Zgodba je taka, da sva s možem po 15 letih skupnega življenja sva na razpotju, oba razmišljava o ločitvi. Oba zaposlena, s solidnimi dohodki. Imava dva otroka v osnovni šoli. Na zunaj verjetno funkcioniramo kot zgledna družina, vendar je najin odnos odtujen, brez strasti in slabe komunikacije. Pravzaprav živiva kot brat in sestra, če razumete; osebno životarim, zdi se mi, da gre življenje mimo, počutim se prazno. So obdobja tišine tudi do enega tedna. Želim si ljubezni, strasti, a tega ni. Zato me občasno meče, saj sem popadljiva in nesramna do moža in otrok. Mož me resnično seksualno ni nikoli privlačil, vendar me to ni motilo. Je bolj mirne in tihe narave, bolj premleva v svoji glavi kot bi povedal kaj ga teži. Na začetku najine zveze z njegove strani velika strast, vedno je bila pobuda iz njegove strani, pravzaprav mi je skušal ustreči v vsaki stvari, on je tisti, ki je nekako vseskozi vzdrževal najin intimni odnos, skratka je pihal v najin ogenj, da ni ugasnil. Mož je skrben oče, me ni nikoli prevaral, niti ni bilo nobenega nasilja, skratka je spoštljiv do mene in otrok. Z leti pa je tudi možu očitno vse skupaj padlo dol. Intimna že nisva več let. Skupaj sva še izključno zaradi otrok, pravzaprav se bojim, da otrokom delava več škode s skupnim življenjem. Zakaj ? Pravzaprav sva pri otrocih bolj učinkovita, če je samo eden doma. Bojim se da sta otroka strelovod med nama, ki prestrezata strele med nama z možem. Kaj mi svetujete ali se naj čimprej ločiva? Hvala za vaše odgovore in mnenje, ker sem že nekaj časa nesposobna objektivno oceniti situacijo.

Lepo pozdravljeni,

Veliko let, preživetih skupaj, kjer je bilo marsikaj lepega in vrednega, vi pa se po vsem tem času počutite prazno, zgubljeno, osamljeno in nesrečno. Sprašujete se, ali bi bilo najbolje, da se ločite, kje sta tukaj otroka, kaj je najbolje zanju, ob vsem tem, pa praznina ostaja, čas ničesar ne premakne, le potencira stisko in tesnobo med vama. Čutiti je jezo, ki se je nabirala vsa ta leta, ob moškem ki je tih, premleva in se ni nikoli resnično zanimal za vas. Vse to ste sprejeli, nekako s tem živeli, najverjetneje tudi zaradi otrok pa vendar prihajajo trenutki in teh je vedno več ko imate občutek, da med vama ni ničesar več, ni topline, ni bližine, ni naklonjenosti in predanosti k odnosu. Najverjetneje se sprašujete, kje ste ob vsem tem vi in kaj si vi želite od življenja, je to res to, do konca najinih dni?

Tisto, kar pa morda najbolj ruši in boli ter vam prebuja strah in tesnobo pa je občutenje praznine, strah da ne čutite več ničesar. Ženska ste, v svojih najlepših letih, izgubili ste stik z življenjem s čutenjem in vse to se prebuja med vama, v vajinem odnosu.

Oba sta pozabila nase, se v teku vsakdana ukvarjala s skrbmi in problemi, z otroci, ki so vaju potrebovali, čas pa je tekel in vidva sta se izgubila. Odgovor, ali boste nadaljevali ta odnos ali ne, je resnično samo vaš. Lahko vam povem, da večina parov, ki niso zavestno gradili odnosa, pride v to fazo. Ta zgodba se lahko zaključi na vama prijazen in topel način, kjer bosta našla stik in podporo drug pri drugem, vendar se morata odločiti za to. Vprašanje je samo, kaj sta pripravljena dati od sebe in koliko želita sebe dati v odnos. Zdrav odnos je cilj, želja, volja, čutenje drugega, naklonjenost, toplina, potrpežljivost. Če tega med vama ni po petnajstih letih, pomeni, da se še nista odločila narediti koraka drug k drugemu. Čakata, da se bo partner spremenil, kažeta s prstom na drugega, sta jezna, besna in ustvarjata tako močno negativno polje misli in občutkov, da drvita proti ločitvi. Kam drugam pa bi vajin odnos lahko usmerjala s trenutnim odnosom drug do drugega?

Premislite pri sebi, ali ste pripravljeni zgraditi ta odnos v polnosti in ali ste sebe pripravljeni dati v odnos, kljub trenutni moževi odsotnosti in nezainteresiranosti? Tudi on se je izgubil, nima kompasa, nihče mu ga ni dal, tudi mama ne. Izgubil se je ob svoji ženski, počuti se za vse kriv, za vašo jezo, za vašo nesrečo, za vse kar mu pride nasproti je dežurni krivec. Zaprl se je v sebe, ker je sam in nesrečen, kot ste vi. Oba sta se zaprla, vajino življenje je prazno, vendar sta vidva tista, ki ustvarjata to praznino z odnosom drug do drugega.

Naredite danes kaj drugače, naredite mu čaj in ga zmasirajte, potem ga pustite naj razmišlja. Bodite brez pritiskov in ne vezani na rezultat, na to, kar pričakujete in kako bi se moral odzvati ali vam odgovoriti. Ni pomembno, kaj naredi on, pomembno je, kaj naredite vi in kako se vi ob tem počutite. Počasi gradite odnos, nežno, vztrajno in brez predvidevanj. Razmislite, kaj vse vas moti sedaj in kaj od tega bi lahko samo sprejeli, kot del njega. Verjetno nikoli ne bo pretirano zgovoren, moški je, potrebuje svoj prostor, da prečuti, razmisli, popredalčka težave. Zelo drugače doživlja svet in sebe, kot to počnete vi. Malenkost mu dajte popusta, hkrati pa v odnosu ohranite sebe. Najdite si kakšno zanimivo idejo, ki bo samo vaša in vas bo inspirirala, da se boste rahlo osredotočili drugam. Ne govorim vam, da poglejte vstran od težav in se zaposlite, le malenkost vstavite kolesje negativizma, ki ga vsak dan sprožate proti možu. Ker je to polje, ki ga mož zaznava, on počne podobno. Kdo je torej med vama pripravljen zbrati dovolj moči in odnos potisnil naprej na naslednji nivo?

Odnos je kot mehka snov, ki ga lahko oblikuješ. Vedno ga lahko oblikuješ, oz. vedno ga oblikuješ, le če to ne počneš zavestno, nastane potem kaj? Odnos je živ, saj ga ustvarjata vidva in je odraz vajinih notranjih svetov. Poslovite se od tega, da vas bo mož začutil, osrečil, razumel, da bo zapolnil tisto neskončno praznino, ki kar zija v prostor. Ne bo je, vi začnite polniti to praznino na način, da pridete prvi do njega in naredite kaj zanj, bodite mu naklonjeni, prebudite med vama skrb in pripadnost, toplino, sprejetost. Vse to je nekaj kar zgradiš in nam po večini ni dano. In žal če tega nimata v tem odnosu, bosta podobno praznino doživeli v drugem odnosu. To smo mi, mi doživljamo skozi svoja čutenja. Kar vam želim povedati je nekaj, kar je znanost odkrila v možganih. Kako zapolnimo nezapolnjeno vrzel, preprosto tako, da to kar najgloblje pogrešamo in po čemer najgloblje hrepenimo, damo partnerju. Torej če vam manjka bližine in topline v odnosu, začnite ravno to dajati in ustvarjati. Tako boste ustvarili spremembo v svojih možganih. Naši možgani ne ločijo, kdo dobi in kdo prejema, jim je vseeno. Torej kaj porečete na to, je smiselno za vas, da poskusite narediti iz tega odnosa največ kar se da? In verjamem, da je med vama še velik potencial drugačnega in lepšega odnosa. To pa na tiho verjamete in upate tudi vi, drugače najbrž ne bi napisali tega pisma.

Vi imate resnično vse odgovore, kako priti do moža, vi ga čutite in poznate bolje kot ves svet, vi veste kaj biva v njegovi tišini, vi poznate njegovo bolečino, osamljenost, stiske,ki jih ima in samo vi veste, kje je on v vajinem odnosu najbolj ranljiv. Poiščite ga v čutenju, kjer vam bo dovolil priti bližje in se bo počutil varno. Naslovite njegovo stisko… In resnično razmejite, da ni tiho in odsoten zaradi vas, ker vas ne mara, temveč ker je sam prestrašen in negotov. Ko boste lahko razmejili njegov svet od svoje krivde, ki jo čutite ob njegovem vedenju, se bo ves vajin svet začel drugače sestavljati.

Občutek imam, da v vas še gori iskrica in želja po drugačnem odnosu z njim. V resnici imate moža radi, le njegovo vedenje do vas in hladnost vas moti. Daje vam občutek, da mu ni več mar, da živi ob vas, ker pač tako je. Tudi on se počuti zelo podobno, sam je in občutek ima, da vam ni mar, da ste hladni, zadirčni in vas v ničemer ne more zadovoljiti. Pa vendar če bi začutili malo globlje od te prizadetosti in osamljenosti bi vedeli, da si vas želi in hrepeni po vas. Tako kot vi globoko v sebi še vedno hrepenite, da bi vas objel. Tukaj je rojstvo vajinega novega odnosa, ki sta ga malenkost, ne da bi hotela, zanemarila. Nič za to, čas vama je še vedno naklonjen, veliko lepega še lahko podarita drug drugemu, saj si vendar v srcu oba to globoko in iskreno želita.

Umirite se v sebi in najdite prijeten trenutek, ko se bosta lahko pogovarjala. Povejte mu, kaj čutite, kaj si želite in kaj je tisto, kar bi vaju lahko ponovno povezalo. Kaj vaju je osrečevalo, ko sta bila mlajša. Spomnita se teh trenutkov, pojdita en krat na teden ven sama, brez otrok, počnita neumnosti in se sprostita, igrajta se, smejta se in bodita spet otročja. To resnično zdravi, kajti ne znamo se več sprostiti in biti samo mi. Če opazujete malde pare, kaj imajo, kar nimajo več starejši pari? Igrajo se in to jih poveže, sprosti, da odnosu svežino in novo energijo.

Vse dobro vama želim v prihodnje, ustvarita prijetne praznike, naj bodo ti dnevi za vaju začetek novega in drugačnega odnosa.

V obširnem strokovnem odgovoru zgoraj nekaj zadev ne drži. Moj odgovor ne bo toliko strokovni, kot praktičen in življenjski. In seveda tudi obširen.

Ne drži, da se mož ni zanimal zanjo. To ne drži.
Avtorica je izrecno zapisala, da je bil prav on tisti, ki je dal pobudo na začetku, da je bil strasten, ljubeč, da ji je hotel v vsem ustreči, da jo je torej imel rad, kot navaja avtorica; Na začetku najine zveze z njegove strani velika strast, vedno je bila pobuda iz njegove strani, pravzaprav mi je skušal ustreči v vsaki stvari, on je tisti, ki je nekako vseskozi vzdrževal najin intimni odnos, skratka je pihal v najin ogenj, da ni ugasnil. Mož je skrben oče, me ni nikoli prevaral, niti ni bilo nobenega nasilja, skratka je spoštljiv do mene in otrok. Z leti pa je tudi možu očitno vse skupaj padlo dol. Intimna že nisva več let. Ne drži torej, da se ni niloli resnično zanimal zanjo, kjub temu, da je mirne narave. Od kje vam ta zaključek? Da, odnos je mehka snov, ki ga lahko oblikuješ, če ga imaš iz česa oblikovati. Imeti moraš gradivo. Če tega ni, iz česa ga boš oblikoval? Iz nič to ne gre. Kdo ga je oblikoval, kdo se je trudil skoraj desetletje narediti nekaj iz tega, kar je bilo na začetku? Samo on. Gradivo in netivo je bilo v njemu, avtorica navaja strast in vse ostalo, kar se da opisati na kratko z besedo ljubezen, pihal je v njun ogenj in iz tega je poskusil narediti nekaj lepega, a po desetletju se je tega očitno naveličal, ker odnos ne more oblikovati en sam, zato je, kot pravi avtorica, z leti pa je tudi možu očitno vse skupaj padlo dol. Za hladen odnos ni krivda njenega moža.

