Pozdravljeni,
Pišem samo zato ker morem to nekje ven dat. Pred tremi let sem se ločila, poročena sem bila enajst let z bivšim možem sva imela hčerko, ki je sedaj stara devet let. Ločila sem se ker me je bivši mož fizično, psihično in ekonomsko maltretiral. In ločila sem se ker sem upala da si zaslužim več. In spoznala sem osebo, ki me je prepričal, da to kaj imam ni zakon in da si zaslužim več. Ta oseba je zdaj moj mož. Vse je šlo tako hitro in vse je bilo kot v najlepši pravljici. Prvič v življenju sem bila prepričana, da imam ob sebi možkega, ki me resnično ljubi in kateri bi za mene naredil vse. Ob njem sem se počutila ljubljena, sigurna, nekaj vredna, lepa, privlačna,…ob njem sem imela vse kar si ženska lahko želi. Ob njem sem bila lahko to kar sem, sprejemal me je z vsemi mojimi napakami. Preden sva resno začela sem mu tudi povedala kaki odnos sem imela z bivšim možem in povedala sem mu kaj vse ga je motilo na meni in da v zakonu nisem bla nikoli nič vredna. Nisem bla dobra žena, ne gospodinja, ne mama, nisem bila privlačna, poslovno sem bila nesposobna, čeprav sem zaslužila enkrat več kot on. Ni mogel razumeti kako lahko na videz tako popolna ženska, ki ima navidez življenje porihtano v nulo v resnici tako življenje. Ja in imela sem ga! In on me je prepričal, da si zaslužim več in da obstaja boljši zakon in lepši družinski odnosi. In tako življenje mi je on dajal! Ampak tako kot mi je povedala ena moja prijateljica in takrat tega nisem verjela ker mi je bilo preveč lepo z njim in sem slepo verjela v najino ljubezen ona mi je pa rekla med se hitro poliže in danes vidim kako prav je imela. Po dveh letih je začel kazat pravi obraz saj ga je najverjetneje že kaj prej samo sem bila mogoče takrat še preveč zaslepljena. Dokončno se je pa pokazal ko sva dobila sina. Sin je star sedaj štiri mesece in je pravi srček. Že med nosečnostjo sem vidla, da ni več možki v katerega sem se zaljubila. Postaj je aroganten, nesramen, domišljav, sebičen, nerazumevajoč. Cela nosečnost je bila za mene tako naporna in celo nosečnost sem se sekirala kaj bom, kaj bo z otrokom in proti koncu nosečnosti sem se sprijaznila z dejstvom, da bom mogoče mogla tega otroka vzgojit sama. Zdaj sem še vedno tu in najverjetneje bom tudi ostala samo celi čas se sprašujem je res nekaj z mano narobe, sem res tak slaba žena? Najbolj me boli, da ni nesramen samo do mene boli me ker je taki do moje hčerke, ki ni nič kriva za moje napake. Na začetku je bil do nje tak dober vse sta delaal skupaj sedaj pa je do nje nesramen, zadirčen, nepotrpežljiv,…sprašujem se kaj sem v življenju spremenila in ugotavljam, da sem na istem kot sem bila, vrtim se v začaranem krogu.
Ni mi žal za nič ker sem iz obeh zakonov dobila nekaj naj lepšega, nekaj neprecenljivega, nekaj kaj me drži pokoncih in zaradi teh dveh mojih sončkov se zjutraj zbudim z nasmehom.

Spoštovana PiaZ,

forum je temu namenjen, hvala za zaupanje. Biti pa mora grozno v tem začaranem, če ne že kar peklenskem krogu. Namreč, ta zgodba je kakor vrtiljak, najprej hormonski »šus« in višave blaženosti, nato pa strašanski padec na tla, v zavrženost. Ali drugače, romanca in vzpon, pa stvarni odnosi in bolečina rasti. Načeloma se to dogaja v vseh zvezah, nekje z več, drugod z manj bolečine, toda nasilje, ki ga kaže opis, je krivično in nedopustno ne glede na ozadje, akterje, situacijo. Do nasilja ne imejte tolerance. Ne vem kako ste se soočila s tem v preteklem partnerstvu (in kaj ste doživljala v zvezi s tem v primarni družini že kot otrok), ampak če sodim po tem, kar ponovno doživljate danes, bi predpostavil, da je v vaših odnosih poveljujejo predvsem strah, nemoč in krivda. Odtod tako močan obrambni odziv umika, izogibanja in podreditve. Odtod ste v hrepenenju pripravljena na ponovno zlorabo. To se mora nehati. Kakorkoli se sliši, ločitev iz nasilja je razumen izhod v sili, vendar za posameznika kot takšna ne predstavlja rešitve, zato se pričakovano po nori romanci novega partnerstva, stara bolečina prej ali slej obnovi.

Toda z vami ni prav nič narobe, ste v redu takšna kot ste, vsi smo, ste le v stiski in iščete pot ven. Moč težkih in nerazdelanih izkušenj preteklosti ter posledično nizka samopodoba in negovost sta tista, ki vam jemlje in črpa energijo za varno skrb zase in otroke.

