Pozdravljeni,
sem ženska v srednjih letih, zveze, ki sem jih imela v mladih letih, so se sesuvale, nepravi vzorci za skupno življenje, odvisnost od partnerja, splavi, zadnjih deset let pa večinoma sama, ob premagovanju starih vzorcev iz zablod zaradi odraščanja v družini, kjer je vladal alkohol, oče je bil odvisen in mama čisto nora ob njemu, jaz pa najmlajša hči, ki je poskušala reševati njun odnos in še danes, ko sta ostarela, nisem do njunega življenja čisto ravnodušna, medtem ko je meni možnost ustvarjanja svoje družine spolzelo iz rok.
V zadnjih desetih letih sem poskušala z marsikatero zvezo, a je bilo že ob malo več komunikaciji vsega konec, ker še vedno izbiram partnerje, deloholike običajno, ki so osebnostno nekako nedozoreli, podobno kot jaz, ki sem še vedno v marsikateri stresni situaciji kot mala punčka, ki ima v sebi ogromno praznino, brez podpore in ljubezni. Objeme oseb, ki mi želijo dobro, sem prvič dobila v skupini za samopomoč, ki jo obiskujem že 6 let in mi pomaga, vendar ta preobrazba poteka zelo počasi, medtem ko sem prilezla do 40 leta.
Učim se, kaj je to sploh normalen odnos med dvema, ki se spoštujeta, pomagata, varujeta, pustita svobodo..jaz sem poznala le prepire, pretepe, napetosti, obtoževanja, krivdo.
Glede na to, kako sem živela naprimer pri 25 letih sem vsekakor veliko napredovala v smislu izboljševanja kvalitete življenja, odnosov, delovanja v službi..
To, da sem odvisna od odnosov pa kaže na to, ker sem že toliko let sama, saj ko pridem v neki odnos, ki se mi dozdeva, da je zame pomemben-sem kar nekako v stresu, rada bi naredila vse prav, da ne bi bila znova in znova zapuščena, kar je moja največja bolečina v življenju, ko sem to nekako doživljala od staršev..
Zadnja izkušnja je bila moški, ki je oče treh otrok, živi ločeno približno 10 mesecev, zelo se je potrudil, da me je dobil na svojo stran, zelo mi je postal všeč, ker je oče sem imela v glavi, da je nežen, odgovoren..saj otroke stalno obiskuje, se uči z njimi..stari 13,14,17 let..rekel mi je, da je svoboden moški, toda kmalu sem ugotovila, da če ni z otroci, je v službi, jaz pa pridem na vrsto samo občasno, ko ima ravno kakšno “luknjo”,. lahko je samo on določal, kdaj se bova videla, saj ga je vedno kateri od otrok potreboval, ko pa je bil z otroci, je mene nekako odrezal in jaz sem to takoj občutila, da je bilo to fizično in tudi v mislih, saj otroci so prvi. Lahko si mislite, kako veliko bolečino lahko jaz takrat občutim ,ker sem bila sama kot otrok zapostavljena in še vedno to nosim s seboj, pa je sčasoma nekako uvidel, da bi me lahko včasih vsaj poklical po telefonu tudi takrat, ko je z njimi. Vse praznike sem bila sama, saj je zveza še tako sveža, da nima smisla, da bi že otroke vpletali v to. Tako je on z njimi, jaz sama. imam sicer naporno službo, ki mi vzame celi dan, ampak jaz bi rada z njim preživela več časa, je bilo pa v realnosti samo nekaj ur na teden, pa še takrat se mu vedno mudi. Sedaj na tem mestu pa moram omeniti še to, da njegov stavek, da je v ločitvenem postopku, sem izvrtala iz njega le to, da ni še nikjer nič na papirju, žena ga ni več spoštovala, zato se je odselil, on brez denarja, pa da čaka, da se bosta glede materialnih zadev zmenila po lepi poti, ne skozi kreganje. Drugega mi ni želel povedati, kaj doživlja in če misli, da se bo sploh kdaj ločil, ali bo kar takole ostalo za vekomaj..jaz ga tudi nisem želela potem preveč spraševati, ga še dodatno obremenjevati..saj sem izhajala iz tega, da na njegovem mestu bi jaz rabila samo podporo, ne teženja..no potem pa mi je zmanjkalo energije, ker nisem imela občutka, da sem jaz razumljena. Ker sem pač brez otrok, brez “obveznosti”, čeprav živim povsem samostojno in to pomeni tudi obveznosti, za katere sem vse sama. Nekega dne, ko sem se želela z njim dobiti, spet ni imel časa, niti nisem imela občutka, da bi ga posebej zanimalo, kako se jaz počutim..sem prekinila.
Na tem mestu se zavedam, da sem spet vlagala v odnos, kjer ne more nič trdnega nastati, kako pa, če njegova ločitev še vedno na čakanju? Glede otrok pravi, da so že veliki in da jih to ni nič šokiralo, da vse razumejo, pa da je meni želel dati samo dobro, da mi ni hotel slabega, prekinitev je bila grda, preko enega kratkega smsa. Sedaj pač precej težko živim, čeprav vem, da bo tudi to minilo, v službi kar nekako nisem tako samozavestna, kot sem bila, ko sva bila še na vezi, ker sva si po telefonu vseeno dosti stvari povedala, kaj se je dogajalo čez dan, pa včasih nisem zmogla biti v zvezi in biti še drugje uspešna in zadovoljna, ker sem bila čisto priklenjena na partnerja, v tem odnosu pa sem že videla, da ne rabim imeti non stop njega v mislih itd…da vseeno že dobro znam živeti svoje življenje in si ga lepšati, ampak vseeno..tu sva bila dva in čas, ki ga je odmerjal nama, mi ni bil dovolj..
Na tem mestu bi vas vprašala poleg splošnega mnenja, ki ga imate na opisano, tudi mnenje o ločenih moških, ali je sploh lahko tak moški v taki situaciji sposoben spletati nek nov odnos..kako če še stari ni rešen? Vidite, tako se potem začnem ukvarjati z njegovimi stvarmi, to pa zato, ker sem spet ostala sama in lačna tega, da bi lahko z nekom delila dobro in slabo. Saj dobro znam deliti, s slabim pa nikoli nisem znala.
Lepo vas pozdravljam.

