a bi splavili?
Ljuba moja, če bi človek videl vnaprej… Če je diagnoza neizprosna, verjetno ne gre izzivati. Včasih se ljubezen kaže tudi v tem, da nekomu prihraniš trpljenje. Malemu, pa vama tudi – kot so opisovale sogovornice, je gledanje umiranja svojega otroka, ki si popolnoma nemočen, peklenska muka. Srečno v odločitvi!
Draga Ulleh!
Ne upam si nič svetovati, samo povem ti, da če otrok ni zdrav in če veš, da ga čakajo verjetno hude zadeve, ni lahko… Moj otrok je zaenkrat OK, toda če bi bila sedaj na začetku-po rojsvu in v PK, nebi imela več moči še enkrat iti skozi… RES NE, še posebno če si predstavljam, da bi trpel.
Sedaj je situacija taka, da se še vedno vsak dan sprašujem, ali bo minil…
Jaz bi se verjetno odločila za splav.
Ne vem.Kakorkoli se boš odločila, bo pravilno.
Žal mi je za tvoje stanje…
LP
Draga Ulleh
Ne bom ti svetovala ničesar.Sama sem dala skoz peklenske trenutke lani,Junija. Mislim pa,da sem se odločila pravilno. Moj sin je bil hudo bolan,to so opazili “slučajno” v 28 tednu. Morala sem se odločiti,splav,ali njegovo trpljenje…nisem si mogla predstavljati,da bi ga gledala kako se bi mučil po porodu,nebi mogel niti dihati-ni imel razvitih pljuč in še marsikaj ni bilo v redu.Rodila sem v 31. tednu.
Prihranila sem mu bolečine. Vsaj njemu,sebi jih pač nisem mogla.
Ne vem pa,če bi mogla gledati,kako bi celo življenje bil na aparatih.Pa ne zaradi mene,smilil bi se mi on.
Vsak se mora odločiti sam.
Draga Ulleh!
Nas čaka tudi grozna prihodnost. Taka, kot jo opisuješ ti. Moj sin je star skoraj štiri leta, bolezen pa so mu odkrili pri dveh letih. Če bi me v nosečnosti vprašali, če želim splaviti, gotovo ne bi, ker sem do zdaj vedno mislila, da umor ni rešitev… Zdaj, ko pa to preživljam, bi se odločila drugače. Je pa res, da bi se kljub temu do konca življenja spraševala, če sem storila prav – saj ne vemo, s kakšnim namenom se nam stvari dogajajo…
Vsekakor ti ne privoščim gledati otroka, ki umira (to je res nekaj najhujšega, kar se ti lahko zgodi). Svetujem ti torej splav, če ti ga le vest prenese.
Draga gospa-res težka odločitev.
Ste nekdo, ki mu lahko takoj odgovorim. Iskren nasvet. Tudi sama imam otroka, za katerega ne vem, kako bo… Sedaj je ok, toda diagnoze niso spodbudne… Tudi sama mislim, da ni hujšega, kot živeti ob otroku in ne veš, kdaj ga ne bo več. Kako globoko se lahko navežeš,…. ko pa ti je vsak dan, vsak trenutek dražji. Če se to zgodi, si nebi želela nič drugega, kot da bi lahko splavila…..
Je pa res, da nikoli ne veš, zakaj ti življenje prinaša tako bogate izkušnje, in zakaj je cena zanje tako visoka????
LP
Da,splavila bi.Če se le da,bi kot prvo otroku prihranila trpljenje.Ne bi čakala do njegovega rojstva samo zato,da ga ugledam in pestvujem…sebično je gledati na ta način.Otroku bi iz ljubezni prihranila trpljenje.Zakaj bi trpel,če pa ga lahko odrešim tega.V tem ni nič slabega in se nimamo kaj krive počutiti ob tem.
Hvala bogu za medicino,da nam in otroku prihrani še večje trpljenje.
Če se boš odločila za splav vedi,da si zgolj iz čiste ljubezni do otroka to storila in si nimaš kaj očitati.