V čigavem imenu oni pišejo gornji pamflet.
So oni morda tiskovni predstavnik Zveze?
Bi jih prosil, da na poluradnem odgovoru napišejo KDO in v ČIGAVEM imenu podajajo SVOJO PLAT RESNICE.

Vidimo, da so dežurni krivec g Škondrič. Nikjer pa ni navedeno, kdaj so sestavljali omenjene akte.
Niti ni jasno, ali imajo ustrezno diplomo pravne in ekonomske smeri za to, ali pa vsaj upravne.
Danes se zakoni čez noč menjajo in laik težko sledi vsem pogruntavščinam.

Redzepovic bo vrnul denar Zvezi za prevec izplacene place ne samo za 2004 po ugotovitvi Racunskega sodiaca,vec od 2002 ko je sprejet Zakon o invalidskih organizacijah.Narobe razmoslja in okrivljuje druge. On je sekretar ZDGNS, naj se enkrat prebere Statut ZDGNS.Bogi Redzepovic vedno ga negdo nasajba:Zdenka,Skondric,Cetic,Percic,sekretari druatev,Jasnica a on tako posten clovek.Lp

Tudi sam sem gledal na računsko in na ustavno sodišče kot razodetje.
Pa me je minilo.

Oni preverjajo le, če se papirji ujemajo s predpisi.
Nič drugega.
Vsebinapravičnost, poštenje jih ne zanima.
Važni so papirji. Njihova skladnost, ne vsebina.

Sam bi tako rekel, da so pač znali dobro vijugati skozi zakonske luknje.
da je pa nekdo na to ponose, je vsaj zame tuga.

Npr nekomu dokupijo eno leto delovne dobe, to sprejme ustrezen organ, na ustrezen način; in vse je zakoniti
Kaj jer pa v ozadju, od korupcije do nepotizma pa nikogar ne zanima.
Zdaj tudi mene ne več.

Rakom je namreč žvižganje všeč.
In to da so šle stvari rakom žvižgat očitno niti rakov ne moti več.
ZaKaj bi pol mene.

Jaa, kaj pa Kosova komisija?

Tako je, Miha. Računsko sodišče zanima samo skladnost poslovanja s predpisi (četudi prirejenimi), ni pa jim važno, da poslujejo pošteno.

Miha, ali greš kdaj v kakšno društvo? Ali si včlanjen v kakšno društvo?

Odgovor v MAGU na naslov “POLNI ZEPI” je podpisala Varja Holec iz odvetniske druzbe Mramor,Sorta,Bilic,Holec kot pravna pooblascenka Zveze.Vprasanje je ,Ali je Zveza gluhih in naglusnih Slovenije druzinska firma Holec & Redzepovic?

Ne.
Ne.
In vedno bolj kaže (99,9%), da tudi nikoli ne bom.

Ne dvomim pa, da vas je v njih tudi nekaj dobrih in predvsem pamet uporabljajočih ljudi.

Ja, da ne bo ostalo nedorečeno, zakaj moj tako visok % sigurnosti.

Kar sem jaz najprej človek, pa še kaj drugega. Šele kasneje pride da sem gluh.
Nisem ovca. In neumnost me zelo moti.
En ima pa visok pritisk.
Ali pa nima ene roke.
Jaz sem pač gluh.

A so tudi njej dokupili kaj let za penzijo???

Kot prvo mu ne zaupam. Se je ukvarjal s politiko, represijo, svojo kariero, pa še s čem.
Prej bi verjel njegovemu predhodniku, sedanjemu tožilcu.
Zato mi ni jasno a je neodvisna oseba, in vredna zaupanja ali pa ga ima nekdo na vajetih in ga ščuva.
Da ni zgolj lovec na male ribe in to po naročilu, in predvsem neuspešen lovec??

Je žekje videti kaj njihovih protikorupcijskih uspehov?
To so borci proti mali korupciji malih ljudi.
Bi kar stavil, da so ljudje, ki so nad njegovim dosegom, nedotakljivi. Nedokazljivi.
Lastniki platna in škarij.
Ja, pa še trg je njihov.

Miha, na enem prejšnjih forumov si si želel spoznati eno fejst blond punco, ki je po tvojem mnenju gluha. Če jo želiš spoznati, moraš prestopiti vrata društva, v katerega je včlanjena (žal ne vem, v katerega je včlanjena, ker niti ne vem, kdo je ona). Gluhi se namreč največkrat zadržujejo v društvih in tam jih je najlažje najti – seveda v času uradnih ur društva.

Srce zlato; si pa naivna. Vse dojemaš dobesedno. Lar je lepo. Ampak življenje ni matematika.
A si kdaj slišala za hec, štos…
To o barbiki sem zapisal v hecu, kot protiutežć b Roberta, ki ga je prevzel črni neznanec z aktovko in turbo Widexi.
Od takrat fant ne more več v miru spat.

Glej. Dons je večina poblajhana. mejkap, enake barve las, šminkle, nohto…
Ni več individualnosti.
Tekoči kozmetični trak.
Človek ne ve več kaj je pod to umetno kožo.Na nek način te deklice dajejo lažen vtis.
Želijo se prikazati, lepše in boljše kot so.
Sam tega ne zmorem.
In tudi ne vem, kaj njih vodi.
Morda da se bolje počutijo?

Mislite samo na trenutek, ki ga živite tukaj.

Pozabljamo na bivanje, na sedanji trenutek.

Življenje je lahko preprosto.

Kajti nihče ne ve kaj bo.

S.

A bi lahko to razložil tudi tistemu, ki ne more ne živeti ne umreti. Ki ne ve kaj bo dal v usta, kako bo oblekel otroke, kje bo spal.

Po drugi strani pa drugi hodijo gledat kakšne so zvezde na južni polobli, ali pa kako v švici naletava sneg ali pa kako v piranu prasketajo drva ko je z izbranko v počitniškem gnezdecu zveze.

Upam , da sedaj revizorji ne bodo uporabili tipke “Delete”:

Posredovanje informacij s sej ZDGNS: Mladen Veršič je člane UO seznal s informacijami o dlovanju ZDGNS. Med drugimi je povedal tudi to, da so ga na zadnji seji UO ZDGNS vprašali v zvezi s Petro Rezar, ki je predsednica Društva gluho-slepih v Velenju. Prosili so ga, da do naslednje seje pridobi informacijo o razlogih ustanovitve novega društva. Člani UO so se v razpravi strnjali, da je to zasebna stvar Petre Rezar, če ima izven društva še druge dejavnosti. ZDGNS naj se sama obrne nanjo, če se ne strinja glede delovanja društva gluhoslepih in funkcije Petre Rezar v njem Mladen Veršič je člane UO seznanil, da bomo morali v letošnjem letu urediti evidenco članstva na podlagi ponovnih anket s člani. Na seji upravnega odbora ZDGNS so dobili Pravilnik o evidenci članstva in Pravilnik o varovanju zaupnih in osebnih podatkov, katerih bodo na enem izmed naslednjih UO ZDGNS potrdili. Tanja Potočnik Honigsman je podala pripombo, da bo vsak anketiranec povedal koliko mesečne plače dobi, s čimer se ne strinja.

Očitno se na Zvezi pripravljajo na vlogo Velikega brata, saj hocejo o nas vedeti prav vse.

Predlagam, da se v evidenco vključi tudi podatek, ali je oseba gluha ali naglušna in kakšno stopnjo naglušnosti ima, tako da bomo končno enkrat vedeli, koliko je med nami gluhih in koliko naglušnih. Pri tem naj bo merilo za gluhoto oz. naglušnost zdravniški izvid, ne pa osebno mnenje posameznika.

Sam se seveda ne bom včlanil. In to ne zgolj zaradi ankete.

Sem resda 100% gluh, ampak tup oz butast pa nisem.
Sem v že preveč okvirih kjer me skušajo notranje disciplinirat. Vkalupit.

No ja, na hrvaškem je še huje.
Ti ravno preberem na netu, da bodo snemali telefonske pogovere SMSje… povsod bo veliki brat (v službi trenutne oblasti) zraven.

Se mi pa doskrat postavivprašanje a je hrvaška na ti ali na oni strani Dragonje.
Pa vem ne bom razlagal zakaj.

Aja, AliaR, pa res.

To kar je napisal Nekdo,BI se strinjal!!

Nekdo: tvoj predlog ni nov. Vsa društva imajo evidenco članstva in vsako društvo pozna število svojih gluhih in naglušnih članov. Novo je to, da Zveza želi imeti tudi podatke o OD ali pokojnini. Novo je še to, da kdor ne bo hotel dati vseh zahtevanih podatkov, ne more biti član društva. UO Zveze je vse to požegnal. Butasto!

ZAKON O DOLGOTRAJNI OSKRBI IN ZAVAROVANJU ZA DOLGOTRAJNO OSKRBO

I. Razlogi za sprejem zakona

Dolgotrajna oskrba je eno izmed področij, ki v deželah Evropske unije in v drugih gospodarsko razvitejših državah v zadnjih letih zavzema vse vidnejše mesto v okviru socialne politike posamezne države. Razlog temu je prvenstveno v staranju prebivalstva, ki se kaže večjem številu in deležu starejše populacije v celotnem prebivalstvu posamezne države. V vseh državah sveta se pričakovana življenjska doba in povprečno trajanje življenja podaljšujeta, le da je ta trend izrazitejši v gospodarsko razvitejših državah kot npr. v Severni Ameriki, pretežnem delu Evrope, na Japonskem in v Avstraliji. Ta pojav je povezan s spremenjenimi gospodarskimi in socialnimi razmerami v zadnjih desetletjih, pa tudi s prizadevanji zdravstvene dejavnosti po preprečevanju in zmanjševanju nalezljivih bolezni in čedalje večjimi uspehi pri obvladovanju kroničnih in degenerativnih obolenj. Povprečna pričakovana življenjska doba se je od leta 1960 do konca devetdesetih let prejšnjega stoletja podaljšala v večini gospodarsko razvitejših državah med 4 (Danska) in 12, 8 (Japonska) leti. Povprečna letna stopnja rasti povprečne pričakovane življenjske dobe je v teh državah dosegala med 0,2 do 0,5%, kar z drugimi besedami pomeni, da se na vsakih 2 do 4 let podaljša za eno leto. Posledica vseh navedenih sprememb se odražajo v demografski strukturi prebivalstva, v kateri se nenehno povečuje število oseb, starejših od 65 in celo od 85 let. Demografi napovedujejo nadaljevanje tega trenda vse do leta 2050, ko naj bi pomrla večina po drugi svetovni vojni rojena »baby boom« generacija. Ob tem pa ni problem sodobne družbe gospodarsko razvitejših držav staranje prebivalstva, temveč posledice, ki jih to prinaša s seboj. Starejša populacija ima namreč posebne potrebe, na zadovoljevanje katerih večina družbenih okolij ni dovolj pripravljenih. Te potrebe niso pogojene le s staranjem ljudi in boleznimi, temveč tudi z drugimi pojavi v družbi, med katerimi je spreminjanje klasične družine in vse večja zaposlenost žensk.

