Spoštovani!

Najprej pozdrav in dobrodošlica novemu forumu, saj lahko izrazim le zadovoljstvo in pozitivna pričakovanja glede odgovorov in strokovnosti, ki so (bila) odlika že v času sodelovanja na partnerskem in družinskem forumu.
Kot razumem vabilo k sodelovanju gre za odnos(e), ki so jih uspeli imeti starši z nami in kako s to popotnico živeti (svoje) odraslo življenje. Ko tako razmišljam, kakšen starš sem svojim otrokom, česa so me otroci naučili, ter kako so se ali se še brusijo ob mojih (ne)mejah, mi je prišlo na misel naslednje vprašanje oz. ugotovitev, da je ključno vprašanje, ki pomaga pri vzgoji otroka, pri starševstvu, postavljanju meja, zmožnosti biti “brusilnik” najstniku in s tem zdržati: kaj bi jaz osebno rabila od svojih staršev v starosti, kot so sedaj moji otroci, kako to vedenje prenesti na sedanji čas na svojega otroka ter kako se zavedati potreb svojega notranjega otroka, da se kot odrasli lahko pogovarjamo s svojim otrokom, kako razvijati sposobnost, da svojega otroka začutimo? Namreč, vedno, ko nas naši otroci preizkušajo, tako ali drugače poskušajo prestopiti meje, nam znižujejo/dvigujejo prag potrpežljivosti, se po mojih izkušanjah pokaže, da je zadaj na delu naš osebni notranji otrok, ki je star toliko kot dejanski otrok in da ta naš dejanski otrok potrebuje natanko to, kar smo mi kot otroci potrebovali od svojih staršev. Naslednje vprašanje pa je že, da če se teh potreb zavemo sedaj kot odrasli, kako naj razvijemo sposobnost, da svojim otrokom damo npr. pogovor, varnost, toplino, nežnost, tudi resnično jezo…, če nam naši starši tega niso …(bili sposobni dati; znali dati; …), torej kako naj na eni strani razvijamo tenkočutnost do otroka, po drugi strani pa zdržimo, ko nas preizkušajo.

Nisem čisto prepričana, da sem vprašanja postavila dovolj jasno. Gre za moje poti, kako se približati otroku (tu je predvsem poudarek na otroku; najbrž pa gre z zelo podobno podlago pri vseh odnosih), gre tudi za zdržati z izzivi v odnosih, ki jih prinaša vsakdanjost. Vesela bom odgovora ter morebitnih dodatnih vprašanj.

Pozdravljena

Hvala za lepo dobrodošlico. Upam, da bom na forumu deloval v smeri vaših pričakovanj.

Kar ste napisali, do mene sploh ne pride kot vprašanje, ampak kot odličen in zelo pronicljiv opis odnosa med staršem in otrokom. Glavna “naloga” otrok je ravno ta, da v nas stalno poskušajo prebujati občutke in spomine, ki smo jih daleč pred leti dali nekam na stran. (Notranji) Otrok v nas namreč zelo dobro ve, kaj smo mi potrebovali pri 8ih, 10ih, 15ih,… letih.

Ravno ta notranji otrok je edina prava pomoč staršem, da dajo svojim otrokom tisto, česar niso dobili od svojih staršev. Če se starš ob svojem otroku uspe umiriti in razumeti, da je za vsakim še tako nerazumljivim ali “problematičnim” otrokovim vedenjem neka zelo prvinska potreba ali želja, se mu postavi logično vprašanje: “Kaj moj otrok potrebuje, česa si želi?” Seveda pa to preprosto vprašanje s sabo nosi tudi starševo stisko, saj ga njegovi starši praviloma niso ustrezno “opremili”. Če na tej točki starš sam v sebi jezno ali obupano zakriči “Kako naj vem, kaj želi moj otrok, če mene ni noben razumel!!”, je to že odličen začetek. S tem starš namreč naredi distanco, odmik od svojih staršev. Vse, kar so počeli naši starši, namreč neha biti samoumevno “dobro” (če starše še kar občudujemo) ali “slabo” (če smo se od njih povsem odvrnili). Ta odmik poveča možnost, da bomo slišali notranjega otroka. Ta naš notranji otrok namreč ODLIČNO VE, kaj smo potrebovali. Če se umirimo, ga slišimo in začutimo ter razumemo… vse postane precej enostavno. Otroku samo damo tisto, kar smo mi potrebovali in pogrešali v njegovi starosti.

