A mi lahko razložite kaj sploh je problem
Ce lahko kdo pojasni kaj se dela v Moravskih toplicah za 29.000.000,00 sit,kaksen objekt je to.
LETO 2004
-Ureditev kapacitet za ohranjevanje zdravja gluhih in naglušnih v Moravskih
toplicah – M 18 12.000.000,00 sit
LETO 2006
-ureditev enote za izvajanje programa ohranjevanje zdravja – Moravske toplice 17.000.000,00
Glavo in uhlje namakaš v vročo vodo kateri je primešana nafta, v Termah 3000. In sluh se ti ohrani in izboljša.
Isto Fiesa in piran. Potopiš glavo za 5 minut pod morsko vodo, da ti sol pride na bobniče in se ti sluh izboljša oz vsaj ohrani.
V kranjski gori imaš glavo na hladnem in ko padeš na poledeneli sneg na smučišču v glavi vidiš in slišiš vse zvezde.
In sluh se ti ohrani ali celo zboljša.
To vse je nenamensko trošenje denarja, ki je drugje bolj potreben in bi gluhim bolj koristil.
Kdaj se bo to sprivatiziralo bomo še videli.
Koliko je kdo s provizijami že zaslužil ni znano, koliko še bo pa tudi ne.
Ob tem da imajo posvečeni vikendico in lubezensko gnezdece na morju, v toplicah in na smučariji.
Fantje ni to za vse!!!
Morte imeti denar!
In nihče ne ve, kakšna so pravila, kdo odloča, kdo je koristil…
Ne vem al bi se zjokal al smejal nad tem kako vas desetletja vozijo scat, moji sotrpini.
Vrtec.
Za studijo je od leta 2003 naprej uporabljeno:
LETO 2003 14.000.000,00 SIT
LETO 2004 7.000.000,00 SIT
LETO 2005 2.887.400,00 SIT
LETO 2006 38.353.592,00 SIT
SKUPAJ 62.241.184,00 SIT
Lepa vsota kajne. Se mi zdi, da hoče sekretar konkurirati RTV Slovenija. Me pa vseeno zanima, če je bil za obnovo studija kje kakšen razpis, ali je bilo vse prosto po Prešernu.
Pri celi stvari je zanimivo tudi to, da so povsod “vmešani” prijatelji. Gradnja doma v Kranjski gori-Imovina d.o.o, Dom v Fiesi-Imovina d.o.o, obnova studija ZDGNS-Raping d.o.o, itn..
Kot sem že dejal, saj vse med prijatelji ostane. Me zanima kakšno znamko televizije ima Sekretar, pa belo tehniko, itd..
Preberite kak je mag. Redzepovic razumel Zakon o socialnem varstvu in Nacionalni program socialnega varstva 2000-2005,2006-2010.Kako otkriva toplo vodo na svoj nacin.Kdo je siva lisa,Redzepovic ali evalvacija drzavne skrbi za invalide.
Novice
Državni svet RS in Fakulteta za socialno delo sta organizirala mednarodni posvet na temo »Neposrednega in individualiziranega financiranja storitev«.
Posvet je bil opozorilo na pripravo zakonov o izenačevanju možnosti in o zavarovanju za dolgotrajno oskrbo. Lansko leto je bil sprejet okvir gospodarskih in socialnih reform. Nov zakon naj bi uvedel neposredno financiranje storitev s ciljem, da bi čimprej pripravili predlog Zakona o izenačevanju možnosti za invalide in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo. Predstavljen je bil avstrijski model, ki naj bi ga v Sloveniji povzeli. V sedanji zakonodaji je kar okoli 70 zakonov, ki zadevajo invalide, tako da bo morala država narediti evalvacijo svoje skrbi za posamezne kategorije invalidov. Država skozi različne zakonodaje in pravice zagotavlja kar 98,4 % potrebnih sredstev, FIHO pa le 1,6 % sredstev za invalide.
Predstavniki invalidskih organizacij, ki smo po svetu prisostvovali smo opozorili, da je predlog nastajal brez sodelovanja in vedenja invalidskih organizacij, čeprav se nanaša tudi na njih, kar je v nasprotju s številnimi resolucijami.
V predlogu skupine za pripravo Zakona je ugotovljeno med drugim, da se zaradi demografskih, zdravstvenih in drugih sprememb ter podaljševanja povprečne pričakovane življenjske dobe prebivalstvo stara. Že zdaj v nekaterih državah več kot 20 % prebivalstva starejšega od 65 let, povečuje se tudi delež prebivalstva, starega 85 let in več. Spreminjajo se tudi družine, saj je današnja družina večinoma dva do tri članska, pri čemer so vsi zaposleni ali na šolanju. Zato se znotraj družine izgublja funkcija medsebojne pomoči in skrbi za bolne, onemogle, ki potrebujejo pomoč. Za ljudi bo potrebno pripraviti posebne programe, predvsem oskrbo kot obliko pomoči druge osebe. Pri iskanju rešitev smo se v preteklosti usmerili predvsem v razvoj institucionalnih oblik oskrbe. Ta pa ne more zadovoljiti vseh potreb, je draga in za ljudi manj sprejemljiva kot skrbna nega na domu. Mnogim osebam lahko celo pomeni psihološko travmo. Zato so potrebni posebni programi in aktivnosti v postopku oskrbe ostarelih, osamljenih, bolnih, zato naj bi bila na prvem mestu nega na domu. Nacionalni program socialnega varstva je določal, da bo z različnimi oblikami pomoči omogočeno starejšim članom čim daljše in dostojno bivanje v dotedanjem okolju. V ta namen naj bi se mreža socialne pomoči in socialni programi razvijali tako, da bo starejšim osebam ponujena posebna organizirana pomoč v bivalnem okolju. Med pravicami, ki bi jih zagotavljalo zavarovanje, so tudi pomoči v gospodinjstvu, razne oblike socialnega vključevanja, itd. Izvajalci storitev dolgotrajne oskrbe pa bi bili: svojci, sorodniki, društva, itd.
Med pripravami za uvedbo zavarovanja za dolgotrajno nego bo potrebno usposabljanje kadrov in določitev meril.
Nenehno pomoč poleg drugih skupin potrebujejo tudi senzorno ovirani ljudje, med katere spadajo tudi gluhi in naglušni.
Mag. Aljoša Redžepovič
…………………………………………………………………………………….
Sam ne razumem pri stvari, kaj je rekla komisija in kaj odkriva AR. Oboje je vrženo v isto malhko.
Komu je namenjeno to njegovo poročilo? Bi sklepal da kakemu glasilu.
Meni se zdi vse skupaj bolj povzetek neke solate.
Pač vsi so se sprejaznili s tem da gre povsod navzdol. In radi bi lajšali težave pri propadu slovenske nacije.
Me pa res zanima, kako in predvsem če bodo kitajci in indijci skrbeli za vaše penzije. In kaj boste, če se bo delničarskoborzniški globalni sistem skrahiral? In bodo delnice Paloma papir?
Za vsak slučaj pa vseeno investirajte.
Nekaj časa bo gvišno še šlo to napihovanje.
Kaj so predstavnici gluhih povedali na tem posvetu.
Z A P I S
S POSVETA IZENAČEVANJE MOŽNOSTI INVALIDOV,
ki je bil v ponedeljek, 6. decembra 2004
Državni svet Republike Slovenije in Komisija državnega sveta za družbene dejavnosti sta 6. decembra 2004, ob 3. decembru – mednarodnem dnevu invalidov, v prostorih parlamenta organizirala posvet na temo izenačevanje možnosti invalidov.
