A mi lahko razložite kaj sploh je problem
Čigave interese zastopa g. Šuštaršič
sobota, januar 08 2005 @ 18:14 CET
Piše: Admin
Lotili smo se analize številnih pobud in vprašanj, ki jih je v Državnem svetu postavljal državni svetnik za področje socialnega varstva gospod Boris Šuštaršič v obdobju zadnjih treh letih. Naš namen je ugotoviti strategijo in razumeti politiko, ki jo zagovarja ter razvija. Kot sam večkrat poudarja je oz. naj bi bil zastopnik več kot 100 000 slovenskih invalidov, ki so včlanjeni v različne tako samoimenovane »nacionalne invalidske organizacije« neformalno združene v SIOS. Številka, če drži (kar pa je težko preverljivo), je vsekakor vredna pozornosti. Zato je toliko bolj pomembno, da razjasnimo in osvetlimo kaj v njihovem imenu in v njihovo korist zagovarja g. Šuštaršič. Nenazadnje so »v igri« na tem področju tudi zelo velika finančna sredstva, ki prihajajo iz različnih naslovov in javnih virov.
Zanimanje, da pridemo do ugotovitev, kakšne koristi in interese zastopa g. Šuštaršič je še toliko večje in pomembnejše ob dejstvu, da so v marsičem razmere v praksi in vsakdanjem življenju hendikepiranih posameznikov nesprejemljive za demokratično državo. Če smo nekoliko bolj natančni je položaj te skupine zelo slab, predvsem glede t.i. socialne vključenosti, kar nujno pogojuje tudi slabši ekonomski položaj, nizka stopnja izobrazbe, velika brezposelnost, diskriminacija, ki poteka na različnih nivojih in z različnimi sredstvi, pogosto povsem brez možnosti izbire glede lastnega načina življenja (prisiljeno institucionalno bivanje).
Zanimalo nas bo v kolikšni meri in na kakšen način se g. Šuštaršič odziva na problematiko ter zavzema za spremembo obstoječih praks in reševanje posameznikovih (posameznih) težav, ki zadevajo oz. omogočajo predvsem enakopravno uveljavljanje osnovnih človekovih pravic ter odpravo diskriminacij. Kakšna so tudi konkretna prizadevanja za zagotavljanje enakih možnosti ter pravice do izbire posameznika. V kolikšni meri se je v teh letih spremenil položaj slovenskih invalidov od kar jih zastopa predstavnik, ki je tudi, kot sam vztraja na definiciji, invalid in torej po pričakovanju/jih bolje ter odločneje dela njim v korist.
Analizirali bomo le vprašanja in pobude postavljene v državnem svetu in se ne bomo spuščali na druga »mesta« njegovega delovanja in zavzemanja, saj je član, svetovalec ali sodelavec v številnih komisijah, delovnih skupinah ipd. in ima tudi direktorske ter predsedniške funkcije.
Gradivo, ki ga analiziramo, so zapiski sej Državnega sveta, od obdobja 21.1.1998 do konca leta 2001. Državni svetnik g. Šuštaršič je v tem obdobju dal vse skupaj 15 pobud oz. vprašanj.
Pobuda DZ, da na prvi naslednji seji po hitrem postopku obravnava in sprejme spremembe in dopolnitve Zakona o posebnem prometnem davku od posebnih iger na srečo (3. seja).
Vprašanje v zvezi z novo osebno izkaznico (11. seja).
Dodatno vprašanje v zvezi z novo osebno izkaznico, naslovljena Notranjemu ministrstvu (13. seja).
Pobuda v zvezi s 3. rednim poročilom varuha človekovih pravic (15. seja).
Dodatna vprašanja v zvezi z novo osebno izkaznico (20. seja).
Vprašanje glede politike Ministrstva za zdravstvo v zvezi z oskrbo invalidov z ortopedskimi in tehničnimi pripomočki (20 seja).
Vprašanja glede prirejanja klasičnih iger na srečo, naslovljena na Ministrstvo za finance (45. seja).
Vprašanje Vladi RS glede dela, ki ga opravlja Urad RS za invalide z vidika opravljanja njegovih nalog po ustanovitvenem aktu (49. seja).
Vprašanja v zvezi s ponovnim imenovanjem direktorja Urada RS za invalide (57. seja).
Vprašanja v zvezi s spremljanjem in analiziranjem poročanja domačih medijev o invalidih in njihovih invalidskih organizacijah (63. seja).
Vprašanja v zvezi z vprašanji, ki zadevajo invalidsko problematiko (63. seja).
Vprašanja v zvezi s spremembo in dopolnitvijo sklepa o ustanovitvi in nalogah sveta Urada RS za invalide (64.seja).
Vprašanji v zvezi s kršitvijo človekovih pravic invalidov (64. seja).
Vprašanje v zvezi s sistemsko regulacijo invalidskega varstva (67. seja).
Vprašanje v zvezi s kršitvijo človekovih pravic invalidov (67. seja).
Glede na naslove vprašanj in pobud jih lahko razvrstimo v tri skupine:
Od 10 vprašanj in pobud, ki se glede na naslov dotikajo invalidskega varstva, lahko nadalje razdelimo na:
Preostale pet pobud in vprašanj bomo razvrstili glede na naslovnika:
Nekaj primerov načina izražanja in razlage vprašanj ter pobud oz. obravnave posameznih problemov:
10. (povzetek razlage vprašanja št.1)
Obrazložitev vprašanja B. Šušteršiča namenjeno Uradu vlade RS za informiranje (naj ga preuči in nanj odgovori) glede poročanja domačih medijev, ki naj bi izvajali »antiinvalidsko in neresnično poročanje o invalidih in njihovih invalidskih organizacijah in kaj namerava le-ta storiti za preprečevanje navedene strpnosti?«
Prvi val političnega obračunavanja naj bi bila težnja prenosa loterijskega denarja v integralni državni proračun. »Nadaljevali so se neprijazni občasni izpadi parapolitičnega društva Invalidski forum Slovenije in YHD- Društvo za teorijo in kulturo hendikepa«, ob neprofesionalni in neetični podpori direktorja Urada Vlade RS za invalide. »Z novim mandatom se je pojavil izrazit novi val obračunavanja z nacionalnimi invalidskimi organizacijami. Ne gre samo za načrtno farizejsko ustvarjanje t.i. prepiranja med invalidi in umetnega ustvarjanja antagonizmov, ampak smo zdaj priče pravega pregona s poskusom popolnega razvrednotenja vsega…«
»Najhuje je, da se v javnosti ustvarja antiinvalidsko razpoloženje in krepijo zakrita odklonilna stališča do invalidov in njihovih organizacij. Tipični primer je bil prispevek v oddaji 24 ur … v katerem mrgoli laži in provokativnih insinuacij.
Ker g. Šuštaršič ni dobil pričakovanega odgovora s strani Urada za informiranje, saj se je za ta primer razglasil za nepristojnega, se naprej obrne k varuhu človekovih pravic, kateremu postavi sledeča dva vprašanja:
Ali lahko oceni v kolikšni meri gre za kršitev človekovih pravic invalidov v primeru odgovora Urada Vlade RS za informiranje, saj se je le-ta razglasil za nepristojnega glede na dokumentirano antiinvalidsko in neresnično poročanje o invalidih in invalidskih organizacijah v nekaterih slovenskih medijih?
Ali lahko oceni v kolikšni meri so kršene človekove pravice slovenskih invalidov v primerih političnega obračunavanja s kvalificiranimi predstavniki posameznih vrst invalidov in njihovimi nacionalnimi organizacijami in sicer preko javnih medijev v obliki člankov in TV prispevkov polnih obrekovanja, žaljivih obdolžitev na račun invalidov?
V obrazložitvi navaja konkretne primere »ekscesa« »posebej izstopajo«: novinarka Dnevnika Ingrid Mager »propagira tudi z lažmi uveljavljanje socialnega inženiringa invalidov po konceptu hendikepa«, novinar POP TV Borut Meško »sramoti posamezne invalide, spodbuja odkrita čustva nestrpnosti in sovraštva« in direktor Urada za invalide in bolnike mag. Luj Šprohar »sploh več ne skriva, da iz ozadja usmerja in operativno vodi medijske akcije proti invalidom…, izkazuje čudno voljo do urejanja invalidski zadev prek pisem bralcev, kar je silno nenavadno za visokega državnega uradnika na takšni funkciji.«
Nezadovoljen tudi z odgovorom Varuha človekovih pravic, saj mu je le-ta dal vedeti, da je kot javna oseba nujno izpostavljen tudi določeni javno izraženi kritiki, ki je za vsako demokracijo nujna in nepogrešljiva, morebitnih neresnic in podtikanju pa se lahko ubrani s pravnimi sredstvi tako kakor vsi državljani, se g. Šuštaršič odloči ponovno postaviti mu vprašanja, ki so sledeča:
Kako, da niste na moji vprašanji z dne 20.6.2001 odgovorili v smislu vašega pogleda na etiko javne besede, kot ste jo predstavili v svojem letnem poročilu za leto 2000, kjer ste odlično izvedli distinkcijo med svobodo izražanja na eni in odprto vprašanje povrnitve izgubljenega ugleda in osebnega dostojanstva oseb, ki so bile »medijsko obsojene« na drugi strani?
