Otroke in mladostnike moramo učiti spoprijemanja s stresom
Stres in njegove negativne posledice niso značilne le za odrasle, ampak tudi za otroke in mladostnike. Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) ugotavljamo, da obremenjenost in stiske otrok in mladostnikov pogosto izvirajo iz nejasnega, negotovega in protislovnega položaja otrok in mladostnikov v naši družbi, razpada zavezujočih pravil in življenjskih usmeritev, podaljševanja in zahtevnosti šolanja, vse večjih družbenih, starševskih in lastnih pričakovanj, nenehne potrebe po dokazovanju in uspehu za vsako ceno. Zato je NIJZ v letošnjem letu v vseh slovenskih regijah izvedel sklop izobraževanj o duševnem zdravju, v maju in juniju pa bo izvedel še izobraževanja Ko učenca strese stres za pedagoške delavce. Ob tej priložnosti smo na NIJZ prenovili in nadgradili priročnik z naslovom Ko učenca strese stres z novimi vsebinami in vajami.
Otroci niso najbolje prilagojeni na doživljanje velikih obremenitev, negotovosti in z njimi povezanega stresa in stisk, zato se že v mlajšem obdobju lahko pojavljajo različne težave ali motnje.
»Ugotavljamo, da so največji stresi pri otroku in mladostniku pogosto povezani s šolo, zato je pomembno, da otroke učimo, kako se soočati s stresom v šoli, kako se sproščati in se zavedati svojih misli, čustev in reakcij,«pravi dr. Helena Jeriček Klanšček z NIJZ.
Pri tem pa opozarja na zelo pomembno vlogo družbe, staršev in šole, pa tudi učitelja, ki lahko pomaga učencem prepoznati znake stresa in jih nauči različnih strategij za spoprijemanje z njim. Pomembno je tudi, da učitelj najprej sam pri sebi prepozna stres in si zna pomagati. Razlikovati mora med tem, kaj je njegov problem in kaj je problem učenca; kaj lahko za to naredi vsak sam in kaj v medsebojni interakciji učenec – učitelj in učitelj – starši.
Prepoznavanje stresnih motenj se morda zdi enostavno, vendar ni tako.
»Svojevrsten izziv je, kako prepoznati, da smo sami pod stresom, in kako si pomagati. Velik izziv pa je tudi, kako pomagati drugim. Pri otrocih in mladih je to še težje, saj so nekateri znaki stresa lahko enaki kot so znaki povsem običajne mladostniške krize ali lažje duševne motnje. Poleg tega je obdobje otroštva in odraščanja zaradi telesnih, duševnih in drugih sprememb že samo po sebi zahtevno in stresno. Otrok in mladostnik se poleg tega soočata s stalno novimi zahtevami, pričakovanji, obveznostmi, ki mu jih nalaga njegova neposredna okolica. Nekateri posamezniki se v tem burnem obdobju znajdejo bolje, se prilagodijo in učinkovito odzivajo, drugi pa so pri tem manj uspešni ali celo neuspešni. Bolj ranljivi so tisti otroci in mladostniki, ki v družini nimajo ustrezne ekonomske, socialne in druge opore in ki imajo težave šoli.«je pojasnila dr. Helena Jeriček Klanšček .
V zadnjih letih smo na področju duševnega zdravja priča številnim spremembam v pristopih in metodah, kako se lotevati krepitve duševnega zdravja in preprečevanja duševnih motenj. Vse bolj se poudarjajo pozitivni vidiki duševnega zdravja, npr. pozitivna samopodoba, zadovoljstvo, sprostitev, učinkovita komunikacija, izražanje čustev idr. Ne govorimo več toliko o premagovanju, ustavljanju, obvladovanju stresa, ampak o spoprijemanju s stresom, soočanju tukaj in zdaj, čuječnosti, skrbi zase, zavedanju svojih misli, čustev in reakcij, zdravilnih učinkih smeha, uravnoteženem življenju itd.
