Med delovnim tednom nekajkrat na mesec naletim na skupinico žensk, ki delujejo kot pogovorna skupina. Ne vem, zakaj ob pogledu na njih pomislim na besedo elita.
Nisem del kolektiva kateremu pripadajo. Ampak občutek dobim, da se imajo za nekaj več. Da je večina od njih nadpovprečno ponosna nase in na svoja življenja. Kolikor vem imajo relativno dobre plače. Iz njihovega pogovora predvidevam, da so poročene in imajo otroke. Pogovori se vrtijo okrog njihovih sosed, izstopajočih posameznikov, pogostosti čiščenja oken, hrane in podobnih zadev …
Ne da bi vlekla na ušesa, ampak ko stopim v napol prazno jedilnico, one glasno pripovedujejo. Ne morem kaj, da ne bi njihove besede prodirale vame. Res je, hitro popiham ven. Ker me kljub vsej polikanosti, samozadostnosti, nekaj zbode. Nekaj ne štima, nekaj odbije, nečesa ni tam. Nekaj, za kar si še same ne priznajo, da ni. Ni tiste prave žmohnosti življenja – pravim jaz.
Teče, a ne zato, ker je moderno
Na drugi strani prostora sedi preprosta ženska. Neopazna je. Za njo bi marsikdo mislil, da živi pusto življenje. Pa ni tako. Gospa je v stiku sama s seboj. Njeno življenje je polno. Teče, a ne zaradi mode. Teče po naravi, ker ljubi naravo. Ne da veliko na to, kaj si bodo mislili o njej in kako deluje za druge. Hodi v gledališče, opero, ne da bi čutila potrebo, da o tem glasno pripoveduje. Ni ljubosumna na druge, ker jo njeno življenje napolnjuje. Ne da bi posebej razlagala o odnosu do svojih otrok, iz njenih preprostih stavkov in ljubezni, ki jo izražajo besede, veš, da je temu tako. Napolnjuje se drugje. Ne v tem, da bi se trudila prikazati svojo zgodbo uspešnosti. Napolnjuje se v sebi, v svojem vrelcu. Ve kaj ljubi in živi to.
Pa me, vemo kaj ljubimo?
Si dovolimo živeti to, kar ljubimo? Počnemo to ali se prenarejamo, da nam pašejo naloge, ki se jih tako rado obesi na nas ženske. Vloge, ki nas ožamejo: ustrežljivost, ponižnost, gospodinja, požrtvovalna mater, ne biti preveč polna življenja.
Ali ste opazile, kako hitro začne odtekati življenje iz nas, ko se prilagodimo na zunanje zahteve, ki tako hitro prodrejo v naše odnose? Strup, ki nevidno pada na nas. Kot pri gobi, ki se razmnožuje s trosi. Družba nevidno, a učinkovito širi prepričanja, kakšna naj bi bila uspešna ženska.
In kolikokrat se k sliki uspešne ženske doda pridevnik: spolno zadovoljena ženska?
Včasih me zamika, da bi prišla do prej omenjene skupinice žensk in bi jim dejala: »Danes zjutraj sem noro uživala v seksu. Energija, ki se je porodila med menoj in partnerjem, me še sedaj napolnjuje in poživlja. Kaj pa ve?«
Ne glede na to, kaj bi mi odgovorile, bi presegla njihovo rdečo črto. S tem stavkom bi prišla na polje, kjer se nahajajo izločenke družbe.
V naši družbi se uspešnost moškega, ki ga »ujameš«, meri po premoženju, ki ga ima, po tem, kaj zna v delavnici, kako pobarva ograjo. Nekoliko redkeje še, kako je dober oče.
Kolikokrat pa se za kriterij o tem, kako dobro smo izbrale partnerja, upošteva stopnja naše zadovoljenosti v postelji?
Kaj pa ženska pravica, da je zadovoljena?
