Večina od nas bi rada dolgo živela, ne bi pa rada doživljala starosti. Kar pa žal ne gre. Ne še.
Uspešna starost je kompleksen pojav, ki nam gre različno dobro od rok. Tako kot vse v našem življenju. Nekaterim je to “mala malca”, in z lahkoto sprejemajo vse kar prinaša starost, drugim eden največjih izzivov življenja in ostalim nekaj vmes.
Prav tako je starost različno obremenjujoča za ženske kot moške. Že zaradi pričakovanj družbe, kot je npr. “ženska mora biti lepa” je za ženske to večji izziv.
Ko sem vtipkala v internetni iskalnik razvojne faze žensk, sem med drugim naletela tudi na zapis na portalu Facebook v smislu, ko je ženska mlada, jezi očeta; ko odraste, jezi moža in ko se postara, jezi zeta.
Zapis me je spravil v smeh, po drugi strani pa mi je pustil grenak priokus, kako moški vidijo celovitost ter raznolikost ženske.
Ženske smo posebna bitja. S tem bi se strinjala oba spola. S tem, da bi potem komentar pri moških in ženskah šel v drugo smer, kaj pomeni ta posebnost. Pri moških v smeri tečnobe in pri ženskah v smeri notranje čustvene širine. Seveda ne pri vseh moških. Določeni moški si želijo postati ženske. Me, ki smo ženske in ki si želimo biti ženske, pa velikokrat ne znamo ceniti celotne ženstvenosti ter jo sprejemamo samo po koščkih.
Eden od komentarjev filma Emilia Pérez, kjer si glavni junak spremeni spol:
“Emilia Pérez nam v svoji divji naivnosti, ki se popolnoma zaveda same sebe, sporoča, da kdor spremeni telo, spremeni dušo. In kdor spremeni dušo, spremeni družbo.“
– Luis Martínez, El Mundo
Kako drugačne smo, ko izhajamo iz svojih globin, ko izhajamo iz sebe, koliko moči dobimo in kako spreminjamo svet okoli sebe. In kolikokrat se to zgodi? Bolj malokrat. Pokopane pod kupom obveznosti, srbi, zunanjih pritiskov, obremenjene z videzom.
Če bomo ženske poskrbele zase na način, kot potrebujemo, če bomo zmogle sprejeti svojo kompleksnost oz. drugačnost, se z njo soočiti in živeti iz nje, bomo postajale vedno bolj modre. V nasprotnem primeru bomo postajale zagrenjene na način, kot nas hitro dojamejo moški. Duša se skozi leta plemeniti, dobra leta – čuteča leta jo hranijo in krepijo, kar je ravno v nasprotju s telesom, ki pod težo let hira.
Torej ženska kot posebna nosilka duše skozi leta pridobiva veliko več kot se zdi na prvi pogled. Seveda, če zna to prepoznati, ceniti in če zna v zadostni meri poskrbeti zase. Poskrbeti zase se skozi leta spreminja. Včasih skozi staranje potrebujemo veliko humorja in spuščanja pričakovanj, ko se srečujemo z vsem, kar se je na našem telesu preoblikovalo in spremenilo. Navaditi se je potrebno na počasnejši tempo, na nove pripomočke kot so očala, na večjo potrebo po miru, večjo skrb za svoje telo.
Seveda se lahko bojujemo proti znakom staranja na način: plastični poseg, ne opazim, ne govorim o tem. Toda to vsekakor ni pot do modrosti.
Pot do modrosti in pot do notranjega miru poteka v stiku s seboj, torej v stiku s preoblikovanjem vsega, kar se preoblikuje. V stiku z jezo in žalostjo, ki se porajata ob tem. Ob preseganju notranje teže ter izhajanju iz notranje modrosti.
Dobro staranje žensk je vsekakor večplastno, celovito, v stiku s seboj, v stiku s spreminjanjem ter podporo okolja, ki ceni žensko dušo. Za podporo so še posebej pomembni kakovostni pogovori z drugimi ženskami, ki cenijo svojo dušno naravo in so jim pogovori o starosti zaželeni in osvobajajoči.
Imate vprašanje, bi zapisali svojo izkušnjo ali prebrali zgodbe drugih? Obiščite forum Vrnitev k sebi.