Posvet je vodila državna svetnica Marija Perkovič, predstavnica socialnega varstva, ki je v uvodnem govoru poudarila, da je Generalna skupščina Združenih narodov že leta 1993 sprejela Standardna pravila o izenačevanju možnosti za invalide, katerim sledijo tudi države Evropske unije, ki stremijo za tem, da z ustrezno zakonodajo podpirajo ustanovitev neodvisnih invalidskih organizacij in vzpostavijo institute civilnega dialoga med invalidi posamezniki, njihovi mi organizacijami in državnimi organi. V Sloveniji smo v ta namen sprejeli zakon o invalidskih organizacijah, projekt priprave zakona o izenačevanju možnosti invalidnih oseb pa je zastal. Državna svetnica Perkovičeva je postavila vprašanje, ali so v ozadju tega odpori do sprememb, ali bojazen pred preveliko obremenitvijo proračunskih sredstev, ali se bojimo, da bo posameznik pridobil pravico, da o zadovoljevanju svojih potreb odloča sam, kar bo vzelo moč skupinam in že obstoječim sistemom.
Vodja sektorja za invalide v Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, Stanka Tutta, je predstavila teze za pripravo zakona o izenačevanju možnosti za invalide. Pri tem je poudarila, da je temeljni cilj invalidske politike izboljšati kvaliteto življenja invalidov in njihovih družin s poudarkom na njihovem vključevanju v družbo in njihovi enakovredni udeležbi v njej. Pri pripravi zakona se izhaja iz predpostavk drugačnega razumevanja invalidnosti in priznavanja pravic na podlagi potreb in ne le medicinske diagnoze. Zakon bo vpeljal celovito presojo položaja, možnosti in potreb invalida, ob upoštevanju njegovih sposobnosti in pravic, poudarjanja individualnih razlik, ustvarjanja možnosti za aktivno in enakovredno udeležbo invalidov. Pravica do izbire in krepitev polnopravnega državljanstva in polne udeležbe pa zahteva popolno usposobitev posameznika pa tudi okolja, v katerega se vključuje.
Pod novim razumevanjem invalidnosti se invalidnost razume kot stanje, ki pomeni, da ima posameznik s prirojeno ali pridobljeno telesno okvaro ali boleznijo določene omejitve v dejavnostih, zaradi katerih potrebuje oziroma je upravičen do posameznih pravic in storitev. Tudi mednarodna klasifikacija funkcioniranja, invalidnosti in zdravja ni klasifikacija za ocenjevanje invalidnosti, ampak klasifikacija za ocenjevanje potreb, ki jih ima posameznik v konkretnih življenjskih situacijah zaradi invalidnosti (gre za bio – psiho – socialni model klasifikacije)
Dr. Vitold Flaker je predstavil raziskavo Fakultete za socialno delo, ki bi jo lahko koristno uporabili pri uvajanju neposrednega financiranja društev in posameznikov, na podlagi česar bi se okrepila pluralizacija, ukinili nekateri monopoli ter pojavila decentralizacija, saj bo denar prihajal od uporabnika in bo plasiran k dobaviteljem uslug. Podobno imajo to urejeno v Avstriji, Veliki Britaniji in Švedski, čeprav so med njimi velike razlike v zneskih in načinu izplačevanja. V Avstriji se neposredno financiranje uveljavlja kot ene vrste pravica za vse, ki se znajdejo v situaciji, da potrebujejo stalno in organizirano skrb. Postopek je zelo enostaven, na osnovi ocene komisije se prizna višino sredstev in jih takoj začne izplačevati. Z uvedbo neposrednega financiranja se bo spremenil položaj uporabnika, ki ne bo več odvisen od tega, kaj mu bo ponujeno, temveč bo imel možnost nakupa storitve in s tem večje samostojnosti in avtonomnosti. Poleg tega pa bo to vplivalo tudi na prestrukturiranje inštitucij oziroma oskrbe, ki naj bi se spreminjala v dolgotrajno oskrbo in ne bo pomenila samo nege, (kot jo danes omenjajo zavarovalnice).Pri nas imamo približno 40.000 ljudi, ki potrebujejo kontinuirano in organizirano skrb, med njimi je okrog 15.000 mlajših od 65 let in spadajo v kategorije, ki jih ponavadi označujemo z besedami prizadetosti, od tega nekaj manj kot 6.000 oseb z dolgotrajnimi duševnimi stiskami, nekaj manj kot 7.000 oseb, ki imajo nalepko duševno prizadetih in dobrih 2.500 telesno prizadetih. Značilnosti te skupine v primerjavi s širšo populacijo ljudi, ki so kategorizirani kot invalidi, so v tem, da gre večkrat za večkratno prizadetost, da gre pri njih za višjo stopnjo nesamostojnosti, da gre za bolj materialno ogrožene osebe, za osebe, ki imajo bolj šibke socialne mreže, ki so razmeroma pogosto v konfliktu s svojci in imajo zelo slabo urejene stanovanjske probleme. V tej skupini pa so tudi osebe, ki imajo potenciale in ostanejo v takem sistemu kot je, precej neizkoriščeni.
Mag. Barbara Kobal z Instituta RS za socialno varstvo je opozorila, da država do izdaje odločbe po zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami ne naredi nič za slabovidne in slepe otroke do tretjega leta starosti in torej vse prepušča staršem. Nujno je zgodnje odkrivanje slepote oziroma slabovidnosti ter celovito obravnavanje tako prizadetih otrok kot njihovih staršev. Zgodnja obravnava omogoča otroku, da na osnovi specifičnih pedagoških in terapevtskih pristopov postane do vstopa v institucionaliziran sistem vzgoje in izobraževanja sposoben maksimalne samostojnosti in neodvisnosti ter da ima oblikovane zdrave osnove za razvoj pozitivne samopodobe. Slepim in slabovidnim otrokom je potrebno oblikovati individualen pristop (niti dva slabovidna otroka nista enaka pri zadovoljevanju svojih potreb).
Omogočiti jim je potrebno pravico do večjega obsega strokovne pomoči, ki presega umetno postavljeno mejo 3 oz. 5 ur tedensko. Invalidni otroci naj imajo tako kot odrasli invalidi pravico do osebne asistence. Osebna asistenca slepega ali slabovidnega otroka naj predstavlja specifični poklicni profil, ki se oblikuje na zakonskem okviru zagotavljanja storitev mobilne pomoči za družino in tvori presečišče med pomočjo za dom, pomočjo na domu in socialnim servisom.
Asist. mag. Cveto Uršič iz Inštituta Republike Slovenije za rehabilitacijo je poudaril, da morajo Državni zbor, Državni svet, vlada, vsa ministrstva in druge javne službe ter lokalne skupnosti pri oblikovanju in izvajanju politike invalidskega varstva slediti usmeritvam mednarodne skupnosti (OZN, Sveta Evrope, Evropski uniji), ki v svojih dokumentih poudarjajo, da mora država zagotoviti invalidom enako kakovost življenja in socialno blaginjo, ki je sicer zagotovljena drugim državljanom. Pri tem pa naj bi z nacionalnim akcijskim načrtom, upoštevajoč Standardna pravila Združenih narodov za izenačevanje možnosti invalidov, Koncepcijo razvojne strategije invalidskega varstva v Sloveniji (sprejete 1991), spremembe 14. člena Ustave Republike Slovenije, izpostavili naslednja področja: povečati možnosti usposabljanja in zaposlovanja invalidov, povečati dostopnost grajenega okolja in komunikacij, omogočiti boljšo izobrazbo invalidom, zagotavljati učinkovitejšo skrb za zdravje, (re)habilitacijo in pripomočke ter opremo, razvijati različne programe in izvajalce.
V svoji razpravi je omenil, da je potrebno poleg proračunskega vira financiranja za delovanje invalidskih in humanitarnih organizacij ohraniti tudi financiranje iz loterijskih sredstev preko Fundacije FIHO.
Dr. Danilo Pumpernik iz Društva invalidski forum Slovenije je v svoji razpravi ocenil, da sta glavna vzroka za zastoj pri pripravi zakona o izenačevanju možnosti invalidov organiziranost civilne invalidske sfere na eni strani in na drugi socialna uravnanost politike in finančne možnosti proračuna.