Starejše prebivalstvo ima specifične in drugačne potrebe na področju svoje socialne varnosti, vzdrževanju stikov s socialnim okoljem in ohranjanjem oziroma vzdrževanjem ustrezne kakovosti življenja, kot mlajše generacije. Velik delež tega prebivalstva je zaradi posledic kroničnih obolenj in degenerativnih sprememb, invalidnosti ter poškodb in starostne oslabelosti potreben pomoči druge osebe pri opravljanju temeljnih življenjskih aktivnosti. Starost sama po sebi sicer ni bolezen, je pa z njo in njenimi posledicami močno povezana. Pomoč, ki jo potrebuje veliko starejših oseb in so od nje odvisni, običajno potrebuje dolgo časa oziroma vse življenje. K pojavu take potrebe so prispevale svoje tudi spremenjene družbene in družinske razmere. Prav tako so v sodobnih družinah ženske (matere, žene, hčere, sestre), ki pretežno skrbijo za starejše družinske člane, zaposlene. Bolj ko je staro prebivalstvo in višja ko je zaposlenost, še zlasti žensk, večja je potreba po organiziranju pomoči ljudem, ki sami dolgoročno ne morejo poskrbeti zase in so pri opravljanju temeljnih življenjskih aktivnosti odvisni od drugih. Organizirana družbena pomoč takim osebam je področje dolgotrajne oskrbe. Tako je dolgotrajna oskrba novo področje socialne varnosti, ki se ukvarja s pomočjo ljudem, ki so dolgoročno delno ali popolnoma odvisni od tuje pomoči in jim zagotavlja integrirano zdravstveno in socialno oskrbo. Pri ugotavljanju storitev izhaja iz potreb posameznika, med katere štejejo tudi storitve in aktivnosti za vključevanje teh oseb v socialno okolje.

Posebna delovna skupina v okviru OECD je kot temeljne življenjske aktivnost opredeljuje tiste aktivnosti, ki jih mora človek opraviti vsak dan kot na primer hranjenje, oblačenje, umivanje, gibanje in nameščanje v ustrezno lego ter sposobnosti nadzorovanja odvajanja. Namen dolgotrajne oskrbe ni le omogočanje preživetja človeka, ki rabi tujo pomoč, ampak zagotavljanje čim večje dosegljive kakovosti življenja ob njegovih psihofizičnih sposobnostih in varnosti v domačem okolju ali v posebnem organiziranem institucionalnem varstvu.

Področje dolgotrajne oskrbe po posameznih državah različno definirajo. Po definiciji, ki jo je sprejel Komite ministrov Sveta Evrope, leta 1998, odvisnost pomeni stanje, ko oseba zaradi izgube ali odsotnosti telesne, psihične ali intelektualne samostojnosti, potrebuje pomoč pri opravljanju vsakodnevnih življenjskih aktivnosti. Tej definiciji so pozneje dodajali še posamezne opredelitve glede vzroka nastanka odvisnosti, trajanja takšnega stanja, zahtevnosti pomoči oziroma stopnje odvisnosti. Iz tega izhajajo tudi ključni poudarki definicije dolgotrajne oskrbe, ki jo je sprejela posebna strokovna skupina pri OECD (2005). Ti so na odvisnosti, ki je pri posamezniku prisotna daljši čas, povezanosti med vzrokom nastanka odvisnosti (nesposobnost, kronično stanje, bolezen, poškodba) in odvisnostjo ter omejitve pri sposobnosti izvajanja temeljnih življenjskih aktivnosti.
V okviru Evropske unije, še zlasti njene Komisije za socialno varnost, je osvojeno stališče, da je dolgotrajna oskrba eno izmed tveganj, ki ga je podobno kot starost, invalidnost, bolezen, in brezposelnost nujno vključiti v sistem socialne varnosti posamezne države in osebam, ki potrebujejo tujo pomoč je zagotoviti kritje stroškov, ki pri tem nastanejo. Za doseganje ciljev je potrebna povezanost in sodelovanje med vsemi, ki odločajo o socialni politiki države in med izvajalci dolgotrajne oskrbe na vseh ravneh. Dolgotrajna oskrba se lahko izvaja na domu ali specializiranih ustanovah. Pri najširši definiciji dolgotrajne oskrbe je pričakovano pri posameznih nalogah tudi aktivno sodelovanje svojcev, sorodnikov in znancev, ki naj bi bili eden od pomembnih izvajalcev dolgotrajne oskrbe.

Dolgotrajna oskrba je v prvi vrsti namenjena starejšim ljudem, vendar je namenjena tudi mlajšim osebam, ki zaradi bolezni ali poškodb ali prirojene telesne oziroma duševne prizadetosti potrebujejo pomoč druge osebe.

Organizirana družbena skrb za ljudi, ki so delno ali popolnoma odvisni od tuje pomoči, ni le oblika pomoči družini, ampak predvsem njenim ženskim članom. Splošno je namreč znano, da so izvajalci dolgotrajne oskrbe v skoraj 90 odstotkih ženske, kar velja za poklicne in nepoklicne izvajalce, torej tudi tiste, ki skrbijo in pomagajo svojcem v lastni družini. Slednje zaradi oskrbe in pomoči svojcu neredko opravljajo dvo- ali večizmensko delo, ki vpliva na njihovo kakovost življenja.

Prav v zvezi z vlogo družine v dolgotrajni oskrbi se pojavlja v Evropi največ dilem. Te razprave odpirajo vprašanja, kdo in v kakšni meri je odgovoren ter dolžan zagotavljati oskrbo osebi, ki ne more živeti brez tuje pomoči. Ali je to le družina ali tudi država ? Veljalo naj bi načelo, da je družina dolžna poskrbeti za vsakega svojega člana. Ta moralna obveza in načelo je v praksi težko uresničljiva iz že navedenih razlogov, kot so razpad klasične družine, zaposlitev družinskih članov, ki bi sicer lahko opravljali naloge oskrbe in njihova preobremenjenost. Zato je naloga države, da pomaga ljudem, ki potrebujejo tujo pomoč in jim zagotovi dostopnost do dolgotrajne oskrbe, v tistem delu, ki ga ne zmorejo njihovi družinski člani. Država to svojo dolžnost lahko uresniči na različne načine in sicer z zakonodajo kot tudi z neposrednim zagotavljanjem materialnih pogojev za dolgotrajno oskrbo ali posredno prek različnih vej socialnih zavarovanj oziroma posebnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. Načelo delitve odgovornosti za dolgotrajno oskrbo oseb, ki potrebujejo tujo pomoč, med družino in državo ima svoje utemeljitve. Eno izmed načel, po katerem mora država prevzeti del svoje odgovornosti za dolgotrajno oskrbo temelji na dejstvu, da ima v demokratični in socialni družbi vsak občan pravico do pomoči s stani države, če je v stiski in si ne more pomagati sam. To je celo ena izmed človekovih pravic. Po drugem načelu je povsem nedvoumno, da je družina družbena celica, ki je moralno dolžna aktivno in pozitivno sodelovati pri zagotavljanju pomoči in oskrbi svojemu onemoglemu, ostarelemu, kronično bolnemu ali invalidnemu članu. Ta naloga družine se ne nanaša le na izvajanje storitev dolgotrajne oskrbe, temveč tudi na zagotavljanje finančnih sredstev, ki so potrebna za posamezne storitve in niso predmet kritja s področja socialne varnosti, če le teh nima njihov družinski član, ki je potreben tuje pomoči. Odgovornost in dolžnost družine ima poleg moralne tudi pomembno ekonomsko dimenzijo.
Glede na pričakovana demografska gibanja in pričakovani porast števila oseb, ki bodo potrebovali dolgotrajno oskrbo, ne bo mogoče pokriti vseh stroškov izključno z javnimi sredstvi. Zato je potrebno dolgotrajno oskrbo vzpostavljati na koncepciji mešanega javno – zasebnega dela in financiranja, ki bo temeljilo na delitvi odgovornosti med posameznikom, družino in državo. Ne sme biti nobenega dvoma, da je odgovornost družine do pomoči svojcu, ki ne more poskrbeti zase, večja od odgovornosti, ki jo ima država. Slednja naj bi zagotovila tisti del potrebne pomoči, ki je ne morejo zagotoviti svojci.

Sodobni pogledi na dolgotrajno oskrbo temeljijo na usmeritvah, po katerih naj bi bilo z njo zagotovljeno osebam, odvisnim od tuje pomoči, da ostanejo čim dalj časa na svojem domu. Takšna orientacija ima svoje humane, moralne in ekonomske prednosti. Bivanje v domačem okolju močno vpliva na kakovost življenje in uspešnost dolgotrajne oskrbe. Izvajanje dolgotrajne oskrbe, še zlasti, če pri tem sodelujejo svojci je ceneje kot institucionalna dolgotrajna oskrba. Izvajanje in organizacija dolgotrajne oskrbe na domu pomeni prihranek pri investicijah za izgradnjo posebnih zmogljivosti, poleg tega so stroški dolgotrajne oskrbe manjši, če del opravil v njenem okviru prevzamejo svojci, bližnji ali nevladne organizacije in to brez plačila ali z bistveno nižjim denarnim nadomestilom, kot če bi ga izvajali poklicni izvajalci. Takšna naravnanost pomeni, da je potrebno dolgotrajno oskrbo razumeti kot zagotavljanje oskrbe na domu, v obliki institucionalne oskrbe pa le v primerih, ko je njeno izvajanje tako zahtevno, da je ni mogoče več izvajati na domu ali bi to bilo ekonomsko nesprejemljivo. Za dajanje prioritete dolgotrajni oskrbi na domu govori še dodatni razlog. Ta je v pričakovanem povečevanju števila starejših oseb v populaciji, ki naj bi v naslednjih 15 – 20 letih doseglo že okrog 25 % vsega prebivalstva. Če izhajamo iz podatkov iz tujine, da je med temi okrog 3,5 do 4 odstotke potrebnih dolgotrajne oskrbe, bi to pomenilo zahtevo po izgradnji in vzdrževanju izredno razvejane mreže domov in drugih zavodov za starejše osebe, kar bi bilo za vsako družbo precej veliko finančno breme.

Kljub dejstvu, da je družina najbolj odgovorna pomagati svojemu družinskemu članu, ki je odvisen od drugih, ni mogoče pričakovati, da bo zmogla vse breme sama in to brez finančnega nadomestila. Takšno stališče bi pomenilo, da bi določeno število zaposlenih moralo zapustiti svoje delovno mesto in se posvetiti izključno oskrbi in pomoči svojcu. V tem primeru bi se bistveno poslabšal materialni položaj družinskega člana, ki bi skrbel za svojca in nenazadnje bi lahko sam postal socialni problem. Tudi v primerih, ko nudijo oskrbo daljše obdobje in čeprav le določen čas dnevno, se zaradi preobremenitev in preutrujenosti v doglednem času začnejo ozirati in iskati možnosti po premestitvi svojca v institucionalno dolgotrajno oskrbo. S tem se vse ideje o prioritetnem zagotavljanju dolgotrajne oskrbe na domu izničijo. Zaradi teh problemov je utemeljeno zagotoviti tudi družinskim članom, ki nudijo storitve dolgotrajne oskrbe svojcu, določeno plačilo za delo, ki pomeni delno nadomestilo za vložen trud in delo pri izvajanju dolgotrajne oskrbe. Po evropskih državah je to denarno nadomestilo različno urejeno, vendar ne dosega ravni plač poklicnih izvajalcev dolgotrajne oskrbe. Družinski člani, ki opravljajo storitve oskrbe na domu svojca in za to delo prejemajo denarno nadomestilo, so lahko tudi socialno zavarovani v pokojninskem in invalidskem ter v zdravstvenem zavarovanju. Uvedba možnosti prejemanja določenega denarnega nadomestila družinskega člana za izvajanje dolgotrajne oskrbe je vzpodbuda za razvoj dolgotrajne oskrbe na domu in podpora prioritetni orientaciji na dolgotrajno oskrbo na domu.