Ali res storiš tako grešno dejanje, če kot ženska v javnosti spregovoriš, da uživaš v spolnosti. Moški to tako pogosto »troblezljajjo.« Me? Čez črto dopustnosti greš. V elitnih skupinicah malomeščanstva že če v notranjem krogu priznaš, da se samozadovoljuješ. Ali še prej, če priznaš, da si nepotešena in si se odločila, da boš temu naredila konec.
Ne bi rada na katero koli žensko kazala, da je premalo dobra. Že tako je preveč takih prstov, naj ne bo še moj.
Rada bi samo spregovorila o tem, da je zelo preprost korak do občutenja naše živosti, iskreno veselje v seksualnosti, seksualna potešenost in izpopolnjenost.
Ker ne verjamem pravljici o naši enakopravnosti v vsakdanjem življenju, se sprašujem. Ni morda seksualnost ženske in uživanje ženske v seksu tabu zato, ker je toliko moških, ki je zelo nespretnih na področju spolnosti?
Takšni se kar hitro ustrašijo ženske, ki ve, kaj si želi na tem področju in se pripravi na to, da bo od svojega dragega to dobila.
Seveda ni veliko moških, ki bodo odkrito spregovorili o tem in bi rekli: “Ljuba moja, veš kaj, meni kar veliko manjka na tem področju. Ampak se bom naučil, kako se dobro zadovolji žensko. Skupaj bova raziskovala, kako te lahko zadovoljim s svojim jezikom, prsti in seveda penisom.«
Raje izrabijo svojo družbeno premoč in izkrivijo žensko potrebo po seksualnosti. »Seks bo po moje ali ne bo nič.« In ker se potem ženska odloči za nič, kaže s prstom na njo in reče: “od kar sem se odločil za njo, ji ni več do spolnosti.“
Verjamem, da smo si tudi tukaj različne in imamo različne izkušnje. Verjamem pa, da je veliko žensk, ki so se odrekle posteljnim užitkom s svojimi partnerji, ker se jim je zdela naloga biti seksualno potešena prezahtevna.
Kaj lahko naredimo ženske, da se zadeve premaknejo nam v prid?
Eden od prvih korakov na tej poti je, da se začnemo med seboj pogovarjati tudi o spolnosti. Da si priznamo, da smo spolna bitja in da roko na srce, je dobrega ljubimca bolj težko dobiti. Da si ne lažemo, da nimamo potrebe in pričakovanj, da smo spolno zadovoljene in da to lahko zahtevamo od naših partnerjev. Če so nekateri tega nevešči, se lahko izpopolnijo na tem področju. Lahko jih izpopolnimo kar me same tako, da jim pokažemo, kaj nam paše.
Naša pravica je, da si priznamo, da smo tudi me spolna bitja in da imamo pravico, da so naše potrebe na naš način – tako kot nam ustreza, zadovoljene.
Celostna skrb za zdravje pomeni, da poskrbimo tudi za svoje dobro počutje, notranjo radost in izpopolnjenost. Kvalitetna spolnost je pomemben del skrbi za zdravje. Nudi kvalitetno telesno aktivnost, kurjenje odvečnih kalorij, razgibavanje, razvajanje čutnic ter sproščanje pozitivnih hormonov in s tem širjenje užitka, kar je odlični antistresni program.
Mateja Debeljak, Društvo VseDobro
Avtorica zapisa je Mateja Debeljak, univerzitetna diplomirana socialna delavka, osebna svetovalka, motivatorka in premagovalka “tabujev”. Mateja je bila 13 let svetovalka v varni hiši in ima 4 leta izkušenj na področju razvoja poklicne kariere. Za njo je nešteto pozitivnih izkušenj svetovanja, spodbude, usmerjanja ob osebnih spremembah, osebni rasti in doseganju ciljev. Je ljubiteljica življenja in večni optimist. Verjame, da se vedno da kaj narediti.
Mateja pravi: “Verjamem v majhne korake. Vsak korak šteje. Zame ni tabu teme. O vsem se da pogovoriti in potem je veliko lažje.”
Imate komentar, vprašanje? Pišite na forum Vrnitev k sebi.