kdaj poseči po zdravilih
Pozdravljeni,
imam vprašanje, ki se navezuje na stres/anksioznost/izgorelost/ panične napade in sicer v takem stanju sem že skoraj pol leta, neprestano čustim tesnobo ter imam slabe misli ter neprestano razmišljam za nazaj in se krivim za napake. Imam nočne more, ne morem jesti, ne znam predelati teh občutkov. Obiskal sem tudi osebno zdravnico, ki mi je napodila k psihologu. Vprašala me je tudi, ali menim, da potrebujem zdravila, vendar jaz na to ne znam odgovoriti, sicer sem rekel, da je, da sem proti temu.. a moje vprašanje je zdaj: kdaj poseči po zdravilih, ki niso na naravni osnovi? (torej persen in te zadeve).
Hvala
Pozdravljeni!
Žal je tako, da na področju psihe naš zdravstveni sistem po večini ne priznava drugih oblik zdravljenja – npr. psihoterapije. Vaši simptomi so odraz prevelike obremenjenosti in nepredelanih čustev, spominov, notranjih dogajanj. V tem trenutku sami težko vse to predelujete. Simptomi, ki jih opisujete so lahko vsi znak le-tega.
Predlagam vam, da si poiščete pomoč v obliki psihoterapije. Tam boste lahko govorili o vsem, kar se vam dogaja. Na ta način boste lažje predelovali svoje notranje vsebine in sčasoma se bodo verjetno vsaj zmanjšali ali celo umaknili tudi simptomi.
Kdaj poseči po zdravilih? Po mojem takrat, ko so simptomi prehudi, ker je nesmiselno, da bi po nepotrebnem trpeli. Res pa je tudi, da so simptomi velikokrat motivator za delo na sebi, jemanje takšnih zdravil pa lahko zmanjša motivacijo, saj se moteči simptomi lahko zmanjšajo oz. umaknejo. Psihofarmaki (antidepresivi, pomirjevala, …) ponavadi človeka odrežejo od intenzivnega doživljanja, vendar vzroki zakaj je prišlo do teh simptomov še vedno ostajajo nerazrešeni. Zato je pomembno, da se v vsakem primeru lotimo predelovanja svojih vsebin. Na dolgi rok je to zelo dobra naložba.
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj
Pozdravljeni
Zaradi depresije sem na bolniški eno leto, dvakrat sem bila hospitalizirana. Imam tudi borderline motnjo. Vsak mesec imam “popravljeno” terapijo, kjer mi mesečno menjujejo zdravila. Prave kombinacije še nisem prejela. Izčrpane so vse možnosti. Sedaj imam zj. Lamal 100mg, Dulsevia 120mg, Ladiomil 25mg, opoldne Ladiomil 25mg, zv. Lamal 100mg, Tittico 75mg, Loquen SR 50mg. Ob vseh terapijah občutim veliko stranskih učinkov, veliko več kot dobrih. Pred dvemi tedni sem dobila še Zaracet 37,5mg/325mg protibolečinam zaradi poškodbe kolka. Zanima me, kako zdravila in Zaracet delujejo skupaj, glede na to, da je v Zaracet tabletih tramadol. Postajam vse bolj upočasnjena, psihično in fizično. Počutim se kot umetno vzdrževan um, da mi zdravila preprečujejo fizično gibljivost in mi zavirajo pozitivna čustva. Rada bi nasvet, mnenje če se res tako počutim zgolj samo zaradi depresije ali pa je res nekaj tudi na tem, kot sem opisala, da me onemogočajo tudi zdravila. V mislih imam možnost, da opustim vsa zdravila.
Hvala in lepo pozdravljeni.
Katja
Pozdravljeni!
Nisem strokovnjak za zdravila, vendar vaše slabše počutje je lahko povezano tudi z omenjinimi psihofarmakološkimi zdravili. Preberite si možne neželene učinke v navodilih za uporabo oz. se posvetujte s svojim psihiatrom.
Predvsem pa lahko vidite pri sebi kaj se z vami dogaja ko pričnete z jemanjem zdravil v primerjavi s tem kako se počutite, če zdravil ne jemljete.
Žal je lahko tudi tako, da imajo psihofarmakološka zdravila včasih več negativnih kot pozitivnih učinkov.
Poslušajte sebe in se odločite po svoji vesti. Priporočam pa vam tudi obisk psihoterapije. Zdravila vam lahko pomagajo zgolj pri zmanjševanju simptomov, ne morejo pa pomagati pri odpravi psihičnih vzrokov zakaj je prišlo do težav.