Zagotavljanje organizirane dolgotrajne oskrbe rešujejo v drugih evropskih državah in v svetu na različne načine. Sistemske razlike so posledica razlik v možnostih, v tradiciji, v organizaciji in stopnji razvitosti sistemov socialne varnosti in ekonomski moči države. Za vse pa je značilno, da si prizadevajo zagotoviti tem osebam humano pomoč in s tem, njihovim preostalim zmožnostim, ustrezno in čim večjo kakovost življenja. Obstoječi programi socialne varnosti ne zadoščajo več zaradi povečanega števila ljudi potrebnih pomoči, predvsem pa zaradi specifičnih potreb na tem področju. Sodobne potrebe zahtevajo sistematično in integrirano organizacijo te pomoči, pravno ureditev področja in njeno financiranje. Komisija za socialno varnost Evropske unije je v aprilu 2004 tako v zvezi z zdravstvenim varstvom in dolgotrajno oskrbo zastavila tri cilje, ki naj bi jih uveljavile članice v svoji zakonodaji in strategiji razvoja in sicer:
 zagotoviti dostopnost do visoko kakovostne dolgotrajne oskrbe, ki mora temeljiti na vsesplošni dostopnosti, pravičnosti in solidarnosti. Pri tem ne smejo biti izključeni iz dostopnosti do dolgotrajne oskrbe osebe, ki so bolne, poškodovane, invalidne, ali onemogle zaradi starosti, kar velja za njih in za njihove družine;
 uveljaviti visoko kakovostno dolgotrajno oskrbo z namenom izboljšati sposobnost samooskrbe in kakovost življenja;
 zagotoviti dolgoročno finančno vzdržnost oziroma stabilnost visoko kakovostne dolgotrajne oskrbe, dosegljive vsemu prebivalstvu.

Navedene cilje naj bi države dosegle postopoma, pri čemer naj jih vgradili v svoje nacionalne programe in predpise.
Ob uvajanju novega področja socialne varnosti se pojavlja tudi vprašanje izvajalcev. Pri tem je osrednje vprašanje njihove usposobljenosti in zadostnega števila, da bi pokrili vse potrebe prebivalstva. V Evropi prevladuje spoznanje, da ni mogoče zagotoviti tolikšnega števila poklicnih izvajalcev, da bi z njimi zmogli zagotoviti uresničevanje vseh potreb ljudi, ki potrebujejo tujo pomoč. Zato je potrebno vključevati v izvajanje dolgotrajne oskrbe svojce, bližnje in razne nevladne in humanitarne organizacije in jim hkrati zagotoviti ustrezno strokovno pomoč. Država in nosilci zavarovanja morajo vključevanje svojcev v dolgotrajno oskrbo vzpodbujati z raznimi ukrepi, tako da bodo potrebe po poklicnih izvajalcih čim manjše ali skrčene le na tiste, ki zahtevajo posebna strokovna znanja in veščine. Brez sodelovanja in vključevanja svojcev v dolgotrajno oskrbo je njegovo uresničevanje skorajda nemogoče, kar še posebej velja, če ocenjujemo potrebe iz vidika potreb v naslednjih 15 do 20 let. Zaradi tega je ob uvajanju dolgotrajne oskrbe potrebno sprejeti ukrepe za šolanje in usposabljanje poklicnih in nepoklicnih izvajalcev dolgotrajne oskrbe, kar mora biti ena izmed nalog države in nosilca zavarovanja na tem področju.
Potrebe in stanje pri zagotavljanju dolgotrajne oskrbe osebam, ki potrebujejo pomoč, narekujejo določene spremembe in dopolnitve sedanje ureditve. Z njimi bi vzpostavili pravne temelje za področje dolgotrajne oskrbe, ga razmejili od drugih vej socialnih zavarovanj in ga hkrati povezali z njimi v celovit sistem socialne varnosti države. S spremembami v zakonodaji in praksi bi v Republiki Sloveniji:
 omogočili dostopnost storitev dolgotrajne oskrbe vsemu prebivalstvu, ki jih potrebuje;
 zagotovili boljšo in enakomernejšo dostopnost teh storitev po območjih Republike Slovenije, pri čemer naj bi imela prednost oskrba na domu;
 dosegli izenačenost pravic med vsemi upravičenci ne glede na kraj bivanja ali na vrsto pomoči (institucionalna ali na domu);
 dosegli dostopnost storitev dolgotrajne oskrbe iz enega mesta;
 dosegli večjo učinkovitost in transparentnost sredstev, ki se vlagajo v dolgotrajno oskrbo;
 povezali izvajalce dolgotrajne oskrbe v funkcionalno celovit, racionalen in učinkovit sistem;
 povečali odgovornost in skrb družine ter jo vzpodbuditi za izvajanje oskrbe;
 uvedli solidarnostno financiranje področja dolgotrajne oskrbe na načelih socialnih zavarovanj;
 z uvedbo posebnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo povečali socialno varnost in kakovost življenja ljudi, ki imajo zmanjšano sposobnost samooskrbe in potrebujejo pomoč pri opravljanju dnevnih življenjskih aktivnosti.

Razlogi za sprejem zakona izhajajo iz ugotovitev o nezadostni in premalo učinkoviti ureditvi skrbi in oskrbe oseb, ki so zaradi bolezni, degenerativnih sprememb, poškodb, invalidnosti ali drugih razlogov odvisni od pomoči drugih oseb pri opravljanju temeljnih življenjskih aktivnosti. Sedanja premajhna učinkovitost na tem področju je posledica neustrezne zakonodaje, ki jo ureja več zakonov, ki ne omogočajo enotne organizacije dolgotrajne oskrbe, preglednosti delovanja sistema in njegovega financiranja, predvsem pa ne integriranega delovanja izvajalcev. Obstoječa zakonodaja in praksa ne dajeta vsem osebam, ki so odvisne od tuje pomoči, možnosti zadovoljevanja njihovih specifičnih potreb, pa tudi tam kjer te možnosti so, se pojavljajo neupravičene razlike v pravicah in možnostih njihovega uresničevanja. Razlike so med mesti in podeželjem, med območji Slovenije in med tistimi, ki so deležni institucionalne oskrbe in tistimi, ki bi jo želeli na domu.
Poseben razlog za sprejem zakona je potreba po večji socialni varnosti oseb, ki so odvisne od pomoči drugih oseb in potreba po izboljšanju njihove kakovost življenja na podoben način, kot ga uvajajo in izvajajo druge države članice Evropske unije in nekatere izven evropske države. Iz družbenega vidika je zakonska ureditev dolgotrajne oskrbe in uvedba posebnega zavarovanja za to področje utemeljena z nadaljnjo uveljavitvijo oskrbe na domu in z večjim vključevanjem svojcev, njihovega dela in sredstev v skrb in pomoč osebam, ki ne morejo poskrbeti zase. S tem se bo krepila tudi zavest po nujnosti medgeneracijske pomoči in solidarnosti med mlajšimi in starejšimi, bolnimi in zdravimi ter bogatejšimi in revnejšimi. Nenazadnje gre za nadaljnje uveljavitve človekovih pravic, saj imajo tudi osebe, ki so odvisne od tuje pomoči pravico do pomoči in do humanega, človeka vrednega življenja. Pri tem ne gre le za osebe in družine, ki že potrebujejo pomoč, ampak tudi za generacije, ki bodo potrebovali dolgotrajno oskrbo v bližnji prihodnosti in katerih število bo precej večje od sedanjega. Za vse te ta hip ni zagotovljena ustrezna oskrba in se je na te nove potrebe in izzive potrebno pravočasno pripraviti. Vsa ta načela, ki sicer teoretično niso sporna, je potrebno uzakoniti in uveljaviti v praksi ter s tem doseči novo kakovost v celotni socialni varnosti v Republike Sloveniji.
Z zavarovanjem za dolgotrajno oskrbo bi potrebne spremembe in uresničevanje te dejavnosti dosegli na načelih solidarnosti. Za dolgotrajno oskrbo bi prispevali vsi skladno s svojimi dohodkovnimi zmožnostmi, pravice pa bi uresničevali vsi, ki bi bili do tega upravičeni. Zavarovanje bi bilo obvezno in neprofitno in bi predstavljalo novo vejo socialnih zavarovanj. Odločitev za uresničevanje dolgotrajne oskrbe po načelih socialnih zavarovanj temelji na dejstvu, da Republika Slovenija celotno področje socialne varnosti izvaja po tem modelu. Zavzemanje za solidarnost ne pomeni, da bodo vsi stroški za uresničevanje dolgotrajne oskrbe financirani iz javnih sredstev. Sistem bi vključeval tudi zasebna sredstva in zasebno delo, kar bi pomenilo vzpostavitev mešanega javno – privatnega modela dolgotrajne oskrbe, kot je to običaj v skoraj vseh državah Evropske unije.
Poleg obveznega zavarovanja je predvideno tudi prostovoljno zavarovanje za prehodno in dolgotrajno oskrbo s katerim bo ponujen zavarovanim osebam kritje stroškov storitev dolgotrajne oskrbe, ki ne izhajajo iz pravic iz obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, večji obseg storitev, višji standard ali pa kritje doplačil, ki so predvidena v obveznem zavarovanju za dolgotrajno oskrbo.
Uresničitev ciljev dolgotrajne oskrbe, ki bi izboljšalo sedanje stanje v zvezi s skrbjo za starejše ter pri tem zagotovilo solidarnostno in dolgoročno finančno stabilen sistem dolgotrajne oskrbe, je možna le s sprejemom posebnega zakona.