Prioritetna dejavnost invalidskih organizacij je opravljanje socialnih storitev, pri čemer je vprašljiva kakovost in racionalnost. Imajo značaj paradržavnih institucij, zato je razumljivo, kakšni so njihovi trendi pri oblikovanju zakonodaje. Absolutno prioriteto so nudili zakonu o invalidskih organizacijah, ki jim omogoča dostop do finančnih sredstev fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij FIHO z monopolom izbranih invalidskih organizacij, prizadevanja za drugačne vrste storitev pa jim niso mar. Ker bodo zakonska določila zakona o izenačevanju možnosti zahtevala večja proračunska sredstva, vlada z njegovim sprejemom zavlačuje. Saj vemo, da sklicevanje na dejstvo, da neki zakon s področja socialnega varstva dodatno ne obremenjuje proračuna, največkrat kaže na njegovo neučinkovitost in neoperativnost (vprašamo se lahko, kako se bo obnesel zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, ki proračuna skoraj nič ne obremenjuje?). Za državo je trenutno nedvomno veliko ceneje krpati luknjo v nudenju podpornih storitev s financiranjem paradržavnega delovanja invalidskih organizacij z loterijskim denarjem preko fundacije FIHO. Vrh invalidskih organizacij pa v zameno skrbi za vzdrževanje socialnega miru med invalidi.
Brane But, predsednik Zveze slepih in slabovidnih Slovenije, se je zavzel, da naj bodo po zakonu o izenačevanju možnosti pravice invalida odvisne od njegovih potreb in ne od vrste, vzroka in časa nastanka invalidnosti oziroma od statusa invalida. Zakon o izenačevanju možnosti invalidnih oseb bi moral zagotoviti slepim in slabovidnim otrokom, kot tudi vsem drugih otrokom s posebnimi potrebami pravico do zgodnjega odkrivanja okvare in celovite zgodnje obravnave, ki naj vključuje tudi družino. V zakonu mora biti opredeljena pravica do socialne rehabilitacije odraslih oseb, ki so deloma ali popolnoma izgubile vid ter pravica do osebne asistence za slepe in slabovidne. Z zakonom je potrebno ustrezneje urediti višino dodatka za pomoč in postrežbo ter nadomestilo za invalidnost.
Posebej pa je še opozoril na mnoga moralna in etična vprašanja, ki se pojavljajo v državi in družbi v odnosu do invalidov. Standardna pravila za izenačevanje možnosti, pa tudi sistemske zakonske rešitve, še zdaleč niso dovolj, če vseh temeljnih načel o izenačevanju možnosti invalidov ne bomo racionalno in emocionalno sprejeli kot vrednoto in jih dojeli kot prvino medčloveških odnosov v naši družbeni skupnosti, kot prispevek k udejanjanju pravic človeka v naši pravni in socialni državi.
Zvonko Perlič iz Združenja prijateljev slepih Slovenije je menil, da je sedanji način organiziranja invalidov preživet, ker na nacionalni ravni omogoča odtujevanje od matičnega članstva in vzpostavitev familiarnega odnosa z državo. Po njegovem mnenju bi bilo potrebno odločanje od zgoraj navzdol spremeniti tako, da bi vsi predlogi, iniciative, zahteve ter mnenja prihajale od članov in temeljnih društev. Državni organi in organizacije sprejemajo takšno razmerje sil, ker jim je lažje sodelovati in obvladovati nekaj posameznih krovnih organizacij, kot pa se ubadati z zahtevnimi in včasih tudi nestrpnimi društvi in posamezniki. Takšna razmerja so vzpostavljena tako na področju priprave zakonskih predpisov, uveljavljanju različnih pravic, pridobivanju in delitvi finančnih stredstev različnih fundacij in skladov ter na drugih mestih.
Elena Pečarič, predsednica YHD – Društva za teorijo in kulturo hendikepa, je predstavila razvojno partnerstvo nekaterih institucij, ki naj bi skrbelo za večje zaposlovanje osebnih asistentov invalidov ter tako tudi invalidov samih. Razvojno partnerstvo predstavlja povezavo med Zavodom Republike Slovenije za zaposlovanje, koordinatorsko organizacijo YHD – Društvo za teorijo in kulturo, Mestno občino Ljubljana, Fakulteto za socialno delo, Centrom za neprofitni management, Gospodarsko zbornico Slovenije in Inštitutom za rehabilitacijo. Namen razvojnega partnerstva je oblikovanje trajne možnosti za neodvisno življenje oseb z ovirami, zaposlovanje osebnih asistentov oz. ustvarjanje novih delovnih mest ter oblikovanje novega poklicnega profila in s tem povečanje zaposlitvenih možnosti dolgotrajno brezposelnih oseb. Osnovno poslanstvo je torej v spodbujanju oseb z ovirami za aktivno vključevanje na trg dela, posredovanje med iskalci zaposlitve in delodajalci ter izvajanje ustreznih podpornih storitev in izobraževanj za zmanjšanje stopnje brezposelnosti in omogočanje dostopnosti do delovnih mest vsem vključenim ciljnim skupinam.
Niko Šket je opozoril na diskriminatorno zakonodajo do invalidnih oseb pri nas, ker določene kategorije invalidov favorizira pred drugimi. Tako slepi vojni invalidi dobivajo dodatek za pomoč in postrežbo v višini 217.134,23 tolarjev, osebno invalidnino v višini 217.134,23 tolarjev, posebno invalidnino v višini 54.283,55 tolarjev, kar znaša skupaj 488.552,01 tolarjev.
Slepi invalidi zaradi bolezni v otroški dobi ali rojeni slepi pa dobivajo samo dodatek za pomoč in postrežbo v višini 57.367,46 tolarjev, invalidnino 0 in dodatek za telesno okvaro 0. Za vojne invalide veljajo še druge ugodnosti, kot nakup osebnega avtomobila, brezplačno zdravstvo in zdravljenje v zdravilišču, nakup brajeve vrstice – 80% vrednosti ter 12 invalidnin na 7 let.
Iz navedenega je razvidno, da je v naši državi zakonodaja do nekaterih slepih zelo krivična, še posebej do najšibkejših slepo rojenih otrok in njihovih družin.
Boris Šuštaršič, predsednik Sveta invalidskih organizacij Slovenije, je v svojem prispevku predstavil kratek zgodovinski oris nastanka in razvoja nacionalnih invalidskih organizacij. V času okrog prve svetovne vojne so nastajale prve interesne organizacije za gluhe in slepe ter vojaške invalide, ki so prevladovale do šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je po konvergenčnih vzorih iz zahodnoevropskih držav nastal pravi razmah invalidskih organizacij za različne vrste invalidov. Tedaj je v okviru državne institucije Konference za rehabilitacijo invalidov v Sloveniji nastala izredno pomembna pobuda, da se je takratnih 7 invalidskih organizacij povezalo v lastni koordinacijski odbor, ki je odigraval in še danes odigrava pod spremenjenim nazivom ključno vlogo pri uveljavljanju invalidskih organizacij v slovenski družbi.
V svojem referatu je poudaril, da so invalidske organizacije primer prave pluralnosti na področju civilne družbe, v katerih se združujejo invalidi z različnimi političnimi simpatijami, vendar to ne predstavlja nikakršnih ovir pri njihovem delovanju v dobro vseh članic in članov na področju celotne države. Pluralnost pogledov na sam razvoj organizacij, programe in njihove izvedbe, ni samo zajamčena, temveč se tudi uresničuje. 17 nacionalni invalidskih organizacij, ki so medsebojno povezane v Svetu invalidskih organizacij , to jasno kaže, saj niti dve nimata iste strukture, istih programov ali prakse pri uresničevanju svojih avtonomnih različnih ekspresivnih in utilitarnih ciljev.
V zadnjih desetih letih se je pojavilo več različnih tez o našem prihodnjem razvoju, kar je pozitivno. Med temi tezami je zrasla tudi ideja o konceptu hendikepa, ki naj bi prinesla nove rešitve naših težav, skoraj da bi izničila našo invalidnost na fizičnem nivoju. Podobni koncepti na globalni evropski in svetovni ravni so sicer vsi neslavno končali, toda pri nas so se in se še čutijo nekateri poklicani zato, da celo otrokom v kamniškem zavodu invalidne mladine to vbijajo v glavo in zlorabljajo akademsko svobodo v odnosu do študentov Fakultete za socialno delo.
Navidezno nasprotje med invalidi in takoimenovanimi hendikepiranimi je povsem lažno, ker tu ni nobenih nasprotij in kvalitetnih razlik, ker smo vsi samo invalidi in to mora javnost vedeti. Ni drugega ali drugačnega pristopa, ki naj bi bil kvalitetnejši od dosedanjega. Hendikepizem absolutno poudarja prilagajanje okolja invalidu, kar samo po sebi ni nič novega, saj to v nacionalnih invalidskih organizacijah zavzeto spodbujamo že skoraj stoletje, kar pa ne spremeni dejstva, da slepi ostajajo slepi, podobno kot pri ostalih vrstah invalidnosti ter so tako neizogibni holistični strokovni pogledi, razvojne perspektive in seveda praktične rešitve.
Glede neposrednega financiranja posameznikov, meni, da bo to ogrozilo invalidsko varstvo, ker celovitega tretmaja invalidovih potreb ne bo mogoče nadomestiti z žepnino. Že v preteklosti so se pojavile tendence, da bi opustili dosedanje samoregulatorno financiranje invalidskih organizacij in s tem posebej še njihovih socialnih programov ter da bi financirali vsakega invalida posamezno, vendar pa se to iz raznih razlogov (na trgu ni ustrezne ponudbe potrebnih uslug in storitev) ni uveljavilo. S predlaganim načinom financiranja bi porušili dosedanji sistem, novega pa ne bi bili sposobni vzpostaviti.
Možne spremembe na področju financiranja vidi v postopnem in razumnem spreminjanju že vpeljanih institutov socialnega in invalidskega varstva in v celoti podpira misel dr. Flakerja iz Fakultete za socialno delo, kot primera za postopno uvedbo avstrijskega modela financiranja potreb invalidov, z bolj selektivnim pristopom, večjimi sredstvi za določene primere ter s še dodanimi novimi oblikami.
Tomaž Wraber kot član projektnega sveta za pripravo zakona o izenačevanju možnosti invalidov je povedal, da se je zadnje štiri leta pripravljalo samo zakon o invalidskih organizacijah, ki je ustoličil vodstvo invalidskih organizacij, na zakonu o izenačevanju možnosti, ki bi resnično pomagal invalidom, pa se ni nič naredilo. Menil je, da SIOS preveč avtoritativno zastopa invalide in da so na področju organiziranosti invalidov pri nas potrebne spremembe.
Rafael Zupančič je opozoril, da na področju invalidskih organizacij vlada diskriminatoren odnos med invalidi. Prva vlada po osamosvojitvi je omogočila pogoje za pluralizacijo in demonopolizacijo storitev v javnem sektorju in predvsem na področju nevladnih organizacij, civilne družbe in tudi na področju invalidskih organizacij, s kasnejšimi vladami pa so se stvari samo še poslabšale. Jasen dokaz za to je neiskren pristop vlade pri sprejemanju zakona o izenačevanju možnosti invalidov.
Uroš Gradišar in Marjanca Markelj pozivata na dejansko pomoč države in izenačitev možnosti z enakopravnim obravnavanjem vseh ter ugotavljata, da invalidi v Republiki Sloveniji nimajo enakih možnosti in tudi dvomita, da jih bodo s sprejemom obravnavanega zakona kdajkoli imeli. Lahko bodo pridobili po zakonu določene pravice, ne bodo pa dobili možnosti, da bi te pravice uresničili v vsakdanjem življenju. Močno dvomita v dobronamernost tega zakona, četudi bo sprejet, ker na svoji koži občutita, da se že sprejeti zakoni ne uresničujejo, kot n. pr. zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov. Menita, da so odveč vse lepe besede in obljube, ker v praksi trkata na številna vrata brez kakršnegakoli vsebinskega odziva in pomoči. Kdor je pri koritu in se znajde ali vsaj koga pozna, ta nekaj dobi, ostali pa zaman trkamo, prosimo in ne dobimo ničesar.
Lojze Oblak je opozoril na nekatere aktivnosti in dejavnosti znotraj invalidskih organizacij, ki s samimi potrebami invalidnih oseb nimajo nikakršne povezave. Izjemna ustvarjalnost in sposobnost posameznih invalidnih oseb lahko pripelje tudi do tega, da zaposleni v posameznih invalidskih podjetjih postanejo žrtev sposobnih in brezobzirnih podjetnikov.
Štefan Kušar je pojasnil, da je Evropski invalidski forum reprezentativna nevladna organizacija za zastopanje interesov invalidov na ravni Evropske unije. Zastopa 50.000.000 invalidov v zdajšnji razširjeni Evropski uniji z jasno definiranim članstvom in kriteriji za pridobitev tega članstva. Nacionalni sveti invalidskih organizacij zastopajo svoje člane. Ima evropske nevladne organizacije, ki združujejo invalide glede na kategorizacijo invalidnosti. Eden od 27 članov je tudi Svet invalidskih organizacij Slovenije od maja letos, ko je bil v Varšavi sprejet kot polnopravni član.
Za zaključek
Državni svet Republike Slovenije je s tem posvetom odprl vrata civilni iniciativi in predvsem majhnim skupinam invalidom, da povedo svoje poglede na pripravo zakona o izenačevanju možnosti invalidov. Na podlagi uvodnih prispevkov in splošne razprave bo možno pripravljene teze za ta zakon še dopolniti in izboljšati. Ugotovljeno je bilo, da zakon nujno potrebujemo, za sodelovanje pri oblikovanju dokončnega predloga pa je izkazana visoka stopnja soglasja državnih institucij, stroke, uporabnikov in zainteresirane javnosti. V pričakovanju čimprejšnjega sprejema zakona o izenačevanju možnosti pa bi bila poslanica s tega posveta še v pričakovanju sprememb na dveh nivojih. Prve spremembe bodo opredeljene kot pravice v zakonu, druge pa so tiste, ki jih bomo morali udejanjiti v življenju, v glavi vsakega posameznika, na vsakem koraku, v lokalnih skupnostih, v državnih institucijah, v političnih krogih, povsod kjer želimo delovati kot enaki med enakimi skozi pravice in dolžnosti posameznika.
Pripravila:
Svetovalka državnega sveta
Marija Lončar
Kako “uzakoniti” pravico do enakih možnosti in enake obravnave
mag. Cveto Uršič
Prvi obrisi zakona
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je pred časom invalidskim organizacijam predstavilo svoja prva razmišljanja o “zakonu o izenačevanju možnosti invalidov” (tak je delovni naslov zakona!). Ker so torej pred nami šele prvi obrisi zakona, želim samo razmišljati, v čem je lahko vrednost in potrebnost takega zakona.
