Trenutno so vse prijateljice noseče ali pa imajo majhne dojenčke…vem…stara sem skoraj 30 let..in sem ravno v takem obdobju…ko imajo že (vsi) družine…

Privoščim jim, sem vesela za njih… Hudo pa mi je, ko poslušam…kdaj pa vidva; a si ne želita otrok; saj imate stanovanje, kje je pa otrok…. sedaj sta pa že vidva na vrsti…
Najraje bi vsem povedala da si jih želim, da že več kot dve leti poskušava, da grem s septembrom na umetno…. Ampak kot vedno, sledijo iz mojih ust..ko bo čas za to bova imela….

Da imava težave vedo le moji najbližji, da greva pa septembra, pa nisem zaupala nobenemu..nočem da se komu smilim, da me tolažijo!!!! Vesela pa sem, da imam takega partnerja, ki se z mano pogovarja in vem, da sva skupaj v “težkih” trenutkih…

Komu ste pa ve povedale? Kako se “spopadate” z tako neprijetnimi vprašanji?
Se opravičujem ker je tema že res velikokrat obdelana..ampak včasih pomaga..če lahko nekomu poveš kako se počutiš…:S

skoraj berem svojo zgodbo… razen to da se meni napotnica še valja v predalu ker se ne morem odločit da bi se naročila naprej, grozno mi je samo ob misli na to kako se to dogaja meni????
glede teh vprašanj pa- najraje bi se zdrla na vsakega in mu vrgla nekaj v glavo ko to slišim. kdaj pa bo??? (in pol se moji možgani zablokirajo in za sekundo si predstavljam vse kar sm prej napisala ker se tud sama to sprašujem) in elegantno odgovorim da ko bo čas za to. ne ve nobeden, če imamo že kako bolj tako debato rečem da še ne delava
ravno danes mi je spet padlo vse v vodo, oz na dno oceana (spet!!!) spet tista ena črtica in spet sem začela upat da drugi mesec pa bo drugače…
pa nekako vem da bo ku… drugače. jezna, užaljena, razočarana, v depresiji bom počasi splavala iz tega dna oceana 🙂 in potem dobim občutek, da je mogoče prav, nisem pripravljena, mogoče s partnerjem nisva za skupaj, mogoče še mi pravi čas, ali bi bila slaba mama…??? in pol sem jezna (sploh ne vem na koga) in sekundo za tem jokam kot dež, sem nekje med tistim upanjem da bi se nažrla zelenjave in folne kisline v kombinaciji z vsemi vitamini in čajčki in tem da bi šla po šestorčka piva in ga spila v kombinaciji litra vodke.
ooo groza… prvič sm to dala iz sebe in prvič sploh dovolim da to zve še kdo razen gin
bi ti bilo odveč napisat koliko časa se to hodi na kliniko, koliko sploh čakaš da prideš na vrsto (lj ali kr)….ker mislim da bo čas da zberem pogum in enostavno grem
glede tebe…. držim pesti, upam še zate, drži se! vse bo ok, vrjemi in ne obupaj

Še predobro te razumem kako zadnje dni pred M čakam in upam da je ne bo… Na začetku sem še kupovala teste in če je zamujala en dan….hitro poskusit..a kaj ko je bil pol en velik debel -…:( in vse kar je sledilo je bilo RAZOČARANJE…

Napotnico sem dobila lansko leto..takle čas….prišla pa na vrsto v novembru… Vse je šlo res zelo hitro…. konzilij pa sem imela v začetku junija. upam da se odločiš in se prijaviš… Žal pa so te le v Ljubljani, Postojni in Mariboru…
Če bi imela možnost..bi tudi jaz šla v Kr:)

Držim pesti da zbereš pogum…:) Tudi meni je bilo na začetku malo neprijetno, že sama misel da so to dogaja meni(nama) je bila grozna… Ko sva prišla prvič tja mi je bilo veliko lažje,ker je bil ob meni partner. Vem da se bo slišalo neumno…a tam ni več tako grozno..tam so pari (pogosteje samo punce), ki imajo enako težavo kot ti… in vidiš, da je tega v Sloveniji veliko..a vsi skrivamo..:S