II. Ocena stanja
V Sloveniji je področje dolgotrajne oskrbe javnosti komaj znano. Problem zagotavljanja posebne pomoči osebam, ki potrebujejo tujo pomoč pri vzdrževanju in opravljanju temeljnih življenjskih aktivnosti je enako prisoten, kot v večini drugih evropskih držav. Tudi pri nas je število oseb, ki bi tako pomoč potrebovali, vse večje. V preteklih letih smo se reševanja problema lotevali predvsem z ustanavljanjem in širitvijo zmogljivosti domov za starejše občane in posebnih socialnih zavodov, v manjšem delu pa tudi z ustanavljanjem negovalnih oddelkov v bolnišnicah. Osebam, ki so odvisne od tuje pomoči je zagotovljena tudi finančna pomoč, po predpisih s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja oz s področji, ki urejajo pravice vojnih veteranov, vojnih invalidov in invalidnih oseb. V zadnjih letih so se postopoma začele razvijati tudi določene oblike pomoči na domu, ki jih nudijo centri za socialno delo domovi za starejše in specializirani zavodi. V določenem obsegu se izvaja tudi zdravljenje in zdravstvene nege na domu, ki jo v pretežni meri opravlja patronažna služba. Od avgusta 2004 si lahko najtežje prizadete odrasle invalidne osebe, ki potrebujejo stalno pomoč pri zagotavljanju temeljnih življenjskih aktivnosti, zagotovijo tudi družinskega pomočnika.
Vse te oblike pomoči ne zadoščajo, saj potrebe naraščajo hitreje kot možnosti njihovega zadovoljevanja. V praksi se srečujemo s slabšo povezanostjo izvajalcev dolgotrajne oskrbe dolgotrajne oskrbe, ki bi zagotavljala učinkovitost storitev. Očitne so razlike v pravicah med osebami, ki so vključene v institucionalno oskrbo (dostopnost do storitev fizioterapije, delovne terapije,drugih strokovnih pomoči) in osebami, ki potrebujejo oskrbo na domu. Slednji morajo za opravljene storitve prispevati iz lastnih sredstev več kot varovanci v posebnih zavodih in domovih, pri čemer je za njih na nekaterih območjih tudi dostopnost bistveno slabša. Kljub velikim vlaganjem in naporom države pri skrbi za starejše in druge osebe, potrebne pomoči druge osebe, je pomanjkljivost sedanjega sistema prav v tem, da preveč temelji na institucionalnih oblikah pomoči in varstva oseb, ki potrebujejo tujo pomoč. Takšna oblika dolgotrajne oskrbe je draga in za nekatere ljudi tudi težko sprejemljiva, saj pomeni za njih izločitev iz domačega bivalnega in socialnega okolja, kar lahko predstavlja za njih tudi psihološko travmo. Ob vseh prizadevanjih v skrbi za ljudi, ki potrebujejo pomoč druge osebe pri opravljanju dnevnih življenjskih aktivnosti in drugih aktivnosti, ni ustrezno rešeno njeno financiranje. Različni sistemi socialnega varstva, ki vključujejo določene naloge, ki bi sodile v dolgotrajno oskrbo, kot npr. obvezno zdravstveno zavarovanje, invalidsko in pokojninsko ter invalidsko zavarovanje ter socialnovarstveno področje, predpisi, ki urejajo pravice vojnih veteranov in vojnih invalidov in duševno in telesno prizadetih oseb so med seboj slabo usklajeni in delujejo vsak po svojih načelih, a nobeden ne obvladuje celotnega področja dolgotrajne oskrbe. Še najbolj moteča je neenakomerna dostopnost vseh oblik pomoči in oskrbe med posameznimi območji Slovenije ter med mesti in podeželjem. Razlike so tudi v pravicah ljudi, ki so deležni institucionalne oskrbe in tistimi, ki bi jo želeli na domu.
Določena področja, ki vsebinsko urejajo nekatera vprašanja, ki jih v drugih državah označujejo kot zavarovanje za dolgotrajno oskrbo, v Sloveniji urejajo različni področni zakoni (zakon o socialnem varstvu, o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, zakon o vojnih veteranih in vojnih invalidih, o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb). Kljub temu je določen del področja sistemsko neurejen oziroma obstoja pravna praznina.
Predvsem sedanji sistem ne zagotavlja vsem prebivalcem, ki potrebujejo pomoč enakih pogojev in

II. 1 Veljavne zakonske opredelitve, ki se nanašajo na področje dolgotrajne oskrbe
Pregled zakonskih opredelitev, ki se neposredno ali posredno nanašajo na oskrbo oseb, ki potrebujejo tujo pomoč za vzdrževanje temeljnih življenjskih aktivnosti razkriva naslednje stanje:
1. Po zakonu o socialnem varstvu sodijo med storitve, ki so jih lahko deležni v pretežni meri bolni, invalidni in starejši ljudje:
 institucionalno varstvo, kot oblika nadomeščanja in dopolnjevanja funkcij doma in lastne družine, zajema pa osnovno oskrbo, socialno oskrbo in zdravstveno varstvo,
 pomoč na domu, ki obsega socialno oskrbo upravičenca v primeru invalidnosti, starosti ter v drugih primerih, ko socialna oskrba lahko nadomesti institucionalno varstvo,
 socialni servis, ki obsega pomoč pri hišnih in drugih opravilih v primeru otrokovega rojstva, bolezni, invalidnosti, starosti in nekaterih drugih primerih.

Izvajalci naštetih socialnovarstvenih storitev so:
 centri za socialno delo, kot javni socialnovarstveni zavodi, ki opravljajo storitve pomoči na domu,
 domovi za starejše, ki opravljajo institucionalno varstvo starejših ter pomoč posamezniku na domu,
 posebni socialnovarstveni zavodi, varstveno delovni centri in zavodi za usposabljanje, ki izvajajo institucionalno varstvo posebnih skupin odraslih in mladine;
 zasebniki oziroma privatni izvajalci, ki na podlagi koncesije države ali lokalne skupnosti (ali pa dovoljenja za delo) opravljajo vse naštete socialnovarstvene storitve ,
 družinski pomočniki, ki zagotavljajo pomoč in oskrbo invalidnim osebam.

Področje izvajanja socialnovarstvenih storitev podrobneje ureja Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev, ki je bil sprejet leta 1995 in pozneje tudi večkrat dopolnjen.

2. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju določa pravico do dodatka za pomoč in postrežbo, do katerega so upravičeni uživalci starostne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v R Sloveniji. Poleg njih imajo to pravico osebe, ki so zaposlene ali opravljajo samostojno poklicno dejavnost, a so slepe ali slabovidne, in osebe ki so nepomične in zaposlene najmanj za polovico delovnega časa in še v nekaterih drugih primerih. Po navedenem zakonu imajo te osebe pravico do dodatka za pomoč in postrežbo, če potrebujejo pomoč druge osebe pri opravljanju temeljnih življenjskih aktivnosti, kadar jih zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne morejo zadovoljevati in se niti ob osebnih naporih in s pomočjo ortopedskih pripomočkov ne morejo samostojno gibati v stanovanju in izven njega, hraniti, oblačiti in slačiti, obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujno potrebnih za ohranjanje življenja. Pomoč in postrežba je po istem zakonu upravičena, če je ta potrebna za opravljanje večine temeljnih življenjskih potreb ali če gre za težjega duševnega bolnika, ki v domači oskrbi potrebuje stalno nadzorstvo. Čeprav je dodatek za pomoč in postrežbo namenjen osebam, ki potrebujejo tujo pomoč pri opravljanju temeljnih življenjskih potreb, zakon ne predvideva nadzora dejanske uporabe teh sredstev. Tako ni pregleda nad tem, če se dejansko koristijo za pomoč in oskrbo osebe, ki je odvisna od tuje pomoči.

3. Pravice do pomoči in postrežbe določata tudi zakon o vojnih veteranih in zakon o vojnih invalidih. Po teh dveh zakonih imajo pravico do tega dodatka za pomoč in postrežbo osebe, ki izpolnjujejo za to predpisane pogoje in merila, ki pa so v glavnem ista kot veljajo v pokojninsko- invalidskem zavarovanju.

4. Pravice do postrežbe in pomoči ureja tudi zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb.

5. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju zagotavlja vsem zavarovanim osebam v okviru zdravstvenega zavarovanja plačilo stroškov za zdravljenje in zdravstveno nego na domu, ali v institucionalnem varstvu.. To pravico ima praktično celotno prebivalstvo R Slovenije in tudi tisti, ki na območju države opravljajo kakršnokoli pridobitno dejavnost. Te storitve so po sedanji ureditvi zagotovljene zavarovanim osebam v celoti oziroma brez doplačil.
Po navedenih zakonih in podzakonskih aktih imajo pri nas občani različne možnosti uveljavljanja denarnih dajatev in dolgotrajne oskrbe v obliki storitev. Na področju socialnega varstva imajo takšno možnost osebe starejše nad 65 let, invalidne osebe, kronično bolne osebe s trajnimi okvarami zdravja in osebe z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju. Obseg pravic upravičencev je odvisen od njihovega zdravstvenega stanja, je pa manjši, ko gre za pomoč na domu V zdravstvenem zavarovanju ni starostnih omejitev glede uveljavljanja pravic, pomembna je le zdravstvena utemeljitev po zdravstveni negi. Socialne in zdravstvene storitve na terenu niso integrirane. Dodatek za postrežbo in nego po predpisih pokojninsko – invalidskega zavarovanja ne omogoča neposrednega koriščenja storitev oskrbe na domu ali v posebnem zavodu, ampak gre za denarni prejemek zavarovanca, s katerim si ta lahko sam zagotovi pomoč in potrebno oskrbo.

Obstoječa ureditev oskrbe, nege in zdravstvene nege znotraj sistema socialnega varstva in zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji je razvidna iz tabele 1

Tabela 1: Obstoječa reditev dolgotrajne osrbe
POMOČ IN OSKRBA NA DOMU INSTITUCIONALNO VARSTVO STAREJŠIH INSTITUCIONALNO VARSTVO POSEBNIH SKUPIN ODRASLIH INSTITUCIONALNO VARSTVO OTROK IN MLADINE Z MOTNJO V RAZVOJU
UPRAVIČENEC osebe, stare nad 65 let, invalidi, otroci z motnjo v razvoju, kronično bolne osebe osebe, stare nad 65 let odrasle osebe z motnjo v duševnem razvoju,
odrasle osebe s težavami v duševnem zdravju
odrasle osebe z več motnjami ter gibalno in senzorno ovirani otroci z zmerno težjo in težko motnjo v razvoju
otroci z več motnjami
OBSEG PRAVIC PO PREDPSIH SOCIALNEGA VARSTVA
1. gospodinjska
pomoč
2. pomoč pri
ohranjanju socialnih stikov
3. pomoč pri vzdrževanju
osebne higiene 1. osnovna oskrba,
2. socialna oskrba
3. zdravstveno varstvo po predpisih zdravstvenega varstva 1 osnovna oskrba,
2. socialna oskrba
3. zdravstvena nega po
predpisih zdravstvenega
varstva 1. osnovna oskrba
2. socialna oskrba z
usposabljanjem
3. zdravstvena nega po predpisih zdravstvenega
varstva
OBSEG PRAVIC V ZDRAVSTVENEM . ZAVAROVANJU zdravljenje in zdravstvena nega na domu zdravstvena nega v obsegu, ki je odvisen od zdravstvenega stanja zdravstvena nega v obsegu, ki je odvisen od zdravstvenega . stanja zdravstvena nega v obsegu, ki je odvisen od zdrav. stanja
OBSEG IN TRAJANJE STORITEV največ 4 ure na dan in 20ur tedensko dokler traja potreba,glede na potreben obseg oskrbe so uporabniki razdeljeni v več skupin dokler traja potreba, obseg storitev je odvisen od vrste posebnih potreb dokler traja potreba, obseg storitve je odvisen od vrste posebnih potreb
IZVAJALCI javni zavodi, koncesionarji,
pravne in fizične osebe z dovoljenjem za delo, javni zavodi, koncesionarji,
pravne in fizične osebe z dovoljenjem za delo javni zavodi javni zavodi
FINANCIRANJE upravičenec sam in svojci, občina, upravičenec sam in svojci, občina, zdravstveno . zavarovanje upravičenec sam in svojci, občina,zdravstveno zavarovanje država,zdravstveno zavarovanje.
MREŽA Občina Država Država Država

II. 2 Stanovalci v domovih za starejše in v posebnih socialnih zavodih

Institucionalno varstvo v domovih za starejše je med vsemi oblikami storitev najbolj uveljavljeno in ima tudi najdaljšo tradicijo. V zadnjih letih je bilo odprto veliko novih domov, tudi obstoječi so se v znatnem delu modernizirali, regionalna pokritost s temi kapacitetami se je bistveno izboljšala. Obseg kapacitet zadostuje za 4,7% starejših od 65 let, kar je primerljivo s številnimi evropskimi državami. Poleg javnih zavodov so se v mrežo vključili tudi zasebniki na podlagi koncesij. Kombinirani zavodi in posebni socialni zavodi so še vedno le javni zavodi. Skupaj je v domovih za starejše, v kombiniranih in posebnih zavodih na razpolago okoli 15.000 mest. V številnih zavodih so bile odprte tudi dnevne oblike varstva, ki skupaj zagotavljajo nekaj več kot 200 mest v dnevnih centrih. V devetih krajih v Sloveniji so bila zgrajena oskrbovana stanovanja, v katerih je skupno prostora za več kot 300 stanovalcev.
Med stanovalci v domovih za starejše in v kombiniranih socialnih zavodih prevladuje starostna skupina oseb, starih 80 let in več, znotraj te skupine pa ženske (tabela 2).