Da potrebujemo v Sloveniji predpis, ki bo “uzakonil” sodobno razumevanje invalidnosti v kontekstu njene “socialne” definicije oziroma v luči pravice invalidov do enakih možnosti in enake obravnave v družbi (državi), smo si vsi enotni. Na ta način namreč sledimo usmeritvam mednarodne skupnosti in vrste držav, ki so v zadnjem desetletju storile velike korake k “formaliziranju” varstva človekovih pravic invalidov. Naj ob tej priliki opozorim samo na dva dokumenta, ki sta v postopku sprejemanja v Evropski Uniji in Organizaciji Združenih narodov. Evropski invalidski forum je pripravil predlog Direktive za uresničevanje pravice do enakega obravnavanja invalidov in jo poslal v obravnavo Komisiji Evropske Unije. Cilj direktive naj bi bil oblikovanje ogrodja za preprečevanje diskriminacije na podlagi invalidnosti z namenom, da se v državah članicah uveljavi načelo izenačenega obravnavanja, da prepoveduje neposredno ali posredno diskriminacijo in postavi zahtevo po zagotovitvi potrebnih (upravičenih) prilagoditev ter ureja ključna področja za življenje invalidov.
Drug dokument, na katerega velja opozoriti, je predlog Konvencije za spodbujanje in zaščito pravic in spoštovanje dostojanstva invalidov, ki jo je sprejela februarja letos na svoji 40. seji Komisija za socialni razvoj v Organizaciji združenih narodov. Predlog Konvencije sicer ne vsebuje konkretnih določil, je pa pomemben zato, ker je z njim ustanovljena posebna komisija; ta bo pripravila osnutek konvencije, ki naj bi temeljila na vsebini Standardnih pravil za izenačevanje možnosti invalidov.
Mednarodna skupnost stopa torej po poti pravnega varstva (formalnega in dejanskega) zagotavljanja enakih možnosti in enake obravnave invalidov. In temu sledi (mora slediti!) tudi država Slovenija. Naj samo ponovno opozorimo na predlog za spremembo 14. člena ustave, v katerem bi bile izrecno “zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino”. Zato ni in ne bi smelo biti nobenih resnih argumentov, ali potrebujemo posebni zakon, ki bi na celovit in usklajen način urejal varstvo človekovih pravic invalidov. Ob tem posebej poudarjam, da se mi zdi najbolj pomembno, da bo zakonsko besedilo jasno, razumljivo in uresničljivo!!
Prvi problem, s katerim se bomo soočili pri pripravi zakona, je definicija invalidnosti. Le to je mogoče smiselno povzeti iz International Classification of Functioning, Disability and Health (WHO, 2001), ki poudarja multidimenzionalnost (večrazsežnost) invalidnosti – ta je interakcija (medsebojno delovanje oziroma vplivanje) med zdravstvenim stanjem na strani posameznika, ki se kaže v trajni ali dalj časa trajajoči okvari zdravja, in ovirami v okolju. Torej gre za dinamičen odnos med konkretnim posameznikom in dejavniki iz okolja, ki so oblikovani po meri “povprečnega” človeka.
Naslednje vprašanje je terminologija, ki bo uporabljana v zakonu. Prepričan sem, da bi morali v uradnih dokumentih (zakonodaja, statistika in drugo) uporabljati izraze, ki so jasni, enoznačni in razumljivi – v konkretnem prostoru, to je v Sloveniji! Upoštevajoč povedano predlagam, da zakonodajalec uporablja kot “terminus generalis” (splošni izraz) izraz invalid. V primeru uveljavljanja pravic posameznih skupin invalidov glede na določeni zakon, pa se seveda uporablja termin iz tistega zakona. Temu priporočilu sledi tudi Vlada v Predlogu zakona o delovnih razmerjih. Isti termin je uporabljen tudi v ratificirani konvenciji MOD št. 159 o poklicni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov ter v Vodniku po pravicah invalidov Urada za invalide in bolnike.
Definirati moramo še subjekt zakona. To je invalid – vendar kateri: ali tisti, ki že ima status na podlagi pravnomočne odločbe, temelječe na kakšnem drugem zakonu, ali pa tudi tisti, ki tega statusa nima, bi ga pa moral imeti glede na zgoraj postavljeno definicijo invalidnosti? Ta odločitev je zelo pomembna za samo vsebino zakona.
Nadalje se mi zdi potrebno poudariti, da je razprava, ali naj bo to antidiskriminacijski zakon ali zakon o izenačevanju možnosti, nepotrebna. Vsebovati mora elemente obojega. Izrecno mora prepovedati (posredno ali neposredno) diskriminacijo invalidov in tudi predpisati sankcije, ki jih bo država uvedla zoper tiste, ki diskriminirajo invalida, pa naj bo to javni ali privatni sektor! Ob tem mora definirati tudi pozitivno diskriminacijo (primerno, upravičeno prilagoditev in podobno), seveda pa pri tem paziti, da ne bi s tem povzročila diskriminacije drugih ljudi v odnosu do invalidov.
Posebno poglavje mora biti namenjeno pravici do enakih možnosti po posameznih področjih. Ob tem ni treba biti posebej izviren in se kot “pripomoček” lahko uporabijo Standardna pravila OZN za izenačevanje možnosti invalidov. Programi in ukrepi bodo namenjeni na eni strani posamezniku invalidu (invalidnina, rehabilitacija in drugo) oziroma na drugi strani usmerjeni v okolje (dostopnost, transport, informacije in komunikacije in drugo). Ker vemo, da mora biti vsak zakon uresničljiv, je seveda treba postaviti roke in določiti kazni za nespoštovanje zakonskih določil. Morda samo kot možna kazen: država naj izoblikuje kodeks o izenačevanju možnosti in v njem določi, da (država) ne bo dodeljevala podpor oziroma ne bo sodelovala s tistimi podjetji in ustanovami, ki ga ne bodo spoštovale.
Nadalje bo moral zakon urejati odnos države z nevladnimi (invalidskimi) organizacijami. Ker naj bi imeli v Sloveniji poseben zakon o invalidskih organizacijah, je treba v tem zakonu postaviti predvsem načelna izhodišča, podlage za odnos med državo in organizacijo.
Končno se mi zdi potrebno poudariti še področje spremljanja uresničevanja tega zakona, oziroma bolje rečeno, uresničevanje pravice do uveljavljanja državljanskih, ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic invalidov. Potrebujemo posebno telo – lahko je to vladni urad za invalide ali pa po vzoru skandinavskih držav posebni varuh za človekove pravice invalidov (oziroma v okviru varuha človekovih pravic posebni namestnik, ki bi skrbel samo za to področje). Ravno tako bi bilo treba uzakoniti obvezo Državnega zbora, da redno enkrat na leto obravnava poročilo o uresničevanju človekovih pravic invalidov.
Kaj so povedali gluhi in naglusni na tem posvetu,ali so sploh bili obvesceni da poteka ta posvet v Portorozu.
Nacionalni informativni dnevi
——————————————————————————–
NACIONALNI INFORMATIVNI DNEVI NA PODROČJU INVALIDSKEGA VARSTVA 2005 / 05.08.2005
Slovenija je v letu 2005 (30. in 31. maja v Portorožu) prvič pripravila Nacionalne informativne dneve na področju invalidskega varstva. Osrednja točka dnevov, katerih nosilec je bilo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, je bila konferenca z naslovom Nediskriminacija in enake pravice invalidov. Konferenca je bila sestavljena iz dveh delov: prvi del so predstavljala predavanja o zakonodaji šestih držav članic EU, v drugem delu pa so se zvrstile različne delavnice, v katerih so strokovnjaki z invalidi izmenjevali poglede na zakonodajo, enake možnosti, nediskriminacijo in podobno. Kot ena ključnih nalog na področju invalidnosti je bil na konferenci izpostavljen zakon o izenačevanju možnosti za invalide, ki ga je začela pripravljati Slovenija.
Več o konferenci – o njenem programu, tezah in zaključkih – je mogoče najti na prav za ta namen vzpostavljenem spletišču, in sicer na naslovu: http://www2.arnes.si/~sudmhusk.
Preveč zame. Tega kmečka pamet ne more prebavit.
Mi je pa nadvse zanimiv del posta, ki gaje menda izustir B Šuštar.
Ogromno da misliti ta post.
Mi pa ne potegne res v čem je razlika med invalidom in hendikepiranim?
