Stojiva si nasproti,
kot popolna tujca.
“Kdo si?”
Me sprašuje tvoj pogled.
“Kdo si ti?”
Ti odgovarja moj izraz.
Ne strmiva več v portreta,
ki ju je narisala najina domišljija,
ko se je še opajala
v prefinjenem parfumskem vonju.
Vonja ni več.
Vsega je vsrkala s potom prepojena
a še vedno raskava skorja kože.
“Zakaj mi delaš to?”
je tvoje drugo vprašanje
in moj odgovor:
“Nemogoč si.”
“To naj bi bil raj?”
……
O.k.
Umirila sem se.
Poslušam svoje srce, ki mi govori:
razočarana si,
obupana, ranjena, zavrnjena.
Nato se obrnem nate s prošnjo:
»Pomagaj mi prosim!
Naj te moja bolečina
ovita v nesramnost
ne odvrne od mojega bistva;
obidi jo
in me vzemi
ven iz mojega oklepa.
Zmoreš to?«
Vam je znana taka ali podobna situacija? Naj gre za partnerske odnose, odnose do staršev, odnose do otrok, odnose med prijatelji, odnose v službi … Prvotna zaljubljenost/očaranost/ navdušenost se v večini primerov slej ko prej spremeni v razočaranje nad tem, koga sploh imamo pred seboj. Nasmehi, odobravanje, prikimavanje se spremenijo v vzdihljaje, ogorčenje, razočaranje …
Imamo znanje za izzive medsebojnih odnosov?
Izzivi medsebojnih odnosov so prisotni ves čas našega življenja. A tako slabo so nas pripravili nanje. Tudi dan danes, ko gledam vzgojo otrok, vidim, koliko staršev se trudi, da se bodo njihovi otroci čim prej naučili igrati vsaj en inštrument, obvladati vsaj en šport, govoriti vsaj en tuj jezik …
Vem, za svoje otroke si želijo najboljše in prepričani so, da jim bodo obvladovanje teh veščin odprlo vrata v kakovostno življenje. Da bodo tako otrokom omogočili, da bodo postali nekaj in bodo nekaj veljali.
Ampak pozablja se, kako pomembni so za srečno življenje kvalitetni medsebojni odnosi. Če nimamo sreče, da dobimo v vrtcu, osnovni šoli, srednji šoli, fakulteti učitelja / učiteljico, ki je tako srčen, da skrbi za odnose v skupini, se lahko zgodi, da se v izobraževalnem sistemu ne bomo naučili nič o tej veščini.
Je povedati dovolj?
O da, povedali nam bodo, da se moramo imeti radi, da se ne smemo tepsti … ampak to je vse. Je povedati dovolj? Vsi vemo, da ne. Poleg tega, vsaj tam, kjer sem bila jaz zraven, so bili ti stavki, ki so govorili o te, da se moramo/jo imeti otroci radi, izrečeno v jeznem tonu, ukazovalno in na podoben način. Pomemben je zgled, doživetje, kako je to videti v praksi, doživeti kakovostne odnose, reševanje konfliktov na pozitiven način, sprejemanje ne bleščečih delov sebe in drugih. In če se kasneje nismo udeležili samoiniciativno nobenega kakovostnega izobraževanja / delavnice / svetovanja ali prebrali kakšno knjigo na to temo, nismo pridobili nič znanja o tako pomembni temi, razen če smo bili eden od tistih redkih srečnežev, ki so se rodili v družini, ki je imela ta znanja in veščine.
Kako naj ga/jo spremenim?
Večina ljudi se tako, zaradi neznanja in pomanjkanja veščin kvalitetnih odnosov zahaklja pri isti želji. Želji oz. pritoževanju, da bi se tista oseba nasproti nas spremenila. A se ne bo, vsaj toliko časa ne, dokler jo mi z vsem svojim srcem ne sprejmemo take, kot resnično je. Paradoks življenja. Da zmoremo to, je potrebno spoznati sebe, odkriti svoje delovanje, tudi tisto, ki ga sami ne vidimo, pa ga lahko vidijo vsi okoli nas.
