Veliko dela, nič časa
Imam svoj s.p., dela imam veliko. Delam za več naročnikov, na treh lokacijah. Zaslužek soliden, glede na količino dela niti ne bajen. Od jutra do večera, cez vikende, časa zase imam mogoce 2 uri na teden, pa še takrat sem kot ožeta cunja. Ne morem zadihati, nimam casa za ničesar, se do zdravnika komaj pridem. Ne vidim vec domacih, ne prijateljev, odklanjam vabila – vse v imenu dela, zaslužka oz. bolje receno solidnega preživetja. Menjava dela ni resitev.Počutim se kot robot in ne kot ženska. Ves čas nekam hitim. Na stran sem dala šport in druge hobije, saj si jih v svojem urniku nimam kam stlačiti. Lase si perem in sušim med polnočjo in eno uro zjutraj.
Svoje delo imam rada, vendar me muči tempo in količina, spremenljiv in razgiban urnik. Tisto malo časa, kar ga imam, pa porabim za gospodinjenje.Ne želim si ničesar materialnega, želim si samo:
v miru it športat
rolat
v naravo
do konca prebrati knjigo
se obleči v mini krilce, najkonke in s prijateljico iti ven
vzeti cas za frizerja, prijatelje, družino …
Verjamem, da nas je več v taki stiski.
Pri meni je podobno. Imam službo za 8 ur (v resnici vsaj 9), + dve uri za migracijo, potem še prostovoljno delam 1x na teden po službi (ker sem obljubila), poleg pa še nekako poizkušam končati faks, ki ga nisem takrat, ko je bil čas za to. Danes recimo sem cel dan za knjigami. Gospodinjenje mi je svetla točka, prijateljske stike imam, a omejene, recimo 2 srečanja na mesec, sem pa zelo družaben človek in mi je to zelo malo, obožujem naravo, mir, brezdelje, vse razen tega večnega garanja. Včasih se mi zdi, da se mi bo utrgalo oziroma da ne bom zmogla.
Mi je poznano. Naporna služba, nadomeščanja, ker nas je premalo, delo tudi doma za službo, čez vikende. Plača solidna, vsaj za naše razmere, a ne presežek. Novo službo je v mojih letih težko najdi, vsaj enakovredne ne. K sreči so otroci že veliki, mož nima dveh levih rok doma, tako da za silo gre. Nimam energije za hobije, prosti čas po navodilu zdravnika izkoristim za počitek. Sem že bila na krajši bolniški, ker sem bila blizu izgorelosti. Nisem edina.
Aja, družinam prijazno podjetje, kjer se po splošnem mnenju ne dela veliko.
Nesrečna garačica, razmisli o boljši organizaciji in načrtovanju svojega časa. Naredi si seznam vseh opravil za naslednji teden, in v ta seznam vključi tudi šport, rolanje, frizerko, sprehod… seveda poleg opravil, ki jih moraš opraviti v sklopu svoje službe oziroma dejavnosti. Nato opravilom na seznamu določi prioritete. Pri tem ne imej nobenega zadržka postaviti branje knjige ali frizerko na 1. mesto po pomembnosti. Velikokrat so stvari, ki ti prinesejo neko sprostitev, res bolj pomembne od tistih, ki ti prinesejo denar, čeprav se ti ne zdi tako. Brez njih si lahko pod stresom in posledično narediš še manj tistega, kar delaš za denar.
Preberi si kakšen članek na to temo ali obišči kakšen seminar, kjer se boš naučila pametnega upravljanja s svojim časom.
Izklopite, izklopite, ljudje! Pravočasno…
Nismo na kugli zato, da delamo, temveč zato da osebno rastemo, ter da imamo nekaj od lajfa.
Delamo zgolj zato, da pokrijemo stroške. In čisto dovolj je, če zapustite kakšen skromen stanovanjček, ne pa hišo 300 m2, dva avta, ter mogoče še kakšen vikend, ter da izšolate 3 otroke.
Pojdite malo gledat na urgenco 45, 50 letne tipe, ki jih je kap, infarkt. Vleče jim usta, nekaj moljajo, vse se bodo morali učiti na novo…
Preberite, da je ljubljanska kanalizacija “zmagala”, kar se tiče vsebnosti kokaina…
To piše 68 let star invalidski upokojenec, ki se je po 30-ih letih dela poslovil od “posodo”.
Ker je videl, kje bo pristal, če bo tako nadaljeval…
Ki se ima v svojem zdravju in tudi zato, ker je skromen (0 avtov) tako lepo, kot malokdo, ki je še aktiven… In ne rabi in ne kopiči.
Ker tudi če bi prišel, že napol nor, do milijona premoženja, jih je tisoče, ki imajo 10 milijonov in več…
Hudiča, za koga le?
Za Pahorja? Za vedno bolj požrešno državo? Za migrante? Za doma ležeče lenuhe?
Evo, še ena taka, že cel mesec za compom po 18 ur na dan (se mi vsaj zdi).
Pa vedno rečem, letos pa bo drugače. Vendar nikoli ni.
Imam dela do konca leta, lepo razporejeno, tudi čas za poletni oddih, vendar potem vedno vmes uleti še kdo, ki bi “samo to” in “nekaj nujnega”. Ne morem nikogar zaposlit ali komu predati dela, ker hočejo točno mene in nikogar drugega, moje dobro ime je vse, kar imam, in vsa reklama.
Sem pa sklenila, ko se rešim iz trenutne gomile dela, da se bom res začela izogibat odvečnemu delu, ker moram končno naredit nekaj tudi zase. Skrbnejša bom pri stroških, da bom pokrila ta primanjkljaj, in raje malo tudi uživala. Upam, da mi bo uspelo. Na srečo nimam nekih kreditov, tudi ne načrtujem kakšnih večjih naložb v bližnji prihodnosti.
Spoštovana Nesrečna garačica,
res je, glede na študije je v Sloveniji poleg vas še kakih 200.000 oseb s podobnimi težavami. Pet let nazaj je bil pa še eden več – jaz. Na tem mestu bi vas le opozoril, da se s takim načinom življenja zelo verjetno vodite v nekaj veliko hujšega, kot je videti iz vaše perspektive danes.
Zgodbe ljudi, ki so izpotavili podobne težave, lahko skupaj s strokovnimi odgovori najdete na forumu Izgorelost: https://med.over.net/forum5/viewforum.php?f=585
Mojo zgodbo, ki se je razpletala tako kot vaša, končala pa s 4 leta dolgo rehabilitacijo, najdete tukaj: https://med.over.net/clanek/uros-drcic-sele-po-padcu-sem-razumel/
Nekaj o tem zakaj se prekomerno izčrpavate in kako splezati ven iz tega vrtinca pa tukaj: https://med.over.net/clanek/kdo-se-cezmerno-izcrpava-in-kdo-ne/
Lep pozdrav,
Uroš Drčić