Tabela 2: Stanovalci v domovih za starejše in posebnih zavodih za odrasle, po spolu in starostnih skupinah, 31.12.2004

Starostne skupine – po dopolnjenem letu starosti Skupaj
Spol do 39
let 40 – 49 let 50 – 59 let 60 – 64 let 65 – 69 let 70 – 74 let 75 – 79 let 80 in več let

Moški 183 323 625 413 554 620 720 1,125 4,563
Ženske 106 215 420 349 563 1,030 1,954 6,342 10.979
Skupaj 289 538 1,045 762 1,117 1,650 2,674 7,467 15542
% 1.86% 3.46% 6.72% 4.90% 7.19% 10.62% 17.20% 48.04% 100%

Vir: Statistični urad RS, Obr. SOC-DOM in SOC-POS 2004; Skupnost socialnih zavodov Slovenije
Opomba: Zajeti podatki 69 domov, 59 javnih zavodov, 10 zasebnih izvajalcev s koncesijo

Podatki o strukturi stanovalcev v institucionalni oskrbi potrjujejo že znano dejstvo, da se s starostjo povečujejo potrebe po dolgotrajni oskrbi.
Med stanovalci v domovih za starejše in v posebnih socialnih zavodih je bilo leta 2004 več kot 75 % bolnih (kronične bolezni, resnejše duševne bolezni, invalidnost in druge okvare zdravja) (tabela 3).

Tabela 3: Stanovalci domov za starejše po razlogih za sprejem v zavod, 31.12.2004

Skupaj Zdravi Bolni Neurejene stanovanjske razmere Neurejene družinske razmere Hujša duševna obolenja Hujša telesna obolenja Drugo Skupaj
1,516 7,133 614 548 1,071 1,611 605 13,098
% 11.57% 54.46% 4.69% 4.18% 8.18% 12.30% 4.62% 100%

Vir: Statistični urad RS, Obr. SOC-DOM 2004; Skupnost socialnih zavodov Slovenije
Opomba: Zajeti podatki 63 domov za starejše, 53 javnih zavodov, 10 zasebnih izvajalcev s koncesijo
(institucionalno varstvo starejših).

II. 3 Patronažno varstvo in zdravstvena nega na domu

Patronažno varstvo je organizirano kot samostojna služba ali organizacijska enota osnovnega zdravstvenega varstva v zdravstvenih domovih. Nosilka dejavnosti patronažne zdravstvene nege je medicinska sestra. Zaposlena je v javnem zavodu ali službo opravlja kot samostojno dejavnost (koncesija), vendar je vključena v mrežo javnega zdravstva. Patronažno varstvo se organizira 24 ur na dan in vse dneve v letu.
Zdravstveno – socialno obravnavo posameznika, družine in skupnosti ter zdravstveno nego otročnice in novorojenčka na domu uvrščamo med preventivno, zdravstveno nego bolnika na domu pa med kurativno dejavnost. Ob sedanji organiziranosti, kadrovski zasedenosti in strukturi je delež preventivne dejavnosti, ki jo izvaja patronažna medicinska sestra vsekakor premajhen, je pa za preprečevanje nastanka dolgotrajne odvisnosti od pomoči druge osebe izredno pomemben (tabela 4).

Tabela 4: Obiski v patronažni dejavnosti:

SKUPAJ PATRONAŽNA ZDRAVSTVENA NEGA
PREVENTIVA % KURATIVA %

1053194
226146
21,5
827048
78,5
Vir: Zdravstveni statistični letopis 2003
Tabela 5: Število oseb, starih nad 60 let, ki jih je doma negovala patronažna služba v Sloveniji, v letih 1995 – 2003
1995 1997 1999 2001 2003
Celje 3285 3787 5.715 4.964 5570
N. Gorica 1092 1646 2.404 2.314 2637
Koper 665 1221 2.092 2.064 2273
Kranj 806 1827 2.227 2.338 2896
Novo mesto 1814 1682 1.551 1.810 2361
Ljubljana 4251 4590 5.196 6.179 7887
Maribor 4329 6100 5.075 5.925 6037
M. Sobota 1705 1945 2.275 1.990 2023
Ravne 535 1410 1.110 973 1294
Slovenija 18.482 24.208 27.645 28.557 32.978

Vir: Zdravstveni statistični letopis Slovenije 1995, 1997, 1999, 2001, 2003

Priporočeno razmerje med preventivno in kurativno dejavnostjo naj bi bilo 40 : 60. Po zbranih statističnih podatkih za leto 2003 je razmerje med preventivno in kurativno dejavnostjo v patronažni zdravstveni negi 21,5% proti 78,5% v korist kurativne zdravstvene nege. Visok delež kurativne dejavnosti je dejanski odraz potreb po prehodni in dolgotrajni oskrbi. Takšen trend je prisoten že kar nekaj let in ni v prid preventivnem delu. Vzrokov za tako stanje je nedvomno veliko (staranje prebivalstva, skrajševanje ležalne dobe v bolnišnicah,…) (tabela 5). Z večjim vključevanjem tehnika zdravstvene nege v negovalni tim v patronažnem varstvu, bi lahko patronažne medicinske sestre izvajale več preventivnih obiskov.

Zdravstvena nega pacienta na domu se načrtuje in izvaja izključno na osnovi naročila, praviloma naročila izbranega zdravnika. Na tem področju mora patronažna medicinska sestra pridobiti še višjo stopnjo samostojnosti pri odločanju o prioriteti zdravstveno negovalnih aktivnosti, kar zagotovo pomeni večjo kakovost izvajanih storitev, kateri sledi tudi stroškovna učinkovitost.
Zdravstveno – socialno obravnavo posameznika, družine in skupnosti načrtuje na osnovi navodil za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva na primarni ravni za varovance v patronažnem varstvu
Preventivno patronažno zdravstveno varstvo obsega (tabela 6 A,B):
 šest patronažnih obiskov pri novorojenčku in dojenčku v prvem letu starosti in dva dodatna obiska pri slepih in invalidnih materah;
 patronažni obisk pri otroku v drugem in tretjem letu;
 dva patronažna obiska na leto pri slepih in slabovidnih z dodatnimi motnjami v starosti od 5 do 25 let, če so ti v domači oskrbi;
 patronažni obisk pri nosečnici;
 dva patronažna obiska pri otročnici;
 dva patronažna obiska zavarovane osebe, stare nad 25 let:
 bolniki, ki imajo aktivno tuberkulozo,
 bolniki, ki imajo mišično in živčno – mišična obolenja,
 paraplegiki in tetraplegiki,
 bolniki, ki imajo multiplo sklerozo, cerebralno paralizo,
 osebe z motnjami v razvoju,
 invalidi,
 bolniki, ki imajo kronična obolenja,
 osebe, stare nad 65 let,
 programirano zdravstveno vzgojo v družini, lokalni skupnosti in skupinah.

Tabela 6: Vsi in prvi preventivni obiski pri varovancih
A:
SKUPAJ PRVI OBISKI OBISKI/1000 PREBIVALCEV
SKUPAJ NOVOROJ. DOJENČKI 1-6 LET NOSEČ. OTROČNICE DRUGI VAR. IN KRON. BOLNIKI
226146 99483
100,0% 16473
16,6% 7870
7,9% 6069
6,1% 1669
1,7% 14451
14,5% 52951
53,2% 49,8

B:
SKUPAJ
Preventivni
obiski PRVI OBISKI
VSI PRVI
OBISKI ŠOLARJI DIABETIKI STAROSTNIKI KRONIČNI BOLNIKI INVALIDI
52951
100,0% 59
0,1% 3467
6,5% 11179
21,1% 27651
52,2% 2165
4,1%
BOLNIKI Z RAKOM TBC DUŠEVNI BOLNIKI OSTALI BOLNIKI OSTALI VAROVANCI BOLNIKI S KISIKOM
226146 2890
5,5% 128
0,2% 1369
2,6% 3078
5,8% 601
1,1% 364
0,7%
Vir: Zdravstveni statistični letopis 2003

Iz podatkov prikazanih v tabeli 6 A je razvidno, da kar 53,2% vseh preventivnih obiskov opravijo patronažne medicinske sestre pri kroničnih bolnikih in drugih varovancih. V tabeli 6 B pa so ti obiski predstavljeni še bolj podrobno. Vedeti je treba, da se pri beleženju podatkov za statistiko upošteva kategorija zaradi katere je bil izveden sam preventivni obisk. Na primer: Obisk bolnika s sladkorno boleznijo, ki pa je hkrati invalid. Ali pa na primer obiščemo starostnika, ki je tudi bolnik z rakom.
V dogovorih s plačnikom je potrebno doseči, da sta tudi družina in lokalna skupnost subjekta ter da se načrtujejo preventivni patronažni obiski v družini in v lokalni skupnosti v skladu z navodilom za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva na primarni ravni. Prav tako je potrebno zagotoviti, da se ponovno v celoti prizna ter finančno ovrednoti izvajanje (tako kakovostno kot vsebinsko) preventivnega programa za varovance v patronažnem varstvu kot je navedeno v Navodilih za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva na primarni ravni .
Po podatkih Statističnega letopisa iz leta 2003 je razvidno, da delež ljudi, ki potrebujejo zdravstveno nego na domu narašča s starostjo in je izrazito večji po 75 letu starosti (tabela 7,8).
Storitve zdravstvene nege na domu so financirane iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Trenutno jih v pretežni meri izvajajo medicinske sestre. Patronažna medicinska sestra mora na osnovi ugotovljenega zdravstvenega stanja pacienta ter stanj in razmer v družini pripraviti načrt zdravstvene nege pacienta in družine, v katerega se vključujejo tudi ostali izvajalci zdravstvene nege in oskrbe na domu.

Tabela 7: Prvih obiski doma negovanih bolnikov po starostnih skupinah

VSI STAROSTNE SKUPINE BOLNIKI/
1000

39683
100,0% 278
0,7% 50
0,1% 40
0,1% 205
0,5% 2764
7,0% 3368
8,5% 7145
18,0% 7708
19,4% 18125
45,7%
19,9
Vir: Zdravstveni statistični letopis 2003
Sodeluje v diagnostično-terapevtskem programu, izvaja zdravstveno vzgojo in po potrebi koordinira delo z drugimi službami v zdravstvenem domu in izven njega ter organizira in nadzira oskrbo na domu.

