Opazila sem, da vendarle čutim rahlo olajšanje, ker sem začela svoje misli zapisovati, kot da bi jih odložila stran in so neprijetni občutki malo izgubili na teži. Sprašujem pa se, ali sem sploh normalna, ali je to normalno in zdravo vedenje, da vse te intimne misli objavim na forumu. Mislim, da to počnem ravno zato, da bi dobila kritiko, potrditev, da so moja čutenja in dejanja na mestu ali pa da sem trapasta, da pretiravam, sem nora in mogoče narobe čutim, reagiram. Iščem sodbo o svojem življenju, saj sem včasih tako izgubljena in včasih ne vem, če je sploh kaj z mano v redu. Bolj kot preteklost predelujem in analiziram dan za dnem svoje trenutno življenje in odnos z možem, to me potem pripelje do razmišljanja ali je z mano kaj narobe in posledično iščem odgovore in za svoje sedanje občutke v preteklih dogodkih. Zato sem se odločila, da si tudi te zadeve zapišem. V resnici si želim, da bi mož vse to prebral, pa si mu ne upam pokazati, ker ne vem, kako bi reagiral in če bi me sploh razumel. Najbolj se bojim, da sploh nebi prebral do konca, da bi se razburil ob prvi izjavi, ki mu nebi bila všeč, in bi mi potem mojo izpoved in moja čustva očital celo življenje, kot da sem zato ker tako čutim in ker sem to pisala kriva najhujšega zločina.
Odnosov in dogodkov, ki so se dogajali v začetku in v zgodnjem obdobju najinega razmerja nima smisla opisovat, saj sva bila takrat oba mlada, nezrela, nisva poznala niti sama sebe, lastnih potreb, pričakovanj, nisva imela nobenih veščin medsebojne komunikacije in izražanja občutkov, niti nisva imela zdravega vzgleda od naših staršev. Dogajalo se je marsikaj, vsaj zase lahko povem da sem malo dozorela, pa še ne dovolj, no malo je tudi mož, vsaj tako se mi zdi, a po mojem mnenju veliko premalo. Še vedno imava ogromno problemov, vsaj z moje strani je najin odnos problematičen, njemu pa kot da je v večini časa vse v redu.
Najin običajen dan poteka tako, da se jaz zjutraj vstanem, pripravim otroke za v šolo, vse pospravim, ko vstane tudi on, je doma največ pol ure in gre. Včasih je od doma odhajal , ko sem jaz še spala. Sedaj zjutraj, če sem slabo volje in jezno nastrojena mogoče pomije posodo ali pomete tla. Ob tem vedno godrnja in preklinja, to me izredno razburja, zato raje vidim, da ne naredi nič in da pospravim sama, kot da poslušam negodovanje. Potem se v kopalnici uredi in med odhajanjem vpraša, če potrebujem kaj iz trgovine. Seveda zjutraj ni nobene komunikacije, razen nujnega, par besed ali kake tečne, jezne opazke zaradi nepomembnih reči. Jasno je, da gre samo zato da ni doma in potem šele razmišlja, ali bi med svojim begom od doma lahko opravil še kako obveznost. Iz »trgovine« se vrne po več urah, včasih šele po kosilu. Če slučajno pride hitro domov, čez par minut spet nekam odide. Ne ljubi se mi niti več spraševati, kod hodi in kje je bil, vedno najde kak pomemben opravek za izgovor, ne reče nič, ali pa celo »kdo sem jaz, da mi bo on polagal račune« To me zelo globoko prizadene, ali to resno misli, ko mi pove oz. jaz besede tako čutim, da sem zanj nihče, še manj kot nič. Kot da sem sužnja, on pa gospodar. Zadnje čase se dogaja, da tudi kosila doma ne je, ker gre z bratom na malico v gostilno, medtem ko se jaz doma trudim, kuham in delam. Njegov izgovor je, da je bil lačen, ker ne je zajtrka. No, saj je včasih tudi doma, samo takrat je večinoma časa v sobi kjer spi (tudi po več ur na dan) ali pa gleda televizijo. Zaradi tega se počutim globoko prizadeto in osamljeno. Ne samo, da mi ne pomaga pri gospodinjskih opravilih, in da se ne ukvarja z otroki, zdi se mi, da se me izogiba, da od mene beži. Sploh ne čuti potrebe, da