Pozdravljeni, Sabina33!

Žalostno in kar malo obupano ugotavljate, da se vam zveze z moškimi sesipajo že vse življenje. Vi se trudite, da bi vam uspele in potem je razočaranje, ker ne dobite tega, kar si želite in vam v resnici pripada, še hujše. Vedno znova doživljate občutek poraza, zavrženosti in bolečine, ker nikakor ne uspete dobiti nekoga, ki bi mu bilo mar za vas in vaša občutja. To mora res boleti in skušam si predstavljati vaše trpljenje. Želeli ste si ustvariti družino in ugotavljate, da so najlepša leta kar spolzela mimo. Tu je res veliko žalosti, pa tudi jeze. Vedno znova, ko vam je kakšen partner všeč, se v strahu in krivdi začnete spraševati kako storiti, da bo prav, in vse to vas začne prav obremenjevati. Komu pa naj bi bilo prav – vam ali njemu? Pomembno je, da je prav za vas, ne vem pa koliko bi si morda želela ustreči njemu in bi storila vse, samo, da bi vas imel rad. To doživljanje sprejemanja, da nas ima nekdo rad, da je rad z nami, da skrbi za nas…, pa je najbolj temeljna potreba vsakega človeka. Huda krivica je, če otrok ni dobil tega občutka brezpogojne sprejetosti v primarni družini, pač pa se je ob vseh stiskah, ki so se dogajale med staršema, morda počutil odveč, zapuščen, zavržen in boleče sam. Če je v teh občutjih otrok ostal brez pomoči odraslih, ki bi mu pomagali predelati ta doživljanja, je v njem prišlo do neke zamrznjenosti in nedozorelosti psihične strukture, ki pa se ob podobnih sprožilcih in vzdušjih obnavlja, ponavlja in išče razrešitve z upanjem na drugačen razplet. Poleg razumskega uvida je pot do čustvene in telesne predelave te dediščine preko relacijske psihoterapije.