Tabela 8: Vrste strokovnih storitev v zdravstveni negi bolnika na domu

VSE OSNOVNA NEGA KOPANJE NEGA UMIRAJOČEGA PREPREČEVANJE
NASTANKA
PRELEŽANIN POUČEVANJE
1196422
100,0% 57073
4,8% 14070
1,2% 2817
0,2% 23015
1,9% 70913
5,9%

KLIZMA OSTALI POSTOPKI NEGA STOME APLIKACIJA INJEKCIJE APLIKACIJA INFUZIJE PREVEZA
2413
0,2% 30483
2,5% 13967
1,2% 199552
16,7% 2209
0,2% 515544
43,1%

KATETERIZACIJA IN MENJAVA URIN. KATETRA ODVZEM MATERIALA ZA LABORATORIJ MERJENJE RR RAZGIBAVANJE OSTALO STORITVE NA 1000 PREBIVALCEV
4250
0,4% 55679
4,7% 113196
9,5% 22021
1,8% 69220
5,8% 599,2

Vir: Zdravstveni statistični letopis 2003
Upoštevaje razmejitev zdravstvene nege bi lahko izvajanje določenih posegov in postopkov zdravstvene nege prevzel tudi tehnik zdravstvene nege, kar bi zagotovo pripomoglo k povečanju obsega preventivnih storitev izvedenih na domu in v lokalni skupnosti.

II. 5. Dosedanji finančni viri za dolgotrajno oskrbo
Za storitve oziroma pravice, ki bi vsebinsko sodile v področje dolgotrajne oskrbe so že doslej bila na voljo določena sredstva. Ta so zagotavljali iz javnih sredstev Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanja za izplačila dodatka za postrežbo in pomoč, Zavod za zdravstveno zavarovanje za zdravstveno nego v domovih za starejše in v socialnih zavodih ter za zdravljenje na domu ter proračuni države in občin za doplačila oskrbe v splošnih in posebnih zavodih, zavodih za usposabljanje in bivalnih enotah varstveno – delovnih centrov in izplačana sredstva obliki dodatkov za pomoč in postrežbo. Poleg tega so bila vložena tudi zasebna sredstva oseb, ki so bile deležne tuje pomoči in njihovih svojcev. Samo javna sredstva, ki so jih navedeni nosilci namenili za te potrebe so znašala v letu 2004 52 milijard Sit.
Število upravičencev do dodatka za postrežbo in pomoč po predpisih Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je v letu 2004 doseglo 26.241. To je za 35 % več kot leta 1995, kar prav tako potrjuje ugotovitve o porastu števila oseb, potrebnih tuje pomoči pri opravljanju dnevnih življenjskih funkcij. Povprečno je vsak upravičenec iz tega naslova prejel 518.228 Sit letno (ali 43.185 Sit). Podobno kot vse potrebe po dolgotrajni oskrbi so tudi ti izdatki pokojninskega zavarovanja v porastu in je ob nespremenjenih predpisih, staranju prebivalstva in povečevanju prejemnikov pokojnin pričakovati njihovo rast, ki bo hitrejša od povečevanja prihodkov tega zavarovanja ali tudi kot rasejo ostali njegovi izdatki.
Dodatek za postrežbo in pomoč prejema tudi 3774 oseb (stanje 2004), ki jim to pravico zagotavljajo zakoni o vojnih veteranih, o vojnih invalidih in družbenem varstvi telesno in duševno prizadetih oseb. Znesek, ki je bil za te potrebe izplačan v letu 2004 iz proračuna znaša nekaj manj kot 1 milijardo Sit.

Tabela 8: Število upravičencev in ocenjena sredstva za izdatke, ki bi šteli v dolgotrajno oskrbo, 2004 in ocena za leto 2005

Vrsta izdatka 2004
število upravičencev 2004
Sredstva iz javnih virov Vir 2005
število upravičencev 2005
Sredstva iz javnih virov
I.Zdravstvena nega:
v domovih za starejše 12.676 16.584.170.000 ZZZS 14.553 14.095.425.000
v posebnih socialnih zavodih 1.581 2.243.780.000 ZZZS
v zavodih za usposabljanje 839 1.607.403.000 ZZZS 3.465 5.674.098.289
v varstveno delovnih centrih 631 253.114.000 ZZZS
drugo (patronaža, nega na domu, pripomočki) 4.000.000.000 ZZZS
6.416.271.366
II.Socialna oskrba:
v domovih za starejše 13.635 2.888.922.000 občinski proračuni 14.340 3.114.236.249 *
v posebnih socialnih zavodih 1.581 1.359.655.000 občinski proračuni 1.660 1.463.328.694 *
v zavodih za usposabljanje 839 2.729.396.102 državni proračun 2.797.631.005 *
v varstveno delovnih centrih 631 2.391.915.000 državni proračun 2.451.712.875 *
v bivalnih enotah VDC in ZUSP 1.715.557.464 občinski proračuni 1.758.446.401 *
Pomoč na domu-oskrba 4.780 1.237.500.000 občinski proračuni 5.000 1.326.785.625 *
Pomoč na domu- oprostitev plačil 207.448.467 občinski proračuni 212.634.679 *
družinski pomočnik 253 164.591.795 občinski proračuni 1.000 666.829.667 *
III.Dodatki za pomoč in postrežbo
za prejemnike prejemkov ZPIZ 26.241 13.598.830.076 ZPIZ 27.155
14.567.576.482
za upravičence po ZDVTDP 3.057 115.660.158 državni proračun 118.551.662 *
za upravičence po ZVOJI 391 670.664.004 državni proračun 687.430.604 *
za upravičence po ZVV 326 131.099.953 državni proračun 134.377.452 *
IV.Drugo
Osebna asistenca invalidom 77 135.823.869 Zavod za zaposlovanje 139.219.466 *
SKUPAJ 52.035.530.888 55.624.555.516

Legenda:
 ZDVTDP: zakon o družbenem varstvu telesno in duševno prizadetih oseb
 ZVOJI: zakon o vojnih invalidih
 ZVV: zakon o vojnih veteranih
 VDC. varstveno delovni centri
 ZUSP: zavodi za usposabljanje otrok s posebnimi potrebami

Vir podatkov: ZZZS, ZPIZ, MDDSZ
* – podatki z oznako so le ocena (izračun MZ)

Opomba: podatki o izdatkih, ki jih štejemo v dolgotrajno oskrbo so za leti 2004 in 2005 le ocena. Podatke pripravlja SURS in bodo znani predvidoma konec septembra.

Pomemben del sredstev, ki bi lahko bila tudi namenjena za dolgotrajno oskrbo, so sredstva ZZZS, ki plačuje v domovih za starejše in v drugih socialnih zavodih zdravstveno nego. ZZZS plačuje tem zavodom za upravičenca določen znesek za dan zdravstvene nege v odvisnosti od njene zahtevnosti. V letu 2004 so izdatki za omenjeno zdravstveno nego dosegli višino nekaj nad 20,6 mrd sit ali v povprečju 109.623 sit na oskrbovanca mesečno oziroma 1.315.474 sit letno. K tem odhodkom bi morali prišteti še izdatke za pripomočke, ki se uporabljajo pri dolgotrajni oskrbi. Ta bi, po oceni, znašala leta 2004 okrog 10% vseh izdatkov ZZZS za medicinske in tehnične pripomočke ali okrog 1,1 milijarde Sit. Določen del sredstev, ki ga obvezno zdravstveno zavarovanje namenja za storitve, ki bi štele v dolgotrajno oskrbo, je tudi del izdatkov za zdravljenje in zdravstveno nego na domu. Vendar delež teh sredstev za prehodno in dolgotrajno zdravljenje oziroma oskrbo ni znan.
Poleg sredstev javnih financ (ZPIZ, ZZZS, država, občine), so pomemben vir financiranja oskrbe, ki se izvaja v domovih za starejše in v drugih socialnih zavodih, oskrbnine oziroma plačila stanovalcev v teh zavodih in/ali njihovih svojcev za oskrbo v domovih za starejše. Po zadnjih razpoložljivih podatkih so znašala plačila stanovalcev in svojcev v domovih za starejše in posebnih zavodih v letu 2004 nekaj več kot 21 milijard Sit, pri tem gre za precejšen delež sredstev, ki so jih upravičenci prejeli kot dodatek za pomoč in postrežbo in v bistvu gre za javna sredstva. Ob nujni previdnosti pri ugotavljanju, kolikšna sredstva v Sloveniji že doslej koristimo za tiste storitve oziroma pravice, ki bi sodile v dolgotrajno oskrbo, lahko približno ocenimo le javna sredstva. Problem je v razmejitvi deleža javnih in zasebnih sredstev. Še težje je ugotoviti znesek oziroma vrednost dela, ki ga posamezniki ali svojci namenjajo za razne oblike neorganizirane pomoči osebam, ki same ne morejo poskrbeti zase, kot so občasne pomoči v gospodinjstvu, pri hišnih opravilih, pri prehranjevanju itd. Še manj je znano, kolikšno bi bilo vredno delo svojcev in nepoklicnih izvajalcev dolgotrajne oskrbe, ki takšna opravila opravljajo brez plačila ali nadomestila. Za odločitve o možnosti uvedbe zavarovanja za dolgotrajno oskrbo je vsekakor pomemben podatek o vlaganjih javnih sredstev v ta sistem.
Pomemben je podatek, da si je nekaj več kot 42 odstotkov stanovalcev v socialnih zavodih oskrbnino plačevalo samo ali pa so stroške bivanja v zavodih pokrili v celoti njihovi svojci. Za približno 27 odstotkov so bili stroški pokriti iz lastnih sredstev stanovalcev skupaj s sredstvi svojcev, pri preostalih 27 odstotkov pa so stroške delno ali v celoti zagotavljale tudi občine. Ta podatek se nanaša le na oskrbnino, torej na osnovno in socialno oskrbo, ne pa tudi na zdravstveno nego, ki jo v celoti krije obvezno zdravstveno zavarovanje. Obstoječe razmerje med obveznosti varovancev oziroma plačnikov oskrbnine in nege v socialnih zavodih nakazuje in javnimi sredstvi nakazuje na možnosti in potrebo po nadaljevanju prakse uveljavljanja modela, v katerem se koristijo zasebna in javna sredstva stanovalcev in njihovih svojcev.

