovino zapostavljeni, ne le gluhi.
Toda poglejte: Danes so slepi, slabovidni, distrofiki, paraplegiki, cerebralni paralitiki bolj opaženi kot gluhi, več nastopajo v javnosti kot gluhi in več pravic imajo kot gluhi! Zakaj? Ker se ne bojijo šibe, tako kot gluhi!
Zanim me tudi, ali je bil Homer, slepi grški pesnik, slep od rojstva ali je oslepel kasneje v življenju, ko je bil že star? To me še zlasti zanima zato, ker je živel približno 300 let pred Aristotlom, ki je za gluhe govoril, da jih ni mogoče izobraziti in da so dobri le za sužnje. Aristotel je živel v tistem času, ko je obstajala Sparta, v Sparti pa so invalide metali v prepad… Prav neverjetno se mi zdi, da bi nekdo, ki je slep od rojstva, v 8. stoletju pred našim štetjem uspel in postal za povrh še slaven!
NČR: Mag ni kršil novinarskega kodeksa
Ljubljana Revija Mag v nepodpisanem prispevku z naslovom Slepi potnik, objavljenem v rubriki Bulvar, po mnenju Novinarskega častnega razsodišča (NČR) ni kršila novinarskega kodeksa. Tako se je odločilo, ker glede na različni pričevanji, ki ju je imelo na voljo, ni moglo z zanesljivostjo ugotoviti dejanskih okoliščin, opisanih v prispevku. NČR je ob tem opozorilo na neustrezno prakso novinarjev, da navajajo informacije ali mnenja zgolj ene strani.
Aljoša Redžepovič se je na NČR pritožil zaradi naslova in besedila, ki se je glasilo takole. »Sekretar Zveze gluhih Aljoša Redžepovič si rad privošči na njihov račun. Na olimpijske igre gluhih v Melbournu je odpotoval že 27. decembra, čeprav so se začele šele 5. januarja. S seboj je vzel tajnico, tekmovalci pa zaradi varčevanja niso mogli imeti ob sebi trenerjev in tudi ne zapriseženega tolmača, ki je edini zmožen nevtralnega prevajanja. Nadomestil ga je Redžepovič sam, ko si je odtrgal čas od poležavanja na plaži.« 1. člen kodeksa naj bi Mag kršil z naslovom, saj v Melbourne – tako pritožnik – ni potoval tajno, temveč kot član vodstva, tolmač in prevajalec reprezentance. Pojasnil je, da so nekaj dni prej odpotovali zaradi pravočasne aklimatizacije. Trditev, da je s sabo vzel tajnico, naj bi bila neresnična, prav tako trditev, da tekmovalci niso mogli imeti s sabo trenerjev (v ekipi so bili trije trenerji in en terapevt). 3. člen naj bi Mag kršil, ker ni opozoril, da gre za ugibanja.
Novinar in uredništvo na očitane kršitve nista odgovorila, si je pa NČR med postopkom pridobilo pričevanja in dokumente z obeh strani. Oglasil se je Edvard Bogataj, ki je sodeloval z novinarji Maga, in zatrdil, da vse zapisane navedbe držijo. Redžepovič po njegovem v Melbournu ni imel dostopa do prizorišča, tja je potoval brez ustreznih kvalifikacij za tolmača, v reprezentanco pa naj bi stlačil tudi svojo tajnico Biserko Bolta. Priložil je tudi njeno (domnevno) fotografijo, posneto na letališču v Melbournu. V Zvezi gluhih domneve, da je na fotografiji Biserka Bolta, niso ne potrdili ne zanikali. Odgovorili so le, da so odpravo spremljali številni turisti, in priložili seznam uradno potrjenih udeležencev, na katerem omenjene tajnice ni. Po njihovem Redžepovič obvlada znakovni jezik, usposabljanje pa naj bi opravil na univerzi za gluhe v ZDA. Ker olimpijada ni državni dogodek, pogojev, ki jih določajo slovenski predpisi, v Melbournu po mnenju Zveze gluhih ni bilo treba izpolnjevati. Bogataj je vztrajal, da vsi člani reprezentance niso imeli s sabo trenerjev (to drži) in da še vedno ni jasno, kdo je plačal pot v Avstralijo devetim ljudem, ki niso bili na seznamu, a so tam vsekakor bili. (ri)
…Po njihovem Redžepovič obvlada znakovni jezik, usposabljanje pa naj bi opravil na univerzi za gluhe v ZDA…
Toliko o Redžepovićevem znanju jezikovnega jezika:
Tiskovna konferenca je minila brez uradnega tolmača, zato je nastala neprijetna situacija. Organizatorji so na to preprosto pozabili, šele ko je neko gluho dekle vprašalo kje je tolmač, so organizatorji panično iskali med obiskovalci, ali je med njimi kakšen tolmač. Sreča pa jih je pustila na cedilu. Kako so reševali situacijo? Kadar so imeli besedo gluhi, so morali kretati in govoriti na glas. V tem primeru so bili na slabšem novinarji. Kadar pa so slišeči govorili, sta vlogo tolmača prevzela Aljoša Redžepovič in Bogdan Tanasič, ki pa ju kljub trudu po vseh močeh številni gluhi niso razumeli. Ta situacija s tolmačem se ni zgodila prvič.
…Ker olimpijada ni državni dogodek, pogojev, ki jih določajo slovenski predpisi, v Melbournu po mnenju Zveze gluhih ni bilo treba izpolnjevati…
Seveda ni državni dogodek, to je svetovni dogodek v svetu gluhih. Ne vem o kaksnih pogojih govorijo???
