Poročena sva 25 let, otroci odrasli, samostojni. Imamo hišo in nimamo eksistenčnih težav. Sem v službi, mož prav tako. Ima zelo odgovorno delovno mesto, dela po min. 10 do 12 ur dnevno. Delo nosi tudi domov. Sicer ima rad svoje delo, v njem uživa, je deloholik. Postaja pa vedno bolj naporno in stresno saj je dela res veliko in ne more ga preložiti na koga drugega. Skratka skrbi me zanj. Deluje že pregorelo. Ne vzame si časa zase, hobi mu je služba, za šport nima časa. Skušam ga razbremeniti tako, da poskrbkm za gospodinjstvo, avtomobile…da nima doma skoraj nobenega dela. Ne vem več kako naj mu pomagam. Kaj dploh kot žena lahko storim. Da bi pustil službo ni variante. Ima kdo izkušnje s pregorelostjo ? Kako pomagati ?

Najprej mora dojeti, da se zaradi njegovega počitka svet ne bo ustavil, da ni nenadomestljiv in da se mora naučiti reči NE in delegirati.
Mogoče tudi ni pametno, da mu doma vse ti spedenaš, saj tako nima možnosti početi še kaj drugega in so njegovi možgani stalno v službi.
Bo potrebno kar nekaj energije vložiti v situacijo, ki mu bo prijetnejša od službe.

Saj to mu govorim a ni učinka. Bojim se, da se bo samo sesedel, zbolel…

brez veze se sekiraš za nepotrebne stvari. Raje poskrbi, da bo napisal dobro oporoko, da ne boš reva, če bo gagnil. mož ima zelo napačne vrednote in ti mu še pri tem rit odnašaš. Za začetek pojdita vsak dan na dolg sprehod na britof.

Prvič. Vsak je nadomestljiv!
In če ga jutri “stisne” in odpluje v nebesa, Zemlja to ne bo čutila in na njej in tudi v njegovi okolici ne bi nič posebnega.

Drugič. Dela lahko vsaki qurac. Delo je enostavno in tudi 95 % kaonintelektualnih del je rutinskih
Tvoj ded je v bistvu nesposoben, ker ne zna (gledat na gornji izraz-qurac) dela organizirati.

Dovolj sem že videla v življenju in kar je zaskrbljujoče je, da je to, da je očitno sprejel, da mora toliko delati. Vprašanje je, ali ima res naloženega toliko dela (bi rekla, da ne …) ali bolj ne zaupa drugim, ki bi lahko to delo opravili, da bodo to delo dovolj dobro opravili … Dosti ljudi je takšnih. V firmah običajno ni problem, da je na voljo dovolj ljudi, da naredijo delo, ki ga vodje delegirajo. če ga cenijo, njega in njegovo delo, potem ne bo problema tud zaposliti nekoga, če je on res tako preobremenjen.
Ena stvar je, da se moški dokazujejo na področju dela in to je ok. Pohvali ga, da je skrben, odgovoren in kako si ponosna nanj, ker tako na ta način skrbi za družino.
Bog ne daj, da bi ga moralo strezniti kaj takšnega, ali še kaj bolj resnega kot je bolezen, ki jo povzroči stres (tipične managerske bolezni: možganska kap, srčna kap, sladkorna bolezen, rak …). Kar je največja ironija je, da do teh bolezni pogosto pride, ko se človek odloči umiriti.
Tvoja naloga kot njegove ženske je, da preusmeriš njegovo energijo iz službe v dom, družino, kjer si lahko odpočije. Gre za resno stvar, zato jo tudi vzemi resno.
Daj pa mu vedeti, da je družina pomembna. Zelo dober film na to temo:
http://www.imdb.com/title/tt1252507/

Mogoče bi vseeno napisala le, da obstaja tudi ena mo žnost, da je zelo neorganizan … Tu ga tudi ti dobro poznaš in veš kaj bi lahko bilo na stvari – saj lahko povprašaš kaj vse ima za narediti.

Bistveno vprasanje je, ali gospod bezi pred resnicnostjo in mu je delo “izhod v sili” (deloholizem => izgorelost = burn out), ali pa gre za splet okoliscin, ki narekujejo prekomerno delo, da bi lahko zadostil vsem financnim apetitom (prenaprezanje => izcrpanost = worn out). Dokler tega ne vemo, ne moremo nicesar pametnega svetovati, saj gre za dva povsem razlicna pristopa, ceprav se na zunaj zdi podobno.