Tabela 9: Stanovalci v domovih za starejše in posebnih zavodih za odrasle po virih plačevanja oskrbnine, 31.12.2004

DSO in PSVZ Stanovalci v celoti Svojci v celoti Stanovalci, svojci Stanovalci, občina Svojci, občina Stanovalci, svojci, občina Občina v celoti Skupaj

5,103 1,346 4,224 3,755 57 342 715 15,542
% 32.83% 8.66% 27.18% 24.16% 0.37% 2.20% 4.60% 100%
Vir podatkov: Skupnost socialnih zavodov Slovenije

Iz navedenih podatkov izhaja, da za kritje stroškov dolgotrajne oskrbe v R Sloveniji že razpolagamo z določenimi sredstvi. Vprašanje je, če so ta zadostna, ali so ustrezna merila, po katerih se zbirajo in razporejajo in če so tudi ustrezno porabljena. Še posebej se odpira vprašanje, če se sredstva, ki so na voljo, tudi »pravično« delijo med zavarovanci glede na njihove utemeljene potrebe. Na to vprašanje navaja dejstvo, da pač sredstva razporeja več nosilcev socialne varnosti, pri čemer ima vsak od njih svoja pravila in merila za zbiranje sredstev in za pridobitev določene pravice. Pozitivno pri sedanji ureditvi je vendarle usmeritev, da je pri skrbi za ljudi, ki potrebujejo pomoč druge osebe pri opravljanju dnevnih življenjskih funkcij potrebno, poleg določenega dela javnih sredstev, koristiti tudi zasebna sredstva zavarovanih oseb in njihovih svojcev in da je le na ta način možno na tem področju zagotavljati ustrezno socialno varnost upravičencev teh storitev.

III. Ocena potreb po dolgotrajni oskrbi
Iz podatkov o stanovalcih v domovih za starejše in v socialnih zavodih ter o številu oseb, ki so bile zdravljene na domu ni mogoče sklepati na dejanske potrebe po dolgotrajni oskrbi. Verjetno gre le za vrh ledene gore. Obstoječi statistični sistem in evidence teh podatkov ne zbirajo in jih zato ni. Zato nam pri ugotavljanju dejanskih potreb lahko pomagajo le ocene in tuje izkušnje. Evropska komisija ocenjuje na podlagi več študij, da je 3 – 5% oseb starejših od 65 let močno odvisno od pomoči druge osebe, okrog 15 % pa rabi pomoč le pri nekaterih dnevnih življenjskih funkcijah. V povprečju je, po njenem mnenju, okrog 3 do 3,5 % vsega prebivalstva potrebuje tujo pomoč in oskrbo. Podatek se nanaša na države, članice Evropske unije pred njeno razširitvijo. Po teh ocenah bi to za Slovenijo pomenilo, da je potrebnih dolgotrajne oskrbe okrog 60.000 ljudi. Morda je ta številka pri nas nekoliko nižja, ker je slovensko prebivalstvo nekoliko mlajše od prebivalstva zahodnih in severno evropskih držav, kjer so delali študije. Zato lahko ocenjujemo, da je ta številka nekoliko nižja in sicer med 41 in 45 tisoč ljudi. Gre pa za podatek, ki se nanaša na sedanje število prebivalcev Republike Slovenije in sedanjo starostno strukturo, ki se bo spreminjala. V naslednjih letih se bo ta številka povečala skladno s povečevanjem števila oseb, starejših od 65 let. Projekcije prebivalstva, ki jih je pripravil EUROSTAT nakazujejo, da bo leta 2015 že blizu 18 % prebivalcev starejših od 65 let. Če ne bo prišlo do občutnega izboljšanja zdravstvenega stanja prebivalstva in se bo nadaljevalo tudi podaljševanje pričakovane povprečne življenjske dobe bo takrat oseb, ki bodo potrebovali tujo pomoč, že med 60 in 65 tisoč.
Ocena potreb za Slovenijo opozarja, da vprašanja oskrbe oseb, ki potrebujejo tujo pomoč, ne bomo mogli več reševati na sedanji način, sploh ne le z institucionalnimi oblikami oskrbe in da bo treba iskati nove in drugačne možnosti. Nadaljevanje reševanja zahtev na dosedanji način bi namreč pomenilo okrog trikratno povečanje zmogljivosti domov za starejše oziroma drugih socialnih zavodov. To bi zahtevalo izredno velika investicijska sredstva, pozneje pa tudi sredstva za njihovo funkcioniranje. Takega bremena si Slovenija ob svoji ekonomski moči ne more privoščiti. Namesto tega bo treba predvsem razvijati oskrbo na domu, v katero bo treba v večji meri kot doslej vključevati svojce, znance in prostovoljce. Institucionalna oskrba bi morala biti rešitev le za tiste primere, ko izvajanje oskrbe na domu ne bi bilo več možno.
Institucionalna oskrba zahteva poleg prostorskih zmogljivosti tudi določen kader. Že zdaj je v domovih za starejše, v posebnih socialnih zavodih in bivalnih enotah varstveno delovnih centrov in zavodov za odrasle zaposlenih preko 8.000 oseb. Okrog trikratno povečanje prostorskih zmogljivosti v zavodih, bi pomenilo tudi proporcionalno povečanje potrebnega kadra, ki bi izvajal oskrbo. Tega kadra trenutno v Sloveniji nimamo, bilo bi pa tudi neracionalno tolikšno število kadrov izšolati. Z razvijanjem oskrbe na domu se potrebe po dodatnem kadru relativno zmanjšajo, saj bi v tem primeru ob primernih organizacijskih ukrepih in načinu financiranja velik del opravil v zvezi z oskrbo prevzeli svojci in drugi nepoklicni izvajalci. Vključevanje slednjih v izvajanje oskrbe lahko občutno poveča razpoložljive kadrovske zmogljivosti, ki so potrebno na tem področju. Zaradi navedenih dejstev je, poleg drugih prednosti, dolgotrajna oskrba na domu tudi cenejša. To je pomembno za njene plačnike, pa naj bo posameznik in njegovi svojci, državni ali občinski proračun ali eden nosilec socialnega zavarovanja.
Vključevanje svojcev v izvajanje dolgotrajne oskrbe na domu pomeni tudi pomemben prispevek h krepitvi zavesti, da je treba v družini poskrbeti za vsakega njenega člana. Usmeritev na dolgotrajno oskrbo na domu z vključevanjem svojcev v njeno izvajanje pomeni namreč tudi uresničevanje načela o primarni odgovornosti družine za pomoč svojemu članu, ki sam ni več sposoben poskrbeti zase.

IV. Cilji, načela in poglavitne rešitve zakona

Zakon opredeljuje dolgotrajno oskrbo kot novo dejavnost, ki je namenjena posamezniku, ki potrebuje tovrstno obliko pomoči. Osrednji cilj zakona je povečanje socialne varnosti in kakovosti življenja starejših, bolnih, poškodovanih, invalidnih in onemoglih oseb, ki so odvisne od tuje pomoči pri opravljanju temeljnih življenjskih aktivnosti. Po predlogu zakona bi morala takšna pomoč postati sestavni del celovite socialne varnosti države, urejeno po načelih socialnih zavarovanj.

Naslednji cilj takega zavarovanja je odpraviti razlike v možnostih uveljavljanje potrebe po dolgotrajni oskrbi in omogočiti dostopnost do dolgotrajne oskrbe pod enakimi pogoji vsemu prebivalstvu R Slovenije, ki je takšne pomoči potrebno. Predvsem naj bi odpravil razlike, ki so med območji kot tudi med tistimi, ki bi je bili deležni na domu ali v institucionalnem varstvu. Glede na pričakovane naraščajoče potrebe po dolgotrajni oskrbi je cilj predloga zakona načrtno spremljanje potreb po dolgotrajni oskrbi in njeno načrtovanje v vseh okoljih.

Posebno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo, ki ga predlaga zakon, bi temeljilo na načelih solidarnosti med vsemi zavarovanci, podobno kot to velja v obveznem zdravstvenem in pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Pomembno pri tem je načelo, da bi to zavarovanje temeljilo na zadovoljevanju potreb in ne na ustvarjanju profita, saj bi šlo za javno, obvezno zavarovanje. V tem okviru bi vsi zavarovanci v Republiki Sloveniji ustvarili solidarnostni in medgeneracijski odnos, v katerem bi veljalo načelo, da za njegovo uresničevanje prispevajo vsi skladno s svojimi dohodkovnimi možnostmi, do pravic pa bi bili upravičeni tisti, ki bi skladno s predpisi in strokovnimi usmeritvami, dolgotrajno oskrbo potrebovali.

Eden od ciljev in namenov zakona je področju dolgotrajne oskrbe zagotoviti ustrezno družbeno skrb in podporo ter odgovornost do nje opredeliti po posameznih nosilcih. Zato predlog zakona izhaja iz načela, da je za dolgotrajno oskrbo, podobno kot za druga področja socialne varnosti, najbolj odgovorna država. Predlog zakona poudarja načelo odgovornosti družine in svojcev osebe, ki potrebuje tujo pomoč.

Pomemben cilj, ki ga zasleduje predlog zakona, je povečati in zagotoviti stabilne vire financiranja dejavnosti dolgotrajne oskrbe in zavarovanja tega področja. Za potrebe področja ne bi koristili le javna sredstva, temveč v večjem deležu kot doslej tudi zasebna sredstva uporabnikov, njihovih svojcev oziroma družin ter določenih oblik prostovoljnega zavarovanja. S prenosom vseh že doslej razpoložljivih sredstev na enega nosilca javnega zavarovanja, bi se tudi povečala preglednost njihove porabe.

Večje vključevanje družine in njenih članov ter drugih nepoklicnih izvajalcev dolgotrajne oskrbe ima za cilj, povečanje dostopnosti storitev dolgotrajne oskrbe in nadaljnjo racionalizacijo njenega uresničevanja. Za ta cilj naj bi, po predlogu zakona, uvedli določeno podporo in stimulacijo družini, ki zagotavlja svojcu dolgotrajno pomoč, s čimer bi poleg drugega razbremenili zlasti ženske, ki so v izredno velikem odstotku zastopane med nepoklicnimi izvajalci dolgotrajne oskrbe.

Predlog zakona posebej poudarja načelo humanosti in racionalnosti pri organiziranju in uresničevanju dolgotrajne oskrbe. Zaradi tega temelji na načelu, da je potrebno dolgotrajno oskrbo prvenstveno zagotoviti in izvajati na domu. V zvezi s tem je eden od ciljev zakona preusmeritev sedanjih razvojnih gibanj od pretežno institucionalnih oblike pomoči k organiziranju, širitvi in uveljavitvi oskrbe na domu.

Pomemben cilj, ki ga zasleduje zakon, je povezati izvajalce dolgotrajne oskrbe, ki sedaj delujejo v različnih področjih in zavodih ali kot zasebniki oziroma nepoklicni izvajalci, v enoten in celovit sistem, s čimer bi dosegli večjo učinkovitost, in kakovost storitev ter zadovoljstvo upravičencev. To povezanost je potrebno doseči organizacijsko in strokovno ter preko sistema financiranja. S tem bi odpravili določene sedanje težave, ko se v posameznih primerih ne ve, kdo naj bi skrbel ali bil odgovoren za osebo, ki potrebuje pomoč druge osebe ali je npr. to zdravstvo, predvsem patronažno varstvo, center za socialno delo in podobno.

Uvedba posebnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo bi omogočila novo opredelitev področja obveznega zdravstvenega in pokojninsko – invalidskega zavarovanja ter socialnega varstva, saj bi določene njihove naloge prevzelo novo zavarovanje za dolgotrajno oskrbo. To je tudi eden od ciljev predloga zakona. Istočasno predlog zakona izpostavlja nujnost, da se vsi nosilci socialne in zdravstvene dejavnosti na posameznih območjih in ravneh še bolje povezujejo in skupaj skrbijo za preprečevanje potreb po dolgotrajni oskrbi, ob njenem izvajanju pa za njeno čim boljšo organizacijo, kakovost in racionalnost.