Temeljno vprašanje se ponuja samo: kdaj si boste začela bolj zaupati, se ceniti in zahtevati spoštovanje do sebe kot ženske, kot starša? To tudi pomeni soočiti se z vzorci lastne samopodobe, negotovosti in nemoči, ki jih nosite v sebi in kažete v intimnem odnosu. Šele ko se faza romance umakne in na dan pridejo resnični obrazi, prideta čas in priložnosti za osebno rast, rast v odnosu. Takrat, ko se pričnejo prva spoznanja o razlikah, »napakah«, zmotah, hibah, drži. Nesporazumi, konflikti, obtožbe, sodbe, spodrsljaji, ponavljajoči se moteči vzorci itn. so obrambni mehanizem z nezavednim prenašanjem potlačenih čustvenih vsebin v intimni odnos, vendar je to hkrati priložnost za rast. Vsak v odnosu zato mora korak dva nazaj, k sebi, zase poskrbet, nato nazaj v odnos, k drugemu iskati varnost in spoštovanje. Dva, ki se zaljubita in razvijeta romantični odnos v ljubezenskega, naredita to le z odločitvijo za rast, ker je intimni odnos oder drame in poezije, kjer se »cedita med in mleko, pa tudi kri in žrtve«. Na tem odru drug drugega zrcalita v dobrem in slabem, v lastnih čustvenih zapletih in tudi vseh rešitev, ki jih ponuja zdravi del čustvene dediščine v nas. Kjer on ne najde besed, jih zanj ima ona, in obratno.

Torej, nič nam ne pomaga prekinitev enega in nepredelano skok v nov intimni odnos. Potrebno je prvo ustaviti nasilje, reči NE vsakemu nespoštljivemu odnosu (vsi čutimo kdaj je kdo do nas in naših potreb nekorekten, krivičen, le da se različno varno na to odzivamo); nato postaviti zahteve in prevzeti odgovornost, ki izhaja iz odraslega posameznika, ki mora sam znati poskrbeti zase, pa ne le socialno, finančno, temveč tudi čustveno, moralno in etično. Da sta dva res pripravljena na to delo, vidimo, ko se na vsakodnevni ravni odločata za ranljivost, stik s seboj in telesom, iskrenim poslušanjem, dialogom, zrcaljenjem čustev ter vsemi pripadajočimi obrambnimi vzorci in konstrukti, ki jih hranita v sebi. Kjer dela samo en, tam je uspešnost odnosa nezadostna, namreč v odnos vedno prideta dva, ga v času zgradita v ponosen in trden stolp ali pa žalostno porušita. Čeprav je jasno, da odgovornost za nasilje nosi tisti, ki ga izvaja, sta za nefunkcionalno vzdušje v odnosu odgovorna oba. Ločitev ali umik je zato smiselen iz varnostnih razlogov oz. takrat, ko se par kljub vztrajanju preprosto ne čuti in privlači več, sicer je ločitev le še en od obrambnih odzivov in umika od potenciali rasti (ki ga ponuja aktualna stiska). Otrok še ne more biti polno odgovoren za svoje odzive in izbire, ker še nima razvojnih pogojev za to, odrasli funkcionalen posameznik pa je za svoje čutenje, mišljenje in odzivanje povsem odgovoren. Vsako zavestno ali obrambno opravičevanje, iskanje stranpoti, ovinkarjenje, zanikanje itn. je le ščit pred tem, da bi človek enkrat res odrasel.

Še stavek o starševski vlogi: zanjo ste se nekoč najbrž svobodno odločila in jasno je, da boste za varnost svojih otrok poskrbela, ne glede na to, kolikokrat ste bila poročena oz. koliko očetov imajo otroci (enako za očeta). Izhajati je potrebno iz razmejitev v starševskih in partnerskih odnosih, ker sta to dve različni ravni odnosov, z različnimi vlogami, pravili, odgovornostmi, ki če se ne ustrezno spoštujejo, smo v zlorabi. Če želite, da se vaši otroci varno razvijajo, jim zagotovite varne pogoje: čustveno poskrbite zase in pričnite se bolj ceniti, dajte si več sočutja, zaupajte občutkom, delajte kot čutite, da je za vas in otroka varno in prav, pa naj se svet na glavo obrne in pa ohranjajte meje med partnerskim in starševskih odnosom, kajti otrok bo najbolj varen takrat, ko bo ob sebi imel varno in mirno mamo oz. očeta, ob katerem se je lahko tak, kot je (najlepši in najpomembnejši tudi takrat, ko se dere, pogreša ali je v stiski). Če starši kot odrasli slabo skrbimo za svoje počutje, zdravje in rast, se otroci po naravni poti pričnejo odzivati tako, da prično oni skrbeti za nas, in pozabijo nase namesto da živijo otroštvo. To je navezanost otroka na starša, od katerega tako zavisi. Tega jim res ni treba, otroka spremljajmo, dajmo biti ob njem, ga poslušajmo, spoštujmo, ker se od njega lahko veliko naučimo o sebi, hkrati pa mu jasno dajmo vedeti kakšna so pravila v hiši in zunaj nje ter da smo starši in vzgojitelji sočutni, vendar odločni razvojni gospodarji (dokler se polnoletni otrok ne poda od doma v svet). Pri ločenih starših je zato pomembno in izziv, da svoje partnerske konflikte, ko gre za dobrobit otroka, dajo v mirovanje in se osredotočijo na otrokove, ne na svoje osebne potrebe.

Končno, v stiski človek nikoli ni sam in nemočen, to je dejstvo (vsi imamo izzive in težave, ki nas bivanjsko osmišljajo), čeravno se trpeči počuti ravno tako. Prej ali slej je potrebno stisko oz. nemoč priznati, malce tvegati, se soočiti s strahom, dobiti varen odziv in se nato mirno, dostojanstveno podati po pomoč in dragocene izkušnje. Načeloma je iskreno prijateljstvo dovolj (ko imamo tudi sami dovolj zaloge moči), včasih pa potrebujemo strokovno pomoč (ko so bolečine in nemoč za nas preveliki). Kaj bomo izbrali, je odvisno od nas.

Srečno,