Najdi forum

Želim končati razmerje.

Pozdravljeni,

Po dolgem razmišljanju sem se odločila deliti svojo zgodbo. Stara sem 26 let, fant 28. Skupaj sva 8 let. Spoznala sva pri mojih 17 letih, v družbi prijateljev, s katerimi smo se skupaj zabavali, “žurali”. Oba sva imela velik krog prijateljev. Začela sva se pogovarjati, osvajati, hoditi na skrite zmenke in tako po nekaj mesecih začela resno zvezo. Jaz sem pred njim že imela “romance” z drugimi, on kaj resnega še ni imel. Bila sem njegova prva.
Naj povem, da sem sama zelo zabavna oseba, družinska, pozitivna in družabna. On je bolj zadržan, ne zabava se rad, rojstne dneve sovraži. Objem, poljub je bil takrat, ko sem jaz dala povod za to.
Oba sva uspešno zaključila srednjo in višjo šolo, pri tem sva si zelo pomagala. Bil je čas za zaposlitev. Pri tem sva bila oba uspešna. Vedno sem se trudila, da se vidiva vsaki dan, včasih pri meni doma, včasih pri njemu. Vedno sem mu pisala, ga klicala, on je to naredil bolj redko. Ker denar nikoli ni bil problem, sva veliko potovala in pri tem skupaj uživala. Hodila sva na izlete. Z mojo družino se odlično razume, z mojim bratom vodita skupaj tudi podjetje. Jaz se z njegovo družino razumem dobro, čeprav je on glede tega bil vedno zadržan. Bila sem zadovoljna v razmerju, ampak nekaj je vedno manjkalo. Prijateljice sem izgubila. Družbe več ni bilo. On se je odmaknil od svojih prijateljev, sploh se več ne želi družiti, javljati prijateljem. Ko smo imeli v družini rojstni dan, je vedno bil problem, da zakaj mora zraven. Zelo me je vezal nase, postala sem “odvisna” od njega, nisem več hodila ven, se zabavati, družiti. Če sem kdaj zbrala pogum in odšla z prijateljicami sem vedno gledala na telefon in pazila na uro, da ne bom predolgo. On je vedno hladno rekel, naj grem, da mu je vseeno, da naj ga ne kličem če rabim prevoz. Strah me je bilo, da bi ga izgubila.
Po 6 letih sva se začela pogovarjati o skupnem stanovanju, no jaz sem se začela. Želela sem si tudi otrok, on za to še ni želel slišati, vedno je poudarjal, da želi graditi na karieri, da še je čas za otroke. V upanju, da bo stanovanje vse spremenilo, tudi razmišljanje o družini, da ne bo več tako dolgočasno sem dosegla svoje. Po nekaj mesecih “teženja” sva kupila stanovanje (brez kredita, finančnih težav nikoli ni bilo). Zdaj skupaj živiva dobro leto dni. Mislila sem, da če bova odšla na svoje bo vse drugače. Ampak ni, vedno slabše. O otrocih ni želel slišati, želel je biti samo doma, ležati, igrati igrice. Vsega sem imela dovolj, družiti sem se začela ponovno z prijateljicami, hodile smo na pijačo, na obiske. Ko sem prišla od pijače, je rekel, če nimam toplega doma. Vedno je dajal neprimerne komentarje, da kam spet grem, kako sem oblečena,.. Na kratko, sovraži mojo družbo. Počutila sem se zelo utesnjeno.
Tako sem pred 5 meseci zbrala pogum in pred spanjem povedala, da se počutim, kot da sva prijatelja, da sva se izgubila. Kot prvo je rekle, da greva narazen. Povedala sem mu vse kaj me muči, kaj se dogaja. Sam tega ni opazil. Tako sva celo noč prejokala in dorekla, da probava to popraviti. Po vseh teh mesecih se ni nič spremenilo, še slabše je. Komaj se kaj pogovarjava, prisotni so neprimerni komentarji (naj grem za 14 dni, da me ne vidi, da sem tečna,..), izogibava se en drugega, spolnosti ni, le še včasih zaspiva v objemu. Poljubi, objemi, beseda ljubim te.. tega več dolgo ni. Sama sem se zelo ohladila. Nimam volje, energije. Rada bi končala to tesnobo, ki jo čutim. Bojim se za njega. Jaz bom že kako. Ne vem, če pričakuje to, da želim končati. Kako bo to sprejel, zlomilo bi me, da ga prizadenem. Takrat mi je rekel, da njega ne zanimajo nobene punce, da v primeru če nama ne bo šlo, se bo “zakopal” v službo, v delo. Lažje bi mi bilo, če bi on bil tisti, ki konča vse to. Še težje je, saj imava skupaj stanovanje, to še me bolj zadržuje. Kaj z stanovanjem, kako naj zberem moč, da to vse pustim za seboj. Trenutno sploh več nimam želje po otrocih, ne predstavljam si, da je on tisti, ki ga želim za celo življenje, nič več. Počutim se, da imam vse, ampak nimam nič.