Predlog zakona opredeljuje področje dolgotrajne oskrbe kot posebno dejavnost, ki se ukvarja s pomočjo osebam, ki ne morejo same opravljati temeljnih življenjskih aktivnosti in so pri tem odvisne od pomoči druge osebe. Njeni izvajalci so poklicni izvajalci in v določenem obsegu tudi ustrezno usposobljeni nepoklicni izvajalci kot npr. svojci, bližnji, prostovoljci in drugi. To področje je sestavni del socialne varnosti oseb, ki potrebujejo tujo pomoč, med katerimi sicer prevladujejo starejše osebe, vendar vključuje tudi mlajše osebe, ki zaradi bolezni, poškodb oziroma invalidnosti ne morejo poskrbeti zase. Predlog zakona opredeljuje dolgotrajno oskrbo le, če je ta potrebna prisotna dlje kot šest mesecev. Potrebe po storitvah pomoči tuje osebe za krajše – prehodno obdobje (prehodna oskrba) bi bile še naprej zagotovljene skladno s predpisi, ki veljajo na področju socialnega varstva in obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Zakon uvaja na področju dolgotrajne oskrbe novo vejo socialnega zavarovanja. To naj bi bilo obvezno, javno in neprofitno zavarovanje, v katerega bi bili vključeni vsi, ki so na območju Republike Slovenije tudi obvezno zdravstveno zavarovani. Potreba po dolgotrajni oskrbi bi bila obvezno zavarovana, podobno kot je vse prebivalstvo zavarovano za primer bolezni oziroma poškodbe, invalidnosti in starosti (pokojninsko zavarovanje), brezposelnosti in drugih socialnih tveganj. Zavarovanje bi se financiralo s prispevki, ki bi jih plačevali delodajalci in zavarovanci sami oziroma drugi zavezanci, ki jih določa zakon. Med slednjimi so samozapsoleni, kmetje, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (za prejemnike denarnih nadomestil za čas začasne nezmožnosti za delo), Republika Slovenija za osebe brez dohodkov oziroma premoženja, invalide ter občine za osebe, ki so oproščene plačila oziroma doplačila socialnovarstvenih storitev in jim je z odločbo prepovedana odtujitev ali zastavitev nepremičnine. Obvezno zavarovanje bi krilo stroške izvajanja dolgotrajne oskrbe v obsegu, ki bi uporabnikom zagotavljalo varnost in preprečevalo nastanek večje odvisnosti od pomoči druge osebe. V obvezno zavarovanje niso vključeni stroški nastanitve in hrane. Dodaten obseg pravic ali višji standard bi si uporabniki zagotovili s prostovoljnim zavarovanjem za dolgotrajno oskrbo.

Po predlogu zakona bi pravice iz zavarovanja za dolgotrajno oskrbo lahko zavarovane osebe uveljavljale, če je pri njih ocenjena potreba po pomoči tuje osebe večja od 7 ur na teden. Uporabniki dolgotrajne oskrbe bodo, glede na njihove potrebe po pomoči, razvrščeni v pet stopenj zahtevnosti dolgotrajne oskrbe. Pri razvrščanju se bo upoštevalo 15 kriterijev za ugotavljanje stopnje zahtevnosti dolgotrajne oskrbe.

Storitve s področja dolgotrajne oskrbe, ki bi jih zagotavljalo to zavarovanje, se nanašajo na pomoč pri vzdrževanju telesne higiene, pomoč pri prehranjevanju, pri gibanju in nameščanju v pravilno lego, pomoč v gospodinjstvu, pomoč pri nadzoru osebe, ki se niso sposobne orientirati v prostoru in času, svetovanje in učenje, pomoč pri vzdrževanju socialnih stikov ter na zdravstvene storitve, potrebne v zvezi z dolgotrajno oskrbo. Storitve dolgotrajne oskrbe vključujejo tudi storitve fizioterapije, delovne terapije in logopedije, ki bodo uporabniku dostopne tudi na domu.
Sestavni del pravic iz zavarovanja za dolgotrajno oskrbo so tudi pripomočki, ki so potrebni za izvajanje dolgotrajne oskrbe, kot tudi možnost manjših prilagoditev stanovanja, ki so nujna, da bi se lahko izvajala dolgotrajna oskrba na domu uporabnika.

Zakon predvideva vpeljavo novega profila izvajalca dolgotrajne oskrbe to je koordinator dolgotrajne oskrbe in tudi spremenjeno organizacijo dela. Uporabniku bo omogočen vstop v sistem skozi »ena vrata«, ki bo za uporabnika enostavnejši. Koordinator dolgotrajne oskrbe bo skupaj z uporabnikom izdelal predlog ocene potreb po dolgotrajni oskrbi, izvajal koordinacijo med različnimi izvajalci in organiziral izvajanje storitev. Koordinator bo sodeloval tudi v multidisciplinarnem timu, ki bo na podlagi ocene potreb za uporabnika izdelal individualni načrt. Usklajeval bo izvedbeni načrt, ki ga bodo izdelali neposredni izvajalci za uporabnika, z individualnim načrtom. Naloga koordinatorja pa bo tudi spremljanje potreb po dolgotrajni oskrbi na njegovem področju in pobuda za ponovno oceno potreb uporabnika, če se njegova sposobnost samooskrbe spremeni. Sedež koordinatorjev bo na centrih za socialno delo.

Multidisciplinarni tim bodo sestavljali člani, ki so dobri poznavalci področja dolgotrajne oskrbe (zdravnik, medicinska sestra, socialni delavec, predstavnik ZZZS in drugi), ki bi na podlagi ocene potreb po dolgotrajni oskrbi za uporabnike izdelal tudi individualni načrt dolgotrajne oskrbe. Zavod bo na podlagi predlaganega individualnega načrta odločil z izdajo posebne odločbe, ki bi podrobneje določila obseg in vrsto storitev, ki bi ga zagotavljalo zavarovanje kot tudi o doplačilih k storitvam in njihovih oprostitvah. Uporabniki naj bi imeli možnost uveljavljanja pravic v obliki storitev, ki bi jih na domu ali v zmogljivostih za kombinirano ali institucionalno dolgotrajno oskrbo zagotavljalo zavarovanje ali do denarnega nadomestila, s katerim bi si sami organizirali in zagotovil izvajalce dolgotrajne oskrbe. Uporabnikom, ki bi se odločili za uveljavljanje pravic v obliki storitev, bi Zavod to omogočil s pomočjo izvajalcev, ki bi z njim sklenili ustrezne pogodbe, in ki bi od njega prejeli tudi plačilo za opravljene storitve. Vsi postopki glede upravičenosti do dolgotrajne oskrbe se bodo uresničevali po postopkih, ki jih določa zakon in predvideva dvostopenjsko odločanje oziroma varstvo pravic, z možnostjo sodnega varstva na sodišču, ki je pristojno za socialne spore. Po istih postopkih bi se ocenjevali vsi predlogi in zahteve po spremembah pravic.

Zakon predvideva določene pogoje, ki bi jih zavarovana oseba morala izpolniti pred uresničevanjem pravic iz zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. Med temi so starost in doba predhodnega zavarovanja, ki pa je sorazmerno kratka (1-3 leta) in poravnani prispevki za to dobo. Osebe, ki pogoja predhodnega zavarovanja ne izpolnjujejo, bi lahko to dosegli s plačilom prispevka za dobo predhodnega zavarovanja iz lastnih sredstev. Na ta način bi ob uveljavitvi zakona pretežni del prebivalstva izpolnjeval pogoje predhodnega zavarovanja za uresničevanje pravic iz zavarovanja za dolgotrajno oskrbo.

Zakon predvideva, da bi si večji obseg pravic, kot jih zagotavlja obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo, lahko zavarovane osebe zagotovile z lastnimi sredstvi ali z vključitvijo v prostovoljno zavarovanje. To zavarovanje bi omogočilo zavarovancem uresničevanje in dosegljivost storitev s področja dolgotrajne oskrbe, ki jih obvezno zavarovanje ne krije, lahko pa tudi kritje doplačil. Šlo bi za novo vrsto premoženjskega zavarovanja s področja socialne varnosti.

Zakon predvideva tudi uvedbo doplačil ob uveljavljanju pravic iz zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. Ta bi se gibala v višini med 10 in 60% cene storitev. Te bi poravnal uporabnik sam ali njegovi svojci, pri čemer ne predvideva doplačil za storitve, ki bi jih opravili svojci ali znanci uporabnika ali drugi prostovoljci. Doplačil bi bili v celoti oproščeni uporabniki brez dohodkov ali premoženja, ki so po predpisih s področja socialnega varstva oproščeni doplačil ali plačil tudi za druge socialnovarstvene storitve.

Zakon opredeljuje tudi izvajalce dolgotrajne oskrbe, ki bi lahko bili poklicni ali nepoklicni. Med poklicnimi bi bili izvajalci iz mreže javne službe s področja zdravstvenega in socialnega varstva, ki vključujejo tudi tiste, ki že imajo ali pridobijo koncesijo. Posebej pa poudarja obveznost in pravico nepoklicnih izvajalcev dolgotrajne oskrbe do strokovnega izpopolnjevanja. Nosilec zavarovanja za dolgotrajno oskrbo bi, po predlogu zakona, bil Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki bo s sredstvi obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo upravljal z ločenim transakcijskim računom. Kot nov organ se predvideva na Zavodu le nadzorni svet za dolgotrajno oskrbo, ki imenuje tudi svoje multidisciplinarne time I. in II. stopnje. Zavod bo sklepal z izvajalci dolgotrajne oskrbe v javni mreži dolgotrajne oskrbe Dogovore o programu na vsake tri leta. V okviru razpoložljivih sredstev bi moral upravljati in sklepati pogodbe z izvajalci tako, da ne bi prihajalo do primanjkljajev in finančne nestabilnosti sistema.

Za zagotavljanje strokovnega razvoja, kakovosti in raziskovalne dejavnosti področja dejavnosti dolgotrajne oskrbe zakon predvideva ustanovitev Strokovnega sveta dolgotrajne oskrbe. Člani sveta bodo predstavniki izvajalcev, strokovnih združenj in nevladnih organizacij.

Predlog zakona predvideva, da bi osebe, ki so pridobile posamezne pravice iz področij, ki bodo vključena v dolgotrajno oskrbo lahko same odločile ali ohranijo pridobljene pravice ali bodo uveljavljale pravice, ki bi jih imele po sprejemu in uporabi tega zakona. Takšno odločitev lahko sprejmejo le enkrat in sicer najpozneje do konca leta 2009.

V predlogu zakona so tudi predvideni prenosi sredstev od dosedanjih nosilcev posameznih nalog (ZZZS, ZPIZ, proračuni) na novega nosilca zavarovanja, datum prenosov in način zagotovitve zagonskih sredstev za začetek izvajanja zavarovanja za dolgotrajno oskrbo.

Za uresničitev zakona je potrebno prehodno obdobje. Potrebne so določene strokovne in organizacijske priprave na Zavodu, dopolnitev statuta Zavoda in imenovanje organov upravljanja, ki bodo izvajali vse potrebne naloge za novo zavarovanje. Prav tako bo potrebno sprejeti še nekatere podzakonske predpise. Zaradi tega predvideva zakon uresničevanje njegovih opredelitev z začetkom leta 2007, nekatera določila pa celo šele leta 2009.