Veliko ste naredili na sebi, ko ste se odločili za skupino za samopomoč in to je zaznati tudi iz načina vašega pisanja, saj ste lepo opisali svoja doživljanja. Zavedate se, da ste v zadnjem primeru z moškim, ki se je odselil od žene in otrok, spet ostali razočarani, jezni in prizadeti, saj ste verjeli, da mu po njegovem začetnem trudu pomenite več, kakor pa vam je bil pripravljen nameniti časa, prostora in denarja. Pomembno je, da ste zdaj že uspeli razpoznati, da vam tistih par drobtinic njegovega ostanka časa ne zadošča in da si želite in zaslužite odnos v polnosti. Težko vam je bilo postaviti zvezo z njim na kocko in jo razdreti, še preden bi postala še bolj boleča za vas, saj zelo dobro čutite, da še zdaleč ni pripravljen. Ne bi želela presojati in komu delati krivice, vendar pa je tu previdnost na mestu, glede na to, da se o ločitvi noče niti pogovarjati, da so stvari z ženo pri njem še zelo nepredelane in nerazmejene, da omenja nespoštovanje s strani žene (vprašanje pa je, kaj je naredil, da bi ga lahko spoštovala!), da sigurno obstaja nek močan razlog, da se je ob treh mladoletnih otrocih odselil, za morebitno ločitev pa ne vemo, če se je sploh že odločil… Lahko je bil razlog za odselitev tudi ultimat žene, morda potiho še upa na vrnitev nazaj, lahko je bil nezvest ali je imel premalo časa za ženo in otroke že v zakonu, morda je imel težave z alkoholom…. Tu lahko le ugibamo, vprašanje pa je kaj vse je bilo v resnici tam. Ne glede na to kaj ima ta gospod za sabo, je njegova odgovornost, da se sooči z vsem, kar je bilo, globoko predela vse skupaj in se odloči kako bo nadaljeval svoje življenje. Dokler pa ni pripravljen v resnici pogledati in se soočiti s tem kaj se mu je dogajalo in s čim je v vsem tem sodeloval sam, nikakor ne more naprej. Vprašanje je tudi, če bo kdaj res želel priti toliko do sebe, da se bo pripravljen soočiti z vsem, četudi se bo morda uradno ločil in stvari pravno formalno uredil. Upravičeno pričakujete, da naj bi storil vsaj to. Poudarjam, da ugibam in sem te dileme samo hipotetično opisala zato, da nakažem kaj vse je v ozadju in česa modra še ni bil pripravljen priznati.

Ostaja pa še drugo vprašanje kje ste v tej zgodbi vi. Kaj vas je pritegnilo na njem? Kako to, da ste se zapletli v zvezo s tem(i) moškim(i) preden ste uspeli preveriti njegovo (njihovo) stanje? Kako je ostajati nekje na stranskem tiru, sama ob vikendih, praznikih in z delnimi informacijami, ki so tabu tema? Koliko vas je bilo strah ostati zapuščena in sama? Koliko ste se vi pripravljeni resnično soočiti s sabo in s tem kaj je doživljala tista mala punčka, ki je bila vedno znova zapuščena, ki je ostala sama, s polno praznine, brez podpore in ljubezni, kot ste opisali. Predstavljam si, da se morda razumsko zelo trudite stvari predelati, vendar je to le del vsega. Dokler niso predelane tudi čustveno in telesno, se nekako vedno znova zavrtimo v začaranem krogu. Tu nas (čustvena) lakota vedno znova »prisili« v iskanje »hrane«. Ne vem kako ste mislili tisto o lakoti po deljenju dobrega in slabega z nekom, toda navadno imamo željo po tem, da bi našli nekoga ki bi nas končno razumel, začutil in sprejemal… Vprašanje je le v čem bi bili radi sprejeti, razumljeni, »objeti« in kdo naj bi bil ta nekdo – koga si v resnici želimo? Partnerja? Starše? Terapevta? Boga? In kaj nam lahko da vsak od njih? Pogosto vsa neizpolnjena hrepenenja projiciramo zgolj in samo v partnerja in pričakujemo od njega, da nam jih bo rešil. Pa nam jih res lahko reši edino on? Niso to malo prevelika pričakovanja? Kaj ni pri tem tudi naša naloga, da kot odrasli skušamo sami storiti vse, da bi odkrili in skušali priti do sebe in potešiti našo ranjenost in neizpolnjenost v različnih stvareh in odnosih? Starši. Prijateljice. Terapevt. Bog. To so področja, kjer je še veliko prostora za odkrivanje…

Smete si dovoliti začutiti sebe in svoje telo, svoja hrepenenja in si poiskati spoštljive in varne odnose,v katerih boste lahko zacelili boleče rane preteklosti. Ne vem, če je tu iskanje partnerja na prvem mestu. Smete najprej poiskati sebe. Potem boste verjetno pritegnili drugačnega partnerja.

Vse dobro vam želim.