Smernice za pogovor z ljudmi z demenco
Najgloblje bistvo človeka vključuje sposobnost komunikacije, saj z njo pridemo do informacij, ki jih potrebujemo. Informacije nam dajejo moč in možnost za pravilno odločanje. Potovanje informacije od tistega, ki informacijo daje, do tistega, ki jo sprejema imenujemo komunikacija. Pri tem je pomembno, da je sporočilo jasno in da ga uporabnik dobro razume. (Trček 1994)
Pri komunikaciji z ljudmi z demenco je pomembno upoštevati nekatere smernice, ki pa se ne razlikujejo toliko od pogovora s človekom brez demence. Preko sporazumevanja z ljudmi z demenco se lahko naučimo biti boljši sogovorniki v pogovoru. Predvsem je pomembna fleksibilnost pri izbiri načinov sporazumevanja, saj obstajajo različne stopnje demence.
Pomembno je, da si vzamemo čas za pogovor in se osredotočimo na človeka. Dobro je, da sprejemamo mnenja ljudi z demenco, namesto »zakaj« pa vprašamo rajši »kako«. V bolj napredovani stopnji demence postane vedno bolj pomembna nebesedna komunikacija, ki vključuje pristen stik z očmi, stisk roke in uporabo glasbe, preko katere bodo lažje izrazili svoje občutke. Naš glas naj izraža naklonjenost, bolj kot celi stavki pa so pomembne ključne besede. (Mali et al 2007) Iz mojih srečanj z ljudmi z demenco sem se naučila, da je pomembno, da ne rečemo »ne skrbi«, saj je tukaj ključna beseda skrb, besede »ne« ljudje z demenco lahko ne registrirajo.
Kako lahko pomagamo?
Ljudje, ki pozabljajo, se soočajo z različnimi težavami. Običajno se ljudje z demenco poleg težav z demenco soočajo tudi z ostalimi zdravstvenimi težavami, ki jih prinaša starost. Pomoč mora biti zato usmerjena v ohranjanje čim večje samostojnosti in nadzora nad lastnim življenjem človeka.
Kate Swaffer je na enem od svojih blogov napisala 20 stvari, ki jih ne smemo reči ali narediti osebi z demenco:
1. Ne recite: »Toda ne vidi se ti, da imaš demenco.«
2. Ne povejte nam, da se motimo.
3. Ne prepirajte se z nami ali popravljate nepomembnih stvari.
4. Ne recite: »Se spomniš ko…«
5. Ne kličite nas »mučeniki« ali »žrtve«.
6. Ne glejte na nas kot na trpeče, mučenike, dementne, prazno lupino, odhajajoče, izginjajoče, ali da je to najdaljše slovo, najbolj žalostno slovo, da nas kradejo stran (mi smo še vedno tukaj).
7. Ne recite »živiš z demenco«, razen če imate sami diagnozo demence.
8. Ne spominjajte nas na smrt ljubljene osebe ali hišnega ljubljenčka.
9. Ne krivite osebe za spremembe obnašanja ali osebnosti.
10. Ljudje z demenco imamo obliko ali vrsto demence, ne okužbo.
11. Ne kličite me srček, ljubezen ali karkoli drugega kot moje najljubše ime.
12. Ne naslavljajte nas z »agresivneži, čudaki, ubogi, iskalci pozornosti, nekomunikativneži – mi smo še vedno človeška bitja.
13. Ne predpostavljajte, da vaše besede ali dejanja ne bodo prizadele naših čustev samo zato, ker vam ne moremo povedati.