bi bil vsaj pol ura na dan v moji družbi, se z mano pogovarjal, jaz pa se počutim tako zanemarjeno, neljubljeno, osamljeno. Še bolj me pa boli, da ko sva v istem prostoru samo sitnari. Redkokdaj bo dobre volje, ponavadi je tečen in išče dlako v jajcu. Kritizira kosilo, pa razmetane igrače, otroci da nič ne delajo, pomite posode v ocejalniku niso prav postavljene, kuhinjska krpa ne bi smela biti mokra, pokrov na Wc dvignjen, … in kup drugih nepomembnih malenkosti zaradi katerih se razburja ker niso po njegovo. Če je majo bolj tečen potem mi očita da sem lena, neurejena, kot moja mama, če nebi bilo njega , ki bi komandiral, bi bilo stanovanje kot svinjak, na koncu sem še nasplošno ničvredna, tako kot vsa moja družina, ki je tudi najslabša, povrhu sem pa še kurba, itd. Vseh poniževanj in žaljivk, ki mi jih izreče, ko je slabe volje se sploh ne da našteti. Žalostna sem, jezna, besna, razvrednotena, ponižana. S čim sem si to zaslužila, saj dam vedno vse od sebe, da bo tako kot on želi, da bom dobra žena in mati. Kaj lahko sploh še naredim, da bo zadovoljen. Zakaj je vedno tako poln jeze. Včasih sem tiho in trpim v sebi, včasih ga skušam pomirit in mu pojasnit, da se prepogosto brezveze razburja. Vendar vsaka beseda, ki mu ni po volji sproži prepir. Ko se v meni vsega preveč nabere, ko ne zdržim več, mu odgovorim nazaj, mu očitam njegove napake, se tudi jaz razjezim in kričim, občasno doživim tudi histerični izpad, kričim, jočem, najraje bi vse razbila, ga udarila, ali poškodovala samo sebe, od bolečine izgubim razum in tudi več dni ne pridem k sebi. Ob primernih trenutkih, ko je dobre volje, se poskušam z njim pogovoriti in mu povedati, kako se počutim, ko se grdo obnaša, ko me vedno pusti samo, ko mi ne nudi kar potrebujem. On pa se noče pogovarjati, reče »spet si začela, tega ne bom poslušal, bolje da grem« in odide v drug prostor ali ven. Včasih pa je samo tiho, kot da ne govorim njemu, kot da se ga ne tiče. To me boli, počutim se nemočno, nevredno, da mi kdo prisluhne, zavrženo, moja čustva in bolečina nikomur nič ne pomeni. Vem, da se kljub trudu težko prav izrazim, da prepogosto govorim, kaj vse on narobe dela in obtožujem, namesto da bi govorila o sebi, kako se jaz počutim zaradi tega. Zdi se mi, da me sploh ne razume, da mu moje beseda ne sežejo do srca, jaz pa ne razumem njega. Zakaj je takšen, poln jeze, neobčutljiv za moje potrebe, kaj se dogaja v njegovi glavi, srcu. Kakor hitro se razjezi, tako tudi za par minut vse pozabi in se obnaša, kot da nič ni bilo, jaz pa to ne morem , jaz sem potem še celi dan žalostna. Velikokrat, včasih tudi vsaki dan, ko je dobre volje, mi reče, da me ima rad in sprašuje, če imam tudi jaz rada njega. Kakšna je to ljubezen, se sprašujem. Kaj mi pomenijo te besede, če pa ljubezni ne čutim v njegovih dejanjih. Zakaj mi to govori? Mogoče zato, ker se zaveda, da mi tega ne pokaže na drugačen način. Kaj njemu ta beseda sploh pomeni, ali me sploh ima zares rad? In jaz, res ne znam odgovora na njegovo vprašanje, ne vem če ga imam rada. Včasih sem mu rekla da ga nimam, vendar ga je zelo prizadelo in je bil užaljen, jezen, kasneje sem mu odgovorila, da ga imam rada, samo da je bil mir in da je bil zadovoljen. Toda jaz res ne vem kaj čutim. Želim imeti svojega moža rada, želim, da bi mi dal to možnost, vendar me odbija s svojim ravnanjem. Po drugi strani pa se počutim kot kakšna sadomazohistka, če bi takšnemu ravnanju namenila čustva ljubezni. Če bi za te drobtine podarila ljubezen, bi mu kot malemu otroku dala potuho in odobravanje, da je lahko še naprej tak do mene in bo vseeno v redu, da sem z njegovim odnosom zadovoljna.
