Kako naprej????
Pozdravljeni,
ne vem kako naprej, zmanjkalo mi je energije, volje in še en kup stvari. S partnerjem sva nekako zašla s poti, ki bi ji lahko rekli veza, odnos dveh odraslih. Zdaj vse skupaj nekako spominja samo še na obtoževanje, iskanje krivca, neprilagajanje, odtujevanje itd. Ne vem , kje sva skrenila s poti. Pa tako sva si želela bit skupaj, biti družina- imava 4letnega sina. Skupaj smo zdaj dobro leto. Prej sva bila z malim sama 3 leta in še celo nosečnost. On ni zmogel takrat. No, pa to je že druga zgodba. Sem se odločila, da bom brez obtoževanja poskusila še enkrat. In evo, na začetku krasno, mi trije skupaj, midva zaljubljena, mali ga je krasno sprejel, čeprav sta prej imela bolj malo stikov. V glavnem super. On se je kar spremenil, jaz tudi. Sva bila prepričana, da bo šlo! Potem pa, vedno večkrat je prihajalo do sporov. On dela cele dneve in po službi se mu zdi normalno it na pivo ali dva ali tri. Meni pa to ni normalno, če si komaj začel živet z družino, če spoznavaš otroka, če si res tako zaljubljen potem stremiš k temu, da si čimveč z družino! Tako mislim jaz. On pa drugače- jasno. Hodim v službo, popoldneve preživljam s sinom, na kavice in to ne hodim, obiski prijateljic z otroki je nekako vsa družabnost med tednom,mogoče kaka zabava med vikendom in tko….meni je to dovolj in zadovoljna sem s tem. Tudi, ko sva bila z malim še sama je bilo tako. On pa kar naprej okol, med vikendi je treba it sem in tja pa k onemu prijatelju pa k drugemu, pa k njemu domov (živimo namreč v hiši mojih staršev- imam svoje stanovanje) za cel vikend itd, itd. Kar naprej nekam. Poleti sem samo pakirala sem in tja! Kadar sem omenila, da bi bila malo doma je bilo že narobe, da nikamor nočem it, da ne maram njegovih prijateljev, staršev. pa sem bila tiho in pakirala. Res pa je, da se v njegovi družbi veliko pije in to za vsako priložnost ali pa kar tako! V moji družbi, je tega manj, RD zabave, piknik varianta ali kaj podobnega. To je vse. Sem pa tudi sama družabna, vesela, rada imam družbo in dober žur. Ampak stvar je v tem, da kadar sva kam šla sva se vedno skregala in potem sem ga morala lovit vsepovsod. Vedno se je hotel voziti z avtom pijan, pa sem mu vzela ključe (to je delala njegova mama), vedel je da me bo skrbelo, pa je peš odkolovratil stran. Še moja mama ga je lovila ponoči enkrat. Naučila sem se, da sem tiho ko je pijan, da ne provociram. Res pa je, da sem povedala, če se mi je zdelo, da je alkota preveč. Temu je on rekel provokacija. Vpil je name, me zmerjal, da sem ga z otrokom nategnila, da naj si najdem drugo budalo in ga izsiljujem za denar, da imam nizek IQ, da bi lahko sexala za denar in še in še…veliko je bilo tega. Naslednji dan mu je bilo vedno žal, pa jok in da naju ima rad, da sva mu midva vse. Da v končni fazi, če jaz ne bi provocirala do teg ane bi prišlo. Veliko sva si pisala, ker je pri pogovoru vedno prišlo do obtoževanja in očitkov.Nekaj časa sem to dopuščala, da je po vskaem kregu šel in nisem vedela kje je, ker se ni javljal, običajno se ga je fajn napil in potem nekako že prišel domov. Vedno si je vzel pravico, da lahko gre. Vedel je, da bom doma in da bom čakala, da bova čakala. Naj povem, da sem vmes začela dobivati tesnobne napade, ki sem se jih s časom navadila kontrolirati. Hodila sem k terapevtki, ker sem menila, da to potrebujem- va. Njemu se je bolj a li manj to zdelo brez veze. Kasneje sem terapije opustila in si začela sama pomagati. Malo bolje je. Ampak nerada hodim v velike družbe neznanih ljudi. težko mi je. On pa tega ne razume. Sva bila povabljena na zabavao.Pravi, da na RD od njegovega prijatelja enostavno nisem želela it (čeprav ga poznam in je zelo v redu človek), pa sem šla. Med večinoma nepoznane ljudi in ker sva se prej skregala, me je tam pustil samo in sam šel s prijateljem. Po pol ure sem odšla, mu napisla sms, da grem. Šla sem s taxijem domov, čez 15min, je bil za mano in začel pakirat. Pustila sem ga, ker sem že sita groženj, da bo šel. Čakal je,d abom prosila naj ostane,pa nisem. Bil je pijan in me spet zmerjal. Ker sem imela vsega dovolj, sem ga prosila naj gre, naj me pusti in da ga ne morem več poslušat. Pa ni šel. Zaspal je in zjutraj odšel. Ta dan sem imela zabavo za RD, povabljene ljudi, najine prijatelje. Pa me je pustil samo. Vsi so prišli, vedeli, da njega nebo. Imeli smo se krasno (glede na situacijo). Zanj pa nisem vedela kje je. Menda je bil na morju (v hiši svojih staršev). Ni se mi javil 3 