Ne želim, da se zgodba javno deli po družabnih omrežjih.

Kaj bi naredila, če ga ne bi bilo v vašem življenju, kako bi živela?

Spoštovani,

ker ste želeli deliti svojo zgodbo, niste pa zastavili vprašanja, tudi jaz le delim in na kratko komentiram vaš zapis.

Videti je, da ste se znašli v notranjem konfliktu: »bi prekinila«, »ne bi prekinila«. Tak konflikt se najbolj elegantno razišče in razreši v okviru psihosocialnega svetovanja ali psihoterapije.

Videti je, da je vajina veza obarvana z otroško-starševskimi vsebinami. Mogoče je, da partner na vas prenaša odgovornost za svoje počutje v smislu: »Punca je šla ven s prijateljicami (na globljem nivoju – mama me je pustila samega), to pomeni, da ima druge rajši kot mene. Zato bom čustveno izsiljeval, ker očitno to deluje. S tem dosežem, da imam punco/mamo samo zase. No, vsaj je delovalo do pred kratkim. Ker prejšnji nivo izsiljevanje ne deluje več, bom pa nivo dvignil….« Vi pa na drugi strani sprejmete to odgovornost (kot bi naredila mama) in verjamete, da ste odgovorni za partnerjevo počutje (ste se odpovedali prijateljem, zlomilo bi vas, če ga prizadenete). S tem lahko potrjujete partnerjev nezavedni scenarij, da ni čustveno odrasla, ampak je čustveno odvisna oseba. Po tretji strani pa spet vi prelagate odgovornost na partnerja: “naj on prevzame odgovornost za konec veze” …

To ni nič nenavadnega, saj smo vsi nekje na spektru čustvene in psihološke zrelosti. Popolnoma ‘zrela’ oseba ne obstaja. Pomeni pa, da lahko ali skupaj kot par ali vi sami naredite kak korak naprej k zrelosti v tisti točki, ki moti kvaliteto življenja.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

*** mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt *** m: 031 336 452 *** e: [email protected] url: revitacenter.si

To se tudi sama sprasujem. Govorim si, da bom ze kako, se bom znajdla. Ne vem pa kako pustiti vse za seboj.. toliko skupnih let, toliko skupnega? Bom obzalovala odlocitev? Po drugi strani pa Ljubezni, custev vec ni, samo prijateljstvo, spostovanje in navada.

Ja, take odločitve spadajo med najtežje življenjske odločitve. Odločitev, odgovornost in posledice nosi oseba sama. Vloga svetovalca je, da osebi pomaga razrešiti notranji konflikt, oziroma zastoj – kadar sta obe želji močni in približno enako močni. Takrat oseba zastane na mestu in se počuti zelo neprijetno saj čuti močno željo, da bi ostala in hkrati močno željo, da bi šla. Počutje se izboljša, ko oseba razreši notranji konflikt in se odloči za eno od želja. In ja, normalno je, da se kdaj pri takih odločitvah tudi uštejemo. Nekaj na temo razreševanja notranjega konflikta sem napisal tukaj: https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?t=11102693

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

*** mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt *** m: 031 336 452 *** e: [email protected] url: revitacenter.si

New Report

Close