imam krasnega partnerja
a se vedno bojim kaj če me zapusti zaradi kakšne druge in lepše 🙁 Vedno imam neki strah KAJ PA ČE BO NENADOMA REKEL OPROSTI, NOČEM TE VEČ 🙁 On mi je rekel, da me ne bo zapustil četudi imam zdravstvene težave ampak mene vedno razjeda nemir in strah kaj pa če jaz kaj naredim narobe in bo odšel? 🙁

34 letnica

Pozdravljena

Ko se otrok rodi, ima zelo malo sposobnosti, te se razvijejo kasneje. Ima pa “vgrajenih” nekaj “mehanizmov”, ki omogočajo njegovo preživetje in razvoj. Eden od takih mehanizmov je navezanost, strah pred zapustitvijo pa je eno od “orodij”, ki omogočajo delovanje navezanosti. Se opravičujem za tak tehnični besednjak, vendar je drugače težko na enostaven način razlagati precej kompleksne zadeve.

Strah pred osamljenostjo/zapustitvijo je seveda pri otroku še kako potreben, saj ta ni sposoben sam preživeti. Zato ga ta strah drži blizu staršev, ki so zanj edini garant preživetja. Zato je pri otroku pod strahom pred zapustitvijo še precej hujši strah: strah pred smrtjo/izničenjem. Ta strah torej otroka drži blizu staršev, kjer je zanj varno. Če ta strah ne bi bil tako močan, bi se otrok odpravil po svoje raziskovat svet takoj, ko bi dobro shodil. Sedaj pa to prenesite daleč v zgodovino človeštva, predstavljajte si kakšno džunglo, pa zveri,… Mislim, da se vsi lahko strinjamo, da je tak strah pri otroku KORISTEN.

Seveda pa tako močni strahovi niso več potrebni in še manj koristni, ko odrastemo. Tudi vi, spoštovana gospa, ste sposobni preživeti sami. Težava je v tem, da vaš nezavedni del tega ne ve, na nek način je ostal na nivoju tega prestrašenega otroka. Da je vse skupaj še malo težje za vas, nimate direktnega dostopa do tega nezavednega dela, da bi tam to “popravili”. Tega se tudi ne da naučiti, to je treba “natrenirati” v vsakdanjih okoliščinah in odnosih. Če ta trening postane prenaporen, kar kaže da je tako v vašem primeru, potem je ta trening modro prenesti v bolj kontrolirane prostore in pogoje. Konkretno to pomeni obisk terapevta.

Težko ugibam, kaj je pri vas v preteklosti šlo narobe. Precej verjetno je, da so vam starši bodisi zgodaj umrli ali kako drugače zapustili. Ali pa so bili fizično prisotni, a so vas praviloma puščali samo in nezaščiteno, ko ste bili v hudih stiskah. Vendar to ni tako pomembno, ker tudi, če najdeva odgovor, to vašega strahu ne bi kaj dosti zmanjšalo. Če se počutite, da je ta strah neobvladljiv oziroma da vam zelo močno in nekontrolirano greni življenje, potem vam seveda svetujem obisk terapevta. Najbolje kar skupaj s partnerjem.

Lepo vas pozdravljam

Gospod Izidor,
TO KAR BOM ZDAJ NAPISALA, NAJ OSTANE MED NAMA, NE OBJAVITE PISMA, TEMVEČ SAMO VAŠ ODGOVOR, PROSIM VAS.

Hvala .

Pozdravljena

Bi vam odgovoril samo tole: Prav je, da se postavljate zase in za druge, ki tega ne zmorejo sami. Ne se pa postavljati proti drugim, tudi proti staršem. Ne dovolite, da vas slabe izkušnje iz preteklosti vodijo do dejanj, ki jih boste obžalovali. Ker če boste staršem želeli in delali slabo, boste s tem SPET najbolj prizadeli sebe. Torej – ne postavljajte se PROTI staršem, ampak se postavite ZAse in se po potrebi zaščitite pred njimi.

Lep pozdrav