dni, čeprav sem ga klicala, pisala. Potem pa sem nehala. Čez 3 dni mi pošlje njegova mama sms, da je doma in da je psihično sesut. Potem je pisal še on, da mu je hudo in da je na tleh, da želi da sva skupaj, da me ima rad amapkda ne zna več naprej. Presenetila sem ga in šla k njemu. Ko me je zagledal je jokal kot otrok. Sledil je pogovor. Da se je odločil, da bo nehal pit (do novega leta), da gre na družinsko terapijo (mama je uredila), prebral je dve knjigi o odnosih. Ampak ostal je doma, pri mami in očetu, ker ne more bit z nama kadar je na tleh, da se mora umaknit in da tako bo vedno. Odšla sem domov. Prazna. Nog nisem čutila in šla zgodaj spat s slabo vestjo, kaj delam- va najinemu sinu. Mojemu sinu. Otrok to čuti. tudi pred njim me je že zmerjal in sem jokala, mali je to povedal doma pri nas. Tudi mojima staršema ni lahko. Sploh glede na preteklost (on je na vsak način želel, da naredim splav, grožnje in vse ostalo). Pa je prišel nazaj k nama pred enim tednom. Zdaj pa…..dela cele dneve, ne pije, na kavo s prijetelji ne hodi, da bom jaz zadovoljna. Doma se preklada sem in tja, brez volje in skoraj nič ne govori, ko grem zvečer spat (okoli 22. ure- zanj je to zelo zgodaj) gre sam ven, ne vem kam, na sprehod menda. Kar je pri nas doma tako ali tako ni nič vredno, jaz imam tak občutek on pravi, da ni res. Tako, da doma nič ne naredi, žarnico je kupil in zamenjal po 14dneh in po tem, ko sem ga jaz prosila. Za položnice skrbim sama in moji starši, hrano kupujem jaz, za malega plačuje preživnino. On je kupil eno malo kuhinjo (to mi je v stanovanju manjkalo preden je prišel) za 700EUR, ker sem ga prosila, želela sem da smo res čisto na svojem. Pa sva se tako grdo pregovarjala okoli tega, da mi je še danes žal, da sem ga prosila za kuhinjo, denar sem mu hotela vrniti pa ga noče. v glavnem finance imava čisto ločene. Ne čuti, da bi kaj moral prispevat. Želi si, da gremo na svoje, da tam bo vse plačal (njegovi starši bodo dali denar) in da tam bo skrbel za svojo družino, pri nas pa nima kaj početi in ne bo v nič vlagal. Vse skupaj je že tako daleč, da ne vem do kje še zmorem…..prazna sem, tako zelo, da niti ne vem, če si vsega skupaj še želim. Danes gre na terapijo…sam (plača njegova mama), potem bom šla lahko z njim, če bo potrebno. Ubija me tišina, slaba volja, vprašanja sama pri sebi kaj sploh delam prav, ali lahko zvečer berem knjigo ali bo njemu dolgčas, a grem lahko spat ko bom zaspana….vse take stvari, ki res utrujajo. Ne vem kako naprej?!
malo zmedeno sem verjetno napisala vse skupaj, sem želela skrajšat pa ne gre….še napisala nisem vsega… pa tako prekleto boli 🙁 Sem le še senca sebe, brez smeha, energije in želje za karkoli.
Hvala za kakršnokoli misel.
Lepo pozdravljeni,
partnerski odnos je lahko resnično naporno področje za oba partnerja. Najhuje je, ker te nihče ne pripravi, nihče ne pove, kako bo težko in nihče nima čarobne palčice, da bi te odrešil. Če je partner pripravljen za terapijo, pojdite z njim. Do njega še vedno nekaj čutite, čeravno ste zmedeni in ne veste več, kaj je smiselno in ali še sploh kaj čutite ljubezni. Sedaj sta v fazi boja in prebujanja občutkov, ki v tej fazi privrejo na dan. Vsi pari v večini gredo skozi to fazo. Sedaj se obsojata, kažeta s prstom drug na drugega, se kritizirata, krivita. Vse to bo potrebno obrnit v drugo smer in se globlje začutiti. Srečati se morata v stiski, ki se vama prebuja, za to pot pa se bosta morala predvsem umiriti in se začutiti. Počasi, dan za dnem. Ni vse na njem in ni vse na vas. Vsak naj prehodi svojo polovico poti. Vi prehodite svojo in ga v njegovem svetu poiščite. Sam je, tako kot vi. Najdite ga v tem, kar čuti in česa se boji, po čem najglobje hrepeni. Odzval se bo na vašo spremembo. Druga polovica poti je njegova. Ne morete ga spremeniti, lahko pa najdete z njim dialog, komunikacijo v kateri vas bo slišal. Da bosta na vsej tej poti imela usmeritev, pa je miselno, da vama nekdo pomaga. Če je pripravljen iti v terapijo, vzamite to kot darilo, zahvalite se mu in pojdite z njim po tej poti naprej. Večina parov nikoli ne prispe do terapevtskega prostora, ker se moški bojijo, kljub temu, da si ženska želi odkriti ali je še kaj ostalo med njima. Kaj pa to pove o vama. Da si vaš partner želi graditi odnos, želi biti ob vas in si želi sprememb, le sam ne zna, izgubil se je, nihče mu ni dal kompasa, tako kot vam ne. Poiščita ga skupaj, še je čas, ki vama je namenjen.
Vse dobro vama želim v prihodnje pa srečno.