No, lepo pozdravljene, tudi sama imam podobne tezave..nihce od druzine ne ve da imava tezave, da vec let poskusava…edino moja ena dobra prijateljica ve za vse..in kadar mi je tezko pac njo malo zagnjavim..ravnokar sva v postopku za ivf..ni se bilo lahko odlociti..po 3 neuspelih iui pa sploh..baje je vse vredu..nimava razloga zakaj ne morem postat noseca..vse je tako kot mora biti..no vedno sebe krivim za vse..in ja tezko je..partner je res krasen ampak mi je zal da vse to mora dati skozi..ne zasluzi si..vcasih mislim da bi s kaksno drugo zensko do zdaj ze imel otroke..vec kot 5 let je res prevec…in resnicno povedano ce zdaj ne uspe..res res ne vem kako bom prenesla to..
pa ti nasveti da se sprostite so brezveze..kadar ne gre enostavno ne gre..ampak vsi so bolj pametni in vedo kako narediti otroka..edino se jaz pocutim kot najvecji idiot na tem svetu..
Pa pogumno naprej, saj smo zenske in moremo vse😉

ja, tudi jaz sem svojemu že povedala da bo zanj vrjetno bolje da grem in naj ima lepo življenje in otročke z drugo.
meni je že misel na to da primem telefon in pokličem katastrofalna.. kako???
in drugi… o groza, ta vprašanja
5 let sva skupaj in 2 in pol od tega delava na + in dodatno poslabšajo neredne m… vsaj 15 testov sem že naredila in vsakič gledam kaj pa če je ena meglena črtica… pa prosim da bi bila, pa ni…. in zadnjič kake 2 uri po še enem razočaranju srečam neko mamino sodelavko in malo debate kako sva si uredila stanovanje in ona vpraša kaj hudiča čakava, da sem že tok stara in mi bo čas kmalu ušel (29). o groza, groza, malo je manjkalo da se nisem sesula. a me lahko naslednjič kdo raje pretepe kot reče kako bi mi pasal en dojenček
zdaj vsaj z mojim lahko res govoriva o tem, prej me pa še on ni razumel. se začneva pogovarjat in pravi ko bo bo… in čakala sva tako in čas mineva, men je pa vsak mesec težje
v zadnjem času ugotavljam da seksava samo še zato da bi kaj naredila (vsaj jaz), ko minejo “plodni dnevi” me sploh ne mika.. a se je vam tud kaj podobnega dogajalo?
se opravičujem če sem malo zašla in začela nakladat, samo res se vsaj miceno boljše počutim ko dajem končno to iz sebe

Jaz pa na te stvari gledam malo drugače… pri nama je težav pri njemu… in mi niti enkratni prišlo na misel, da bi mu kaj očitala, ali pa želela končati z njim… Tako da punci…NE KRIVITA SEBE! Vem pa, da je to lažje reči kot pa narediti..:S
Sva pa tudi midva imela tako obdobje..sex le v času “plodnih” dni… Vse na kar sem lahko takrat mislila je bil otrok… Hvala bogu sva dala to krizo skozi..:S Vem pa kako je to grozno…
Nasvet kot so ne misli na to, sprosti se,… KAKO??? Nekdo ki ni tega nikoli doživel naj nam ne daje nasvetov ki so brezzvezni in neuporabni..:S

Kar se tiče naročanja…pošlji napotnico po pošti..ko boš dobila domov datum…boš že zbrala pogum in odšla na prvi posvet! Boš videla da ni tako grozno kot misliš sedaj..

Hvala ker ste se oglasile…res se mi je dobro malo “pogovarjati” o tako “tabu” temah iz moje okolice…:S