Priročnik Ko učence strese stres z novimi vsebinami in vajami
NIJZ je v šolskem letu 2014/15 pripravil sklop izobraževanj o duševnem zdravju za pedagoške delavce, med drugim tudi izobraževanje z naslovom Ko učenca strese stres, ki bodo v maju in juniju 2015 potekala v vseh slovenskih regijah. Ob tej priložnosti so strokovnjaki z NIJZ prenovili in nadgradili priročnik z naslovom Ko učenca strese stres z novimi vsebinami in vajami. Priročnik je namenjen učiteljem, da bi lahko prispevali k učinkovitemu spoprijemanju učencev s stresom in krepitvi njihovega duševnega zdravja. Priročnik je sestavljen iz teoretičnega dela, ki obsega poglavja npr. o tem kaj je stres, kaj stresa otroke in mladostnike, kako se kaže stres pri otrocih in mladostnikih, o načinih spoprijemanje s stresom, kaj lahko naredi učitelj itd., in praktičnega dela – vaj za različne priložnosti, ki jih lahko učitelj uporabi pri mlajših ali starejših učencih, ki vključujejo spodbujanje razmišljanja o sebi, pomagajo pri prepoznavanju znakov/simptomov stresa in učijo različnih načinov spoprijemanja s stresom itd.
Novost prenovljenega priporočnika je poglavje o čuječnosti. Gre za življenjski pristop, ki pomeni nepresojajoč, sprejemajoč odnos do lastnega notranjega doživljanja, in predstavlja način za drugačno doživljanje stresorjev in lažje spoprijemanje s težavnimi življenjskimi dogodki.
»Čuječnost pomeni vzeti si čas zase, posvetiti se sebi in svojemu doživljanju v sedanjemu trenutku, tukaj in sedaj, iz položaja nepristranskega opazovalca, brez poskusov, da bi svoje doživljanje spremenil. Vse to posamezniku omogoča, da se zaveda subjektivnosti svojih misli in čustev ter dejstva, da so vsa občutenja v življenju prehodna in minejo. Na ta način lahko prepozna tudi svoje negativne vzorce mišljenja in čustvovanja, še preden ga potegnejo v vrtinec negativnega razpoloženja in prevzame nadzor nad svojim življenjem,«
je razložila mag. Maja Bajt z NIJZ in dodala, da nam čuječnost omogoča izstopiti iz ustaljenih, naučenih in pogosto škodljivih vzorcev, s tem pa se zavemo, kaj se v tem trenutku zares dogaja in izberemo vedenje, ki je takrat najprimernejše. Biti čuječ pomeni biti v stiku s seboj, kar nam pomaga pri zgodnjem prepoznavanju slabega počutja, poveča toleranco do negativnih čustvenih stanj in vodi do sprememb v vzorcih mišljenja in odnosa do svojih misli. Poleg tega omogoča uporabo različnih spretnosti za spoprijemanje in prepoznavo zgodnjih znakov problemov, omogoča biti v stalnem stiku s samim seboj, krepi občutja notranjega miru, sprostitve in občutja stabilnosti.
»Številne raziskave kažejo pozitivne učinke čuječnosti tudi pri otrocih in mladostnikih, saj pripomore k otrokovi boljši pozornosti, boljšemu kratkoročnemu spominu in posledično uspešnejšemu učenju, poleg tega pa tudi zavedanju notranjega in zunanjega dogajanja, samorefleksiji (kaj mislim? vidim? čutim?), razumevanju kako delujejo misli in čustva, manjši impulzivnosti. Dolgoročno pripomore tudi k boljšemu splošnemu počutju in manjšemu občutenju stresa ter boljšim medosebnim odnosom, saj boljše opazovanje in razumevanje sebe pozitivno vpliva tudi na boljše razumevanje drugih,«
je navedla mag. Maja Bajt. Čuječnost je vadba zavestnega življenja – boljšega zavedanja zunanjega okolja (vonjev, zvokov, tega, kar vidijo, svojega gibanja) in notranjega doživljanja (misli, čustev). Pri otrocih in mladostnikih vadimo/krepimo predvsem posamezne elemente čuječnosti: čas zase, za razmislek, za umiritev; usmerjanje pozornosti, zavedanje in sprejemanje zaznav iz zunanje okolice; usmerjanje pozornosti, zavedanje in sprejemanje notranjega doživljanje (misli, čustva), brez presojanja in spreminjanja; opazovanje sebe iz vidika tretje osebe; zavedanje dogajanja »tukaj in sedaj«; zavedanje, da vse misli in čustva naposled minejo.
Celoten priročnik je na voljo na spletni strani NIJZ.
Vir: Nacionalni inštitut za javno zdravje