Krivda za obstoječe stanje je v njej in njenem ravnanju v preteklosti.
Storila je napako na začetku tega odnosa. Ni namreč pokazala ali povedala možu tega, kot navaja, da je mož resnično seksualno ni nikoli privlačil, vendar je to ni motilo. E, tu je naredila napako. Hudo jo je motilo, četudi si tega takrat ni priznala. Možu očita slabo komunikacijo, ker je bolj mirne in tihe narave, bolj premleva v svoji glavi kot bi povedal kaj ga teži. To očita možu, a je sama še dosti hujša v tem. Piše o njunih težavah na monu, njemu pa ne pove ne sedaj, ne prej. Bistvene zadeve mu ni povedala pred 15 leti, zato ima sedaj ona to, kar ima. Včasih za nekaj povedati ni potrebna ploha besed. Da se povedati tudi z dejanji. Njegova dejanja kažejo, da ji je povedal in še bolj pokazal, kaj si želi in to se ne razlikuje od tistega, kar si želi tudi avtorica. Vendar, ob tem, da ona ne čuti do njega nobenega spolnega privlaka od vsega začetka, da ga čuti vseskozi kot svojega brata, da je ona sama kriva za nekomunikacijo, ki jo očita njemu, saj po petnajstih letih še vedno vsega tega ni povedala njemu z besedami in je moral to odkriti sam v dolgih letih premlevanja v svoji glavi, ob vsem tem on sam ni zmogel ustvariti toplega in ljubečega odnosa. Se je pa trudil, medtem ko se ona ni prav nič. Dva ne prideta in ne obstaneta skupaj zaradi tega, ker se gresta družino brez vsake strasti, kot brat in sestra, kot pravi avtorica. Če je ona mislila takrat na začetku, da je to možno, sedaj ve, da to ni mogoče. Dva zlepi skupaj spolni privlak, vsaj na začetku, ta je osnova vsega in ne krasni skupni gospodarski plani. Z njeni strani tega ognja, privlaka in strasti nikoli ni bilo. Tega mu tudi ni nikoli povedal, ne na začetku, ne sedaj. Ta njena napaka je sproti uničevala vse, kar se je on trudil zgraditi. Ni namreč vedel, da seksualno sploh ne privlači partnerice. Živel je v zmoti deset in več let. Pustila ga je živeti v zmoti. Verjetno je tako zelo dobro igrala? Po desetletju je to sam spoznal in to mu je vrglo jermen z jermenice dol – prenehal se je truditi. Sedaj je pa vsega kriv on? Ne, ničesar ni storil narobe.

Iz avtoričinega prispevka veje žeja po ljubezni in strasti, zato jo občasno meče. Pravzaprav jo meče že 15 let, od vsega začetka. Že od vsega začetka je nepotešena, nezadovoljena, nezaljubljena, neljubeča, hladna “sestra” svojemu možu in zato je tečna, prepirljiva in vzkipljiva do vseh okoli sebe, kot navaja sama. Ljubezni in strasti, ki jo pogreša, ni bila zmožna dati, ker tega v njej ni NE SEDAJ, NITI NIKOLI TEGA NI BILO[/i]. Če tega v njej ni, pač tega ni in na silo in na noben način tega ni mogoče obuditi. Ni take terapije, ki bi to prekrenila. Želi si pa prejemati ljubezen in strast, ja, saj to bi želel vsak. Želi si prejemati, dati pa ne more in očitno tudi ne zna, tudi to je njena težava… Dajati se da naučiti, če imaš seveda kaj dati. Samo prejemati, to se pa žal ne obnese.

Gre pa takole od začetka proti koncu… Spolni privlak na začetku med dvema prebudi zaljubljenost. Vendar, spolni privlak in strast MORATA OBSTAJATI PRI OBEH ISTOČASNO IN HKRATI, da se vse skupaj obnese in zagori kot kres. Zaljubljenost dva bolj ali manj močno zaslepi in zlepi skupaj vsaj za krajše obdobje, spolnost v tem obdobju, ko sesksata do nezavesti in čez, deluje kot najmočnejša droga, ki zaslepi razum tako, da vidita le drug drugega. Čeprav drug drugega v tem obdobju idealizirata, ljubita le predstavo, iluzijo drug o drugem in ne tistega pravega in resničnega drugega človeka. Vendar ima to svoj namen, imenuje se razmnoževanje vrste. Dva pripelje to skupaj, vsaj za obdobje, dokler droga deluje z vso močjo in v tem obdobju strasti, zaljubljenosti in zaslepljenosti z navidezno srečo se lahko zgodi, da ona v neprevidnosti zanosi in narava doseže svoj namen. Nagon zato zamegli razum. Ne zanima narave, kaj bo z njima potem, ko bo zaslepljenost, zaljubljenosti, zadrogiranost enega z drugim minila. Lahko bo potem ostalo le to, kar opisuje avtorica kot mrtvilo, če bosta storila napako in se zaprla v prostovoljni zapor… Potem, ko se misli razbistrijo, ko ščemečih metuljčkov ni več, lahko ostane v srcu še vedno nekaj toplega, srce in vse bitje napolnjujočega, kar se imenuje ljubezen, lahko pa ne ostane – nič, le mrtvilo. Če kaj ostane, je to je spoznanje, da je človek ob tebi sicer drugačen od tiste iluzije, predstave o njemu, ki si jo ljubil in ni tako idealen, kot si sprva mislil, ko ugotoviš, da ima napake, slabosti, da pa vendar ima tudi dobre lastnosti, ki morda daleč prekašajo slabe, če spoznaš, da te ta človek še vedno tudi spolno privlači, čeprav lahko tudi nekaj manj, kot v vrtincu zaljubljenosti in strasti na začetku, da pa ga imaš neskončno rad in te misel nanj greje v srcu celo bolj, kot na začetku in če on tudi še vedno čuti enako, kot ti do njega, potem se odločita in gresta skupaj v isto smer z roko v roki, odločiš se ostati z njim za vedno in to se imenuje – ljubezen. Ko se enkrat odločiš, potem ostaneš ob njemu, ga ljubiš, spoštuješ, si do njega odkrit, iskren, pošten, mu vse zaupaš, mu v vsem skušaš ustreči, si rad z njim in ob njemu, si mu zvest in ga – ljubiš, kar je podobno, kot avtorica opisuje dejanja svojega moža. Šele sedaj se lahko sprejme odločitev za skupno življenje, za otroke, prej bi bila lahko to usodna napaka, ki lahko zaznamuje vse preostalo življenje…