V prvem primeru je postopek enak, kakor pri vseh drugih zasvojenostih.In tudi rehabilitacijski proces je podoben. To bi pomenilo, da clovek zavraca nek del sebe in z omamljanjem preglasi notranje glasove, ki mu sugerirajo nekaj, cesar se sramuje.

V drugem primeru pa bo treba reorganizacije in zelo verjetno tudi zmanjsanja financno-materialnih apetitov na ravni cele druzine (odpovedovanje). Velja nekako pravilo, da za vsak mesec vztrajanja v taksnem tempu, potem ko se ze pojavijo psihosomatski simptomi, se rehabilitacija podaljsa za nekaj mesecev in zna trajati tudi vec let umirjenega tempa, da bo ponovno dosegel psihofizicno stanje, primerljivo s tistim pred izcrpanostjo.

Iz prakse: po petih letih “necloveskega tempa”, sem nekaj mesecev potem, ko sem izpregel pristal v bolnisnici s popolnoma sesutim imunskim sistemom. Najtezje je bilo prehodno obdobje “predajanja del in nalog”, ki je intenzivnost dela za dolocen cas se dvignilo/povecalo.

človek je tipični primerek slabega šefa ali lastnika firme. Je ozko grlo, ker misli, da brez njega in mimo njega ne more in sme iti nič. Praktično je on velika zavora za razvoj organizacije v kateri dela. Vprašaj njegove sodelavce, podrejene, pa boš dobila bolj točne odgovore. pač še eden v liniji nesposobnežev, ki jim je po naključju ali po vezah uspelo zasesti položaj ( v kolikor niso v lastni firmi).
tudi in predvsem zaradi takih šefov stagniramo na vseh področjih.
sam cenim le tistega šefa, ki je toliko sposoben, da je sposoben za svoje sodelavce in podrejene izbrati pametnejše in boljše od sebe.

Ja, poznamo take, imam podobnega…
Tvoj mož se ne zaveda, da ga od vsega hudega lahko infarkt, da lahko zboli, pade dol in verjemi – svet se ne bo ustavil. V trenutku bo njegovo delo prevzel nekdo drug in vse bo šlo naprej, kajti vsi smo nadomestljivi.
Se pa vprašam – ali v firmi res ni nikogar, da ga bi vsaj malo razbremenil? V gospodarstvu sem delala več kot 30 let in videla različne zgodbe, nekaj pa vem zagotovo, nihče ne zdrži tempa, da dela 10 in 12 ur, ker je to nemogoče.
S tem, da doma narediš popolnoma vse in da njemu ni treba nič (sploh ni treba skrbeti za družino, zgolj kot materialno), mu še držiš “štango”, da se on lahko v celoti posveti delu. S tem še dodatno podpiraš njegov deloholizem. Verjetno je perfekcionist in se ne zanese na nobenega in hoče narediti vse sam…
Koliko sploh vidi otroke? Se kaj ukvarja z njimi? Jih kdaj pelje h zdravniku, gre na govorilne ure? So otroci zgolj za ponos in za okras?
Veliko vprašanj se mi poraja. Nekaj pa zagotovo vem: to, da dan za dnem delaš 12 ur ni normalno!!!
Vem, da ti nisem svetovala nič konkretnega. Deloholiki so trmasti in se ne spremenijo, razen, če jih ustavi kakšna bolezen.
Tudi z delom je človek lahko zasvojen, tako kot s cigareti, tabletami, drogo, alkoholom…

Ko pregoriš, še zboliš. In organizem potrebuje ogromno časa, da nazaj k sebi pride. Delala po 10-12 ur, ni vredno zdravja.
Dela je res veliko in ga ne more preložiti na koga drugega oz. mu ga dodeliti? Ah, to vsak misli, da je nenadomestljiv, pa ga mora potem malo organizem opomnit, da temu ni tako.
Dokler bo imel tako mišljenje, se ti lahko pretrgaš, on bo pa morda raje še malo dodatno delal.
On poročen s službo in delom, ti z gospodinjstvom in avtomobili. Oba pa utrujena, da se še stisnit ali kušnit ne zmoreta več (skorajda). Potem pa vprašanja, le kaj je šlo narobe.
Sicer pa vsak sam spozna enkrat, česa je preveč, odveč, česa premalo. Pa morda potem šele dela spremembe, če ga prej na svojem najljubšem placu ne trofne.