S tem v zvezi bi rad vprašal Varuha človekovih pravic, ali bo sprožil pobudo za sprejem poklicnih meril in načel novinarske etike v programih slovenskih medijev, kjer jih še nimajo, kajti obseg neetičnega obravnavanja državljanov, ne samo invalidov, je v nekaterih medijih presegel vsako zdravo mero humanega odnosa do posameznikov in etičnih postulatov civilne družbe?
»Posebej sem presenečen nad navajanjem Varuha o nekakšnih drugačnih mnenjih drugih predstavnikov invalidskih organizacij, kar sploh nisem omenjal v nobenem stavku mojih vprašanj in njihovih obrazložitvah. Posebej sem bil začuden nad formulacijami o vprašljivosti in transparentnosti delitve, porabe in nadzora javnih sredstev, ki se namenjajo, ampak se je pojavilo brez utemeljenega razloga v varuhovi obrazložitvi o medijih, kar ni bilo logično že iz narave vprašanj, ki so res samo zadevala problematiko objektivnega in korektnega obveščanja v naši državi.«
Moramo reči, da skozi branje in analizo posameznih vprašanj oz. pobud nismo zasledili predlagane vrste rešitev, ki naj bi izboljšala in izenačevala možnosti invalidov, preprečevala diskriminacijo in zagotavljala uresničevanje človekovih pravic…, katere naj bi državni svetnik predlagal in si zanje pripisuje zasluge. Z izjemo morda dveh vprašanj (vprašanji št. 4 in 6) so vsa ostala zelo ozko interesno motivirana in pogojevana. Ali gre na eni strani za ubranitev sredstev FIHO, ali bolje, loterijskih sredstev, ki so temeljna za invalidske organizacije kot birokratske strukture in njihove naložbe v nepremičnine, ali po drugi strani gre za napade, nemalokrat tudi osebne, na določen način razmišljanja, govorjenja in kritiko, ki se postavlja po robu »politiki« g. Šuštaršiča.
V kar 4 vprašanjih se neposredno loteva vladnega Urada RS za invalide, ki se kasneje preimenuje v Urad za invalide in bolnike. Urad je v preteklosti nastal tudi oz. predvsem na pobudo SIOS-a, z g. Šuštaršičem na čelu, vendar pa je konflikt nastal v trenutku, ko je za direktorja bil imenovan nekdo, ki ni imel priporočila z njihove strani, tako kot je bila to samoumevna praksa v preteklosti. Politika direktorja Urada g. Šproharja odstopa od želja, potreb in interesov vodilnih v SIOS, saj se poskuša uvesti pluralizacijo storitev, predvsem pa pravičnejše razdeljevanje sredstev za izvajanje posameznih programov za izenačevanje možnosti. Pri tem gre seveda za spremembo sestave Sveta FIHO in ostalih organov v njem, ki je sedaj povsem »v rokah« vodilnih predstavnikov društev združenih v SIOS, katera so prejemniki več kot 90% razpoložljivih sredstev za invalidske organizacije. G. Šprohar je večkrat zelo ostro in osebno napaden in žaljen, kot npr.:
»…(o g. Šproharju) V tem uradu bi namreč moral biti za direktorja postavljen strokovnjak, ki bi bil strokovno in moralno sposoben upravljati te in podobne naloge, ne pa, da se namesto tega vpleta v takšne in drugačne oblike rovarjenja, manipuliranja in uporablja še druge vprašljive metode.«
»…Etično nesprejemljivo je, da se Luj Šprohar z moralno spornimi prijemi vpleta v socialni inžiniring invalidov.«
»…(o ponovnem imenovanju g. Šproharja za direktorja Urada za invalide) Vlada RS je s tem objektivno izvršila vzpodbujanje nestrpnosti med invalidi in do invalidov, prevladali so politični vidiki nad civilizacijskimi.«
Po naslovu je kar pet vprašanj, ki bi jih lahko vmestili na področje varovanja ali zavzemanja za človekove pravice, vendar pa nas samo branje zmede in začudi, ko ugotovimo, da se eno vprašanje nanaša na delovanje in nadzor nad Uradom RS za invalide in bolnike ter na njegovega direktorja. Drugo vprašanje je namenjeno Uradu RS za informiranje, ki naj bi zavzel stališče, oz. preprečil medijsko poročanje o nepravilnostih v delovanju nekaterih invalidskih organizacij, preostali dve vprašanji, ki gresta neposredno varuhu človekovih pravic v presojo, se prav tako izkažeta kot poziv k ustavitvi »medijske gonje proti invalidom«. Pobuda predhodnemu varuhu človekovih pravic pa je ta, da bi v sledečih poročilih Urada RS za človekove pravice posebej ločili invalidsko varstvo. Tudi pri teh vprašanjih in pobudah ni moč zaslediti stališča g. Šuštaršiča, katere človekove pravice invalidi nimajo zagotovljene oz. jim niso priznane, ali jih ne morejo uresničevati, skratka, na katerih področjih se dogajajo diskriminacije in kako bi jih lahko preprečili. Kar pa je povsem očitno in opazno, je da se v sintagmah »antiinvalidsko in neresnično poročanje o invalidih in njihovih invalidskih organizacijah«, »etični postulati civilne družbe«, »v kolikšni meri so kršene pravice slovenskih invalidov v primerih političnega obračunavanja s kvalificiranimi predstavniki posameznih vrst invalidov« skriva poskus izključno lastne obrambe.
Del zaključnega govora g. Šuštaršiča:
»Sam sem v teh dveh mandatih predlagal vrsto rešitev za izboljšanje in izenačevanje možnosti invalidov, kakor nam vsem velevajo dokumenti OZN, civilizacijski standardi EU in seveda razvojna strategija slovenskega invalidskega varstva. Moja prisotnost v državnem svetu je gotovo tudi način promocije invalidov v slovenski družbi in državi ter dokazuje našo kreativnost pri sooblikovanju in uresničevanju posebnega stila življenja invalidov kot sestavine civilne družbe tukaj in zdaj.«
Zakaj mu je vse dopuščeno?
Njegova prisotnost vzbuja pri kolegih očitno precejšnje nelagodje glede njegove invalidnosti in jih pogosto postavlja v zagato pri svojem postopanju, ko kljub svojemu nestrinjanju ali neodobravanju le-tega ne pokažejo ali povedo. Prepričani so namreč, da ne morejo oporekati ali nasprotovati nekomu, ki se, pa četudi brez drugih argumentov, sklicuje na svojo invalidnost, dolgoletne izkušnje ali tradicijo in na reprezentiranje 100.000 invalidov. Tega se g. Šuštaršič zelo dobro zaveda in to spretno uporablja predvsem v svojo korist. Njegova moč se sestoji prav v tem, ne da mu drugi verjamejo, kar govori, ampak da tudi če in ko ne verjamejo, ne naredijo nič v nasprotovanje oz. delajo tako, kakor hoče on. Zato ne potrebuje prepričevanja, ne potrebuje argumentov, ampak je dovolj, da se vsakič znova podkrepi s tem, da govori v imenu slovenskih invalidov, invalidskih organizacij in kot dolgoletni politik na področju socialnega varstva. Pri tem se ne pozabi opreti na razne mednarodne listine, standarde in pravila, ki jih pa v svoji praksi praviloma prikroji po svojem okusu in potrebah. Vsako drugačno mnenje je zanj nedopustno, vsaka kritika, ki se nanaša nanj ali bolj na splošno na delovanje SIOS jo označi kot napad na vse invalide, kot grožnjo njihovim pridobljenim pravicam. Njemu pa je nasprotno dovoljeno in dopuščeno, sklicujoč se na iste pravice invalidov, blatiti in diskreditirati, tako v javnosti, kakor v samem Državnem svetu, vsakega drugače mislečega. Če so le-ti ljudje brez statusa invalida, so pač označeni kot eni izmed tistih nestrpnih, zdravih ljudi, ki napadajo dobrobit invalidov, če pa so to ljudje, ki imajo status invalidnih oseb, so označeni kot posamezniki s psihološkimi in drugimi osebnostnimi problemi.
Gospodu Šuštaršiču je nedvomno potrebno priznati, da je zelo spreten retorik in vešč v uporabi »političnega diskurza« za katerega je značilno, da je predvsem forma z abstrakno vsebino. Praviloma nikoli ne predstavi ali pojasni konkretnih primerov, problemov ali diskriminacij določene skupine posameznikov, niti ne navaja ali podaja rešitev, s katerimi bi se lahko odstranile določene ovire, ki bi posameznikom omogočile enake možnosti izbire in udejanjanja pravic. Nasprotno, skupino invalidov, ki jo zastopa, predstavlja kot enotno homogeno celoto, ki je predvsem žrtev zarote in gonje različnih posameznikov in institucij. Pri tem se poslužuje abstraktnih pojmov, ki zvenijo pompozno, svarilno ali veličastno, odvisno od priložnosti.
Tako tudi v vseh vprašanjih in pobudah, ki smo jih prebrali in analizirali, je bilo očitno, da naslov govori eno, ali bolje, odpira določen problem oz. postavlja vprašanje, sama vsebina le-tega, razlaga in utemeljevanje pa se izkaže praviloma za povsem nekaj drugega kot je pričakovano. Predvsem v vprašanjih in pobudah, ki zadevajo invalidsko varstvo, ni zaznati nobene težnje za izboljšanje in spremembo, ki bi bila v korist posameznikov ali bi izboljševala sistemske rešitve, ki bi omogočale izenačevaje možnosti in dvig »civilizacijskih ravni« t.i. invalidov. Konkretne rešitve pa so veliko bolj jasne in razumljive v vprašanjih in pobudah, ki zadevajo posredno invalidsko varstvo, torej sredstva FIHO in lastništvo ter oblikovanje iger na srečo.
