4. VZGOJA OTROK – Odnos staršev do odraslih otrok
Spoštovani!
Tokrat pa se oglašam z vprašanjem, ki je povezano z odraslim otrokom. Gre za hčer, staro 24 let, ki živi skupaj s fantom. Načeloma se v njun odnos ne vpletam, kljub morebitnemu mojemu drugačnemu videnju ali doživljanju. Otroka enostavno čutim, čutim tudi njun odnos.
Sedaj pa se je zame pojavil zelo hud problem in sicer, da domnevam, da hčerin fant laže moji hčeri o zelo pomembnih stvareh, hči pa mu verjame, ga ščiti, ne vidi 5 m naprej. O svojih domnevah sem obvestila tudi bivšega moža, hčerinega očeta, ki je na moje presenečenje/olajšanje dojel resnost situacije in izrazil skrb, da se morda res dejansko dogaja, kar čutim jaz. Sedaj pa pridejo glavna vprašanja:
– kako pristopiti do hčere
– kako dopustiti predvsem sebi, da se njun odnos razvija, kakor mu je namenjeno, z vsemi posledicami, ki bi jih lahko imelo za hčerko, ko se/če se bo soočila z realnostjo
– kako dopustiti tudi predvsem sebi, da se hči ob tem morda tudi lahko zlomi, ji ne prevzemati odgovornosti za to, kaj bo ona naredila oz. njen fant, obenem pa zaupati da se bo iz situacije izkopala
– ali je smiselno o tem spregovoriti s hčerko; nočem namreč nastopiti tako, da “vsi so vedeli, da je v tej familiji nekaj narobe, pa nihče ni nič ukrepal”, nazadnje, pa bi mi bilo žal, da stvari nisem imenovala in dorekla, ko je (bil) še čas
– če se v pogovoru jaz ali bivši mož prenagliva in se zadeva pokaže za bolj nedolžno, je pa moj strah v tem, da lahko za vedno izgubiva hčerino zaupanje.
Kakšen pristop bi svetovali?
Pozdravljena
Tokrat se bom namenoma izognil konkretnim nasvetom. Prvi razlog je ta, da ste mi premalo napisali, za kaj konkretno gre. Drugi, da mi je praktično nemogoče namesto vas oceniti, kaj bi bilo v konkretni situaciji bolje. Tretji, ključni, pa je ta, da vam povsem zaupam, da boste tudi iz mojega malo bolj posrednega odgovora, znali sami najti pravo pot. Tako ali tako jo lahko samo vidva z bivšim možem, s katerim se očitno zavedata, da sta kljub ločitvi dolžna sodelovati, ko gre za vajinega otroka. To je velika prednost tudi za vas, posredno pa za hčerko.
Napisal bom po mojem mnenju temeljno pravilo, po katerem se mora starš ravnati in to ne glede na otrokovo starost: “Starša morata vedno delovati v dobro svojih otrok!” Ta naravna obveznost nikoli ne preneha, velja pri 20 let in tudi pri 50 let starem otroku.
Če bosta z bivšim možem razmišljala in delovala ob upoštevanju tega pravila, težko zgrešita. Prava dilema pri tem ni ali bosta izgubila hčerkino zaupanje ali ne. Ne samo, da je ta dilema precej egoistična (sebe postavljata pred otrokovo korist), predvsem ni v ničemer v nasprotju z zgoraj zapisanim pravilom. Starš, ki deluje v korist otroka, ne more zgubiti njegovega zaupanja. Upam zapisati še več: Starš, ki se trudi tako delovati in tudi če mu ne uspeva najbolje, ne bo izgubil otrokovega zaupanja, saj bo ta zelo dobro čutil, da gre zgolj za starševske spodrsljaje.
Če se ob upoštevanju tega pravila poskušam postaviti v vašo kožo, ostaja ključna dilema ali je za vašo hči bolje, da sama ugotovi, za kaj gre ali ji to povesta vidva. Pri tem bi se predvsem oziral na to, kako hude in morda nepopravljive posledice bi vajin molk imel za hčer. Še enkrat pa ponavljam, da pri odločanju dajta na stran, kako bo na to hčerka odreagirala v odnosu do vaju. Če se bosta odločila po treznem razmisleku, da je to v njeno korist, potem to storita. Če bo začasno jezna na vas, to ni pomembno. Otrok se enostavno ne more odvrniti od staršev, ki se resnično trudijo delati v njegovo dobro. Tako so narejeni naši možgani že ob rojstvu, taki ostanejo pri 20ih in tudi pri 50ih.
Lepo vas pozdravljam
Pozdravljeni!
Verjamem, da sem napisala premalo, to pa zato, ker menim, da je občutek nemoči, ki se mi je z zgornjim zapisom prebudil, pri vseh težkih domnevah, ki lahko nastopijo v odnosih, isti, in da ne glede na katerokoli vsebino težke situacije, je pristop k rešitvam isti, najbrž pa tudi vprašanja, ki se mi porajajo kot staršu.
Razjezilo pa me je nalaganje krivde, češ, da je dilema, da izgubiva hčerino zaupanje egoistična. Tudi jaz upam zapisati drugače in sicer, da je zame ta stavek bolj prebujanje mojega občutka krivde, da morda v preteklosti nisem dovolj naredila za hčer. Ne gre mi toliko za to, da jo izgubim (ni moja last, niti ne morem življenja živeti namesto nje), pač pa za to, kot ste tudi omenili, da sem starš, ki je delal napake, se trudil po najboljših močeh, mi je spodletelo, mi je ratalo… in verjamem, da hči to čuti.
Ni me strah soočenja s hčerko, niti ne tega, da bi bila nekaj časa jezna name. Še manj tega, da bi bila name jezna celo življenje. V spodbudo, razmislek in rešitev mi je zadnji del odgovora, in sicer, kaj bi najin molk pomenil za hčer. Primanjkuje pa mi znanja komunikacije, tudi tega, kje naj se lotim problema, kje je pri odraslem otroku še moj del. Kljub temu se za odgovor zahvaljujem, ker prav toliko kot me je po eni strani razjezil, mi po drugi strani že nakazuje poti, kako bi lahko preko sebe in svojih spoznanj, pomagala tudi hčeri.
Lep pozdrav.
Pozdravljena
Pri odgovarjanju na forumu imam v osnovi dve možnosti: da pišem na splošno in s tem nič ne tvegam. Ali pa pišem direktno in odkrito, kot mislim, in s tem včasih tvegam (upravičeno ali neupravičeno) jezo. Sicer pa z jezo ni nič narobe in tako, kot ste vi razumeli moj odgovor, ste povsem upravičeno jezni.
Ko prebiram vaš odziv, lahko samo napišem, da ste moj odgovor razumeli precej drugače, kot je bil mišljen in tudi kot je napisan. A če ste iz odgovora, kot pišete na koncu, dobili nakazano pot, potem je bil njegov namen dosežen.
Lepo vas pozdravljam