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj
pozdravljeni
jaz imam tudi vprašanje niti nevem koga naj kaj vprašam več vsi me pošiljajo h psihiatrom zaradi tega ker sem rekla da imam nihanja razpoloženja, razdražljivost,jeza, eksplozije jeze,
imam še mrzle roke in noge
izgorelost,stres,možgansko meglo,počasnost,velika pozabljivost in po tem ko vzamem progesteron vse to izgine in se počutim normalno,brez teh simptomov in tudi stres zelo lažje prenašam,torej more biti nekaj v vezi s hormoni
os.gin me pošilja h psihiatru in tud noče slišat o kakšnem hormonskem neravnoveju kaj šele da bi testirali takoj en dan za tem ko neham s temi hormonskimi dodatki katere mi je predpisala se te simptomi vrnejo zelo se poslabšajo pa če jih ne vzamem11 -14 dan po M…osebni zdravnik me pošilja h psihiatru pogledat pa noben noče nič drugega..in se mi meša ker mi govorijo za nevem kašne tablete kot je lamal,nimam epilepsije niti bipolarne motnje,moja psihologinja je pa tudi neuporabna glede tega tam sem že 8 let pa nismo nikol debatirali o stvareh iz moje preteklosti katere me težijo,samo kaj se dogaja v sedanjosti niti nima interesa zato ker trenutno ne počnem nič kar bi bilo v smislu službe in šole ali katere druge “izpolnjevanjr ciljev”.ker jih niti nimam ker samo živim iz dneva v dan niti si nemorem zamišljati nevem česa ker sem preveč utrujena in nimam ciljev niti se mi neda ubadati z žleht ljudmi v službah(kot sem se že), ena psihiatrinja je rekla da je to vzrok moje jeze in vzkipljivosti,druga pa za katero sem odštela 200€ pa je rekla da si zmišljujem in so hormonski dodatki samo placebo in sem bila besna ker mi je samo poturila tablete češ da bo to bog in nevem kaj da bom čudežno ozdravela.
niti nevem kaj je moje vprašanje samo vem da se mi bo zmešalo če mi še en reče da si zmišljujem,ker mi je res užitek zdravnikom na ušesih sedet. 🙁
teh psihiatričnih tablet pa nebom jedla dokler nebo nekdo dokazal da z mojimi hormoni ni nič narobe kljub temu da ta progesteron tako zelo pomaga.
Imam tudi majhnega otroka ki še ne hodi v vrtec.
Verjetno je moje vprašanje kaj naredit,ko ti noben zdravnik neverjame da imaš več kot očitno nekaj s hormoni narobe.
Lp
Pozdravljeni,
najprej hvala, da ste delili svojo izkušnjo. Resnično se zdi, da vas situacija izjemno obremenjuje, še posebej ker ne dobivate potrebne podpore. Glede na to, kar opisujete, so vaši simptomi – od nihanj razpoloženja, jeze, razdražljivosti, pa do mrzlih rok in nog, izgorelosti ter možganske megle – zelo povezani s hormonskimi spremembami, kar je jasno razvidno iz izboljšanja, ko jemljete progesteron. Razumem, kako frustrirajoče je, da vas zdravniki kljub temu pošiljajo k psihiatru, ne da bi temeljiteje raziskali hormonski vidik vašega zdravstvenega stanja.
Vendar pa je pomembno upoštevati, da hormonske težave, ki jih opisujete, pogosto lahko izvirajo tudi iz dolgotrajnega stresa ali nepredelanih čustvenih in psiholoških izkušenj. Telo in um sta zelo povezana, in ko smo pod stalnim pritiskom, to lahko vpliva na naše hormone in povzroči simptome, ki jih doživljate. Zato bi lahko bilo koristno raziskati tudi ta vidik skupaj z obravnavo hormonskega ravnovesja.
Vaša izkušnja s psihološko podporo tudi očitno ni bila takšna, kot bi si jo želeli. Če psihoterapija ne vključuje obravnave preteklih težav, ki vas še vedno bremenijo, seveda razumem, zakaj imate občutek, da ne napredujete in se le vrti v krogu.
Vem, da mora biti tudi zelo težko, ko imate majhnega otroka, kar še dodatno povečuje vaš stres in utrujenost. Verjamem, da je vse to izjemno izčrpavajoče in razumljivo je, da se počutite, kot da vas nihče ne razume in ne jemlje resno.
Na podlagi tega, kar ste opisali, je očitno, da potrebujete pomoč, ki bi bila usmerjena tako v hormonske kot psihološke vidike vašega zdravja, vendar v našem zdravstvenem sistemu žal psihološkemu delu ne dajejo dovolj poudarka. Upam, da boste našli zdravnika, ki bo pripravljen prisluhniti vašim izkušnjam in bolj celostno pristopiti k vašim težavam, hkrati pa, da boste našli primerno psihoterapevtsko podporo.
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj