Pozdravljeni
Obračam se na vas, ker sem se znašel v hudi stiski. Pred prazniki se mi je odcelila partnerka, s katero sva skupaj živela 10 let. V tem obdobju ne bom rekel, da sva imela samo lepo obdobje, ampak tako kot večina parov, so bili vzponi in padci. Pred dvema letoma sva se vselila v novo hišo in sedaj, ko se je odselila sem padel v hudo depresijo. Vsakokrat, ko kaj ni bila zadovolna je govorila, da bo šla. Med pogovorom mi je nazadnje dejala, da je to govorila samo zaradi tega, ker je iskala izhod iz krize. Priznam imela sva krizo v sexu, na začetku nama je vse štimalo proti koncu, pa je bilo tega čedalje manj oziroma skoraj nič. Ne vem zakaj, vendar pač človek pod pritiskom tega ne more početi, vsaj jaz ne. Vem da jo imam še vedno neizmerno rad, vendar ji tega nisem prikazoval vsako dnevno in ji to govoril. Sem pa naredil vse, kar je bilo v moji moči, da bi se prijetno počutila. Pred tem, da je šla sem ji še pomagal urediti stanovanje, ker sem mislil, da se bova le pogovorila in uspela rešiti krizo v katero sva padla. Meni je dejala, da me nima več rada, vendar ji tega ne verjamem. Ne vem ali me je zasovražila ali sva si pa tako enaka, da enostavno nisva našla izhoda iz krize in se je odločila, da odide. Med razmišljanjem in analiziranjem vseh 10 let sem pomislil tudi na najhujše, ker mi je res težko in hudo, ker če si z človekom toliko časa zaljubljenost mine, rad pa ga imaš lahko neizmerno, kot sem jaz to ugotovil sedaj. Odčitala mi je, da sem ji vzel najlepša leta, da nimava otrok. Res je, da se glede otrok niva mogla dogovoriti, ko sem si jih jaz želel, je ona diplomirala potem pa si je zadala kariero v službi. Bila je uspešna, kakor je še sedaj. Nikoli nisem rekel, da si jih ne želim, vendar ko velikokrat slišiš bom spokala, pa šla, sem začel razmišljati tudi o tem, da ne bo otrok, pa čeprav si jih želim. Iz vsega kar lahko zaključim, da je prišlo do tega, da se je odcelila je bilo povezano zaradi sexa, ker ga zadnje leto skoraj ni bilo. Sprašujem, ker potrebujem nasvet iz krize, kaj mi je storiti. Ali bom res moral preboleti njen odhod, ali obstaja kako upanje, da pa se le nama pomaga iz krize, seveda, če bo ona še pripravljena na to. Ali jo sedaj par mesecev pustiti in potem ponovno poskusiti ali ji poslati mail z prošnjo, da se dogovoriva in skupaj poiščeva pomoč. Vem, da tudi njej ni vseeno vendar izhod je našla v odhodu. Čustveno sem čisto potrt in sam enostavno ne vidim rešitve, ker se vrtim v začaranem krogu, z najrazličnejšemi mislimi, zato se obračam na vas za pomoč.
Zahvaljujem se vam za odgovor

Spoštovani,

čas okoli novega leta, še posebej december, ko je dnevne svetlobe vse manj, je za marsikoga vse prej kot veseli december. Tako ste se tudi vi ob morda najmanj primernem času (čeprav – kdaj pa je za nas primeren čas, da nas partner zapusti?) soočili z izgubo, ki vam je zamajala pod nogami tla vašega celotnega življenja. Ne vem, kako ste prebili novoletno noč v novi, lepo urejeni hiši, v kateri pa vam je manjkalo najpomembnejše ali morda celo edino, kar se vam zdi v tem trenutku pomembno – vaša partnerka, človek, ki vam je bil v dobrem in slabem deset let najbližji. Morala vam je biti prava muka. In vendar se svet vrti naprej, dnevi so daljši, svetlobe je vse več, vsakdanje življenje se nadaljuje in vi imate pred seboj edinstveno priložnost: spoznavati, kaj se iz svoje stiske lahko naučite, da bo vaše nadaljnje življenje bogatejše in modrejše.