Konkretna imena uporablja za obtožbe in obdolžitve, ko napada institucije ali posameznike, ki bi lahko ogrozili interese za katere se zavzema ali zamajali kredibilnost njegovemu početju. Obtožbe so neargumentirane oz. argument je že sama obsodba in obtožba. Obtožuje druge za dejanja, ki jih ves čas počne sam in se jih poslužuje; le, da svoje početje vedno zakrije pod krinko reprezentativnosti, ki naj bi jo zastopal, osebne izkušnje »biti invalid« in dolgoletne prakse »civilno-politične kariere«. Priložnostno je predstavnik civilne družbe, spet drugič zastopnik državne politike in strategije, odvisno od tega, pred kom in pred čim je potrebno nastopiti. To mu omogoča njegova opozicija in moč, ki le iz te izhaja. Tako ni nikoli v zadregi, tudi, ko se kot gimnazijski maturant loteva teoretičnih konceptov in kompleksnih teorij. Strokovnjaki ga ne morejo dohitevati v njegovi vehementni »diskreditaciji« vsega, kar bi zamajalo njegov absolutizem. Po drugi strani pa se nenehno sklicuje na stroko, strokovnost, teorijo in prakso, ki pa je veljavna in zaželjena, torej pravila, v kolikor sledi, ter služi namenu. V zadnjem času lahko ugotavljamo, da je njegovo govorjenje paranoidno, saj hoče in praviloma to tudi doseže, vzbuditi vtis grožnje in ogroženosti, ki preti slovenskim invalidom in nacionalnim organizacijam. Nevarnosti, ki jim pretijo, so tako rekoč na vsakem koraku; včeraj so bila v državi, ki je skušala loterijska sredstva odvzeti iz rok invalidov (njihovim vodilnim v društvih), danes pa grožnja prihaja predvsem s strani posameznikov in nezadovoljnih manjših društev, ki uvajajo nove pristope, drugačne in kvalitetnejše storitve in se ukvarjajo s teorijo, ki spreminja ustaljeno prakso. Grožnjo pa predstavljajo tudi mediji, saj nekateri, ki še dodatno povdarjajo nesoglasja med invalidskimi organizacijami in se vedno bolj lotevajo tudi razkrivanja neravilnosti v delovanju le teh, ter javne fundacije FIHO.
Zaključek
Če na koncu poskušamo povedati, kakšno politiko pravzaprav g. Šuštaršič zagovarja, moramo na žalost priznati, da v obravnavanih vprašanjih in pobudah tega nismo uspeli razbrati, vsaj ne v smislu, da bi jo lahko pozitivno opredelili in opisali. Kot smo že večkrat povedali, ni moč najti nobenega konkretnega »projekta« in vizije za izboljšanje družbenega položaja katerekoli deprivilegirane skupine. Tudi redki podani predlogi so zgolj formalno-proceduralne narave ali zadevajo institucionalno pristojnost in odgovornost. Ni opaziti predlogov ali pobud, ki bi težili k, kaj šele zagotavljali enake možnosti, kar bi nas pravzaprav moralo presenetiti, saj se g. Šuštaršič večkrat sklicuje na dokument OZN, Standardna pravila za izenačevanje možnosti. Pogosto so omenjene nacionalne invalidske organizacije, posamezniki nikoli.
Ker pa ne moremo ali ne znamo »politike« g. Šuštaršiča opisati v smislu »za kaj je«, lahko samo sklepamo, za kaj ni. Prav gotovo ni naklonjen spremembam tako na institucionalnem kakor tudi ne na civilnem nivoju. Nima posluha in tolerance do drugačnih mnenj, pogledov, praks, ljudi. Želi ohraniti preživeto prakso, kjer je bila organizacija tista, ki je določala, kaj posameznik zmore in potrebuje, glede na to, da je sam na čelu teh organizacij, je torej povsem razumljivo, da je treba to prakso morda le nekoliko na novo preoblečeno ohraniti. Pogosto pa prav pri obračunavanju z drugače mislečimi izrablja svoj položaj državnega svetnika.
Nekaj vplivnejših funkcij, ki že same po sebi govorijo o nezdružljivosti opravljanja pridobitne dejavnosti z javno funkcijo oziroma, da gre za kolizijo civilnih in gospodarskih interesov ter v nasprotju s kodeksom javnih uslužbencev.
Boris Šuštaršič je:
gimnazijski maturant,
invalidsko upokojen za skrajšan delovni čas 4 ur
državni svetnik, predstavnik za področje socialnega varstva
član Interesne skupine DS za negospodarske dejavnosti,
član Komisije DS za družbene dejavnosti,
član Komisije DS za gospodarstvo,
razvojni menedžer invalidskega varstva,
direktor Birografike Bori d.o.o. (invalidsko podjetje)
predsednik Društva distrofikov Slovenije (prej: Društvo mišično obolelih Slov.)
predsednik Sveta invalidskih organizacij Slovenije (SIOS)
predsednik Zavoda invalidskih podjetij Slovenije (ZIPS)
podpredsednik vladnega sveta za invalide RS,
član Skupščine ZZZS,
član Nadzornega Sveta Loterije Slovenije
razvojni usklajevalec Dom dva topola d.o.o.
(invalidsko podjetje v lasti Društva distrofikov Slovenije n Birografike Bori d.o.o.)
član nadzornega odbora FIHO
odgovorna oseba delničarjev v podjetju MYCYCLE d.o.o.
(Društvo distrofikov Slovenije, Dom dva topola d.o.o., Birografika d.o.o.)
poslovni partner in koordinator podjetje LOVOR d.o.o., podjetja, ki pokriva investicijski inženiring in gradbene posle za Dom dva topola d.o.o.
poslovni partner in koordinator podjetja KAKTEJA d.o.o., podjetja za izvajanje trgovskih poslov
v.d. direktor zadruge LJUBLJANSKI KABEL
sopartner preko Birografike BORI d.o.o. firme EUROTOURS
(prostori bivše Dalmacije Turist)
soustanovitelj firme MCB d.o.o.,
Podjetje za Inženiring za lasersko in optično tehnologijo (znana afera laserske optične kartice)
Pa še to!
Sklepi državnega sveta
Številka: 172-01/89-3/73 EPA 234-III
Ljubljana, 19. 12. 2001
Državni svet Republike Slovenije je na 72. seji, dne 19. 12. 2001, obravnaval Poročilo o izvajanju invalidskega varstva v Republiki Sloveniji in na podlagi 86. člena poslovnika državnega sveta sprejel naslednje:
B.Š.: »Državni svet se ne strinja s tem, da Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, kot temeljno za načrtovanje in izvajanje invalidskega varstva dovoljuje, da je Urad Vlade Republike Slovenije za informiranje objavil neresnične informacije o invalidih. V njegovi ravnokar izdani publikaciji pod naslovom “Slovenci in Slovenke v Evropski uniji” je namreč v poglavju Invalidi predstavil samo Društvo YHD (Youth Handicaped Deprivileged), kot da ni drugih invalidskih organizacij s skoraj stoletno tradicijo, pri čemer je med drugim poudarjeno celo njihovo rušilno prizadevanje za ukinitev institucij invalidskega varstva. V prikazanih dejstvih je navedenih nekaj povsem zgrešenih trditev in izmišljenih ugotovitev. Takšno prikazovanje invalidskega varstva na relaciji med Slovenijo in Evropsko unijo nima stvarne podlage.«
Viri in literatura:
Raziskava o uresničevanju standardnih pravil OZN za izenačevanje možnosti za invalide, ki jo je izvedel Urad za invalide pri vladi Republike Slovenije v letu 1995, avtor dr. Mirko Galeša (Ljubljana,1995),
Etika vodenja invalidskih organzacij, avtor: Marjan Grušovnik (Ljubljana, Časopis DELO 1996),
Stališča in sklepi Skupščine RS ob obravnavi gradiva »Obvladovanje in razvoj invalidskega varstva v sodobni družbi – Strategija razvoja invalidskega varstva v Sloveniji«, Poročevalec letnik XVII
http://www.sigov.si/fiho/
http://www.czp-vecer.si/
http://www.dz-rs.si/
http://www.sigov.si/cgibin/spl/dsvet/index.htm?language=csz
Spletne strani MDDSZ, http://www.sigov.si/mddsz/index.htm
Spletne strani EDF, http://www.edf-feph.org/
http://www.drustvo-gluhih-ljubljana.si/
http://www2.arnes.si/~ljzpar6/
http://www.zveza-*********/
http://www.zveza-sozitje.si/
http://www.randburg.com/si/barka.html
http://pina.soros.si/mdss-kp/linksS.html
http://www2.arnes.si/~sudmhusk/
Zahteve ob protestu pred Vlado RS in DZ RS, junij 2000, YHD
anifest neodvisnega življenja, december 1999, YHD
Training the trainers, Handbook, dr. Val Harris, Angus McCabe, 1999-2001
MATRA projekt 1999 – YHD; ŠENT; Sklad Silva; Gerontološko društvo; Ženska posvetovalnica
Hendikep kot kulturna travma, dr. Darja Zaviršek, 2001
Register pravnh oseb Slovenije IPIS (1995-2001), PIRS (1995-2001)
Dokumentacija podjetja FROSA d.o.o.
http://www.yhd-drustvo.si
Predsednica YHD – Društvo za teorijo in kulturo hendikepa
dipl. filozofinja in soc. kulture
ELENA PEČARIČ
[ Ogledov: 239 ]
——————————————————————————–
Sorodne povezave
http://www.sigov.si/fiho/
http://www.czp-vecer.si/
http://www.dz-rs.si/
http://www.sigov.si/cgi…
http://www.sigov.si/mdd…
http://www.edf-feph.org/
http://www.drustvo-gluh…
http://www2.arnes.si/~l…
http://www.zveza-soncek…
http://www.zveza-sozitj…
http://www.randburg.co…
http://pina.soros.si/md…
http://www2.arnes.si/~s…
http://www.yhd-drustvo.si
Več od avtorja Admin
Več iz področja Teorija/Literatura
Dodatne možnosti
Pošlji članek po e-pošti
Stran prijazna za tisk
——————————————————————————–
Na vrh (začetne) strani Copyright © 2005 YHD društvo SI
Vsa naša koda pripada vam. Powered By GeekLog
Page created in 0,08 seconds
.11.2005, Svetniki zavrnili očitke o korupciji, Delo (Sobotna priloga)
sobota, november 19 2005 @ 10:16 CET
Piše: Mirica
VELIKONJA Tine, WRABER Tomaž,
Delo, 3. oktobra
Pravijo, da so v današnjem času samo trije načini, s pomočjo katerih lahko postane človek na »pošten način« bogat: da odkrije nafto, izumi novo religijo ali ustanovi humanitarno organizacijo oziroma alternativno gibanje. Ker nafta odpade, raziskan je tudi zadnji kotiček našega planeta, ostaneta religija in človekoljubje. Ker je »duh močan, a meso slabo«, moramo biti do njiju apriorno skrajno nezaupljivi in se lotiti ocene delovanja s predpostavko, da gre za razmetavanje denarja in goljufijo. Pogosto se namreč na organizacije s človekoljubnimi in zvenečimi imeni prilepijo zajedalci, ki si, če ne drugega, delijo lepe plače in debele honorarje, dobivajo mastne sejnine in si priznavajo neverjetne kilometrine. Vodstva teh organizacij se lahko izognejo sumničenju samo s skrajno transparentnim delovanjem.
Zato me preseneča odkritost v. d. direktorja Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (Fiho), Janeza Juha: »Informacije, ki niso javnega značaja, lahko dobijo člani sveta fundacije, vendar le, če podpišejo izjavo, da bodo te informacije uporabljali izključno pri delu v telesih fundacije in da bodo materialno in kazensko odgovorni za zlorabo oz. nenamensko uporabo informacij.«
Fiho prejme vsako leto 3 do 5 milijard tolarjev, ki jih razdeli med posamezna invalidska društva. Niti s prstom ji ni treba migniti; denar ji pade z neba kot božja mana. Zakaj potem skrivanje? Ob grožnjah s sodiščem dobimo vtis, da ne gre za organizacijo, ki razpolaga z javnim denarjem in bi morale biti številke, kdo je dobil denar in kakšni so bili kriteriji pri njegovem razdeljevanju, dostopni vsakemu kot odprta knjiga, ampak za tajno organizacijo, za neke sorte Sionsko priorstvo.
Odgovorili nam bodo, da so poročila vsakoletne finančne kontrole pozitivna, kar je zanje dovolj. Ker sem bil kar nekaj let član nadzornega odbora slovenske podružnice Svetovnega slovenskega kongresa, vem, kako taka kontrola deluje. Leta 1991 in 1992 je bilo mimo izvršilnega odbora porabljenega veliko denarja, kar nekaj milijonov mark. Zato smo zahtevali kontrolorja. A njega ni zanimalo, zakaj so zunanji sodelavci dobivali po 200 mark na uro, medtem ko je bil običajni honorar desetkrat nižji, niti to, zakaj sta šli na turnejo po Severni in Južni Ameriki dve članici odbora, čeprav bi bila dovolj ena, zakaj so bili honorarji za članke v društveni reviji tako visoki, zanimalo ga je samo, ali so bili predvideni stroški odobreni in kako je z računi. Vse je odobrila predsednica in za vsak porabljeni tolar je bil na razpolago račun oz. potrdilo o prejemu. Njegova končna ocena je bila, da je vse v redu. Člani nadzornega smo bili drugačnega mnenja. Zahtevali smo odstop predsednice in ga tudi dosegli.
Govorimo, da je bilo včasih bolje. Po svoje je bilo res. Socializem je bil priljubljen predvsem zato, ker smo vsi dobili službo. Ni nam sicer priskrbel dela, dajal pa nam je plačo, čeprav skromno, predvsem pa ni bil pikolovski. Dopuščal je namreč tri reči: divje parkiranje, črne gradnje in neomejeno bolniško. Tudi svetnikom Fiho se kolca po starih časih. Nočejo, da bi jim kdo gledal pod prste. Ko grozijo z referendumom, jih vprašujem, ali ga bodo predlagali tudi za naštete svoboščine?
Tine Velikonja, Ljubljana
Delo, 30. septembra
Dragi gospod Jug!
Ne vem, koliko se spominjaš tistih nekaj pogovorov, ki sva jih imela, ko si bil ti še poslanec LDS, jaz pa sem v odboru LDS za socialo še vodil komisijo za invalide. Takrat sem ti zelo jasno razložil svoje poglede na invalidsko varstvo in ti so bili povsem drugačni od pogledov g. Borisa Šuštaršiča, sicer mojega prijatelja. Vsaj mene te razlike v stališčih niso motile, morda tudi zato, ker naju z g. Šuštaršičem »družita slab vid in dekliški značaj«, kot je nekoč v časopisu zapisal Luj Šprohar, pa sva bila potem nekaj časa kar prijateljici. Nikoli mi nisi dal vedeti, da se z mojimi pogledi ne strinjaš in da morda bolj sprejemaš Šuštaršičeve. Se ti je torej ob prihodu na čelo FIHO »zgodil« Butov sindrom? Ne veš, kaj je to?
Večina tistih, ki so bili dejavni v komisiji, ki sem jo vodil, ni bila članov LDS, kar pa ni nikogar motilo. Besedo smo pogosto dali tudi tistim, ki so imeli na kakšno stvar povsem svoj pogled. Tako je enkrat med nas prišel tudi g. Brane But iz Žalca, ki takrat ni imel še nobene pomembnejše funkcije v Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije. Z zelo podrobno analizo je dokazoval, da med drugim tudi obstoječi način financiranja iz loterijskih sredstev omogoča, da invalidom vlada peščica posameznikov, ki o tem denarju odloča. Pri tem je nedvoumno pokazal tudi na g. Šuštaršiča. Ker pa je bil (kar ni bilo redko) takrat na seji tudi minister za delo, družino in socialne zadeve mag. Tone Rop, je g. But končal svoj prispevek s pozivom, naj kar on, aktualni minister, iz vodstva ZDSSS odstrani gospo Nevenko Ahčan. Po njegovih besedah naj namreč slepi in slabovidni sami te nujne poteze ne bi zmogli zaradi oblasti, ki ji jo daje loterijski denar. Kasneje je g. But (tudi na moje prigovarjanje in z glasovi, ki sem mu jih bil pridobil) postal predsednik ZDSSS. »Honores mutant mores, sed raro in meliores!« so rekli Latinci. »Časti spreminjajo značaje, a le redko na bolje!« se glasi prevod. Iz meni neznanih razlogov je g. But kmalu zatem naravnost vzljubil g. Šuštaršiča in gospo Ahčan. Rad se je celo pohvalil: »Z Nevenko se tako dobro štekava, da se samo spogledava, pa že veva, kaj morava govoriti naprej.« Ni treba biti zelo bister, da ugotoviš, čigavo stališče sta nato zastopala. G. Buta zanesljivo poznaš, saj je propadel pri kandidaturi za mesto, ki ga zdaj kot v. d. opravljaš ti.
Delodajalcu je seveda treba biti lojalen. In zato si na tvojem mestu pohvale, ki jo citiraš bolj ob koncu svojega pisma, ne bi toliko razlagal kot dokaz svojega izjemnega socialnega čuta in posluha za invalide. Vsak povprečen bralec jo je seveda razumel le kot dokaz tvoje vdanosti gospodarju. Da pa ne bi bilo pomote! Nič ni narobe, če si morda svoje poglede nenadoma spremenil, pa četudi bi bili zdaj povsem nasprotni prejšnjim. Glede na tvojo funkcijo pa je narobe, če drugačnih pogledov nisi več sposoben
tolerirati.
V prvem delu svojega pisma si namreč z Eleno Pečarič in YHD obračunal v slogu, kakršnega se spomnimo iz »svinčenih časov«. Ta slog pa je nevreden človeka, ki ima opraviti z invalidi. Argumentacijo si nadomestil z diskvalifikacijo. Bojim se, da prav tak način počasi pripelje do pristopa, kakršnega ima gospa Ahčanova, ki se je o Eleni Pečarič izrazila na sebi lasten način približno takole: »Pa menda ja ne bomo dovolili, da nam komandira tistih 27 kil mesa?« Kako kljub svoji deklarirani skrbi za slepe in slabovidne v resnici govori o nas v naši odsotnosti, si lahko mislimo, nekateri pa občasno to tudi slišijo.
