Pozdravljeni!

Tokrat se oglašam v zvezi z novim partnerstvom in odnosi mojih otrok do novega partnerja. Torej, eno leto traja moja nova zveza, katero sem sama pričela po malce več kot dveletni prekinitvi 20 + let trajajočega zakona. Iz zakona imam tri otroke, dva že polnoletna in mladoletnico, ki živi pri meni in bo v letošnjem letu stara 16 let.
V novi vezi poskušam graditi s strpnostjo, pogovorom, humorjem, tudi postavitvijo meja, kaj je zame dobro oz. kaj je lahko dobro za skupni odnos. Kljub temu pride včasih do situacij, kjer vsaj meni butne ven asociacija na zakon (npr. zvok glasu, situacija, kjer bi se bivši mož pričel dreti in sem se jaz umaknila), kjer reagiram s strahom, tudi solzami, presenečenjem (da tu ni tako, kot je bilo v zakonu), da se lahko o situaciji pogovorim, pa me ne bo nihče nadrl, da lahko povem tudi svoje občutke, pa zaradi tega ne bom smešna, itd. Te stvari prepoznavam kot prtljago iz preteklosti, ki (žal) včasih vpliva na novi odnos, vendar takoj, ko se zavem in o tem tudi spregovorim, vem, da je del preteklosti za menoj.
Sedaj pa to, zaradi česar vam pišem: kot sem omenila z menoj živi tudi hči, najstnica, katero je novi partner sprejel v smislu, da imam obveznosti do hčere, da do nje poskuša biti “fer” v smislu tega, da se zaveda, da ji nikoli ne bo oče, da jo gleda iz stališča starejše osebe, ki ima rad njeno mamo. Tukaj pa jaz čutim dvojnost: namreč ugotovila sem, da se s partnerjem najbolje razumem, če sva sama, da včasih ne jaz, ne on ne veva, kako se pogovarjati kadar je moja hči zraven oz. kako vključiti mojo hčerko v skupno preživeti čas. Ob term se mi zastavlja vprašanje, kakšne so prioritete glede odnosov: torej moja potreba po partnerju oz. odnosu “odrasli z odraslim”, kar zame vključuje, da čustvene, partnerske, osebne, potrebe rešujem na odraslem nivoju (tudi potrebe po pripadnosti, ljubezni…), kako to združiti z vlogo “mati-hči”, kjer naj bi v prvi vrsti hčeri dala vedeti, da mi pomeni največ (ne vem, morda to vključuje tudi prekinitev partnerstva, v kolikor bi se ugotovilo, da nehote izključujem hčerko iz mojega življenja), kako hčero zavarovati, da se ne bi čutila odrinjeno. Žal, včasih čutim, da jo postavljam na stranski tir tudi jaz (in sem včasih raje s partnerjem, kot njo), čeprav se po eni strani zavedam, da potrebuje tudi svoj prostor za odraščanje in da me bo kot odrasla potrebovala na drugačen način. Ob tem morda samo nekaj, kar mi je prišlo ob pisanju na misel: sama sem ob bratu in sestri živela kot drugi otrok ob ovdoveli materi, ki se “zaradi nas” ni nikoli na novo poročila. To sem ji zamerila, saj sem se počutila kot čustven partner in kot da moram sprejeti neko žrtev od matere, katere nisem hotela, niti je nisem od nje zahtevala.
Pa še nekaj: kakšna je vloga “novega” partnerja, da z otroki partnerja iz prejšnjega razmerja, vzpostavi “normalno spoštljiv” odnos?