In v postu B Šuštar piše o tolerantnosti do raličnih pogledov, kokr pa sem jaz spremljal je ljudi zaradi izjav na Tarči ven ruknil.
Je pa res, da če bi se kaj menjalo, tako idealnega ribarjenja za B Šuštarja et konsortes ne bi bilo več.
V kalnem se ujamejo največje ribe, kar ve vsak ribič.
….Mimogrede so se člani UO pritoževali, zakaj je ZDGNS našemu društvu namenil sredstva v okviru FIHO le v višini 130.000,00 za nakup arhivske omare in računalniškega programa, ostalo – projektor in kamero – so pa zavrnili, medtem ko so na primer DGN Ljubljana odobrili, da bodo za 6 mio SIT zamenjali avto.
Mladen Veršič je pojasnil, da so mu na ZDGNS rekli, da odobrijo sredstva do max. 300.000,00 SIT.
Maja Vugrinec je zavrnila pojasnilo Mladena Veršiča in povedala, da za naložbo ni kriterijev in ZDGNS oziroma Aljoša Redžepovič sam odloča, katera sredstva se odobrijo društvom ne glede na vrednost posameznega inventarja…..
Od tu dragi moji člani MDGL. Še vedno ne izkoriščate pravice, ki vam jo daje zakon o javnem delovanju vašega društva. To bi moralo biti na oglasni deski vašega društva.
Ljubljana, 6. 3. 2006
ZAPISNIK 13. REDNE SEJE UPRAVNEGA ODBORA MDGL, KI JE BIL V PONEDELJEK, 27. 2. 2006, OB 18. URI V PROSTORIH DRUŠTVA
NA TRUBARJEVI CESTI 24, LJUBLJANA
Prisotni člani UO: Petra Rezar, Mladen Veršič, Meri Moderndorfer, Tanja Potočnik
Honigsman
Ostali prisotni: Maja Vugrinec
Opravičeno odsotni člani UO: Marjan Repše, Darja Gregorič
Dnevni red:
1. Pregled zapisnika zadnje redne seje z dne 13. 12. 2005;
2. Obravnava poročila inventurne komisije;
3. Zaključni račun za leto 2005;
4. Predlog kandidatov za nadomestnega člana UO MDGL;
5. Razno
Predsednik Mladen Veršič je najprej navzoče pozdravil in predstavil dnevni red seje. Navzoče je predsednik vprašal, če ima kdo od članov UO predlog za pod točko 5.
Tanja Potočnik Honigsman je podala predlog, da se pod razno obravnava dopis g. Aleša Peperka v zvezi s organom Športne zveze gluhih Slovenije.
Petra Rezar je podala pripombo v zvezi s točko 4. Po njenem mnenju naj se to točka črta, ker konfliktna situacija med Mladenom Veršičem in Stanko Klepec še ni dokončno razrešena. Zdi se ji namreč, da je bila Stanka Klepec po zadnji seji prizadeta in v stanju razburjenosti je napisala izstopno izjavo iz organa Upravnega odbora MDGL, zato je predsednik dolžan njej opravičilo. Poleg tega si društvo ne more privoščiti neprestane menjave članov Upravnega odbora.
Mladen Veršič je pojasnil, da Stanki Klepec ni dolžan nobenega opravičila, a kljub temu se je nekajkrat poskusil pogovoriti z njo, a do zdaj ni sodelovala v pogovoru z njim. Obenem ji je tudi predlagal, da, če si premisli, naj društvu pošlje uraden preklic izstopne izjave. Do zdaj ni prejel preklica, zato je menil, da je potrebno na današnji seji predlagati nadomestnega člana.
Meri Moderndorfer je potrdila pojasnilo Mladena Veršiča. Tudi sama se je poskusila pogovoriti s Stanko Klepec na neuradnem srečanju članov UO in ji poslala sms s prošnjo, da premisli. Do zdaj je vedno prejela negativen odgovor. Tudi sama si želi, da ne bi tolikokrat menjali člane UO, vendar Stanke Klepec ne more siliti.
Petra Rezar je ponovno poudarila, da ne moremo stalno menjati člane UO in mesečna srečanja članov UO niso uradna, zato je podala predlog, da predsednik Mladen Veršič uradno povabi Stanko Klepec na pogovor.
Meri Moderndorfer je potrdila, da naj predsednik in Stanka Klepec poskusita narediti kompromis ter se še enkrat pogovorita. Poleg tega je pripomnila, da je imela resne namene glede rednih mesečnih srečanj članov UO. Po prvem srečanju je imela zelo dobre občutke, vendar so na naslednjih srečanjih vedno manjkali več članov UO in je zelo razočarana nad rezultatom glede teh srečanj.
Po daljši razpravi so bili soglasno sprejeti naslednji sklepi:
– Z dnevnega reda se črta 4. točka;
– Predsednik Mladen Veršič bo uradno povabil Stanko Klepec na pogovor. Na pogovoru bo prisotna tudi članica UO Tanja Potočnik Honigsman.
Petra Rezar je podala pripombo, da je bilo na vabilu zapisano, da bodo člani UO naknadno dobili gradivo, vendar do zdaj niso dobili gradiva.
Maja Vugrinec se je opravičila in pojasnila, da je imela v teh dneh ogromno dela, med drugimi je morala pripravljati zaključna poročila in vloge na različne javne razpise. Zadnja dva dneva je porabila izključno za pripravo gradiva za UO, saj se je zelo potrudila, da je gradivo pregledno. Pred tem je bila prepričana, da bo naknadno uspela končati gradivo, a se je izkazalo prav nasprotno.
Ad 1 – Pregled in potrditev zapisnika 12. redne seje Upravnega odbora z dne 27. 12. 2005
Mladen Veršič je Petri Rezar postavil vprašanje v zvezi s sklepom o dopolnitvah zapisniku 11. redne seje UO z dne 8. 9. 2005.
Petra Rezar je bila zaradi selitve s časom na tesnem in potrdila, da bo čimprej poslala dopolnitve.
Mladen Veršič je povedal, da je vsem članom UO poslal statut Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije (v nadaljevanju ZDGNS) s prošnjo za predloge za spremembo statuta ZDGNS.
Meri Moderndorfer je povedala, da že nekaj let govorimo o tem, da bi ZDGNS posredovali predloge za spremembo statuta ZDGNS. Vprašanje časa je, da bomo to res realizirali. Podala je predlog, da vsaj dva člana UO sodelujeta skupaj, preučita statut ZDGNS in sestavita predloge do konca marca, ko bo zopet seja UO.
Tanja Potočnik Honigsman in Maja Vugrinec sta opozorili, da moramo biti pozorni predvsem na člene, ki se tičejo volitve organov ZDGNS, saj volitve ne smejo biti zaprtega tipa ter da sta si statut ZDGNS in poslovnik ZDGNS navzkriž.
Sledila je krajša razprava.
Maja Vugrinec se je opravičila, da zaradi ogromnega dela ni utegnila poslikati slike gluhih likovnikov in jih overiti pri notarju. Potrudila se bo, da bo to realizirano v pomladnih mesecih in sicer s pomočjo Sašota Lukiča, ki se te dni vrne iz Švedske. Ko bo naloga opravljena, bo UO potrdil.
Mladen Veršič je podal pripombo v zvezi s sklepom UO, da Jani Moderndorfer sodeluje v društvu kot izvajalec socialnih programov, ker pač nima primerne kvalifikacije. Pogovoril se je z Janijem Moderndorferjem in ta je povedal, da ima 6. stopnjo izobrazbe. Zato je Mladen Veršič prosil, da naj še enkrat obravnavamo zadevo, kakšen naziv naj bi Janiju Moderndorferju kot sodelavcu društva, ki je veliko storil za društvo, dodelili. Kot svetovalec bi nam veliko koristil, saj je zaradi opravljanja svojega poklica na tekočem s stvarmi, ki lahko veliko koristijo društvu.