Ni težko razumeti tvojega stališča, da se te razprave ne boš več udeleževal. Znašel bi se namreč v silno nehvaležni vlogi, da bi bil moral zaradi lojalnosti opravičevati nekatere večletne skrajno čudne sklepe in postopke, pri katerih pa, roko na srce, res nisi imel nič zraven. Ampak Madridske deklaracije pa le ne citiraj po pripovedovanju drugih; čas bi bil, da si jo prebereš. In videl boš, kako daleč od nje je večina naših invalidskih organizacij.
Na svoji funkciji še nisi prav dolgo. Kako smo že rekli? »Honores… « Ah, kako so lahko s svojo nadčasovnostjo in obče človeško veljavnostjo zoprni ti latinski pregovori!
Tomaž Wraber, Ljubljana
[ Ogledov: 22 ]
Objavljeno: 26/Marec/2005 ob 11:07 | IP shranjen
——————————————————————————–
(Ne)smotrnost nakupa Fiese
Ksenija Gerovac
[email protected]
objavljeno 23.3.05 22:30, št. 58/2005
Tri zveze invalidskih organizacij so za kupnino kompleksa Fiesa odštele okoli 1,2 milijona evrov, z najemnino pa na leto iztržijo le 16,5 milijona tolarjev
Za bivanje invalidov v hotelu Fiesa morajo zveze invalidskih organizacij doplačati še polovico stroškov, čeprav je hotel v njihovi lasti.
Invalidske organizacije, lastnice kompleksa Fiesa, bodo z najemnino šele v 21 letih povrnile kupnino, kaže grobi izračun. V izračunu niso upoštevane obresti, ki so jih plačale za najem posojila.
Leta 1992 so tri zveze invalidskih društev (društev gluhih, delovnih in civilnih invalidov) kupile kompleks v Fiesi od SKB banke. Aljoša Redžepović, sekretar zveze društev slušno prizadetih in sopodpisnik kupoprodajne pogodbe, trdi, da so za kompleks Fiesa plačali 1,2 milijona takratnih mark.
Redžepovič za polovico zgrešil višino kupnine
Iz pogodbe pa izhaja, da je kupnina znašala 2,45 milijona mark (okoli 1,2 milijona evrov). Ko smo Redžepovića opozorili, da so v pogodbi navedene drugačne številke o kupnini, je odgovoril: “Veste, tega je že dolgo, pa se ne spominjam natančnih številk.” Poudarimo, da nam je pred našim razkritjem o posedovanju kopije kupoprodajne pogodbe Redžepovič zelo natančno razložil vse podrobnosti omenjenega posla. Med drugim je povedal, da so ob nakupu vse tri zveze imele le 15 milijonov tolarjev, zato so se za preostanek kupnine zadolžile.
Kljub lastništvu doplačilo za bivanje invalidov
Na vprašanje, zakaj so invalidske zveze, ki se skoraj v celoti financirajo z javnim denarjem, sploh šle v ta nakup, Redžepovič pravi: “Zmogljivosti v kampu in hotelu uporabljajo naši člani. V kampu imamo nekaj prikolic, v hotelu pa jim je na voljo polovica sob, za katere zveza doda polovico cene, torej za vsakega 2.400 tolarjev na dan.” Poudarimo, da ima Hotel Fiesa samo 21 sob.
Skoraj polovico prihodkov od najemnin “pojedo” stroški
Lastnice so dale kompleks Fiesa v upravljanje ljubljanskemu podjetju Imovina. Redžepović se ni spomnil, ali so upravljavca iskali prek javnega razpisa. Spomnil pa se je, da so z javnim razpisom našli najemnika za hotel in drugega za avtokamp. In koliko lastnice na leto iztržijo od najemnine za kamp in hotel? Redžepovič pravi, da so lani dobile vsaka po približno 5,5 milijona tolarjev neto. Imovina je namreč od prejetih najemnin zvezam odštela investicijske in druge stroške v skupnem znesku približno 11,5 milijona tolarjev.
Na vrh
Zasebna tožba Ivana Peršaka in Zveze paraplegikov Slovenije
Prispeval/a: Anonymous dne torek, november 29 2005 @ 09:41 CET
Ivan Peršak in Zveza paraplegikov tožita Eleno Pečarič. Očitno v tej državi sodišče služi, da se barabe in njihove organizacije zaščitijo. Pa kaj je tako žaljivega g. Peršak, če imate argumente? Ker jih očitno nimate pa kar na sodišče, kjer boste zopet jokali kako ste v železnih svinčenih časih organizirali zvezo in kako ubog invalid, da ste. Podoben primer je Šuštaršič, ki je za zaščito svojih interesov tožil vsakega in vsakogar, v posmeh z denarjem FIHO. Ah Peršak je v teh letih že toliko kanaliziral v svo žep, da upam, da bo plačal iz svojega žepa, če se že gre takšne neumnosti. Ubogi paraplegiki in njihovo članstvo, če mu vsi slepo verjamejo.
[ Odgovori na To | Starš ]
Zasebna tožba Ivana Peršaka in Zveze paraplegikov Slovenije – Prispeval/a: Anonymous dne torek, november 29 2005 @ 09:45 CET
Zasebna tožba Ivana Peršaka in Zveze paraplegikov Slovenije
Prispeval/a: Anonymous dne torek, december 20 2005 @ 15:44 CET
Komisija ovadila Zvezo paraplegikov
Ljubljana | 19.12.2005 | STA
S prikazovanjem, češ da so ostali brez doma na Hrvaškem, so iz javnih financ dobili 600 milijonov tolarjev.
Komisija za preprečevanje korupcije je Zvezo paraplegikov Slovenije (ZPS) in njenega zastopnika ovadila zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja goljufije. Komisija je odločitev o vložitvi kazenske ovadbe na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani sprejela na petkovi seji, so sporočili s komisije.
Komisija očita kaznivo dejanje goljufije: Dom za paraplegike v Pacugu gradijo z denarjem, ki so ga od države in javnih finačnih skladov dobili na podlagi lažnega prikazovanja (Foto: POPTV) Ovadbo so na komisiji vložili zaradi suma, da sta Zveza paraplegikov Slovenije in njen zastopnik v obdobju od leta 1999 do leta 2005 protipravno pridobila 600.173.532 tolarjev.
Po ugotovitvah komisije naj bi zveza in njen zakoniti zastopnik z lažnim prikazovanjem okoliščin zasedbe njihovih objektov v hrvaški Pineti pri Novigradu denar za novogradnjo pridobila od ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO) kot pomoč pri sofinanciranju izgradnje Doma paraplegikov Piran v Pacugu.
[ Odgovori na To | Starš ]
Zasebna tožba Ivana Peršaka in Zveze paraplegikov Slovenije
Prispeval/a: Anonymous dne torek, december 20 2005 @ 15:53 CET
Datum: Torek, 20. December 2005 – Stran: V ŽARIŠČU
Komisija za preprečevanje korupcije kazensko ovadila Zvezo paraplegikov Slovenije
Sporno naj bi bilo lastništvo doma v Pineti
Za nadomestni dom v Pacugu je zveza od države dobila več kot 600 milijonov tolarjev – Na ugotovitve komisije za preprečevanje korupcije se je odzvala tudi zveza paraplegikov
Komisija za preprečevanje korupcije je sprejela sklep, da poda kazensko ovadbo zoper Zvezo paraplegikov Slovenije in njenega zastopnika “zaradi utemeljenega suma kaznivega dejanja goljufije”, je zapisano v sporočilu za javnost, ki smo ga prejeli včeraj.
Ovadbo so podali na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani zaradi suma, da sta Zveza paraplegikov Slovenije in njen zastopnik zato, da bi pridobila protipravno premoženjsko korist za zvezo, od leta 1999 do 2005 z lažnim prikazovanjem okoliščin zasedbe svojih objektov v Pineti pri Novigradu od ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, zavoda za zdravstveno zavarovanje in fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij pridobila 600,173.532 tolarjev (2,5 €) pomoči pri sofinanciranju gradnje doma paraplegikov Piran v Pacugu.
Predsednik komisije Drago Kos je v začetku novembra javno pojasnil, da je zveza paraplegikov lastnik doma za izvajanje terapij v hrvaški Istri, ki ga je v letih 1993 in 1994 zasedla hrvaška vojska. Nekaj let kasneje, ko je bil dom po Kosovih navedbah znova v rokah zveze, je parlamentarni odbor za zdravstvo na pobudo zveze paraplegikov priporočil financiranje gradnje nadomestnega objekta v Sloveniji. Zavod za zdravstveno zavarovanje je zvezi paraplegikov prispeval 60 milijonov tolarjev (250.496 €), fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij 440 milijonov, ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pa 101 milijon tolarjev.
Na ugotovitve komisije za preprečevanje korupcije se je odzvala tudi zveza paraplegikov. Presenečeni so bili nad ugotovitvijo, da je zveza paraplegikov zavedla slovensko javnost z netočnimi podatki o lastništvu v obmorskem letovišču Pineta pri Novigradu, kjer je bilo med vojno na Hrvaškem več tisoč hrvaških beguncev. Zato so se leta 1993 na priporočilo komisije za invalidsko varstvo pri takratni vladi odločili za gradnjo rehabilitacijskega centra za potrebe paraplegikov v Lazaretu pri Ankaranu. Zaradi drugačnega interesa pa so morali zamisel opustiti. Našli so novo primerno lokacijo v Pacugu pri Piranu. Njihova prizadevanja in gradnjo so podpirali predstavniki vlade in predstavniki v svetu vlade za invalide in državnem zboru. Zveza paraplegikov je zato presenečena, da nekdo po dvanajstih letih od zasedbe Pinete in poznejše razlastitve slovenskega premoženja to danes predstavlja kot sum prevare, meni predsednik zveze paraplegikov Ivan Peršak.
