Znašel sem se grozni situaciji. V službi sem napredoval na tak srednji vodilni položaj. Za tak položaj se pričakuje, da se dela po 10 ur, preko vikenda, da ni bolniških. Tako sem zadnje pol leta res delal kot nor. Postajal sem čisto izčrpan, komaj sem še hodil okrog. Dva tedna nazaj me je zdravnica poslala na bolniško. Ampak jaz sem še vedno čisto zmatran. Samo spal bi, in grozno se počutim doma. Zdravnica mi je priporočila psihoterapijo. Kaj se dogaja z mano? Kakšen nasvet? Ne morem kar doma viset. Hvala

Spoštovani,

Ja, kar opisujete je klasična zgodba prekomernega izčrpavanja, če ne že kar izgorelosti. Postopek obravnave je tak, da mora najprej zdravnik izločiti možnost, da bi bile težave telesnega izvora. Iz vašega zapisa sklepam, da sta to že naredila. Vaša zdravnica je dala dober predlog. V procesu psihoterapije oziroma psihosocialnega svetovanja boste hitro lahko raziskali zakaj ste se na eni strani popolnoma izčrpali, na drugi pa si ne daste dovoljenja, da bi kljub resnim zdravstvenim težavam ostali nekaj časa doma in si opomogli.

Osebe pri izgorelosti pogosto nimajo občutka kako hudo je. Saj je res težko vedet. Če ima nekdo kompliciran zlom noge, je vsem jasno, da ne more čez en teden že tekat naokrog. Tako je žal tudi pri izgorelosti. Ta podatek vam ne bo všeč, ampak tako je: rehabilitacija pri resni izgorelosti traja najmanj dve leti. To govorijo tako slovenske kot tuje študije, pa tudi iz lastne prakse lahko potrdim, da je tako. Menim, da je za vas prva naloga sprejeti dejansko stanje v katerem ste. Poučite se o izgorelosti.

Druga stvar je, da raziščete, kaj v vas je tisto, s čimer si preprečujete, da bi ostali doma in poskrbeli zase. S čim se preganjate? V prihodnosti pa vas čaka izziv vzpostaviti uravnoteženo življenje, ki vključuje tako delo kot počitek. Trenutno vam najbrž ni pretirano do zabave, saj je prvi cilj z življenjsko energijo priti iz minusa nazaj na nulo. Ko boste to dosegli, pa le uvedite zabavo. Vsak teden vsaj trikrat počnite nekaj izključno za lastno zabavo. In počivajte. Počivajte kot, da gre za življenje.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

Pozdravljeni mag. Drčić!

Ko sem iskala odgovore in pomoč za svoje težave, sem naletela tudi na Vašo izkušnjo. Žal sem se zelo hitro našla v vrtincu simptomov, ki jih opisujete ob izgorelosti. In tako, kot pravite – vem, da nisem v redu, vem, da bi morala nekaj narediti, a ne poznam, ne dobim odgovora. No, v bistvu vem, kaj mi je storiti, kaj bi bila rešitev, a je ta nemogoča, ker moram poskrbeti za družino. Zato se vrtim v začaranem krogu. In vedno pogosteje me obhajajo misli, da itak nima smisla živeti, kako naj vse skupaj ustavim, prekinem, kako bo potem mir in nič več ne bo hudo. Potem me v službi pohvali šefica in me zajame evforija. Za kratek čas… V bistvu pa je tako, da niti tega ne morem storiti, ker so tu mladoletni otroci, za katere pa res moram poskrbeti in res ne morejo brez mene… Pa sem spet v začaranem krogu.
Ko sem brala Vaš blog, sem spet naletela na dejstva, ki še kako veljajo zame in se vlečejo že iz ranega otroštva.
TOČNO TA DEJSTVA:
ponotranjimo odločitve kot na primer:
• samo če opravim vse delo in to brez napake, sem nekaj vreden,
• staršem/ šefu se moram vedno podrediti in ubogati. Ne smem ga razočarati, drugače sem slaba,
• samo če delam, sem upravičena do življenja. (Kdor ne dela, naj ne je!?),
• samo če bom priden, me bodo mož/starši/sodelavci imeli radi.