Punce, hvala za to temo.
Kar dlake mi grejo pokonci, ko vas berem. Točno poznam vse te občutke.
Moja zgodba na kratko: dve leti truda, zdaj čakam na IVF septembra, upam, laparo, histero, endometrioza ampak ne usodna, … skratka- zdravniki so rekli, da nekega razloga za neuspeh ni. Ampak kar ne zgodi se. Vse moje prijateljice imajo že otroke in so noseče…. Meni se pa povesi pogled.
Vsakič ko pride menstruacija, sem cel teden sesuta, na dan ko pride sploh ne morem nehat jokat in sem vsa zatečena.
Najprej so težili starši. Skupaj sta že dolgo, kdaj bo otrok, kaj čakaš, vlak bo odpeljal. Pa sem jim morala povedat. Zdaj so tiho. Potem je začela tašča. Njegov brat je mlajši pa že ima otroke, kaj vidva čakata. …. Draga tašča – čudež čakava.
Vsa ta razmišljanja so najhujša. Kaj se dogaja z mojim telesom, da je tako nesposobno? Kaj delam narobe? Živim zdravo, jem razmeroma zdravo, telovadim, skrbim zase, … Vse, ampak se kar ne zgodi. In sploh se ne da o tem z nikomer pogovarjat. Mož mi sicer stoji ob strani, ampak ne ve, da sem en teden pred menstruacijo vsak dan živčna. Da se v strahu obrišem vsakič, ko grem lulat in čakam, kdaj bo papirček rdeč. Pravi, ko bo, bo.
In ja, če bi bil z neko drugo, bi že zdavnaj lahko imel družino. Tako pa čakava.
Potem se sprašujem, a čas ni pravi – ampak kako ni pravi, če si zdaj želim?
A zato ne zanosim, ker me je strah? Ampak – koga pa NI strah? To je odgovornost za vse življenje, na to se ne moreš nikoli povsem pripraviti. A ni tako? Strah glede tega se mi zdi nekaj normalnega. Že potem ko imaš otroka te je tudi ves čas strah zanj.
Najhujše pa so zgodbe: bla sta deset let skupaj in nista mogla zanosit, čeprav ni bilo nič narovbe, potem sta šla narazen in zanosila takoj vsak s svojim novim partnerjem.
Svojega partnerja imam ful rada, ampak mi mogoče ni usojeno z njim met otroke ali kaj?

Zadnjič mi je nekdo rekel: ena je šla čez to umetno pol je pa vse skup odjebala pa zanosila po naravni poti. Skor sem ga zadavila. Ne morem več poslušat teh pametnih nasvetov in zgodb.
Vse to se sprašujem, jokam, upam, potem sem spet malo optimist (večinoma v času ovulacije) … skušala sva vse. Seksati vsak dan, seksati na dva dni, seksati na tri, seksati samo ko nama zares sede, … ne gledati datumov, … sveče, nesveče, lubrikant posebej za podalješvanje življenja semenčicam, … vino pred seksom, … masaže, akupunkture, hrano, … počitnice.
Potem se vprašam še: A sem slab človek? A si ne zaslužim bit mama?
In kot ve, tudi jaz znorim in sovražim nasvete v smislu:
– sprostita se pa bo
– kupita si psa
– odmislita vse skupaj
Hvala, da ste tu. Res mi je lažje, ker vem, da nisem edina.

Ja. Meni. Ampak najbrž ni to nič hudega. Med ovulacijo smo že po naravi bolj dovzetne za seks in ko ta mine, je naravno, da tudi spolna sla malo mine. Nič hudega. Jaz sem se nehala sekirati. Mi pač ni.

Včasih pomislim, da komaj čakam, da nama uspe in rodim in bo vse ok – ker potem bom spet seksala neobremenjeno in kadar se mi bo zahotelo ne glede na dni, ovulacije, poskuse, tablete, … 🙂

Drage punce!

Zelo dobro poznam vse občutke, o katerih ste pisale. S partnerjem se že 6 let trudiva, za seboj imava že štiri postopke umetne oploditve in dva IUIja. In šla sem že čez vse to, s čimer se sedaj spopadate ve – strahom, obupom, jokom, razmišljanjem o tem, kaj je narobe z mano, razmišljanje o tem, kaj bi bilo, če bi imela drugega partnerja, razmišljanje o posvojitvi, pa donorskih celicah in podobnem.

Tudi sama na začetku nisva povedala nikomur, ampak z leti je kar nekako vsem bližnjim postalo jasno, da imava očitno težave, zato zdaj nihče več ne dreza v naju in naju nič ne sprašuje. Tudi pri vas bodo šle stvari svojo pot. Presodite, komu lahko poveste, ker vam bo zaradi tega lažje. Tudi, če vas bo kdo kdaj poskušal pomilovati, imejte v glavi, da tega ne počne zato, da bi vam škodoval, ampak preprosto zato, ker mu/ji je hudo za vas in ker, po pravici povedano, nima kaj pametnega reči. Jaz sem šla že večkrat čez to, pa še sama ne vem, kaj bi mi nekdo lahko rekel, da bi rekel prave besede, zaradi katerih bi se dejansko počutila bolje. Je pa res, da se mi zdaj, ko najina družina in prijatelji vedo za najine težave, s tem ni treba več obremenjevati in je to, kdo ve, da imava težave, popolnoma izgubilo vsak pomen in zaradi tega ne doživljam nobenega stresa več.