Če je to svetovni dogodek, bi morali veljati mednarodni predpisi, državni predpisi pa bi morali biti postavljeni na podlagi mednarodnih predpisov, kar pomeni, da so tudi tam morali izpolnjevati pogoje… Če pa je bil ta dogodek le delanje potičk iz blata na oddaljenih plažah Melbourna, pa res ni bilo treba izpolnjevati nobenih pogojev…
Ali je bila v Avstraliji resna olimpijada ali tekmovanje v delanju potičk iz blata? Glede na pogoje, ki so jih morali izpolnjevati športniki, da so lahko šli na olimpijske igre v Melbourne, sem sklepala, da je bila to resna olimpijada. Pogoji so bili objavljeni na spletni strani ZDGNS. Toda, po tem, kar sem prebrala tukaj na tem forumu, sklepam, da je šlo bolj za turistično potovanje in tekmovanje v delanju potičk na mivki za zabavo.
Nekdo me je izzval: čemu molčimo, čemu dopuščamo škandal o znanju jezika gluhih pri Redžepoviču.
Sem gluh, ampak moči in vpliva nimam na nikogar, še na matičnega predsednika ne. Kaj lahko naredimo? Nič. Lahko le apeliramo na vse gluhe predsednike (preko tega foruma), da se zbudijo, da se uprejo neresničnim zgodbam (niso prve, ne zadnje) tajnikov o njihovi (ne)sposobnosti v obvladanju jezika gluhih.
Od Redžepovičevih izjav se distanciram. Resnica je le v tem, da kljub dolgoletnemu stažu na Zvezi, maha po svoje. To vemo vsi. Če bi bilo drugače, Redžepovič s seboj ne bi povsod vlačil tolmača razen v tujino. Ni pa sposoben prevajati kot tolmač, saj niti to ni, niti nima certifikata kot dokazila o znanju jezika. Do tega certifikata ni priti tako enostavno, potrebna je šola, preverjanje ter strogi izpiti.
Ne vem, zakaj si Redžepovič smelo privošči take izjave in gluhi na to ne reagirajo. Sicer pa ves svet ve, da so gluhi slovenceljni navadni osli in da ima Redžepovič zato jajca – brez sramu, zadrege.
In svet se vrti, psi lajajo, karavana gre dalje.
Živko imaš popolnoma prav. Menim, da v tvoje izjave noben bralec tega foruma ne sme dvomiti!!!! Povedal si le resnico! Kratko in jedrnato!
Da gluhi ne razumejo mahanja REdžepoviča, seveda, krivda ni na strani! Vsak pozna svoj jezik! Tudi gluhi!
Postavljajo se mi pa sledeča vprašanja:
Kako lahko nekdo dela z ljudmi, čigar jezika ne pozna? Kako lahko nekdo dela z ljudmi, če jih ne razume?
Ali lahko nekdo dela z ljudmi, ki govorijo samo angleško, sam pa angleščine ne pozna? V kateri državi je to dovoljeno?
Po eni strani se čudim, da se te stvari v Sloveniji tako dolgo dovoljujejo, po drugi strani pa vem, da bi na moje vprašanje z vrha takoj dobil odgovor, ki bi bil takle: Ne moremo soditi, ker nismo strokovnjaki na tem področju.
V redu. In kdaj bodo stopili strokovnjaki s področja znakovnega jezika (strokovni svet za znakovni jezik in ostali) v sodelovanje s tistimi, ki imajo moč in vso pristojnost, da take stvari rešujejo? Ni jim v interesu???? Boljše se je ne izpostavljati.??? Pa tudi to, kot kaže, so si vsi na tem področju prijatelji!
In potem se hvalijo, da gluhim pomagajo… Kako? Kako lahko pomagaš človeku, če ga ne razumeš, ne razumeš kaj ti govori in hkrati te gluh ne razume? Hmh, z denarjem???? Ne, denarne pomoči se ne delijo ne na zvezi in ne v društvih! Denarne pomoči se dodeljujejo na Centrih za socialno delo in na Zavodih za zaposlovanje. REs je, da zveza daje denar društvom, ampak to je že druga zgodba.
To je tema, o kateri se da pisati strani in strani…. bo pa dovolj za prvi razmislek.
Jože, to da ljudje delajo z ljudmi, čigar jezika ne razumejo, je očitno dovoljeno v Sloveniji. Moram pa dodati, da Aljoša Redžepovič sploh ni osamljen primer. Tudi med slišečimi je namreč tako. Poznam zdravnika, ki že vrsto let dela v Sloveniji, na območju, ki ni niti najmanj narodnostno mešano, a ne zna niti besedice slovensko! S svojimi strankami govori izključno hrvaško! Njihovo razmišljanje je takšno: Drugi lahko govorijo hrvaško s slovenskimi strankami, torej lahko tudi jaz delam s strankami, katerih jezika ne poznam! To je vsakdanja praksa. Žal.
Avgusta bom obiskal zadarsko društvo gluhih in naglušnih,ki sem dobil vabilo po emailu!!Verjetno bom pisal na revijo IST tako,da bo prečitala vsa Slovenija!!Sam sem že podrobno gledal po netu in vidim,da pri nas po njihovem standardu zaostajamo!!Pa bomo videli kako je tam v Zadru!!Oktobra po vsej verjetnosti bom obiskal društvo v Slavonskem Brodu!!
Lp