Tudi zelo jasno prepoznam vzroke, zaradi katerih sem, kjer sem. Sedaj je mama, ki je bila vse moje življenje zelo dominantna nad mano in mojim življenjem (čeprav sem že v štiridesetih…) že pokojna, a se v bistvu ni veliko spremenilo. Še vedno me grize vest, da sem šibka, slabotna, preveč kompliciram…če bom pokleknila pred težavami. Saj so mi vendar pokazali, da se s težavami enostavno soočimo (pomeni zamahnemo z roko) in gremo dalje.
No meni to ne uspeva najbolje. Pogoste vrtoglavice, neverjeten apetit, pa drugič odpor do hrane, pa glavoboli, omotice, ko se ti zdi, da boš kar padel…
To me spremlja praktično vsak dan. In vsak dan razmišljam in sprašujem, kaj naj storim In vedno udarim, ob isti zid., notranji glas: »Če želiš, da preživimo kot družina, moraš v službo«. Vsak dan za službo delam 10 ur in več (v službi in doma). V bistvu se sploh ne neha. Ko se peljem domov, že razmišljam, kaj vse moram doma še narediti za službo. Delam kar napol leže za računalnikom, ker tudi sedim že težko. Najraje bi popoldne kar prespala. Pa se zdramim, ker me potem čaka delo do treh ponoči…
Pa sem že poskusila zelo različne možnosti – EFT, bioenergija, Theha helaling…
Tudi osebni zdravnici sem to povedala, pa je dejala, da sem močna osebnost in bo kmalu bolje. In za vsak slučaj sem dobila še recept za Cipralex (ki pa ga ne uživam, ker se bojim stranskih učinkov).
V bistvu niti ne vem, zakaj tole pišem. Morda mi bo lažje, da spregovorim nekomu, ki zelo dobro ve, o čem govorim. In to je v bistvu vse, kar lahko storim. Dokler pač bom lahko sploh še kaj naredila…
A si res ne morem pomagati?
Hvala.

Spoštovana Popka5,

hvala, da ste delila svojo zgodbo. Običajno uspem kot del profesionalne drže obdržati distanco do problemov drugih, vaša zgodbe pa me je kar malo ganila. Najbrž, ker je zazvenela z mojo. Zelo dobro vas razumem. Tudi ta občutek, ko je tako hudo, da bi človek najraje kar izginil. Vem, da je situacija iz vaše strani videti črna. Pa vendar so številni, ki so se znašli v vaši situaciji (v Sloveniji jih je kakih 50.000) na koncu iz te godlje potegnili bolj kvalitetno, uravnoteženo, zadovoljno, samozavestno in umirjeno življenje. Enako lahko tudi vi. Danes je MEDOVERNET objavil še en del moje zgodbe. Tukaj je povezava: https://med.over.net/clanek/uros-drcic-sele-po-padcu-sem-razumel/

Niste me direktno vprašali za nasvet, pa bi vam vseeno svetoval. Sam ne verjamem v zadeve kot so: EFT, bioenergija, Theha helaling. Ne vem kako naj bi te zadeve odpravile bistvo vašega problema. To pa je, kot sami odlično pojasnite, ponotranjena preganjalska mama. V otroštvu vas je preganjala resnična mama, ki pa ste jo ponotranjili in je postala del vas. In zdaj, tako rekoč na smrt preganjate in otožujete samo sebe. S čimer si lahko pomagate, je svetovalni ali psihoterapevtski proces, kjer to ponotranjeno mamo potegnete na plano in se malo pogovorite z njo. Na plano povabite tudi svoj otroški del, ki je prestrašen in si tako želi ljubezni in potrditve. In v takem procesu postopoma prevzamete nadzor nad svojim življenjem vi kot odrasla avtonomna oseba. Da ne bosta več glavna zmešana mama in prestrašen otrok v vas. In tudi ne šefica, ki jo vidite kot mamo – da vas vrže na rit, ko vas pohvali.

Rekli ste: vem kaj bi morala naredit, ampak je nemogoče, ker moram skrbet za družino. Lahko, da vi tako vidite, ampak to ne drži. Je mogoče. Poiščite si strokovno podporo, da boste raziskali možnosti. Lahko pokličete mene. Zaradi enega ali dveh pogovorov ne bo nikogar konec, pa že lahko naredite načrt. Če vem je zdravnica rekla, da ste močna ženska in da bo že bolje, je to velika neumnost. Ker to sporočilo še potencira ravno tisto, kar je pri nas problem: prepričanje, da je treba biti močan in vse zdržat, še malo stisnit in bo že bolje. Nasprotno!!! Imate dovoljenje, da poskrbite zase, da greste na dolgo bolniško, da pridete z energijo nazaj na nulo in potem počasi uvedete kakšne prijetne aktivnosti. Vaša pravica je, da se rehabilitirate in zaživite normalno.