Če napišem še malo drugače, zgoraj opisan “mehanizem” omogoča, da postanemo dobri starši tudi, če smo odraščali ob povsem nesposobnih svojih starših. Samo vsak dan se moramo truditi, da spremenimo tisto, kar smo se narobe naučili od svojih staršev ali pa se sploh nismo mogli naučiti. Naš notranji otrok nam je pri tem ves čas na razpolago, ves čas nam je pripravljen pomagati, nas učiti, usmerjati. In povsem drži, kar ste napisali: ko je naš otrok star 5 let s svojim “teženjem” nagovarja tisto, kar smo mi potrebovali in “pozabili” pri svojih 5ih, pri 8ih tisto, kar smo mi potrebovali pri svoji 8ih letih, itd…

Seveda se ob tem ne da izogniti vprašanju, zakaj nam je tako težko stopiti v stik s tem notranjim otrokom, zakaj ga je tako težko slišati, razumeti in začutiti? Sploh ker nam želi samo dobro, ker je naš daleč najboljši “pomočnik” pri poti v boljše starševstvo? Odgovor je precej preprost. Ko se mi povežemo z notranjim otrokom, ne dobimo samo njegovih “nasvetov”, ampak se spomnimo tudi vseh bolečin, neizpolnjenih hrepenenj, žalosti, obupa, osamljenosti,…, ki smo jih kot otroci doživljali ob starših, ki nas niso slišali, razumeli in začutili. Vse te neprijetne občutke in čustva smo takrat, precej let nazaj, zaprli v predale in ugasnili luč. Da ne bi tako zelo bolelo. Da bi življenje postalo znosnejše. Da bi se naučili poskrbeti sami zase. Z vsakim takim zaprtim predalom smo morali tudi utišati notranjega otroka, z vsako ugasnjeno lučjo smo izgubili del sebe. Naši otroci nam s svojim “problematičnim” vedenjem pomagajo, da spet poiščemo ta stikala in te predale – in postopoma dobimo zatajene dele sebe nazaj. Vendar pa nam delov izgubljenega otroštva ne more povrniti noben več. Smo pa tisti hip, ko damo svojim otrokom to, po čemer smo sami hrepeneli in nikoli dobili, nagrajeni s popolnoma enakimi občutki, kot če bi to dobili sami. Naš notranji otrok se v tem delu, tej potrebi pomiri za vedno, luč ostane za vedno prižgana.

Ko se starš ob prisotnosti svojih otrok močno poveže z notranjim otrokom je izjemno pomembno, da zdrži z vsemi temi neprijetnimi čutenji, ki privrejo na dan ob spominih iz svojega otroštva. Starš nikoli, ampak res nikoli ne sme iskati razumevanja, tolažbe,… pri svojem otroku. Za to so “na razpolago” njegovi starši, če teh ni več ali so “neuporabni”, potem pride na vrsto partner. Ja, tudi zato smo skupaj – da si damo vsaj nekaj nadomestkov za zamujeno iz otroštva.

Upam, da sem uspel še dodatno osvetliti to, kar ste že sami zelo dobro napisali. Sem pa seveda na voljo za vsa nadaljna vprašanja.

Lep pozdrav

Lepo pozdravljeni!

Hvala za odgovor, kar nekaj časa sem rabila, da so se mi misli izkristalizirale, ter da so se mi pojavila tudi vprašanja in da sem jih lahko tudi oblikovala. Seveda ste osvetlili situacijo in prav spodbudno je, da lahko “zahtevnost” našega osebnega zorenja preverimo kot neko nadgradnjo dela na sebi ob strokovnem, pa vendar zelo razumljivem odgovoru. Bom dodala še to, kar v prvem sporočilu nisem uspela: namreč zelo veliko je knjig, ki ponujajo nasvete o vzgoji, o odnosih… vse pa je zelo na splošno, premalo (ali pa sploh ne) pa je odgovorov, ki temeljijo na izkušnjah in vprašanju “kaj lahko mi naredimo” ter so nekakšen smerokaz razmišljanja potem, ko terapija ni več dovolj, ampak želimo večjo zahtevnost in je spoznanja potrebno prenesti v prakso.