Člani UO so po daljši razpravi ugotovili, da je težko definirati naziv sodelovanja Janija Moderndorferja v društvu in da je naziv svetovalca najbolj primeren.
V zvezi s porabo sredstev za nakup tehničnih pripomočkov je Maja Vugrinec pojasnila, da je sredstva na željo članov porabila za nakup 5 budilk s svetlobnim signalom in vibro blazino ter 2 potovalnih budilk. Sprva je želela kupiti prvo izbrane budilke po nižji ceni, vendar tistih prvo izbranih budilk ne prodajajo več, zato je bila prisiljena kupiti dražje budilke. Na koncu so ostala sredstva v višini cca. 10.000,00 SIT, ki jih je namenila sofinanciranju pri nakupu prenosnega računalnika za Sašota Lukiča. Drugače je večino budilk že prodala članom, ostal je le še en artikel.
V zvezi s honorarjem za Vinka Cepca je Maja Vugrinec podala informacijo članom UO na znanje, da Vinko Cepec, ki je priložil UO konstrukcijo dela na znanje, glede na obseg dela ni sprejel višino honorarja. Člani UO so ugotovili, da ni uradne pritožbe s strani Vinka Cepca in da je bila poraba sredstev za OT v letu 2005 pozitivna, zato so podali predlog, da se mu izplača honorar v višini 70.000,00 SIT brutto, poleg tega mu povrnemo materialne stroške za fotografije v višini 20.000,00 SIT in podarimo 10 kom CD-jev.
Maja Vugrinec je podala pripombo, da se do zdaj ni uspela dogovoriti z Gašperjem Pezdircem glede sodelovanja. Tudi njegove konstrukcije še ni prejela, ker ima menda zdravstvene težave v družini. Pojasnila je tudi , da mu je novembra lani poslala nekaj obvestil za objavo na spletni strani in on je le enega izmed treh pomembnih obvestil objavil čez nekaj dni in to na dan, ko je bil že zadnji dan za prijavo na neko konferenco. Gašper Pezdirc se ji je pritožil, da ne more vsem ustreči, dokler ne najdemo in potrdimo novega odgovornega urednika, ker menda nekateri aktivni člani pošiljajo mimo društva Gašperju Pezdircu obvestila za objavo na spletni strani. Maja Vugrinec mu je poslala mail z obrazložitvijo, da je mnenja, da kljub temu ima kot tajnica društva pravico mu posredovati pomembna obvestila, ki se tičejo društva in članov, za objavo. Na eni izmed prejšnjih sej UO smo potrdili sklep, da se Petri Rezar vrne funkcija odgovorne urednice spletne strani, a očitno ne kaže interesa za sodelovanje. Prav tako je vprašljivo glede nadaljnega sodelovanja Gašperja Pezdirca.
Petra Rezar je prosila, da naj ji društvo pošlje uraden dopis s prošnjo za sodelovanje kot odgovorna urednica spletne strani in takrat se bo poskusila pogovoriti z Gašperjem Pezdircem.
Tanja Potočnik Honigsman je v sodelovanju s Robijem Lahom in Petrom Potočnikom Honigsman podala na ZDGNS pobudo s gradivom za širitev programa v okviru FIHO in sicer z mladinsko dejavnostjo. Upa, da bodo program potrdili za leto 2007. Do takrat mora Robert organizirati sestanke mladih iz vseh društev gluhih in naglušnih Slovenije, da bodo potdili nujnost za razširitev programa. Dvomi pa, da bodo vsa društva sodelovala, zato je Robert Lah podal predlog, da bi organizirali mladinske sekcije iz 6 slovenskih regij, iz katerih bi na skupnem sestanku izbrali nekaj aktivnih mladih za formiranje Zveze mladih gluhih, sestavo statuta itd.
Zapisnik s pripombami in z predlogi je bil soglasno sprejet in potrjen.
Soglasno so bili sprejeti naslednji pomembni sklepi:
– Petra Rezar in Meri Moderndorfer bosta do 25. 3. 2006 pripravili predloge za spremembo statuta ZDGNS, katere bo najprej potrdil UO, nato še občni zbor. Hkrati bo UO pooblastil Meri Moderndorfer kot delegatko, da na podlagi potrditve občnega zbora poda predloge na skupščini ZDGNS.
– Jani Moderndorfer sodeluje v društvu kot svetovalec.
– Vinku Cepcu se izplača honorar v višini 70.000,00 SIT brutto in povračilo materialnih stroškov za fotografijo v višini 20.000,00 SIT netto ter mu podarimo 10 kom CD-jev.
– Petri Rezar se pošlje uraden dopis s prošnjo za nadaljne sodelovanje kot odgovorna urednica spletne strani.
Ad 2 – Obravnava poročila inventurne komisije
Članom Upravnega odbora je bilo podano pisno poročilo inventurne komisije o opravljenem delu s pregledom inventarjev v društvu na znanje (priloga).
Tanja Potočnik Honigsman je podala pripombo, da je potrebno evidentirati še knjižne publikacije.
Mimogrede so se člani UO pritoževali, zakaj je ZDGNS našemu društvu namenil sredstva v okviru FIHO le v višini 130.000,00 za nakup arhivske omare in računalniškega programa, ostalo – projektor in kamero – so pa zavrnili, medtem ko so na primer DGN Ljubljana odobrili, da bodo za 6 mio SIT zamenjali avto.
Mladen Veršič je pojasnil, da so mu na ZDGNS rekli, da odobrijo sredstva do max. 300.000,00 SIT.
Maja Vugrinec je zavrnila pojasnilo Mladena Veršiča in povedala, da za naložbo ni kriterijev in ZDGNS oziroma Aljoša Redžepovič sam odloča, katera sredstva se odobrijo društvom ne glede na vrednost posameznega inventarja.
Soglasno je bil sprejet in potrjen sklep:
– Potrdi se poročilo inventurne komisije s predlogom za odpis naslednjih inventarjev:
– 1 kom električni namizni kalkulator (pod št. 05),
– 1 kom fotokopirni stroj Canon NP 6216 (pod št.10),
– 1 kom namizni zmrzovalnik (pod št. 20),
– 1 kom računalniški monitor (pod št. 34).
– Na naslednjem sestanku inventurne komisije je potrebno evidentirati še knjige.
– Meri Moderndorfer kot delegatko pooblaščamo, da na skupščini poda pripombo,
Ad 3 – Zaključni račun za leto 2005
Članom UO je bilo podano gradivo s bilanco oziroma letnim poročilom za leto 2005 na znanje (priloga – 18 strani).
Maja Vugrinec je predstavila bilanco stanja, iz katere je razvidno, da je stanje pozitivno. Celotni prihodek je 17.584.000,00 SIT, odhodek pa 17.228.000,00 SIT. Dolg iz terjatev kupcev je 472.000,00 SIT. Šele v prvi polovici januarja 2006 je kupec poravnal dolg oziroma račun v znesku 200.000,00 SIT. Bilanco stanja je sestavila računovodkinja Saša Auguštin iz Finproma, ki jo moramo do konca februarja poslati na DURS, pregledna poročila posameznih programov in projektov pa je sama sestavila na podlagi poročila s vknjiženimi stroški in prihodki, ki ga je dobila od računovodkinje. Sredi marca bomo imeli v društvu še sestanek Nadzornega odbora, kjer bomo pregledali dokumentacijo itd. Naknadno pred naslednjo sejo UO bo članom UO poslala poročilo Nadzornega odbora in podobno potrebno gradivo, ki jih bomo predstavili še na občnem zboru.
Soglasno je bil sprejet in potrjen sklep:
Potrdi se poročilo s bilanco stanja za leto 2005. Ostanek dohodka v višini 358.000,00 SIT se prenese v leto 2006.