14. Ne predpostavljajte, da ne moremo odgovoriti sami.
15. Ne govorite o meni z nekom drugim, kot da me ni.
16. Ne predvidevajte, da ne moremo komunicirati tudi če ne moremo govoriti.
17. Ne recite: »Toda pravkar sem ti do povedal,« ali »To si me že vprašala.«
18. Ne mislite, da ne moremo čutiti bolečine ali imeti čustev.
19. Ne predpostavljajte, da ne moremo razumeti samo zato, ker smo tiho.
20. Ne predpostavljate ničesar, kajti to naredi neumneža iz vas in iz mene.
(http://kateswaffer.com/2014/06/05/20-things-not-to-say-or-do-to-a-person-with-dementia/)
Pomembno se mi zdi, da se poskusimo čim bolj vživeti v nekoga, ki je spomin izgubil in mu pomagati. Menim, da je treba pomisliti, kaj bi mi potrebovali in kaj bi si mi želeli, če bi se to zgodilo nam. Aktivno poslušanje razumem kot poslušanje sogovornika s postavljanjem vprašanj, ki nam bodo omogočila, da bi lahko bolje razumeli, kaj nam želi sporočiti. To sposobnost lahko urimo tudi v vsakdanjih pogovorih. Pri stiku z ljudmi z demenco pa moramo biti pri aktivnem poslušanju pozorni še na nebesedno komunikacijo, kar pomeni, da moramo biti pozorni na kretnje, poglede in nasmehe ter jih enako upoštevati kot besede.
Demenca in socialno delo
Mesec (2006) socialno delo definira kot stroko, ki nudi pomoč konkretnim osebam pri reševanju socialnih težav in družbenem vključevanju. Stroka mora pri opravljanju te naloge spoštovati avtonomijo uporabnikov. Flaker (2003) trdi, da je socialno delo specifična veda. Po eni strani teorije socialnega dela povedo, kako delati socialno delo. Hkrati pa velja tudi narobe, saj kontekst in metoda tudi prilagajajo teorije.
Vzpostaviti je treba delovni odnos, da se bomo lahko dogovorili o prioritetah človeka in delovnih nalogah. (Flaker et al. 2008) Delovni odnos omogoči vzpostavitev osrednjega prostora za pomoč v socialnem delu, pogovora. (Čačinovič Vogrinčič et al. 2005) Pogovor je še posebej potreben pri načrtih za prihodnost in življenjskih temah. (Flaker et al. 2008)
V središču pozornosti socialnega dela ni demenca. V osrčju naše stroke je človek, ki ima demenco. Za samostojno življenje v skupnosti ali instituciji potrebuje veliko razumevanja okolice. V osrednjem bistvu naloge socialnih delavcev je zato krepitev moči tako oseb z demenco, kakor tudi svojcev, ki zanje skrbijo. Tako lahko vsem udeleženim v procesu pomoči omogočimo, da prevzamejo odgovornost za lastno življenje, saj bodo ponovno pridobili samospoštovanje in spoznali vrednost lastnih izkušenj. Krepitev moči vseh udeleženih bo hkrati omogočila tudi njihov vstop v družbeno spoštovane vloge in uporabo različnih virov družbene moči v njihovo korist. (Mali et al. 2011)
Stik z ljudmi z demenco nas opozarja, da jih moramo spoštovati. Niso dementni ljudje, ampak so ljudje z demenco in imajo ravno tako pravico biti vključeni v družbo, kot ljudje brez demence. Socialno delo pa je tisto, ki mora ljudem pomagati tam, kjer pomoč potrebujejo. S človekom, ki ima demenco se je treba najprej pogovoriti, saj le tako lahko ugotovimo njegove potrebe. S tem izhodiščem lahko človeku zagotovimo edinstveno pomoč naše stroke.
Literatura:
1. Čačinovič Vogrinčič, G., Kobal, L., Mešl, N., Možina, M. (2005), Vzpostavljanje delovnega odnosa in osebnega stika. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani.
2. Flaker, V. (2003) , Oris metod socialnega dela: Uvod v katalog nalog centrov za socialno delo, (Zbirka Katalog socialnega dela). Ljubljana: Fakulteta za socialno delo
3. Flaker, V., Mali, J., Kodele, T., Grebenc, V., Škerjanc, J., & Urek, M. (2008). Dolgotrajna oskrba: Očrt potreb in odgovorov nanje. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
4. Trček, J. (1994), Medosebno komuniciranje in kontaktna kultura. Radovljica: Didakta
5. Mali, J., Mešl, N., Rihter, L. (2011), Socialno delo z osebami z demenco: raziskovanje potreb oseb z demenco in odgovorov nanje. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
6. Mali, J., Miloševič-Arnold, V.,(2007), Demenca – izziv za socialno delo. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
7. Mesec, B. (2006), Očarani z močjo. Socialno delo, 45, 3-5: 235-247
8. Swafer, K. Creating life with words: Inspiration, love and truth: 20 things not do say or do to a person with dementia
Dostopno na: http://kateswaffer.com/2014/06/05/20-things-not-to-say-or-do-to-a-person-with-dementia/ (5. 6. 2014)