Potrebno je pogledati, kaj nas boli. Ker konec koncev gre pri bolečinah v medsebojnih odnosih vedno za naše potlačene vsebine preteklosti, ki še vedno bolijo. In namesto, da obtožujemo tistega nasproti nas, je potrebno pozornost osredotočiti nase. Naš ego nam lahko kriči: »Dela se ti krivica, ne pusti se mu« in podobne zadeve.
Globlji in širši vpogled v težave
A če bomo želeli trajnejšo rešitev in boljše odnose, bo potreben globlji in širši vpogled in predvsem drugačno delovanje, kot smo ga navajeni. Nagrada je neprecenljiva: globoki, pristni odnosi, ki nas napolnijo namesto, da bi nas osiromašili.
Poleg vpogleda vase je za bogate odnose pomembno, da znamo povedati kaj potrebujemo na primeren način, da se znamo pogajati, da znamo prisluhniti nasprotni strani, da stvari ne jemljemo osebno, da ne predvidevamo, da se imamo radi ali se vsaj učimo v tej smeri, da znamo negovati in še marsikaj.
Vse to se bomo skupaj učili in izkušali
Z oktobrom začnemo nov sklop delavnic spoznavanja samega sebe. Od meseca oktobra pa do meseca maja se bomo dobivali vsak drugi in četrti četrtek v mesecu, ob 18. uri. (Datum in uro lahko še prilagodimo.)
Vsak zase si bo določil česa več in česa manj si želi v življenju, postavili si bomo izzive / cilje, preizkušali se bomo v novih situacijah, se učili novih načinov delovanja in spoznavali sebe.
Skupina nudi podporo, v skupini je bolj zabavno ter hitreje in lažje se napreduje. Delali bomo po metodi izzivov, zrcaljenja, poglabljanju vase, skupni meditaciji, vizualizaciji, skupnih pogovorih, branju zgodb ter izražanju sebe skozi različne medije.
Zakaj bi se podali na pot skupnega raziskovanja ravno z menoj?
Ker mi je delo na sebi in vodenje skupine v radost in to delam s srcem. Ker imam za seboj že petnajst let uspešnega skupinskega dela. Ker dobro začutim človeka in to zna biti prednost. Če čutiš, da bi bil del te zgodbe, ne oklevaj, pošlji sporočilo na elektronski naslov [email protected]. Če začutiš, da bi bil kdo, ki ga poznaš, del te zgodbe, potem pošlji njemu.
Mateja Debeljak
Mateja Debeljak je soustanoviteljica društva VseDobro in moderatorka na forumu Vrnitev s sebi.
Že kot otrok imela določene prirojene veščine, ki jih je kasneje, ko je odrasla, zasledila v literaturi, njej pa so bile od nekdaj blizu. V osnovni šoli je odkrila sposobnosti branja iz kart in skodelice kave, kasneje je začela čutiti duše ljudi, ki jo ji šepetale. V enem trenutku je vse to zavrnila in si zaželela biti bolj običajna. Zato je v ozadje “spravila” intuitivno / ezoterično sebe in razvijala razumske dele.
Mateja se vse življenje veliko uči. Tako skozi osebne izkušnje, kot preko tečajev in delavnic. Zaveda se, da je življenje nikoli dokončano učenje, da je izziv in skrivnost, ki jo ne moremo dojeti skozi razum ampak skozi srce.
Trudi se, da v ta svet vnaša ravnotežje, da daje to, česar je bolj malo.
S tem namenom je tudi izdala slikanico za otroke, 7 ujetih junakov, ki govori o tem, kako pomembno je, da smo v stiku s svojimi čustvi in tudi s tistimi deli sebe, pred katerimi bi najraje zbežali. To vodilo uporablja pri svetovanjih in na delavnicah.
“Verjamem, da ima vsak svojo senco – dele sebe, ki jih ne želi videti in pomembno je, da smo v stiku z njo, da smo mi njen gospodar in ne ona naš. Verjame v čarobno moč posameznikovih dejanj ter da lahko vsak z zavestno namero in nekoliko truda naredi ta svet drugačen, lepši,” pove.