Ad 5 – Razno
Tanja Potočnik Honigsman je posredovala članom UO informacijo, da je vsako društvo prejelo dopis od Aleša Peperko v obliki pritožbe oziroma prošnje za razrešitev novoizvoljenega organa Športne zveze gluhih Slovenije (v nadaljevanju ŠZGS), saj se niso volitve na seji predsedstva ŠZGS z dne 10. 12. 2006 potekale tako kot bi morale. ŠZGS je razposlala delegatom športnih sekcij v društvih vabilo na sejo predsedstva ŠZGS, ki bo v soboto, 4. 3. 2006, in na dnevnem redu je tudi obravnava dopisa g. Aleša Peperka. Sama zaradi bolezni se ni mogla udeležiti decembrske seje, zato prosi Mladena Veršiča in Majo Vugrinec, ki jo je nadomeščala na takratni seji, da se ji pridružita na sobotni seji.
Seja se je zaključila ob 20.30.
Zapisala Predsednik društva
Maja Vugrinec Mladen Veršič
Kakor jaz vem, so v bilanci stanja sredstva in obveznosti do virov sredstev, prihodki in odhodki pa so v izkazu poslovnega izida. Stanje v bilanci stanja je vselej pozitivno, saj nobeno sredstvo ne more imeti negativne vrednosti. Če je pa s tem mišljena kapitalska ustreznost društva, bi pa morali tudi tako napisati. Tudi če bi bilo društvo nesolvetno (kar pomeni, da bi imelo več dolgov kot sredstev), bi bil končni seštevek na bilanci stanja (bilančna vsota) pozitiven.
Spet bi skrivali
Zanimiv zapisnik UO.
Vidim, da nikoli ne bo bolje v tem vrtcu.
Statut bi spet spreminjali mimo članov, le UO. Oz ga sploh ne spreminjali.
Za 6 miljonov si bo gospod kupil novega terenca.
O vsem odloča AR. neglede na višino cene.
Gospa MV je njergova dosledna zagovornica, in brani njegove interese, ob tem da niti svojega dela ne more in ne zna opraviti.
In jasno je povedala da gospod MV nima besede, glavni je AR.
In spet ne vemo, kaj je bistvo spora med prizadetima v točki 4.
Beda in skrivaštvo.
Zapisnik UO MDGL
Neverjetno!!!! Prvič vidim in berem nekaj kar me je povsem šokiralo….
Ne bom navajal 100 točk nepravilnosti tega zapisnika, zato raje objavljam le en del Zakon o socialnem varstvu Uradni list RS 36/2004.
69. člen
Socialno varstvene storitve opravljajo strokovni delavci in strokovni sodelavci.
Strokovni delavci po tem zakonu so delavci, ki so končali višjo ali visoko šolo, ki izobražuje za socialno delo in so opravili pripravništvo ter strokovni izpit za delo na področju socialnega varstva.
Strokovni delavci so tudi delavci, ki so končali višjo ali visoko šolo psihološke smeri, pedagoške smeri in njenih specialnih disciplin, upravne, pravne in sociološke smeri ter imajo eno leto delovnih izkušenj na področju socialnega varstva, opravljeno pripravništvo in strokovni izpit po tem zakonu.
Strokovni delavci v domovih za otroke in v socialno varstvenih zavodih za usposabljanje so strokovni delavci iz prvega odstavka tega člena in delavci, ki so končali višjo ali visoko šolo pedagoške, socialno pedagoške, psihološke ter defektološke smeri in so opravili pripravništvo in strokovni izpit.
70. člen
Strokovni sodelavci po tem zakonu so delavci, ki opravljajo posamezne socialno varstvene storitve in so končali programe izobraževanja v skladu s posebnimi predpisi ter imajo opravljeno pripravništvo in strokovni izpit.
Vrste in stopnje programov izobraževanja iz prejšnjega odstavka, ki zagotavljajo strokovnim sodelavcem ustrezno strokovno usposobljenost za opravljanje posameznih storitev, določi socialna zbornica.
71. člen
Pogoje in način opravljanja pripravništva in strokovnega izpita s splošnim aktom določi socialna zbornica, ki tudi organizira in izvaja preverjanje znanja za pridobitev strokovnega izpita za področje socialnega varstva.
72. člen
Posamezne socialno varstvene storitve lahko opravljajo pod vodstvom strokovnih delavcev s prostovoljnim in nepoklicnim delom tudi laični delavci, za katere strokovna izobrazba ni posebej predpisana.
73. člen
Strokovni delavci in strokovni sodelavci v javnih socialno varstvenih zavodih so se dolžni izobraževati in usposabljati.
Strokovno izobraževanje in usposabljanje iz prejšnjega odstavka podrobneje določi socialna zbornica.
74. člen
Strokovni delavci in strokovni sodelavci z višješolsko strokovno izobrazbo, lahko napredujejo v naziv mentor in svetovalec, strokovni delavci in strokovni sodelavci z visokošolsko izobrazbo pa v naziv samostojni svetovalec in višji svetovalec.
Napredovanje strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev podrobneje predpiše minister, pristojen za socialno varstvo.
Upam, da ste iz navedenega zakona uspeli razumeti vse kar je potrebno.
Morda pa je najbolj ironično to, da nekdo sam,ki ima politično in še drugo funkcijo v državi, dovoljuje, da gluhi in naglušni, ki ne poznajo gornjega zakona, določajo njegov naziv.
Pa še to: v primeru strokovnega sodelovanja s katerokoli ustanovo (bodisi društvo, bodisi druga organizacija) je potrebno delodajalcu, v tem primeru društvu, izročiti overjeno fotokopijo diplome, fotokopijo potrdila o opravljenjem strokovnem izpitu s področja socialnega varstva, za naziv svetovalec pa je potrebno tudi napredovati. Napreduje pa se lahko, če so ostali pogoji izpolnjeni.
Tako je “Smreka”. Verjetno imaš prav, da kritiziranje prekrškov MDGL v primerjavi z prekrški ZDGNS niso primerni. Potrebno pa je vedeti, da jaz ne kritiziram MDGL, temveč njihov zapisnik, kar je črno na belem. Očitam jim njihovo nestrokovnost, ki je preveč laično in preveč razpuščeno. (ČE bom imel možnost prebrati tudi zapisnik ZDGNS, bom o tem lahko povedal svoje mnenje).
Občasno odprem ta forum in preberem novejše odgovore. Spremljam seveda tudi druge medije in sem z marsikaterimi stvarmi seznanjen tudi na področju invalidnosti.
Če je temu tako kot med vrsticami navajaš oz. se da razbrati, da tudi zaposleni na ZDGNS nimajo strokovnega izpita iz področja socialnega varstva, potem mislim, da se bodo iz izvlečka Zakona o socialnem varstvu, lahko nekateri nekoliko poučili. Namreč namesto da se poneumljajo in nevedne, neinformirane, neizobražene osebe še bolj vlečejo za nos, se naj raje obrnejo na Socialno zbornico in se pozanimajo o opravljanju strokovnega izpita (še prej pa naj dokončajo 7.stopnjo izobrazbe). Ko vse našteto imajo lahko prevzamejo izvajanje socialnih programov v društvih in tudi na ZDGNS. Kajti tako delo je pomembno delo. Delajo z ljudmi!!!!!! Za delo z ljudmi pa je potrebna tudi strokovna podkovanost in ne le “izkušnje”, kar bi sedaj marsikdo navajal. Izkušnje so dobrodošle, ko ima človek postavljene temelje, brez temeljev pa hiša ne stoji.
Moj namen ni moraliziranje na tem forumu in izgubljanje časa. ŽElel sem le opozoriti javnost na nedopustne kršitve.
Svoj prispevek zaključujem in vam želim, da poleg dolgobesedičenja vsi, ki sodelujete na forumu, čimprej spravite kakšno zadevo v akcijo tako, da se bo izgubljeni čas pred računalniki splačal.
LEp pozdrav!