Vse države sveta se bodo morale prilagoditi svojim politikam, ekonomijam, zdravstvenim in socialnim storitvam, da bodo zadostile potrebam starejših oseb in jim zagotovile kakovostno oskrbo, varne prihodke in dostop do dobrin, prožnejše zaposlovanje, večjo inkluzijo in vključenost starejših v vse sfere družbe. Med ključnimi dosežki v zadnjih nekaj desetletjih je razvoj politik za zmanjševanje neenakosti in izboljšanje socialne vključenosti.
Še posebej pomembno je zagotoviti spoštovanje človekovih pravic starejših
Pravice starejših oseb so z vidika mednarodnega prava (HelpAge International, 2009) v veliki meri nevidne. V večini dokumentov in sporazumov o človekovih pravicah se leta starosti ne navajajo kot vzrok diskriminacije in kršenja človekovih pravic. Medtem ko so pravice žensk, otrok, zapornikov in oseb s posebnimi potrebami zaščitene prek mednarodnih konvencij in standardov, takšni standardi ne obstajajo za starejše osebe. Pa vendar so glede starost pogosto ranljivejše in so njihove pravice kršene.
Kako so se problema porasta demence lotili v Črni gori
Črna Gora, država z 621.873 prebivalci, ima 16,02 odstotka ljudi starejših od 65 let, pri čemer je demenca glavni vzrok invalidnosti in odvisnosti med starejšimi po vsem svetu. Črna Gora sledi širšemu evropskemu trendu, da se bo število ljudi z demenco povečalo. Zdi se, da je ključni dejavnik te spremembe znatno povečanje števila ljudi, starejših od 70 let, in še posebej tistih, starejših od 85 let.
V Črni gori je bila izvedena študija za identifikacijo najnujnejših težav na področju demence. Podatke so pridobivali Zavod Krog iz Slovenije in Združenje Impuls iz Črne gore. Prvič so podatke zbirali leta 2022 in se posvetili zgodnjemu odkrivanju demence in zagotavljanju relevantnih informacij o tej problematiki, saj uradna statistika ni obstajala.
“Sestra mojega dedka je imela demenco in vem, da smo nenadoma prenehali hoditi k njej in da pri njej ni bilo več praznovanj. Šele kasneje sem izvedela, da je trpela za demenco. Starši in strici so nas “odmaknili”, ker jim je bilo težko videti, kako jo je bolezen popolnoma spremenila.“
Aleksandra Nikčević
“V okviru projekta sem začela obiskovati osebe z demenco in terapevtske veščine so mi pomagale pri komunikaciji z njimi. Vendar moram povedati, da na fakulteti za psihologijo nismo dobili veliko informacij o demenci, niti nismo bili usposobljeni za delo z družino bolnika ali za delo z bolnikom samim”, pojasnjuje Aleksandra Nikčević, psihologinja in sodelavka na projektu “Živeti z demenco”, ki ga financirata Evropska unija in Vlada Črne gore.
Aleksandra Nikčević pojasnjuje, da je demenca bolezen, ki se ne opazi tako zlahka na samem začetku, ker so simptomi pogosto podobni drugim boleznim ali se pripisujejo naravnim pojavom, ki naj bi prišli s starostjo. Pozabljanje je eden najpogostejših simptomov, sledijo izgubljanje v prostoru, nervoza, agresivnost, težave na področju učenja, komunikacije, funkcioniranja v družbi, stalno ponavljanje iste zgodbe in mnogi drugi.
“Če družina opazi te simptome, je potrebno, da se obrnejo na izbranega zdravnika in se naročijo na pregled. Pri prvem pregledu bodo prejeli navodila, kaj je še potrebno opraviti za potrditev (ali izključitev) diagnoze. V centrih za socialno delo pa se lahko pozanimajo o storitvah dnevnega centra, psihološke pomoči in domov za starejše, kjer imajo oddelke za demenco,” navaja strokovnjakinja iz Črne Gore.
Kako lahko pomagate človeku z demenco
Za preprečevanje in odlog demence je potrebno vzdrževati kognitivne, fizične in psihične kapacitete kolikor dolgo je mogoče, vendar ne siliti, ker ima lahko to ravno nasproten učinek, meni psihologinja. Dodaja, da se lahko oseba razdraži, če vidi, da nečesa ne zmore.
Kot pomoč tistim, ki trpijo za demenco in njihovim družinam, Zavod Krog iz Slovenije in Združenje Impuls zdaj že tretje leto pomagata s krepitvijo lokalne skupnosti in usposabljanjem prostovoljcev za nudenje psihosocialne pomoči osebam z demenco.
Kako se prostovoljci pripravijo za pogovor s človekom z demenco
Pred stikom z osebo, ki trpi za demenco, prostovoljci govorijo z družinskimi člani. Pozanimajo se o preteklosti in te informacije kasneje uporabijo v pogovoru z bolniki. Tako vzdržujejo njihove lastne kapacitete.
“Družine oseb z demenco so zelo zadovoljne, da dobijo pomoč prostovoljcev. Posebej poudarjajo, da so poleg dela z njihovim članom, ki trpi za demenco, tudi sami bolje informirani o tej bolezni in da dobijo smernice, kako ravnati v določenih situacijah, ki so bile za njih izziv,” pojasnjuje Aleksandra Nikčević, psihologinja iz Združenja Impuls, ki bo nadaljevala delo na projektu “Živeti z demenco” vse do konca leta 2025.
Kolikor je težko osebi, ki trpi za demenco, je težko tudi družini, ki skrbi zanjo
Projekt v Črni Gori je osredotočen tudi na pomoč družinam. Nudijo jim strokovno svetovanje.
“Družini je zelo težko sprejeti, da ne more več prepoznati svojega člana, ki trpi za demenco. Ne vedo, kako pomagati, srečujejo se z občutki krivde, ki se pojavi po frustraciji in jezi, ker človek z demenco večkrat ponavlja, kar je že povedal. Pogosto zanemarijo svoje življenje, da bi pomagali družinskemu članu, ki trpi za demenco.
“Tako je jasno, da demenca ni bolezen, ki vpliva samo na posameznika, ampak tudi na njegovo/njeno družino, strokovne osebe in druge, ki skrbijo zanje,” zaključuje psihologinja.
Slovenska in črnogorska organizacija na projektu sodelujeta kot partnerja. Organizirata pomoč ljudem z demenco in delujeta na senzabilizaciji širše javnosti, ki premalo pozna naravo te bolezni in učinkovite metode nudenja pomoči osebam, ki trpijo za demenco ter njihovim družinam. Zagotovo bi podoben program bil dobrodošel tudi v Sloveniji, da bi podprli že obstoječe aktivnosti, ki jih izvajajo društvo Spominčica – Alzheimer Slovenija in nekatere organizacije, ki že uspešno nudijo pomoč in podporo bolnikom in svojcem bolnikov z demenco.
