Uroš Drčić: Šele po padcu sem razumel

Uroš Drčić: Šele po padcu sem razumel

“V službi je bilo že nekaj tednov napeto. Našo majhno, že tako preobremenjeno ekipo, je zapuščala Maja, ena najbolj delavnih in strokovnih sodelavk. Sam sem začenjal poklicno pot psihoterapevta in sem bil v tej službi komaj nekaj mesecev. Nekje v tem času se je odvil naslednji pogovor med mojo vodjo in mano. Odvil se je tako mimogrede v pisarni, izkazal pa se je za prelomnega. Rekla je: »Uroš, ti boš prevzel Majino delo.« Debelo sem pogledal in plaho odvrnil: »Ne vem, če bom zmogel.« Kratek pogovor je končala z: »Pa boš že moral.«
In tako sem v svoji naivni ambicioznosti dodatno delo res prevzel,”

mi o svoji prelomni izkušnji, ki ga je vodila v izgorelost – epidemijo sindroma bolezni sodobnega časa, pove Uroš Drčić, priznani specializant psihoterapije in transakcijski analitik svetovalec (TAC). Trije ključni koraki, predstavljeni v nadaljevanju njegove zgodbe, bodo verjetno marsikomu prišli prav kot opomnik in v razmislek, da se zgodba ne bi ponavljala.

62 % zaposlenih ocenjuje, da je njihov delo “stresno” ali “zelo stresno” in kar 56 % jih je pod stresom “pogosto ali skoraj ves čas”. (raziskava 2014*)

1. Zlom

“Začenjal sem se počutiti vse bolj izčrpanega. Počasi sem popoldneve lahko le še preždel na kavču. Dneve sem že začenjal utrujen. Tako preobremenitev sem zdržal še slabe tri mesece, potem pa je kontrolo prevzel moj psihofizični sistem in rekel STOP. Doživel sem nenaden izbruh hudih simptomov: vrtoglavica, slabost, drhtenje in še kaj. Kasneje se je izkazalo, da gre za izgorelost in simptome zelo podobne travmatski stresni reakciji,”

opiše, kako se je preobremenitev začela kazati v vsakdanjem življenju. Temu so sledili težki meseci bolniške ter dolga, štiri leta dolga, mukotrpna rehabilitacija. Uroš Drčić se je moral srečati z močno zmanjšano delovno sposobnostjo, tesnobnimi reakcijami ter občutki depresije.

2. Feniks iz pepela

Danes, pet let kasneje, gleda na tiste prelomne dogodke iz nove perspektive. Po eni strani je težko hvaležen za tako neprijetno izkušnjo, po drugi pa danes prav zaradi te izkušnje živi bolj kakovostno življenje. Zase pravi, da funkcionira bolj odraslo in samozavestno. Zna zaščititi svoje meje in reči »ne«!

Lahko si postavi cilje in jih doseže brez, da bi se pretirano obremenjeval z mnenji in dejanji drugih.

“Pomislil sem kako bi danes reagiral, če bi ponovno slišal stavek: »Uroš, ti boš prevzel Majino delo.« Mislim, da bi se nasmejal do solz,”

danes lahko lahkotno reče in doda z nasmehom:

“To je taka neumnost, kot bi mi nekdo rekel: »Uroš, skoči čez ta 4m visok zid.« Halo?!”

Jasno je, da ima težave oseba, ki postavlja takšne nerazumne zahteve ter organizacija, ki to dovoli. Problem, ki ostaja pa je, da mnogi tujih zahtev ne vzamejo tako s humorjem in mislijo, da je težava resnično v njih. Bremena tujih ljudi jemljejo na svoja ramena in ne znajo reči ne.

3. Nauk: Boljša psihoterapija in razumevanje

Vsaka izkušnja je lahko tudi lepa življenjska lekcija, zaradi katere človek naredi spremembo, ki dolgoročno prinese višjo kakovost življenja. Na začetku težavne poti to ni vedno jasno in očitno, se pa ta stara modrost pogosto izkaže za točno.

“Zaradi te svoje izkušnje sem bil prisiljen dozoreti tudi kot psihoterapevt. Na začetku poklicne poti sem prevzemal stisko klientov in njihovo odgovornost za lastno življenje, na svoja ramena. Danes razumem, da je ta odgovornost njihova. Če se odločijo, lahko problem rešijo, če ne, tudi prav. Njihova pravica je, da sami odločajo o svojem življenju. Lahko bi rekel, da ne nudim več pomoči.”

Če bi psihoterapevt klientu nudil pomoč, bi mu s tem sporočal, da on sam nima moči in mora k psihoterapevtu po moč. To namreč pomeni beseda pomoč, da gremo nekam po-moč.

Uroš Drčić trdi obratno. Klient ima ravno tako moč in sposobnost rešiti svoj problem kot terapevt. Terapevti zato ne nudijo pomoči. Lahko pa klient tekom svetovanja ali psihoterapevtskega procesa poišče in uporabi svojo moč ter reši svoj problem.

“Takrat pet let nazaj, bi mi oči težko odprlo kaj drugega kot taka brutalna izkušnja. Seveda je moj psihofizični sistem že leta prej sporočal: pretiravaš, ne zabavaš se več, ustavi se! Vendar sporočil nisem slišal.”

Prav tako sporočil tudi danes ne sliši približno 200 tisoč Slovencev, ki so resno na poti v izgorelost.

“Tudi če bi pred svojo izkušnjo prebral vso teorijo izgorelosti, bi si težko predstavljal kako spretno nas lastna psiha prelisiči, da ne opazimo, kam drvimo. Ne bi si mogel predstavljati, kaj mora prestati oseba, da si po izgorelosti povrne zadovoljno in uravnoteženo življenje,”

v opozorilo vsem še doda Uroš Drčić.

Ne spreglejte znakov izgorelosti

Spoštovani bralec, če zaznavaš, da nekaj v tej smeri ni v redu, da postajaš kronično utrujen, razdražljiv in si želiš samo miru, bodi pozoren. Značilno za izgorelost je, da oseba zaznava stanje veliko manj resno kot dejansko je. Če si se že znašel na tleh, pa to nikakor ni razlog za obup, čeprav je občutek obupen. Pot nazaj je res na začetku temačna in boleča, je pa življenje kasneje lahko bolj zadovoljno in kakovostno kot kdajkoli prej.

Preberite tudi: Svojci lahko pomagajo preprečiti popolno izgorelost in Kdo se čezmerno izčrpava in kdo ne?

Izkustvena delavnica

Uroš Drčić pripravlja izkustveno delavnico, ki je namenjena predvsem osebam, ki se srečujejo s težavo prekomernega izčrpavanja. Udeleženci lahko spoznajo temelje za izhod iz izgorelosti v smer uravnoteženega in bolj zadovoljnega življenja. Več o delavnici in prijave >>

Opombe:
* vir: Kovačič, Helena (https://www.eurofound.europa.eu)