Oče me “meče” iz hiše
Pozdravljeni!
Naj za začetek povem da sem stara 21 let in še študiram. Problem je sledeč:
Z očetom se že od nekdaj nisem razumela prav dobro. Pred nekaj leti pa sta se starša ločila in mama je odšla iz hiše, jaz pa sem morala ostati pri očetu. Odkar se je mama odselila sem večino časa preživela pri fantu, k očetu sem hodila bolj za vikend ali za družinska srečanja. Še vedno imam pri njem, torej “doma” svojo sobo in nekaj svojih stvari. Že pred dvema letoma mi je oče zagrozil, da me bo vrgel iz hiše, ker sem preveč časa preživela svojo mamo. Potem so se zadeve nekako umirile, saj sem bila tam zelo malo. Nikoli me ni sam od sebe poklical, razen ko je kaj potreboval. Ko pa sem ga sama poklicala po dveh tednih me nikoli ni vprašal kako sem in kaj počnem, vendar mi je govoril : si že naredila izpit, si že šla uredit zame kar sem ti naročil, si že …
Nič me ni motilo, da me je vprašal tudi to, vendar me je vprašal vedno samo to, drugo pa ga ni zanimalo.
Večkrat sem z njim hotela izboljšati odnose, ampak se ni bilo nikoli mogoče z njim normalno pogovarjati.
Pred nekaj meseci je spoznal neko žensko, recimo ji X. Ta X se je zelo kmalu preselila k nam, pokazala, da izredno ne mara mene in moje sestre, ki se je zaradi X preselila s svojim fantom v stanovanje, saj je ni mogla več prenašati, ker je bila zelo manipulativna, nesramna do naju in tudi do očeta. Kadar sva z sestro skušali dopovedati, da X ni prava ženska zanj in da imava občutek, da mu ima namen pobrati vse kar ima (kar naj bi po mojih informacijah že 2x storila bivšima možoma) je vedno rekel da nobena ne bo, kot je bila mama. To razumem, vendar si želim, da se vsaj v naši hiši, kamor se je preselila ona, do mene ki naj bi tam živela in do moje sestra obnaša sorazmeroma normalno, ne da naju priganja iskati svoje stanovanje, da bi se odselili. Razumem tudi, da njej ni treba skrbeti zame, ampak če je ona tista ki je prišla k nam bi se morala vsaj obnašati do naju s sestro normalno.
Po pol leta, odkar se je preselila k nam, mi je rekla naj si poiščem službo in dajem za stroške njej in očetu. (sama očetu ni dala niti centa, poleg tega mislim da bi se to morala jaz pomeniti z očetom, ne z njo).
Poleg tega, da obiskujem faks si iščem službo prek študentskega servisa, vendar ne najdem nič, kar bi lahko delala poleg faksa, ali pa sem povabljena na razgovor, pa službe ne dobim. Zaradi nje sem razmišljala že da bi poiskala redno službo in pustila faks.
Rekla mi je, da bom morala oditi iz hiše, če ne bom imela službe. Na srečo se jo je kmalu za tem tudi oče naveličal in je odšla domov, kljub temu pa imata še vedno stike.
Pred nekaj dnevi me je oče poklical in me prosil, če mu pridem pospraviti hišo. Ko sem prišla domov me je poslal po neko stvar za njegovo službo, ki jo je grozno težko dobiti, tako da sem se cel dopoldan vozila naokoli in klicala kje imajo to. Ko sem prišla domov, sem mu skuhala kosilo in se hotela pogovoriti na lep način o najinih odnosih. Samo da sem začela govoriti, me je napadel in rekel da sem nula, da nič nimam, da nič ne znam, da nič v tej hiši ni moje. Rekel je, da tudi ko se bo postaral mene ne bo rabil, če bo rabil denar, pa bo prodal hišo.
Rekla sem mu, da v tuji hiši ne bom pospravljala in da grem, sam pa mi je rekel naj kar grem in še ključ naj mu dam. Dala sem mu ključ in rekla da imam še nekaj svojih stvari v svoji sobi, ki jih bom še potrebovala, pa mi je rekel da naj pridem ko bo doma in odnesem stvari.
Bi mi lahko kdo povedal, glede na to da hodim na faks in glede na to da je moje stalno prebivališče tam, me sploh lahko vrže iz hiše?
Ima kdo kakšno idejo, kaj storiti v zvezi z najinim odnosom?
Opravičujem se za dolgo sporočilo, vendar sem vsa razburjena in nevem kaj storiti.
Razmišljam da bi preprosto izpraznila svojo sobo in odšla, tudi brez stvari, ki jih je mama pustila v hiši zame in za mojo sestro (ki ne živi več tam) ker mi jih tako ali tako nebi pustil odnesti, ker se je mama odpovedala vsemu ob ločitvi in nikjer ne piše, da so njene stvari moje in od sestre.