Spoštovani,

dvojnost, ki jo čutite, bi morda lahko sprejeli kot zdrav občutek za razmejevanje, kaj spada v vaš odnos s partnerjem, kaj pa v vaš odnos s hčerko. In sami veste, kako so jasne razmejitve pomembne in dobrodejne za vsakršen odnos. Ali morda potreba, da bi ta dva odnosa združili in povezali, izvira iz hrepenenja po »idealni« (narekovaji zato, ker take ni) družini, v kateri zdaj ne živite, vprašanje pa je tudi, ali kdaj v resnici ste? Mnogo bolje kot nekaj na silo povezovati se mi zdi sprejeti distanco, ki vlada med vašim partnerjem in hčerko. Distanca je trenutno nekaj, kar je zanju varno. Vi pa boste opazovali, kako se bo razvijala. Sprašujete, kakšna je vloga novega partnerja, da z otroki partnerja iz prejšnjega razmerja vzpostavi normalno spoštljiv odnos. Najbrž ste hoteli vprašati, kako naj to stori. So primeri, ko je dvema človekoma dano, da se med njima organsko, naravno, brez kakršnega koli truda ukreše iskra simpatije – in v takem odnosu je seveda veliko laže tudi povedati kaj neprijetnega, se spustiti v konflikte in jih reševati ipd. Zdi se, da te »kemije« med vašim partnerjem in hčerko ni. V tem primeru je treba prav gotovo ravnati toliko bolj tenkočutno in budno spremljati situacijo ter se o problemih, ki bi se pojavili, sproti pogovoriti – občutek imam, da je v vajinem partnerskem odnosu prostor za to. Obenem se je dobro ves čas zavedati, da vaš partner ni nujno tudi očetovska figura za vaše otroke. Oni so doživeli ločitev svojih staršev in morajo ta stresni dogodek (in proces, ki je do njega pripeljal) po svojih najboljših močeh in ob vaši podpori predelati; edino prav je, da vaš novi partner ni nekakšen družinski moški nadomestek. Zakaj bi torej sploh morali vključevati hčerko v skupno preživeti čas? To »vključevanje« zveni tako šolsko, teoretično, skoraj nasilno. Hčerka prav gotovo potrebuje čas z vami in upam, da ima možnost tudi kaj prijaznega časa z očetom. Skupen družinski čas v tej novi zasedbi pa je super, če ste vsi trije za in vam je prijetno in koristno, drugače pa – čemu?

Razumem tudi vašo razdvojenost med željo, da bi se naužili novega partnerstva z vsem, kar vam je v prejšnjem manjkalo, pa da ne bi ponavljali napake svoje mame, ki se ni na novo poročila »zaradi vas« – in na drugi strani med željo, da bi hčerki v teh nekaj letih pred odhodom od doma dali še tisto, kar ji lahko, torej kar najboljšo popotnico in najbolj ljubečo podporo. Je pa ta razdvojenost nepotrebna in ne vem, ali ni res precej povezana s staro zamero do mame ter z njenim nezavednim sporočilom, da si ženska, ki ostane sama (ker ji je mož umrl ali pa se v vašem primeru ločil, saj je vseeno), če hoče biti dobra mati, ne more privoščiti novega partnerstva. Zavestno vi veste, da to ni res, zdaj ko ste prišli do tega uvida, pa vam tudi intuicija govori, da so vaši strahovi odveč. Seveda se lahko zgodi, da boste vi ali partner ali oba nezadovoljna z odnosom in se bo zato končal; nikakor pa ne moreta biti otrok in partner tekmeca za vaš čas, pozornost, energijo in ljubezen. Ne moreta, ker si narava ni tako zamislila! Kako že pravijo: »Bogu, kar je božjega, cesarju, kar je cesarjevega.« Če boste prekinili partnerstvo zaradi tega, ker boste hčerko potiskali na stranski tir, sami čutite, da to ne bo prineslo rešitve. Hčerka vam lahko pomeni največ – ampak največ kot otrok, kot vam hkrati vsak po svoje pomenita »največ« tudi druga dva otroka. Če pa bi se »zaradi nje« odrekli partnerstvu, bi se nevarno približali materinemu vzorcu. Bolj ko boste ozavestili usedlino materinega sporočila, laže vam bo; v boljšem stiku boste s svojimi pravimi občutki in lahko boste odmerjali čas hčerki in partnerju tako, da boste občutili polnost obeh odnosov.

Sami ste človek polnosti, dovolite si jo živeti.