Strah pred postopki je v veliki meri neutemeljen, vsaj po mojem mnenju. Vsem, ki zbirate pogum, svetujem, da tega čimprej naredite prvi korak. Potem bo postopek stekel sam od sebe in vam bo bistveno lažje. In (vsaj nekaj časa) boste imele občutek, da imate stvari pod nadzorom. Nekaj se bo dogajalo, ne pa da boste samo vsak mesec čakale na dve črtici. Seveda to ne velja za tiste, ki šele mesec ali dva aktivno poskušate. Tiste imate res še čas in ni razloga za paniko. Za druge pa… Ničesar nimate za izgubiti. Pokličite in se naročite. Pri ženskah je starost še kako pomembna in eno leto se res hitro obrne pri teh postopkih, verjemite mi.

Vesele smo lahko, da živimo v dobi, ko nam medicina lahko ponudi pomoč tudi na teh področjih in večji delež težav uspešno odpravi. Midva zaenkrat žal še nisva imela te sreče, a še nisva vrgla puške v koruzo. Na trenutke je zelo težko, bi lagala, če bi rekla, da ni, ampak najbolj pomembno se mi zdi, da se s partnerjem pogovarjate o svojih občutkih, da sta skupaj v tem, da tudi on razume, zakaj se ve počutite tako, kot se. Njemu bo lažje in vam zagotovo tudi.

Pa vsem veliko sreče. Kljub vsej znanosti in stroki, boste na koncu potrebovale tudi to.

ja, očitno ne bo druge kot izkoristit vse prednosti sodobne medicine. čeprav si še vedno želim da bi ratalo samo od sebe. zdaj sem poskusila z o testi. in danes zjutraj 2 črtici, sicer ena šibka ki naj bi ne pomenila nič, ampak res sem pol šele prebrala da ne bi smela spit hektoliter vode pred testom tako da je bil urin razredčen in jaz sem spet iz nevemkje potegnila en izgovor in eno pikico upanja in se po dolgem času počutila normalno, človeško, kot da obstaja možnost da bo pa kdaj kaj prav… uno heiiiii punce:) imam ovulacijo wiiiiiii, a lahko skačem od veselja???
ker se večinoma počutim kot da sem že kužna.. . (ampak če plodnost ni nalezljiva tud to ni! upam)
pa še prav boleče je, šika in rahli krči, kot da bom vsak čas dobila m.. to je normalno? katera kaj več izkušenj? meni je gin rekla da je ampak zakaj se mi to dogaja zadnje pol leta, prej sploh ne

pa saj bom šla na eno kliniko, samo trenutno imam druge stvari, ki so res življenjsko pomembne in ni prostora da se obremenjujem še s tem ker potem me bo pa res pobralo
tako grozno kot ta mesec se pa res še nisem počutila, vsega je preveč in pikniki z nečaki in sosedi in debate o bebicah in videt partnerja kako se igra z 2-letnikom
nekako sem vas vse po vrsti začela občudovat da prenesete vse to. mene že reklama za pampers vrže iz tira. začela sem že razmišljat da bi šla kar po kontracepcijo in zaključila s tem ker vsak mesec se sesujem, če grem lahko globje od zadnje 3 tednov pa ne vem
a ima katera mogoče kako dobro izkušnjo z alternativo? kak bioenergetik? nekako bi mogoče dala prednost pred kemijo in posegi v moje telo…

Živjo.

Predlagam, da se čimprej naročite, ker že potem se vse skupaj dolgo vleče.

Mi2 se trudiva 1 leto. Stara sem 36 in nekako se mi počasi izteka čas. Septembra greva 2. na umetno, prvič ni ratalo…
Povedala sem 3 prijateljicam. Ostali se kar naprej oglašjo in sprašujejo, ampak mislim, da se jih ne tiče in pač ignoriram vprašanja. Tudi domačim mi je težko povedat, tako da upam, da bom lahko oktobra raje rekla, da sem noseča. 🙂