Zahvaljujem se za vse odgovore!
Anja
Anjaa2,
najprej hvala za zaupanje. Kljub stiski, v kateri ste, imate dober občutek za stvarnost in razmejitve. Vidi se, da pogrešate bolj varne, zaupne odnose iz katerih boste lahko načrpala moč oz. več drznosti, vztrajnosti in samospoštovanja za delo na sebi in izzivih. Sploh pa pogrešam iniciativo s strani vaše mame, o kateri pišete bolj malo – ne glede na to, da sta z očetom ločena, je tudi v resnici tako odsotna kot mati? (Ni vam potrebno nič pisati, odgovorite si sama).
Torej če pričnem z naslovom, bi rekel, da je ta oče najprej sam sebe že zdavnaj vrgel iz hiše, natančneje, iz družine. Navidezno stanje, v resnici pa žalostno dejstvo je, da ste družina le naslov očetove stiske oz. stiske obeh staršev, s katero bo(sta) moral(a) sam(a) poračunati. Vam res ni treba biti žrtev tega, in gotovo je, da vi očeta (ali pa mame) ne morete reševati in vleči na kakršen koli način nazaj. Sam se bo moral v red spraviti – če/ko bo za to pripravljen. Prej ko boste vi varno poskrbela zase, pa sestra, bolje bo. Odkrito, neposredno, tako je z resnico. Saj nekoč, verjamem da, bo bolje, za vse. Le da iz nič tudi nič ne bo.
Če gremo naprej, zapišete, Že pred dvema letoma mi je oče zagrozil, da me bo vrgel iz hiše, ker sem preveč časa preživela s svojo mamo. Iz resnosti take izjave se čuti, da je oče povsem zagrenjen in izgorel, zavoljo stiske ne zmore spoštovanja do sebe, kaj šele do vas in družine, za katero se je nekoč odločil skupaj z mamo; močno izstopa ta nemoč in ogroženost, tudi prezir. Toda v tem neodgovornem odzivanju je zloraba do vas, ki ga opisuje njegova grožnja, saj je nedopustno teptati otrokovo ljubezen in pripadnost za lastno ljubosumje (projecira vam občutek krivde), ne glede na moč zavrženosti, v katerem je. Do takšnega vedenja ni potrebno imeti tolerance, ker je to nekaj, kar morata oče in mama urediti kot partnerja med seboj, ne vpričo vas oz. preko otrok.
Če gremo naprej: Nikoli me ni sam od sebe poklical, razen ko je kaj potreboval itn. Tu ni več stika z očetovstvom. Odsotnost interesa za lastnega otroka v istem na eni strani pusti bolečino zavrženosti z občutki sramu in krivde, na drugi strani pa zaradi praznine močno potrebo in hrepenenje po varnosti. In tu je za hčer nevarno, da bi za to varnost kasneje v lastnem partnerstvu bila pripravljena tudi na zlorabo, samo da se jo opazi, sliši, pohvali. Otrok naravno ne zmore prekinitve stika s staršem, ga torej ne more zavrniti, ker ni v poziciji moči in odgovornosti, starši pač; zato ob taki praznini otrok vselej težil k iskanju različnih načinov do starša in bo za upanje na razrešitev pripravljen tudi iti čez zlorabo in nespoštovanje. Tega si ne dovolite, dostojanstvo imamo vsi in zato zase zahtevajmo spoštovanje in odgovornost zato, da lahko isto nudimo nazaj odnosom.
Iz opisa sledi, da ima oče kot moški težave z bližino, na eni strani se ženski ne preda in ji ne zaupa, ker ne zmore pokazati in ohraniti varnega odnosa, na drugi pa – zavoljo teh notranjih konfliktov – nima stika s starševsko vlogo in spremstva za hčerki, ki ju ne samo da ne sprejema, temveč tudi ne vloži prizadevanja za razumevanje njunih osnovnih potreb. To potrjuje vaš opis, ko za očeta pravite, da je Pred nekaj meseci je spoznal neko žensko, … ki se je zelo kmalu preselila k nam, pokazala, da izredno ne mara mene in moje sestre, ki se je zaradi X preselila s svojim fantom v stanovanje, saj je ni mogla več prenašati, ker je bila zelo manipulativna, nesramna do naju in tudi do očeta. Namreč, varen oz. dovolj dober oče loči partnerske odnose od starševskih, ker je tam meja (glede vloge, pričakovanj, bližine, pravil in odgovornosti), vendar ta moški prehitro izgubi očeta v sebi, ne zaščiti dostojanstva hčera pred svetom, saj se v stiski namesto doma morajo seliti ven, se celo izogibati lastnemu očetu, zgolj zato, ker je v hišo, odnose in njegovo življenje vstopila neka nova ženska. Tu se da začutiti veliko jeze zavoljo krivic, spodaj pa je seveda morje žalosti, ker sta sestri očeta izgubili že zdavnaj. Kar doživljata danes, je le njegova bleda slika oz. je le odigravanje stiske.