[ Odgovori na To | Starš ]
Posojila DDS
Prispeval/a: Anonymous dne petek, december 23 2005 @ 11:31 CET
Društvo distrofikov Slovenije je dokazano po zapisniku inventurne komisije posodilo krepka finančna sredva preko 10 mio SIT podjetju MCB d.o.o. in FROSA d.o.o., kar je zavedeno v poslovnih dogodkih. Le čigav denar so posodili. Ja FIHO-v menda?
[ Odgovori na To | Starš ]
Copyright © 2005 HandyWorld-SI.com
Vsa naša koda pripada vam. Gnano z GeekLog
Spletna
Vseeno me zanima, kdo je že letoval v Fiesi?
A je možnbo dobiti seznam na vpogled?
A so omogočili letovanje tudi kakšnim socialno in zdravstveno ogroženim članom in otrokom al je to samo za gospodo, ki si lahko privošči? In za funkcionarje?
Kakšna je sploh zasedenost in kolikšen je interes gluhih?
A res slušno prizadeti izpolnijo svoje počitniške kapacitete?
Kdo odloča če je kandidatov več??
Me pa še vedno zanima, kdo je lastnik počitniškega doma v Tomšičevi ulici v Piranu. To je stavba, ki je prenovljena in je spraskam omet, tako da izstopajp kamni (stvar je po moje za stavbo slaba, ker omet ščiti istrski kamen pred vremenskimi razmerami, in poleg tega taka stavba med ostale ne paše, je ko garjeva ovca med ostalimi stavbami). Torej, ali je zveza gluhih lastnik stavbe v Piranu na Tomšičevi ulici? In kdo v njej letuje??
Sam bi rekel tako:
Omogočimo gluhim ustrezno zaposlitev in izobrazbo, in potem si bodo lahko financirali sami svoj dopust, makar v turčiji grčiji ali tuniziji.
Je pa res poletno dopustovanje najbolj pomembna stvar za gluhe!
Iz gornjega posta mi je padlo v oči predvsem tole zato plonkam:
Boris Šuštaršič je:
gimnazijski maturant,
invalidsko upokojen za skrajšan delovni čas 4 ur
državni svetnik, predstavnik za področje socialnega varstva
član Interesne skupine DS za negospodarske dejavnosti,
član Komisije DS za družbene dejavnosti,
član Komisije DS za gospodarstvo,
razvojni menedžer invalidskega varstva,
direktor Birografike Bori d.o.o. (invalidsko podjetje)
predsednik Društva distrofikov Slovenije (prej: Društvo mišično obolelih Slov.)
predsednik Sveta invalidskih organizacij Slovenije (SIOS)
predsednik Zavoda invalidskih podjetij Slovenije (ZIPS)
podpredsednik vladnega sveta za invalide RS,
član Skupščine ZZZS,
član Nadzornega Sveta Loterije Slovenije
razvojni usklajevalec Dom dva topola d.o.o.
(invalidsko podjetje v lasti Društva distrofikov Slovenije n Birografike Bori d.o.o.)
član nadzornega odbora FIHO
odgovorna oseba delničarjev v podjetju MYCYCLE d.o.o.
(Društvo distrofikov Slovenije, Dom dva topola d.o.o., Birografika d.o.o.)
poslovni partner in koordinator podjetje LOVOR d.o.o., podjetja, ki pokriva investicijski inženiring in gradbene posle za Dom dva topola d.o.o.
poslovni partner in koordinator podjetja KAKTEJA d.o.o., podjetja za izvajanje trgovskih poslov
v.d. direktor zadruge LJUBLJANSKI KABEL
sopartner preko Birografike BORI d.o.o. firme EUROTOURS
(prostori bivše Dalmacije Turist)
soustanovitelj firme MCB d.o.o.,
Podjetje za Inženiring za lasersko in optično tehnologijo (znana afera laserske optične kartice)
Nikakršne fovšije in zavisti
Gospod je nadpovprečno uspešen in sposeoben.
Denar mu leti od vsepovsod.
Le zakaj sam nisem odšel v službo kot gimnazijski maturant ampak sem se natezal za 9 stopnjo izobrazbe??
In zaradi delovnega stresa spim po 4 največ 5 ur.
Ne vem pa če bi bil lahko tako uspešen kot gospod, ker :
Sem bil vsaj 15 let gluh (beri navidezno mrtev v komunikacijskem smislu)
In predvsem, ker nimam ustreznih vrednost in sposobnosti. Preveč namreč mislim na moralnost, poštenje pravico, sočloveka….
To zadnje je v zadnjih 15 letih najhujša ovira za uspešnost, podjetništvo, uspeh, vpliv..
Vsaj finančna škoda zame,
denar mu gospodu gotovo leti z vseh strani na kup.
Vse je namreč plačano, vse je denar, vpliv ali veze.
Vidite, glavna je glava, komuniciranje, pogum, iznajdljivost, pogum; izobrazba niti ne toliko.
Marsikdo namreč sliši, normalno hodi, pa nima kaj dati svojim otrokom na krožnik, ko so lačni in v peč ko jih zebe.
Društvo študentov invalidov in invalidi pred inkvizicijo
torek, december 13 2005 @ 21:07 CET
Piše: bepa
Ogledov: 79
Spoštovane bralke in cenjeni bralci. Tokrat naj se vam iskreno opravičim, da ne razkrivam svoje identitete. Ne gre za to, da bi bil strahopeten: konec koncev sem nič kolikokrat dokazal (tudi javno), da se nikogar ne bojim in da, ko gre za pravičnost in dostojanstvo »siromakov«, ki se ne znajo braniti, ne varčujem z besedami. Moja identiteta ni pomembna, saj pričakujem, da se ukvarjate z besedilom in ne s piscem, ki je zlasti v tem primeru zgolj orodje v rokah resnice. Že večkrat so dela tega pisca obravnavali kot laži in pretiravanja. Zato ne bom dokazoval verodostojnosti tega, kar naj bi se dogajalo na sestanku, ki ga je vodstvo društva sklicevalo po objavi članka v reviji Mag, kjer je novinarka opozorila na nekaj napak, ki so se zgodile in so s tem krepko načele dostojanstvo nekaterih članic društva, ki pa baje itak veljajo za problematične in svojeglave ter se ne znajo prilagajati volji drugih. Da ne bo vse skupaj v povojih, bom operiral s konkretnimi imeni.
Ne gre mi za to, da bi kogarkoli očrnil, ali da bi hotel blatiti ime društva (slednje s svojim mnogokrat nepremišljenim vedenjem počne društvo samo), gre mi za osvetlitev situacije, ki so jo vodilni v društvu želeli pomesti pod prag – kar tudi sicer večkrat storijo. Če se tega ne zavedajo, je to toliko slabše, saj potemtakem nimajo kaj iskati na čelu društva. »Problematična« dekleta (Jasmina, Vesna in Milena) so se pod pritiskom, ki je vladal v ozračju sestanka, zlomile in se kar same od sebe ponižale pred vsemi, ki so se zbrali na pod pretvezo, da bi našli »konstruktiven dialog« (kot je dejal podpredsednik društva Jaka, ki je bil tudi vodja sestanka). In na takih sestankih gre vedno za to, da utišajo opozorila, da se delajo velike napake, ki jih na tak način hočejo pomanjšati do tiste mere, ko lahko odpustimo pod bremenom besed »motiti se je človeško«.
Društvo nudi študentom invalidom prevoze na predavanja, prireja novoletne večerje, organizira zimska in letna letovanja, vozi jih po nakupih, sodeluje pri mednarodnih projektih izmenjav, in še nekaj drugih manjših ugodnosti. Ni kaj, bi jih z veseljem pohvalil, če ne bi pod pretvezo, da skrbijo za INVALIDE pozabljali, da v resnici nimajo opravka z invalidi, marveč z ljudmi. Kar pomeni, da odvzem dostojanstva enemu samemu članu/človeku izniči vsa druga dobra dela, ki jih za člane naredijo. Čisto upravičeno se torej bojijo, da jim je objava v Mag-u pokvarila ugled. Odgovor Emirju, ki se je na sestanku spraševal, kaj bodo vodilni storili, da povrnejo društvu ugled, je tale: do vseh svojih članov naj se začnejo vesti spoštljivo, namesto, da se do njih obnašajo, kot da so dobri samo kot izgovor, da za njih pridobivajo finančna sredstva, iz katerih se obračunava tudi plače strokovni službi. Midhet, sekretar društva, je na sestanku dejal, da je tudi od ugleda društva odvisno, koliko »nam bodo dali«; še en razlog, da utišajo javno opozarjanje na napake. Toda v zakonu o društvih piše, da društva delujejo v javnem interesu, kar pomeni, da je smiselno v imenu istega zakona opozarjati na napake: glede na eno od možnih razlag tega zakona, bi to celo morali početi. Zato Midhet ne bi smel člane spodbujati, da tako radikalne napake, kot so se zgodile, rešujejo za zaprtimi vrati. Midhet je izrazil željo, da bi probleme radi reševali znotraj društva, ne javno. Toda, kako to, da so bili zaradi krivic posameznikom vabljeni na sestanek tudi tisti, ki se jih znotraj mej dobrega okusa zadeva ne tiče. To pomeni, da se vendarle »usrane gate« pere javno, zato nebi smel biti problem, če nadaljujem v tem duhu.
