Pozdarvljeni,
čeprav sva “mlada” (30in 31 let), sva z možem skupaj že 11let, 6let pa poročena. Vse nama gre skupaj, oz kakor poteka vse normalnim parom (se pravi, da so tudi nestrinjanja ipd., ampak lepo rešujemo stvari). Me pa že nekaj časa ovira to, da mene sex enostavno ne mika. Imam ga rada, razlog je lahko drugje: dva majhna otroka, probleme imam na psihičnem področju, utrujenost. Ko sexsava (to je v povprečju 2-3x v tednu, vedno me pač ne more bolet glava ;)) mi kar precej stvari ne paše (čez čas tik pred orgazmom pa mi kar vse paše) in to me kar skrbi. Včerej me je med predigro primla totalna panika, ker se nisva ujela v “francoskem poljubljanju”. IN potem je bilo konec: zakaj me spravlja ob živce, da mi počne to in to (čeprav mu vedno povem kaj mi ne paše), zakaj mi ni do sex-a, saj ga ljubim – ojej in če ga ne?! Je možno, da ga imam manj rada?! Mož me obožuje, to vem, ker vedno hoče sexsat z mano (to mi pove) in se ljubit eno uro, zame pa je to ogrmno, češ, kaj vse se da naredit v enio uri! Malo sem zapaničarla, ko sem kolegici povedala da sva skupaj 11let in sem si še sama reka “o šit, to je pa full”. Kar naenkrat se mi je zdelo, da bi potrebovala spremembo, da sem zamudila možnosti, ko bi še lahko izbirala (no, vsaj upam, da ne bom imela te možnosti) med drugimi tipi. Saj ne vem čemu vam pišem, morda bi le rada slišala, da se to vse normlano (če ni mi kar prosim povejte). In resnično bi rada, da bi mi pašalo sexsat skoraj vedno, da bi v sexu uživala, se prepustila, mu večkrat dala samo pobudo…. Kakšni nasveti? Hvala, hvala! 🙂

Pozdravljeni, lek!

Iskreno ste opisali vaše trenutno doživljanje spolnosti. Z možem sta bila precej mlada, ko sta začela vajino skupno pot in si lahko dasta priznanje, da sta doslej tako spretno krmarila vajino barko. V skupaj prehojenih letih se vam je verjetno dogajalo veliko stvari, čas je kar »zletel« mimo in v prehodu v zrelejše obdobje vajinega življenja se vam je verjetno »odvrtel film« nekakšnega slovesa od mladosti. Zaskrbljeni se sprašujete kaj vse ste v letih, ko naj bi brezskrbno živeli, ko bi lahko gledali in izbirali partnerje, zamudili, saj sta bila takrat skupaj že vidva. Morda se podobno lahko dogaja tudi možu. Ne vem koliko se lahko o tem pogovarjata, koliko pa vas je strah, da bi lahko mož vašo nostalgijo razumel kot obžalovanje, da ste z njim, kot skrb in prizadetost, da bi ga kar zapustili in si iskali koga drugega. Vi pa si vsega tega najbolj verjetno sploh ne želite, domnevam, da bi bili radi le slišani, razumljeni, začuteni v vaših občutjih – da se vam je pač zdaj to hrepenenje prebudilo in da ga lahko delite z možem, ki naj bi vas razumel, pomiril in ga ne vzel dobesedno. Morda si namesto sploh ne tako redkih spolnih odnosov včasih želite, da bi se lahko z možem samo objela in pogovarjala o vsem tem. Ne vem koliko se lahko pogovarjata o vama, o vajinem odnosu, o vajinih občutjih, doživljanjih, stiskah, bolečinah in prizadetostih, tudi o vajini spolnosti. Spolnost je namreč resnično skrivnostno področje, ki je mnogo širše in globlje kot zgolj spolni odnosi. Navidezno sicer zgleda arena spolnosti zelo enostavna, »tehnična«, izpolnjujoča, naravna, po svoji vsebini pa se v spolnosti na nek način odražajo prav vsi naši odnosi in telo je pri tem instrument, barometer odnosov. Kakor hitro telo zazna neko neskladje naših želja in hrepenenj in bi mi morda želeli it čez svoje telo, ko bi npr. hoteli ustreči s spolnimi odnosi možu, se telo oglasi. Vprašanje je koliko ga včasih slišimo in razumemo, kolikokrat gremo morda čez njega, dobro pa je začeti res poslušati sebe in poiskati stik s svojim telesom, čeprav morda to pomeni,da morda tisti dan ne bomo imeli spolnih odnosov… Tu se lahko pojavi razočaranje, prizadetost in užaljenost na moževi strani, zato se je potrebno o tem zelo iskreno pogovarjati.

Prestrašili ste se odzivov svojega telesa, nad katerimi sicer nimamo nadzora, da bi določali kako naj se počuti in kako naj odreagira. Razumsko prepričevanje tu žal ne pomaga. Telo ima svojo nebesedno govorico, ki se jo je potrebno naučiti brati. Naše telo, doživljanja in občutja niso stroj, da bi s pritiskom na gumb delovali vedno enako in popolno. Zaskrbljeni ste kaj se vam dogaja, da vam ni več toliko do spolnosti z možem kot nekoč, opisujete paniko, ko se nista ujela v poljubljanju, in se zaskrbljeni sprašujete, če je kaj narobe z vami, če morda moža ne ljubite več. Iščete vzrok in možno krivdo pri sebi. Verjamem, da se lahko umirite, da zelo verjetno ni nič narobe, da niste nič krivi, da so vse to normalne stvari, ne vem pa koliko vam bo to pomagalo. Verjetno si najbolj želite, da bi vse to razumel in začutil mož. Opisujete, da imate veliko dela (vam mož dovolj pomaga??), da ste utrujeni in da imate probleme na psihičnem področju. Ne vem kaj se vam dogaja tam, ali se počutite (od njega) dovolj razumljeni, koliko se o tem lahko pogovarjata vidva z možem, koliko pa se morda vaše osebne stiske nekako odražajo tudi v vajini spolnosti. Torej je verjetno pred vama še veliko pogovarjanja, čutenja in opazovanja sebe in drug drugega ter iskanja in deljenja sočutja in bližine. Zdi se mi, da ženske spolnost doživljamo bistveno drugače kot moški, ki je veliko prej pripravljen na telesnost. Ženske pa rabimo najprej biti zelo globoko razumljene, slišane in sprejete, potem smo šele lahko z moškim tudi telesno. Če tu preskočimo naše čustvene potrebe in telo, se nam slej ko prej začnejo kazati večje ali manjše težave v spolnosti, ki pa nam lahko pomagajo, da še izboljšamo odnos in s tem tudi spolnost.

Vse dobro vam želim.