“Vse, kar so počeli naši starši, namreč neha biti samoumevno “dobro” (če starše še kar občudujemo) ali “slabo” (če smo se od njih povsem odvrnili). Ta odmik poveča možnost, da bomo slišali notranjega otroka. Ta naš notranji otrok namreč ODLIČNO VE, kaj smo potrebovali. Če se umirimo, ga slišimo in začutimo ter razumemo… vse postane precej enostavno. Otroku samo damo tisto, kar smo mi potrebovali in pogrešali v njegovi starosti.”

Ta del vašega odgovora me je še posebno nagovoril,zlasti zmožnost umiritve. Ko gre mlad človek od doma, je lahko težko, včasih se zatakne, včasih… morda pa tudi ni vedno težko, včasih je stopnja zrelosti že tolikšna, da se samostojnost lahko odraža kot izbira odločitev, ne glede na to, kaj bodo rekli starši, in tako, kot je za nas prav. Do tu je vse v redu, takšna samostojnost je zame zrela, odgovorna, prinaša pravice in dolžnosti, ugodnosti in zahteve – do samega sebe. Zanima pa me, kako doseči umiritev, če to sposobnost izgubimo, nekam ponikne, nekako ne pridemo do izraza. Kako jo zopet najti? Npr. če kar naenkrat pride kopica zahtev, pričakovanj, ki bi jih drugi želeli, da jih izpolnjujemo za njih (od banalnosti, ki to niso več, ko prerastejo v zahtevo za skrb za izpolnjevanje slike staršev o tem, kako bi morali mi kot otroci staršem izkazovati “hvaležnost”, “skrbeti za njihovo družbo”… – konkretno pa je to npr., da morajo biti vnuki vsak teden na obisku, da “moraš” praznike preživeti po njihovi sliki, da stalno nekaj “moraš”, zato, ker se tako spodobi….). To so npr. tudi razhajanja, ko eden od staršev reče nekaj, drugi reče drugače, nastane zmeda, kako v takem primeru ostati pri tem, kar menimo, da je za otroka dobro. Tu pod tem opisom je sicer vrsta občutkov, ki jih je potrebno predelati (občutek krivde, odnos med staršema, odnos do starih staršev, vmešavanje staršev…), kar je potrebno (včasih tudi v procesu terapije) predelati in kar ste vi ponazorili z lučjo. Če k temu dodam še, vsaj včasih dvojna merila, ki vodijo k nezadovoljstvu in nepristnosti s samim seboj: npr. da od otroka zahtevamo, da pospravi svojo sobo in da to zahtevo izrazimo v bližini babice. Sami bi vztrajali pri zahtevi, pa četudi otrok trmari, vpričo babice pa… Kako prepričati babico, da zahtevamo od otroka, da to NAREDI SAM, da naredi po svojih zmožnostih ter predvsem, da se ji vnuk ne smili, ker pri takšni zahtevi otrok včasih prične trmariti, . Priletijo razni nasveti z vseh strani, starša pa se kar naenkrat ne sliši več, še manj otroka in prevlada tisti, ki se zna močneje uveljaviti, potem je zmeda popolna. Ob tem sem namenoma prezrla tiste odnose, ki se tudi lahko razvijejo (npr. pravica močnejšega, ostro uveljavljanje, razna “otroška” obnašanja, ki jih izvaja(mo/jo), zato, da bi nam/mu pokazali, da bo videl, kako nas je nekdo/ali mi njega prizadel…), ker me bolj zanima pristop k bolj funkcionalnemu obnašanju.

Drugo vprašanje pa je: je vloga mame, očeta, bratov, sester in ostalega sorodstva, kaj naj bi kot otroci od teh ljudi dobili, kako naj bi se razdelile vloge v družini. Torej, kakšna naj bi bila “zrela” družina?

Tudi tokrat bi bila vesela odgovora.

Lepo pozdravljam!

Sprašujete, kako se umiriti, sploh če se starša znajdeta v navzkrižju zahtev. Pišete, da stalno nekaj “moraš”. Ne, spoštovana gospa, skoraj nič ne “morate”. Imate namreč samo dve temeljni nalogi, samo dva “moraš” sta:
– poskrbeti zase
– poskrbeti za svoje otroke, dokler ti ne morejo zase.