Mnogo bolj verjetno, da je bilo toliko hrupa okoli ugleda društva, je, da so se nekateri ustrašili za svoje plače, medtem ko se nihče ni zmenil za povrnitev dostojanstva Jasmini, ki ji asistentka Biljana ni hotela iti po večerjo, češ da ni dostavna služba. Čeprav vsi vemo, da je to njena dolžnost. Podoben primer se je zgodil samo nekaj mesecev pred tem, ko asistent Boštjan ni hotel iti po večerjo Marini, ki ima resne težave s hrbtenico in ne bi smela hoditi po nepotrebnem zlasti, ko je utrujena. »Z eno nogo sem še na dopustu,« je dejal in se ni premaknil, si morete misliti. Tako Marina kot Jasmina imata mišično obolenje in njun fizični hendikep je otipljivo viden, tako da je vsak izgovor, da asistenti niso dovolj dobro poznali invalida, odveč in neokusen. Neokusno je tudi, da se v društvu bolj ukvarjajo z lastnim ugledom, kot pa z 1.) dostojanstvom svojih članov in 2.) s tem, da bi ta napaka lahko resno načela Jasminino zdravje, saj ima težave z imunskim sistemom in ji nihanja fizičnega počutja povzročijo nemalo preglavic. Biti lačen ni majhno odstopanje. Jasmina je imela na srečo na obisku kolegico, ki je šla brezplačno po večerjo, da ni bilo nepotrebnega tveganja. Kaj je bilo potem z Marino, vam žal na morem povedati.
Zdaj, ko smo si nalili čiste kaplje, recimo še bobu bob. Ni res, da društvo deluje v interesu svojih članov, marveč je mnogo bolj res, da se gre članom strokovne službe (ki ni prav nič strokovna) v prvi fazi le za plače. Na svoje financerje pa želijo delati vtis, kot da ni nič narobe. Toda, če se noben drug invalid ne oglasi, razen problematičnih deklet, še ne pomeni, da ni težav. Iz izkušenj vem, da so invalidi zelo preračunljivi in se bojijo, da za njih »ne bo poskrbljeno«. Že ta sintagma je problematična, saj napeljuje na to, da mora nekdo za invalide skrbeti, kar sovpada s splošnim stereotipom, da je fizična asistenca, ali kot radi rečejo nadvse dobrohotni ljudje, fizična »pomoč« tudi skrb. In potem se tisti, ki »pomagajo« invalidu, prav perverzno naslajajo nad patetičnih občutkom »kako dobri so po srcu«. Zato me ne čudi, da velja to društvo za dobrotnika, ki s svojimi storitvami, kamor spada tudi fizična »pomoč« invalidom; seveda za ceno njihovega dostojanstva. Le kdo bi lahko človeku, ki pomaga invalidom, rekel, da ni dober?! Vem tudi, da se invalidi v študentskem domu v Rožni dolini ne marajo in na zelo sofisticirane načine mečejo drug drugemu polena pod noge.
Invalidi ne upajo stegovati jezikov, ker jim grozi izključitev iz raznih društev. Delovanje društva študentov invalidov je bolj podobno delovanju Zavoda za usposabljanje invalidne mladine (ZUIM), od koder prihaja večina članov DŠIS-a. Tudi tam so za njih »skrbeli« jim »pomagali« in jih tišali ob znakih uporništva, ne da bi se kdo vprašal, čemu toliko nevšečnosti in nelagodja. Problemi, ki so nastali v društvu, izhajajo iz ZUIM-a, kjer se invalidi, zaradi pomanjkanja svobode, zasebnosti in intimnosti, naučijo manipulirati in grebsti za tisti kako naj pridem čim bolje skoz. S temi veščinami gredo invalidi v svet in grenijo življenje sebi in drugim.
Niti slučajno niso prijazna, pomoči vredna bitja, s katerimi je treba lepo ravnati, da jih ne bi po nepotrebnem prizadeli, saj jim že tako ni prizanešeno. Seveda pa to ne pomeni, da moramo do njih biti zlobni. Tudi to se dogaja. Če jim hočemo pomagati, bodimo skromni in ne vpijmo za vsako dejanje, ki ga naredimo, ker sami zaradi gibalne ali kakšne druge oviranosti česa ne zmorejo, da jim pomagamo. Če jim greste po kruh v trgovino, je to sicer lepo, vendar nevredno besede »pomoč«. Pomagate jim lahko tako, da jih spoštujete, če si to zaslužijo, da jim ne jemljete dostojanstva z idejami in predstavami o tem, kdo naj bi bili in da jih končno ne obravnavate kot pohabljence, ampak jih prepoznate kot erotična bitja, ki potrebujejo zlasti kvalitetne in prijetne medsebojne odnose, kamor sodi tudi nežnost. Praviloma v društvih ne dobijo prijetnosti, saj se morajo nenehno ozirati čez ramo, da jim ne bi kdo zaril noža v hrbet. V društvih se prevečkrat ukvarjajo s strokovnostjo in objektivnostjo, da bi se invalidi lahko sprostili do mere, ko ne bi bilo več potrebe po licemerju. Pomagate jim lahko tako, da postanete tako zelo solidarni, da ne bodo več potrebovali društev za zagotavljanje osnovnih življenjskih potreb, ker bo država zaradi vašega čuta za solidarnost prisiljena oblikovati zakone tako, da bodo invalidi lahko živeli brez društev, ki jim ni mar za to, da smisel življenja ni v tem, da imaš čisto in polno rit, ampak, da je bolj pomembno, kakšne odnose imaš z drugimi. Na kratko rečeno: pomagate jim lahko tako, da z njimi gojite kvalitetne odnose, ki ne temeljijo na tem, da so invalidi, ampak, da so ljudje, ki imajo želje, zaradi katerih čutijo druge ljudi: zlasti tiste, s katerimi želijo vztrajati v kvalitetnih, prijetnih in nežnih odnosih. Če jim boste ob tem želeli iti po kruh, ali če jim boste pobrali ključe ipd., ej … vsaka vam čast.
Ker sam nisem invalid, se lepa bralka in prijeten bralec verjetno sprašujeta, od kod toliko vem o invalidih in njihovih društvih. Glede tega ju pušča v negotovosti.
V Ljubljani, ponedeljek, 28. november 2005
Podpis:
Špela, imam te rad
Društvo študentov invalidov in invalidi pred inkvizicijo | 6 komentarjev. | Nov uporabnik
Newest First Oldest First Flat Nested No Comments Threaded
Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.
Društvo študentov invalidov in invalidi pred inkvizicijo
Prispeval/a: Anonymous dne sobota, december 17 2005 @ 18:01 CET
Kako se imaš sploh pravico oglašati, če nisi invalid, bi se ali se bo glasila večina pripomb na tvoje pisanje. Vsa čast in spoštovanje, da si sposoben kritične presoje. Desetletje nazaj so Midhetu Husiću vodilni v SIOS konkretno Ivan Peršak javno očitali in se spraševali: “A sedaj bo pa vsak invalid musliman kar svoje društvo imel, kar je nesprejemljivo?” Minila so leta in te isti funkcionarji so navedenemu gospodu za ohranitev svojih privilegijev ponudili roka, da bi z njegovo pomočjo preprečili pretiran prodor novih uporabniških gaibanj, ki temeljijo na resnični osebne asistenci in ne odvisnosti od invalidskih organizacij. Dobili so milijone, gospod je dobro poskrbel zase in je izkoristil priložnost in vpeljal svoje sorodstvo. Vmes dela kot računalniški strokovnjak še razne spletni strani za MDDSZ, razna društva ipd. Ni kaj, je sposoben dečko. Problem je le v tem, da DŠIS ni njegova privatna firma in tu je srž problema. Kar se tiče navedb okoli zavračanja pomoči invalidov, ni prijetno, če si ti tako zgodi. Kakorkoli odreagiraš ti bo nekdo hitro nataknil etiketo asocialnosti. Ljudje smo vsi nagnjeni k temu, da bi čim bolje prišli skozi in takšno reagiranje ni presenečenje. Bistvo je v razumevanju principov neodvisnega življenja. Skrb za invalide je ustaljena družbena floskula, ki je prisotna na teh prostorih mnogo let. YHD je evalvirana alternativa in dokaz kaj je resnično življenje hendikepiranih zato je toliko funkcionarjem trn v peti.
[ Odgovori na To ]
Društvo študentov invalidov in invalidi pred inkvizicijo – Prispeval/a: Anonymous dne ponedeljek, december 19 2005 @ 10:19 CET
Društvo študentov invalidov in invalidi pred inkvizicijo – Prispeval/a: Anonymous dne ponedeljek, december 19 2005 @ 10:37 CET
Društvo študentov invalidov in invalidi pred inkvizicijo – Prispeval/a: Anonymous dne ponedeljek, december 19 2005 @ 10:44 CET
Društvo študentov invalidov in invalidi pred inkvizicijo
Prispeval/a: Katra dne torek, december 20 2005 @ 17:36 CET
ful zanimiva razprava se odpira tukaj ampak vseeno predlagam, da se preseli na forum, ker je tam takšne prispevke lažje brat, vse skupaj je bolj pregledno pa še več različnih načinov izražanja omogoča. Katra
[ Odgovori na To ]
Društvo študentov invalidov in invalidi pred inkvizicijo – Prispeval/a: Anonymous dne nedelja, december 25 2005 @ 11:39 CET
Sorodne povezave
Več od avtorja bepa
Več iz področja Storitve
Dodatne možnosti
Pošlji članek po e-pošti
Stran prijazna za tisk
Copyright © 2005 HandyWorld-SI.com
Vsa naša koda pripada vam. Gnano z GeekLog
Spletna stran zgenerirana v 0,14 sekundah
This portal has been produced with the financial assistance of the European Union.
