Lep pozdrav vsem!

Sem 31 letni moški z lastno nepremičnino-skromno sicer, odplačeval pa jo bom še 30 let-službo v javni upravi, s kar nekaj hudimi življenjskimi preizkušnjami…..Problem vidim nekje drugje.

Pri sebi že kar nekaj časa opažam nekakšen vzorec obnašanja in sicer potrebo po brezkompromisni zasebnosti. To pomeni, da bi zelo težko spustil v svoje življenje še koga. Ali spet koga. Imam za sabo 4 letno zvezo z punco, ki ni bila ne neki zreli ravni, jaz sem ves čas delal to napako, da sem se prilagajal njej in njenim potrebam in potrebam njene družine, hkrati pa sem samo čakal, da sem lahko šel nazaj v svoje takrat podnajemniško stanovanje, da sem imel mir.

Zdaj, ko sem sam, opažam, da mi tovrsten način življenja celo prija, zavedam pa se, da ni najbolj zdravo. Všeč mi je, da me ne gnjavijo po telefonu, všeč mi je, da mi ne težijo nenehni obiski. Všeč mi je ta samota in mir.

Kakšen je človek, ki nima nekih prijateljev? Kaj se je zgodilo z mano? Z lahkoto lahko potegnem neke vzporednice iz otroštva, ki je bilo polno nasilja, psihičnega in fizičnega, jaz pa sem se pred tem ubranil tako, da sem si ustvaril nek svoj svet, svoje ideale.

To pa ne pomeni, da nimam povsem človeških potreb po druženju, sproščenih pogovorih, tudi intimnosti…..Navsezadnje sem to nekoč tudi imel.

Saj niti ne vem, kaj naj pričakujem od vas. Mogoče je kje kakšna sorodna duša?

Kar se je zgodilo s tabo, je povsem normalna posledica glede na pretekle izkušnje. Vsi mi si gradimo svoj svet na podlagi preteklih izkušenj, le da kot odrasli imamo precej večji vpliv, kakšne te izkušnje bodo, kot pa takrat, ko smo bili otroci in nanje nismo imeli prav veliko vpliva. Posebej, če je šlo za zelo zaščitniške ali pa nasilne starše. Da človek razširi obzorja in malo “odpre” svoj svet še za druge ljudi, mora najprej ozavestit svoje lastne “napake” vedenja med ljudmi, posebej med tistimi, ki nam veliko pomenijo oziroma ozavestiti vzorce vedenja, ki so zgolj posledica tega nasilnega otroštva. Kajti s temi vzorci vedenja si jih tudi kot odrasel človek ponovno prikličeš nazaj, posledično se raje umikaš pred ljudmi. Če se ti še vedno vedeš do ostalih tako, kot da ti bodo škodili, kar si se verjetno kot otrok zelo dobro naučil, s tem v ljudeh, ki ti nič nočejo vzbujaš strah in nezaupanje, posledično se branijo ali pa se vedejo agresivno do tebe. Kar pa te spet spomni na svoje otroštvo oziroma starše. Zato je pomembno, da ozavestiš, katero je tisto vedenje, ki ga lahko spremeniš in kako daleč si pripravljen iti. Spremembe pridejo, ko se sami spremenimo.
Razen, če ti tako ustreza, potem ti ni potrebno prav nič spreminjat. Samo, da ni to apatičnost namesto zadovoljstva.

Ne vem, če sem sorodna duša, sem pa s podobno zgodbo, le da je moja zveza trajala dlje in še par drugih zadev je drugačnih. Počutim se pa podobno. Po eni strani mi paše samota, po drugi pa hrepenim po prijateljih. Za radzliko od tebe sem optimistična in na to gledam tako, da pač vsak rabi svoj čas, preden se je pripravljen spustiti spet v zvezo, prav tako pa tudi rabiš čas zase. Vsaka izkušnja te spremeni in tudi, če ne boš več isti ti, torej boš začel drugače funkcionirat, se npr. manj družit itd, to še ne pomeni, da se spremeniš na slabše. Morda bo to vmesni čas, si boš zgradil res dobra prijateljstva, slaba pustil za sabo, zadeve premislil in bo to vodilo v boljše čase s pravimi osebami in pravo partnerico. Tako bi jaz rekla zase, tako jaz razmišljam. Nič pa nisi napisal, koliko časa si samski, jaz sem v tej fazi, torej da mi je OK, 1leto, samska pa vsaj pol leta več.

Zdravo,

Podobna hotenja kot avtor – na eni strani samotarsko življenje, po drugi (vsaj) občasno druženje s podobno mislečimi.

Veste kaj, dragi mladi samostojni ljudje. Včasih je treba tudi kaj potrpeti in živeti v širši družini s starši in starimi starši. Tako se eden od drugega uči življenja.
Življenje, ah to življenje.
Nikar ne obupajte, kakor že je, vse se bo nekako uredilo. Važno je, da ste finančno samostojni in potem se bo že kje našel kak soroden partner. Saj dobro je biti včasih sam, toda hudo je , ko si osamljen. To velja za mlade in manj mlade.
Dobro je, da si nekoga dobiš, da se z njim učiš živeti, da ti stoji ob strani in ti njemu.
Vso srečo vam želim.