Omenili ste antidepresive. Ne vem zakaj bi se bala stranskih učinkov. Edino kar bi jaz naredil, ne bi jih vzel od splošne zdravnice, ampak bi šel k psihiatru. Ta bolj natančno pozna učinke raznih psihotropnih zdravil. Ni namreč tako enstvano najt zdravilo in dozo, ki določeni usebi ustreza. Ampak tako zdravilo vam lahko v prehodni fazi, dokler se ne lotite vzrokov problema, znatno izboljšajo kvaliteto življenja.

Torej:
1. Imate resno zdravstveno težavo in pojdite čimprej na dolgo bolniško.
2. Če imate samomorilne misli, takoj obiščite psihiatra. To ni noben tabu.
3. Poiščite psihoterapvtsko pomoč. Tam lahko v sproščenem, prijaznem in zaupnem okolju razdelate svoje stanje in naredite načrt kako nazaj na zeleno vejo.

Lep pozdrav, Uroš, Drčić

Pozdravljeni!

Oglašam se po nekaj mesecih.
Upala sem, da se bodo zadeve umirile, bistvu so se za krajši čas. No, potem se je doma z zdravjem otrok vse nenadoma postavilo na glavo. In pozabila sem nase.
Sedaj postaja vse hujše. Sedaj imam tudi bolj izrazite fiziološke težave. Pojavljajo se vrtoglavice, drugače zaznavam vonjave (ves čas voham smrad), sem omotična, pogosto se pojavi meglen vid.
Svoji zdravnici sem povedala za težave, a je dejala, da sem preobremenjena in bo minilo. Da ni nič tako alarmantnega. Pa, da meni lepo uspeva sami se iztrgati iz takšnih težav. No, sedaj ne vem, če bo res šlo. Spodnaša mi tla pod nogami.
Ne morem pa si privoščiti samoplačniških storitev…
Navzven sem sicer videti kar brez težav, saj se v primeru slabega počutja “skrijem” pred ostalimi. In vedno najdem zadnje atome moči, da nalogo opravim, kot se od mene pričakuje (ali še bolje). Še posebno v službi, tam je vedno vse “brezhibno”. In to komaj še zmorem.
Doma pa se že kažejo težave, ko vzkipim in se težko pomirim, sem jokava. Mož bi mi rad pomagal, a ne ve kako…
A v meni se vse lomi. Dolgo tako ne bom več zdržala…Kam naj se obrnem, da mi bo nekdo res pomagal?
Hvala.
Lepo pozdravljeni!

Spoštovani,

Videti je, da ste se znašli v dolgotrajnem, težkem notranjem konfliktu. Na eni strani glas: »Če želiš, da preživimo kot družina, moraš v službo« Na drugi strani glas: “A v meni se vse lomi. Dolgo tako ne bom več zdržala…Kam naj se obrnem, da mi bo nekdo res pomagal?.” Najbrž se počutite kot v brezizhodnem položaju. To pri poteku izgrelosti ni nič nenvadnega. Od klientov, ki so vključeni v mojo skupino jih je vsaj tretnjina v podobni fazi kot vi. Čeprav peklensko trpijo, so druge notranje sile še vedno močnejše in posledično še vztrajajo v izgorevanju ter odlašajo rehabilitacijo. Pravite: kdo mi bo pomagal? Sami si boste, ko se boste odločili za to. Ne, da drugi ne bi hoteli pomagati, ampak težavo, v katero ste se pripeljali, lahko tudi edino sami rešite. Vprašanje za osebe, ki izgorevajo je: kje je tista točka, ko oseba reče dovolj, pogleda resnici v obraz in se loti zdravljenja. Žal je tako, da se nakteri odločijo, da te točke ne želijo nikoli videti. Taki končajo v psihiatrični bolnici, invalidno upokojeni ali celo v mrtvašnici. Na srečo so redki. Kje je vaša točka, je vaša odločitev. Če in ko se boste odločili, imate že vse napotke za ukrepanje v mojih prejšnjih odgovorih.

Klientom včasih priporočim, da se obrnejo na psihoterapevtski oddelek v Psihiatrični bolnici Begunje. Tam imajo poleg psihiatrične podpore tudi odlično psihoterapevtsko ekipo. Vem tudi, da imajo skupine z veliko udeleženci, ki se spopadajo z izgorelostjo. Kolikor vem imajo pa kar dolge čakalne vrste.

Na forumih imamo dogovor, da na isto vprašanje odgovorjamo največ 2x. Zato s tem zaključujeva kvoto odgovorov na to vaše vprašanje.