The contents of this portal are the sole responsibility of YHD a
Zanimiva netolerantnost. Samo zato, ker nisi invalid, bi moral biti tiho in ne imet svojega mnenja?
Povsod sama netoleranca in grebatorstvo.
Bi pričakoval, da nekdo zato ker je invalid postane bolj toleranten, pa očitno temu ni tako.
In tudi med njimi se jih najde nekaj ki si želijo bolj napolniti želodce in žepe kot ostali.
Je pa res, da je ponos in samospoštovanje pomembna reč. In paziti bi morali, da sočloveka na tem nivoju ne prizadanemo.
Žal bo sociale vedno manj, in prikoritniki bodo še bolj napeli sile, da se jim izplen ne bi zmanjšal (Razni gimnazijski maturanti, sekretarji, prezidenti…)
Ja vsi bi molzli, kravco futral in skrbel zanjo pa ne bi nihče. Niti po svojih možnostih.
Človek mora biti čimbolj samozadosten in samostojen, ter ustvarjalen. Tudi če je invalid.
Pa naj knjige piše, ko Hawkins.
Vsak ima pravico da živi v zmoti.
Lahko tudi prodaja meglo, če najde kupce.
Pač tržno gospodarstvo.
Žal se namreč svinje praktično ne menjajo (po dosedanjih izkušnjah). Ostajajo svinje, in tudi imena so ista.
In korita se žal manjšajo. Ne ostajajo ista, so manjša.
A res misliš, da se bosta v nedogled cedila med in mleko? Na lepe oči in križem roke?
Tudi sem bo segla metla reform.
Ne obupaj Miha! Mi bomo kakšno razdrli na njihov račun in jim dokazali, da v naših vrstah nismo vsi bebci ter, da nas ne morejo žejne čez vodo nesti. Veliko ljudi bere tole naše kramljanje in lahko samo upamo, da se bodo nekega lepega dne predramili iz svoje bebavosti in ukrenili kaj za svoj boljši jutri. Vesel sem le, da nisem član nobenega društva, kajti biti v družbi tako neodločnih ljudi, je po moje slabše kot biti pribit na sramotilni steber.
Ali ni Nekdo na tem Forumu že omenil tole navezo:
…Hotel z zemljiščem (razen plaže) še danes upravlja ljubljanska družbi Imovina. Njen direktor Aleš Časar nam je že leta 2001 povedal, da so lastniki dali hotel v podnajem Dejanu Djuričiču iz Ribnice, ki je takrat plačal invalidskim organizacijam 96.000 takratnih nemških mark letne najemnine.
Djuričič je še vedno najemnik, vendar je bil včeraj na poti in po telefonu ni hotel govoriti z nami. Povedal je le, da je hotel Fiesa razen januarja, februarja in novembra odprt vse leto, v njem pa lahko najame sobo kdor koli, ne le invalidi…
http://www.dossierkorupcija.com/forum/forum_posts.asp?TID=302
Greznica, fuj in fej
Fantje obračajo gadne pare!!
Stotine miljonov.
V imenu gluhih in naglušnih obračajo, v skladu s statutom, ki so si ga sami skrpucali.
In kako obračajo te gadne pare – kakor se jim “sprdne”.
In obrnejo te pare predvsem v lastni žep. In za plačilo lakajev.
In kaj jim morete??
A se spomnete neke pesmi:
kaj nam pa morejo, kaj na pa morejo… če so otroc.
Zadnje Beri: Omejeno opravilno sposobni. Butastostrahopetno kimanje ablasti.
Ja Miha, saj veš kaj pravi star slovenski pogovor:”Dinar na dinar, palača,….”
Razdelili pet milijard tolarjev
Tor 20.12.2005
Ljubljana, Pacug – Svet Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (Fiho) je razporedil sredstva za leto 2006 in podelil invalidskim organizacijam približno tri milijarde, humanitarnim pa približno 1,7 milijarde tolarjev. Skupni znesek zaprošenih sredstev 23 invalidskih organizacij je bil za 22 odstotkov višji.
Podobno kot vsako leto se je tudi včeraj razvila živahna razprava o tem, ali so bila sredstva pravično razdeljena. Največ pripomb je imela Elena Pečarič. Povedala je, da Fiho še vedno nima objektivnih meril, zato komisijam za dodelitev sredstev ne more zaupati. Več razpravljavcev je menilo (Mateja Kožuh Novak, Jože Arzenšek), da bi morali izpopolniti podlage za odločanje o sredstvih tudi s pomočjo zunanjih strokovnjakov. Aljoša Redžepovič je ponovil na svetu že večkrat izraženo misel, da bi bilo problemov veliko manj, če bi država končno izdelala evalvacijo državne skrbi zanje.
Ugotovili so še, da bi morali pritegniti strokovnjake tudi za to, da bi natančneje opredelili programe osebne asistence. Janja Katarinčič je opozorila Eleno Pečarič, da osebna asistenca ni edini program, ki ga invalidi potrebujejo, zato naj si ne prizadeva zanj tako krčevito. O tej temi bodo na svetu posebej razpravljali.
Svet je sprejel finančni načrt porabe sredstev za delovanje Fiha za leto 2006 v višini približno 89 milijonov tolarjev in sklenil, da bo »o tako pomembnem dokumentu«, kot je pravilnik o organiziranju in izvajanju nadzora v organizacijah, razpravljal še na naslednji seji. Svet je še sklenil, da se nadzornemu odboru Fiha podaljša mandat vse dotlej, dokler vlada – na podlagi že dveh opozoril sveta – ne predlaga svojega člana v ta organ.
Posebej polemično je bilo ob dodatni točki dnevnega reda, ko so obravnavali odziv sveta na dopis komisije za preprečevanje korupcije, ki svetu očita »razloge za sum kršitve dolžnega ravnanja«. V svetu so ugotovili, da so bila februarja letos sredstva v višini 449 milijonov tolarjev dodeljena zvezi paraplegikov, in to izključno za dograditev doma v Pacugu. Do dodelitev teh sredstev je prišlo v sodelovanju z vlado. Fundacija bo namensko porabo tega denarja spremljala in nadzirala. Člani sveta so se odločili da bodo po seji sveta obiskali gradbišče doma paraplegikov v Pacugu, čemur je Pečaričeva nasprotovala z utemeljitvijo, da bi denar lahko koristneje porabili. Ivan Peršak iz zveze paraplegikov je zbranim povedal, da je bilo za dom, ki mu manjka le še stanovanjski del, do zdaj porabljenih približno 921 milijonov tolarjev. Boris Šuštaršič pa je zanikal, da bi šlo pri gradnji doma za korupcijo. »To je čisto politikantska, zlonamerna fikcija, ki nima nobenega materialnega dokaza.«
Jelena Gaćeša
Ko imam malo denarja, trikrat pretuhtam, kam bom dal to malenkost. Kje bo najbolj hasnil. Cost effect.
S tujim denarjem zaenkrat vsak ravna brez teh premislekov.
Enim je posel s sto ali petsto miljoni tujega denarja vsakdanjik. Vsak dan vržejo čez okno par miljonov.
Saj dobiš kar manjvrednostni kompleks pred magnati, gimnazijskimi maturanti, donmagi et comp, ko jim pa nihče nič ne more, ko lahko delajo kar hočejo, ko lahko lakaje nagrajujejo druge pa kaznujejo. Ko lahko spišejo tak statut kot se jim zdi, in ko ga interpretirajo tako kot se jim zdi. In zadaj imajo pravnike, lakaje, nemobrezmiselne telebane, ki drugače misleče pregazijo, kot tiste deklice v pirničah.
1. To ni več moja domovina, tudi juga ni bila, tle pa spet nastaja mini juga.
(mafija, botri, raznarodovanje, kraje, veziinpoznanstva, egoizem, prodaja tujcu za hlapce…)
2. Ponavljam da je “demokracija bolščečihih butcev” nasilje nad Človekom posameznikom.
Skratka, kar zvrti sem mi od majhnosti ko vidim kake grmade novca lahko talajo po lastni presoji nekateri.
In si kupujejo in kujejo raj na zemlji.
Iz denarja, ne iz blata.
96 tisoč dem je 45 tisoč EU.
In zato dobiš hotel, kamp, plažo za ceu let?
Se pravi, da mora tip vsaj še enkrat tolko zaslužit, da se mu izplača.
Plus materialni stroški (hrana, osevje, vzdrševanje, elčektrika…)
In vse to poštemplamu gluhi pepčki in pepčki na vozičkih.
In če pomislim, da sem še na plebiscit in glasoval za te tipe.
In verjetno temu tipu invalidske kvaziorganizacije (mefijske združbe) niso edini vir molže.
Jedva čakam dan ko ne bo več denarja od Loterije.