Povej svojemu možu, da je vsak nadomestljiv. Takrat, ko bo pristal v bolnišnici, bo njegovo okrevanje trajalo dolgo časa, vso delo bo itak moral opraviti nekdo drug. Takrat bo spoznal, sicer na boleč način, kaj je pomembno v življenju.

Sem bil v podobni situaciji, pa sem tudi rabil kar nekaj časa, da sem okreval.
Želim celi tvoji družini, da se stvari uredijo.

Tip ima ljubico, zato vsega ne naredi doma, ker se med službo z njo ukvarja in mora potem nadoknaditi doma.

Draga žena: vzemi se v roke in postani atraktivnejša!

Sploh ni nujno. Lahko je samo eden, ki si preveč vzame stvari k srcu, je preveč človeški.

Tole je pa zelo res. Dobro povedano!
Kot opažam iz okolice: dober šef in uspešen poslovnež zna še kako uživati v prostem času in tudi svoje zaposlene spodbuja k temu. Izgorel delavec je samo kamen, ki te dol vleče.

Sploh ni nujno. Lahko je samo eden, ki si preveč vzame stvari k srcu, je preveč človeški.
[/quote]

To je to. Po srcu dobričina in noče biti šef, ki izkorišča delavce. Tak proti katerim imate ravno tukaj veliko povedati. Prav zato, ker je preobčutljiv, je tako pregorel. Ker mu ni vseeno za odnose in za ljudi.

To je to. Po srcu dobričina in noče biti šef, ki izkorišča delavce. Tak proti katerim imate ravno tukaj veliko povedati. Prav zato, ker je preobčutljiv, je tako pregorel. Ker mu ni vseeno za odnose in za ljudi.
[/quote]

Lahko se tudi s tem tolažiš, žal jih je večina takih kot opisuje Mehanik, ostali pa imajo ljubice. Beži od doma, če bi mu bilo doma lepo, tega ne bi počel.
Dejstvo je, da službo postavlja pred družino, kar ga ne kaže za nekega dobrega človeka, se ti ne zdi?
Kaj ti nucajo gore denarja, če lastnih otrok skoraj ne poznaš?

Lahko se tudi s tem tolažiš, žal jih je večina takih kot opisuje Mehanik, ostali pa imajo ljubice. Beži od doma, če bi mu bilo doma lepo, tega ne bi počel.
Dejstvo je, da službo postavlja pred družino, kar ga ne kaže za nekega dobrega človeka, se ti ne zdi?
Kaj ti nucajo gore denarja, če lastnih otrok skoraj ne poznaš?
[/quote]
Kaj ima večina s posameznikom? Imam med znanci ravno takega šefa, ki je pregorel prav zaradi tega, ker ni bil dovolj nečloveški. In ker noče nikogar pustit na cedilu. Je pa res- včasih je težko potegnit črto, se brigat striktno za rezultate, ljudi pa poslat k vragu.

Lahko se tudi s tem tolažiš, žal jih je večina takih kot opisuje Mehanik, ostali pa imajo ljubice. Beži od doma, če bi mu bilo doma lepo, tega ne bi počel.
Dejstvo je, da službo postavlja pred družino, kar ga ne kaže za nekega dobrega človeka, se ti ne zdi?
Kaj ti nucajo gore denarja, če lastnih otrok skoraj ne poznaš?
[/quote]

Sem zgoraj napisala, da so otroci odrasli. Ko so bili majhni se je ukvarjal z njimi vsak prosti trenutek. Hodil na tekme, predstave, govorilne ure, k zdravniku. Tudi midva imava dober odnos. Pocartava se, greva na kakšen koncert. Res ne vem zakaj bi bežal od doma.

To je to. Po srcu dobričina in noče biti šef, ki izkorišča delavce. Tak proti katerim imate ravno tukaj veliko povedati. Prav zato, ker je preobčutljiv, je tako pregorel. Ker mu ni vseeno za odnose in za ljudi.
[/quote]
to se bere kot da opisuješ otroka, ne odraslega moškega. Če bi bil res šef, bi znal porazdelit naloge in se izločit iz procesov, ki niso njegova primarna naloga … pomeni, da bi lahko zaupal svojim podrejenim, da naredijo tisto, zaradi česar so tam.
Če sam ne vidi koliko je ura, mu ne more pomagat nihče, še najmanj ti, ki mu že leta držiš štango za tak način.
Ko se mu bo začelo na zdravju dovolj poznat, bo dojel, ampak mnogokrat to spoznanje pride prepozno …