Po pol leta, odkar se je preselila k nam, mi je rekla naj si poiščem službo in dajem za stroške njej in očetu. (sama očetu ni dala niti centa, poleg tega mislim da bi se to morala jaz pomeniti z očetom, ne z njo). Prav gotovo. Zaradi nje sem razmišljala že da bi poiskala redno službo in pustila faks. Rekla mi je, da bom morala oditi iz hiše, če ne bom imela službe. Jaz vam topol priporočam, da službo iščite zaradi sebe in ker vam je všeč delati, ne potrebujete se nikomur dokazovati, ste v redu, kot ste, le bolj si zaupajte, glede njenih groženj pa nimam veliko besed – do tega preprosto nima pravice, še več, kaže se le nesramnost, saj iz opisa ni zaslediti, da bi ta gospa nosila finančno odgovornost oz. si lastila hišo, o tem lahko razpravljajo lastniki in njihovi potomci – ampak spet, to je odgovornost za razmejitev, ki bi jo moral nase prevzeti oče.
Kakorkoli že, vi ste danes pri 21-ih z veliko več moči, kot si morda upate priznati v danem trenutku; polnoletna, odgovarjate zase, lahko že tudi finančno, ne le čustveno in moralno, ampak zato bo potrebno več samospoštovanja, zaupanja vase. Tvegajte z odločitvami, pogovorite se o vsem z očetom in mamo, sestro, ne bojte se lastnih napak, vsi jih delamo da napredujemo. Čeprav je jasno, da je to po vaši čustveni zapuščini trenutno najbrž težko, toda če je želja, je tudi pot, kdor ne riskira ne profitira. V kompleksnih odnosih nimamo recepta, nimamo odgovorov v knjigi, na dlani, po katerih sledimo kakor bi gledali zemljevid, ne, treba se je spustiti v odnos, malo tvegati, narediti napako, jo popraviti itn. važno, da ravnaš po občutku za resnico in pravico in se v odnos zopet vrneš, da ne zbežiš. Ko pa v lastni režiji ne gre ali je pretežko, imate vedno stroko. Saj veste, kamorkoli gremo, na poti nikoli nismo sami.
Tak oče in moški gotovo potrebuje pomoč, če se tega sam še ne zaveda, mu mora pa nekdo drug to povedati in ga opozoriti na vloge in odgovornosti, ki jih ima do sebe in družine. Kot rečeno, za svoje težave naj odgovore išče na za to primernih mestih in odnosih, ne pri hčerah; za rešitev težav enostavno mora uvideti kje ga lomi, to popraviti ter utrditi to, v čem je dober in vreden spoštovanja. Če kot moški in oče želi več miru, zadovoljstva, več ponosa nase in družino, več uspeha v življenju, bo moral tako kot vsi mi ostali v podobni situaciji – najprej na pot priznavanja napak in zmot (le kdo jih ne pozna), prenehati mora poniževati sebe in družino, se odločiti kam gre, s kom in kako bo živel oz. se končno podati po pomoč za vzorce, ki jih nevede nosi in mu delajo težave, sicer bo trpljenje trajalo in se končalo v bolezni, kar je še večja škoda.
Kar pišem o odgovornosti in rešitvah okrog očeta, velja za slehernika pred podobnimi izzivi, velja za vse nas, vi in oče sta tu le primer. Tako vi kot on, sestra in cela družina z mamo vred si zaslužite več priložnosti, veliko več dobrote in milosti, kot jo kaže vaša zgodba. Kakorkoli, ko nečesa ne vemo, vprašamo, ko smo v stiski, v iskanju pomoči ni sramote, ta je največja ko nismo pripravljeni nič storiti za rešitev, kajti sama od sebe še nikoli na vrata ni potrkala. Od vaše odločnosti bo odvisno do kod si boste dovolila, da vam drugi s svojim odnosom sporočajo kaj vam pripada in kaj ne, kako nevredna, nesposobna ali kriva ste in vam s tem teptajo dostojanstvo. Ne dajte ga, zahtevajte več zase, v drugem delu opisa ste že nakazala, da vendarle niste obupala. Recite krivici dovolj. Dajte si sočutje in iščite varno spodbudo v odnosih, kjer je zaupanje, tako boste našla energijo zase, za rešitve in prihodnost.
Uh, tale odgovor je celo daljši od opisa, zanimivo. Srečno!
Glede na to, da je tema stara že 7 let, jo zaključujemo.