Samo to in točno v takem vrstnem redu, kot sem napisal. Vse ostalo “lahko”, ni vam pa treba. Tako vam npr. ni treba skrbeti za svojega partnerja, enako vam ni treba skrbeti za svoje starše, sploh dokler lahko sami skrbijo zase. Niti nobenemu od teh ni treba “ustrezati”. Lahko ali pa tudi ne. Zase in za otroke pa ste DOLŽNI poskrbeti.

Vse v življenju je stvar prioritet. Iz mojih zgornjih vrstic lahko tudi najdete namig, kako jih postaviti. Na prvo mesto sebe, potem otroke, potem partnerja oziroma svojo novo družino. In potem, precej potem pridejo na vrsto drugi, to velja tudi za vaše starše. Ko odrastete, sploh pa ko imate svojo novo družino, je staršem in nasploh sorodnikom treba potegniti JASNO mejo. Kako odločno ali morda celo ostro bosta to s partnerjem naredila, je predvsem odvisno od njih. Če bodo spoštovali vašo novo družino in sami zaznali naravne meje, potem to lahko izvedete precej mirno in spontano. A kot razberem iz vašega vprašanja, vi nimate ravno te sreče. Kar pomeni, da se boste zase, svoje otroke in svojo družino morali postaviti bolj odločno. To je edini “recept”, ki ga lahko dam in ki deluje. Na vsa vaša zgornja vprašanja, na videz tako različna, lahko ponavljam samo ta temeljni nasvet: Vedno se vprašajte ali je to kar počnete oziroma kar počnejo drugi oziroma kar jim dovolite, da počnejo, dobro za vas, vašega otroka in vašo družino. Če je odgovor “ne”, se vprašajte, kje so resnične meje vaše tolerance. Koliko poseganja in “vtikanja” v vašo družino ste resnično pripravljeni in sposobni prenesti. Ko je ta meja presežena, ste dolžni zaščititi sebe in svoje otroke. Seveda je to bistveno lažje, če sta partnerja pri tem enotna in sodelujeta. Če se podpirata, je lažje prenesti (nezrele in manipulativne) reakcije staršev. Tukaj ne želim trditi, da so starši zlonamerni. Nasprotno, počnejo, kar mislijo, da je prav. Kar ne pomeni, da imajo tudi res prav. Včasih pa samo počnejo, kar so navajeni, ne da bi kaj dosti pomislili. Ampak to je na nek način njihova “pravica”, seveda pa je hkrati tudi njihov problem. Vaš pa je, da postavite za vas varno mejo.

Če bi vam odgovarjal konkretno na vaša vprašanja, bi bil s tem še jaz eden od tistih, ki se “vtika” v vašo družino in vašo vzgojo. O tem odločata in sta ključna starša. Kar se odločita glede vzgoje otrok, to mora veljati tudi za vse sorodnike, vključno, če ne celo najprej z babico in dedkom. Če tega ne spoštujejo, potem je dobro vedeti, da imate konflikt na relaciji starši-stari starši. Tukaj ni konflikta z otroci, ti so samo “sredstvo” preko katerega konflikt poteka. Kako reševati ta konflikt? Spet velja že napisano: vprašajte se, kaj je najboljše za vas in vaše otroke. In v skladu s tem ravnajte. Če bodo stari starši zaradi tega kakšen teden “vzgojno” brez otrok, bodo to otroci pri odločnih in prisotnih starših zlahka prenesli. Seveda pa pri tem ni treba pretiravati. Stari starši ne morejo “scrkljati” otrok, jih pa lahko zmedejo. Otrok namreč odlično loči starše od starih staršev, ve koga je treba “ubogati”. Se pa zaplete, če starša nista enotna, dovolj prisotna, če imata vprašljive vzgojne prijeme,… Če povzamem, dobrim staršem ne more nobeden “pokvariti” otrok. Človeški možgani so narejeni tako, da je vpliv staršev tako močan, da vsi ostali ob tem dobesedno zbledijo. Se pa to proti puberteti lahko začne precej hitro spreminjati, sploh če starši svojega otroka “zgrešijo” in se bo ta zato postavil proti njim.

“Zrela družina” je torej tista, ki poskrbi za vsakega posameznika v njej in se zna zaščititi proti “vsiljivcem”. Temeljni kamen poti v odraslost in zrelo starševstvo je ravno postavitev takih meja svojim staršem, da čeznje pride dobro in zunaj ostane slabo.

Lepo vas pozdravljam