Upanje, kot pravijo, umre zadnje, in jaz verjamem, da imamo do zadnjega diha možnost, da kaj storimo drugače. To velja tudi za vajin odnos. Seveda, najprej jo morate vprašati, ali želi na partnersko terapijo, in na vašem mestu bi to storila čim prej, toda odločitev je seveda stvar vašega občutka. Rada bi poudarila, da terapija ni namenjena samo parom, ki so skupaj, ampak tudi tistim, ki se razhajajo, ali celo takim, ki so se že razšli. Zakaj? Ker če se razidemo tako, da pač prenehamo komunicirati, ostane ogromno neizgovorjenega; s tem pa ostane veliko nezaceljenih ran, nepotrebnih zamer in nizkega samospoštovanja. Koliko laže bi se poslovili od človeka, če bi nam ta povedal, da smo mu pomenili veliko in zakaj. Saj sami čutite, da je bilo med vama premalo besed, pa čeprav ste bili z dejanji še tako skrbni in velikodušni. Morda je še čas, da to nadoknadite.

Kaj pa, če si je partnerka že uredila novo življenje in se z vami razen formalnosti ne bo več želela pogovarjati? Seveda, za pogovor sta potrebna dva. In seveda jo boste »morali« preboleti – to boste tudi želeli, saj je pretežko živeti s sedanjo bolečino. Gotovo boste za to iskali sogovornika, ki vam bo pomagal ovrednotiti, kaj se je pravzaprav dogajalo in kako doseči, da se to ne bi ponovilo. Terapevtski pogovor bi bila dobra rešitev, dober prvi korak na poti celjenja.

Premalo imam podatkov, da bi lahko napisala kaj bolj konkretnega o vajinem odnosu, vsekakor pa bi vas rada razbremenila enega prepričanja: da se je partnerka odselila zaradi pomanjkanja seksa. Na prvi pogled se morda že zdi tako in morda so bile v zvezi s tem izrečene tudi kake podobne besede. V resnici pa je pomanjkanje seksa zmeraj izraz težav v odnosu, kot ste tudi sami zapisali: »Ne vem zakaj, vendar pač človek pod pritiskom tega ne more početi, vsaj jaz ne.« Preveč tenkočutni ste, da bi šli lahko preko tega, in tenkočutnost – posluh do sebe in partnerja – je čudovita lastnost, za katero sem prepričana, da jo boste v prihodnosti še kako koristno uporabili. Obenem pa je res, da je področje odnosov nekaj, za kar potrebujemo znanje in izkušnje kot katero koli drugo – le da nas tega (še) ne učijo v nobeni šoli. (Ne vem, kaj ste po poklicu, a gotovo se ves čas izpopolnjujete, izobražujete, si nabirate delovne izkušnje, delate letne ocene, in vse to se vam zdi povsem samoumevno!) Preostane nam le, da se učimo sami, da smo pripravljeni rasti – tudi skozi bolečino – in se nenehno, vse življenje spreminjati. Tako moderno je govoriti o vseživljenjskem učenju – zakaj bi bili odnosi izvzeti iz njega? Obenem pa vam želim, da bi se ne glede na to, kar se vam je zgodilo, v miru usedli in razmislili o sebi. O tem, kakšne kvalitete imate, kaj vse ste vložili v vajin odnos, kaj ste storili za svoje dekle. Upoštevali ste njene želje, ji skušali ustreči, ji stali ob strani tako pri poklicnem napredovanju kot pri njeni nenehni negotovosti v odnos. S svojo sposobnostjo zvestobe in stalnosti ste dragocen človek, in tudi če nje ni ob vas, imate gotovo še koga, ki ste zanj pomembni.

Želim vam, da bi se zavedeli tudi zvestobe do sebe in gradili na njej.