Je vse to možno, da zaživi, govorim o ljubezni, razumevanju, toplini in sreči, če eden od dveh od vsega začetka ne čuti do drugega ničesar, niti spolnega privlaka?? Ne, ni možno. Enostransko se ta zadeva ne obnese prav dolgo. Želim si ljubezni, strasti, a tega ni, in ni nikoli bilo, pravi avtorica. Bila je strast, zaljubljenost in bila je ljubezen z njegove strani, preberite odsek, kjer to avtorica izrecno navaja. Sedaj je tudi na drugi strani to zamrlo, ker nikoli ni bilo odziva z njene strani. V njej ni bilo od vsega začetka ne strasti, ne spolnega privlaka, ne zaljubljenosti in nikoli ni bilo v njenem srcu nobene ljubezni do njega. Zato tega nikoli ni mogla dati in zato tudi tega več ne prejema. Velja pravilo, pa ne vedno, da več kot daš ljubezni, več je prejmeš nazaj. Svetovati nekomu, naj začne dajati nekaj, česar nima, ni modro, ker nima od kje vzeti. Četudi bi se avtorica z muko spremenila in se nato trudila početi vse, kar se ji svetuje, bi bila še vedno to le igra brez prave strasti in ljubezni, bilo bi samo nadaljnje zavajanje. Tega se tudi ne da igrati prav dolgo, ne na leta in leta. Menim, da nobena še tako strokovna terapija ne more obuditi v avtorici tistega spolnega privlaka, strasti in zaljubljenosti v moža, ki je osnova, da se morda razvije med njima prava ljubezen in vse ostalo, kar avtorica pogreša, če ji to ni bilo nikoli dano samo od sebe na začetku. Tadva človeka nista bila za skupaj in eden od njiju je to vedel že od vsega začetka, drugi pa je to spoznal čez desetletje. Od vsega začetka je vedela ona in storila je usodno napako, da to ni obelodanila njemu pred petnajstimi leti. Hladno, brez strasti in ljubezni se je odločila za mrtvilo od zakona in mu obenem dajala vtis, da je vse v redu in da je pravi zanjo. Sedaj je po mojem laičnem mnenju prepozno za nov začetek.

Zakon je loterija. Če se vstopa vanj brez vsega tistega osnovnega, kar je potrebno, da zakon ni golo mrtvilo z bratsko-sestrskim odnosom in brez spolnega privlaka, brez topline, strasti in brez vsake ljubezni, potem je tak zakon ruska ruleta in na koncu to, kar živi avtorica; mrtvilo in prostovoljni zapor, v katerem si se sam zaprl v širni svet, a brez ljubezni in sreče, ki je ostala zate nekje nedosegljiva. Vse tole napisano avtorica že ve sama, zato se je sprijaznila z ločitvijo. Storila je napako na začetku in čas je, da prevzame odgovornost za svoja dejanja. O vsem tem, kar je tule zapisala, bo morala prej ali slej odkrito pregovoriti s svojim možem in skupaj z njim sprejeti zaključke in odločitve. Novo leto je čas za pogovore, skrbne preglede prehojene poti in za inventuro preteklih dejanj.