Po drugi strani pa je skrben mož in materialno skrbi za družino. Nima redne zaposlitve, vendar se ukvarja z storitvami, ki mu prinesejo dovolj za preživetje, pa še časa mu vzame zelo malo, mogoče 8 ur na teden. Ravno zato bi bil lahko zadovoljen in svoj prosti čas preživel z družino. To, da finančno skrbi za družino (čeprav sem tudi jaz bila kar nekaj let zaposlena) redno opominja, če se nad čim pritožim in je prepričan, da je ta finančni prispevek z njegove strani povsem dovolj. Kot da ne razume, da potrebujemo, tako jaz kot otroci, njega, njegovo prisotnost, bližino, toplino in ljubezen, no dovolj samo denar. In jaz, moje delo, trud, skrb za družino, gospodinjstvo in vse ostalo je ničvredno v primerjavi z njegovim finančnim prispevkom družini. Počutim se nevredno, nespoštovano, zaničevano, razvrednoteno, jezno, izkoriščeno. Povrhu vsega pa ima probleme še z alkoholom in to me straši, vliva občutek nesigurnosti, strahu in nemoči. Pije redno vsaki tretji dan, včasih drugi ali četrti. Tako že popoldne, ko gre od doma pogledam na koledar in vem, da se ne bo vrnil pozno v noč, ali pa bo pitje nadaljeval zvečer doma, s sabo pa pripeljal kakšnega pivskega prijatelja. Drugi dan ponavadi še več spi in še več kriči. Ko nisem bila na to pozorna in ga pustila pri miru je pil vsak drug dan, potem sem se začela razburjati in ga stalno opominjati. Ko sem zelo na dnu in z moje strani vlada v hiši napetost in prepirljivost se dela dobrega in se vzdrži tudi kak dan več. Po večjem prepiru je pogosto nekaj dni prijazen, kot da se bi trudil popraviti napake, a takoj, ko se pomirim, se nadaljuje stara zgodba. Tako si zdaj sploh več ne upam biti mirna, ne upam si privoščiti, da bi napetost po prepiru ustavila, saj mi je všeč, ko je malo bolj pozoren in vem, da bo takoj, ko pokažem malo dobre volje začel vse po starem. V prepiru mi odvrne, da kaj me briga, da mu ne plačujem jaz pijače. Boli me, da mu niti jaz niti otroci ne pomenimo toliko, da bi se potrudil opustit alkohol. Boli me, ko vidim, kako je s svojimi sopivci zgovoren, z njimi (in vsemi drugimi ljudmi) se pogovarja, smeji, ne zmanjka mu besed in ni mu škoda časa, ko z njimi presedi dolge ure. Z mano pa se nima o čem pogovarjati, poleg mene se ne smeji, ne uživa v družbi z mano in nobena tema pogovora ga ne bo razvnela, da bi z mano klepetal, se družil, posedel. In kako sama, zapuščena in nevredna se počutim, ko sama doma sedim in čakam da pride domov, ko ga kličem po telefonu se pogosto noče niti oglasit in vprašat, če je mogoče kaj nujnega. Boli me, ko tako sama doma sedim in čakam, on pa je tam nekje v družbi, se veseli in kdo ve kaj počne in ne pomisli name, kako se jaz ob tem počutim. Ni pošteno, ni fer, v zakonu naj bi bila enakovredna oba partnerja, pri nas pa ima on vse jaz pa nič. Če pomislim nase in na to, kako preživotarim svoje življenje se zasmilim sama sebi. Cele dneve sem doma, iz stanovanja grem samo v trgovino in še to enkrat na teden. Prijateljev nimam ravno zato, ker nikoli nikamor ne grem. Iz službe sem šla vedno naravnost domov, včasih me je mož čakal pred službo, če ne pa si itak nisem upala kam zaviti, pa tudi nisem imela kam, niti s kom, pa tudi da ne bi bil ljubosumen, in hitela sem domov k otroku, saj se na moža nisem mogla zanesti, da bo dobro skrbel zanj. Bala sem se, da bi na otroke stresal jezo in potem še name ker jih je moral čuvati. Že tako težko navezujem z ljudi stike in sem zadržana, ne znam navezati prijateljstva, se bojim, da nisem dovolj dobra, da bi kdo želel biti moj prijatelj, da me bo razočaral, zavrnil, prizadel. Če sem slučajno s kako žensko parkrat poklepetala, pa je mož takoj znal povedati, da se z njo ni dobro družit, ker da je kurba ali pijanka ali kako drugače slaba in naj zame nebi bila primerna družba. Ko mu povem, da sem nesrečna, ker sem vedno sama doma, mi reče naj grem z otroci ven na sprehod. Pa kako naj grem sama, kot muha brez glave po praznih ulicah. Utrujena sem, zamorjena, ne zmorem moči, niti najdem časa, da bi hodila kar nekaj naokrog. In potem, kaj bi, naj bi se vsilila prvi ženski ki jo srečam na cesti in se nalepila nanjo? Tako ne gre. Pa tudi če bi že šla ven na zrak, bi šla rada sama, da se mi bi ušesa, misli in možgani vsaj malo oddahnili od otrok. Kaj mi pomaga iti ven, kako bi me to sprostilo, če pa bi vsa »bremena« morala vzeti s seboj. Mož gre vsakdan naokrog, se redno vsaj za par minut zadrži pri kakšnemu znancu, pa poklepeta pri drugemu, in to vedno sam. Nikoli ne pomisli, da bi me vzel s sabo, da sem jaz vedno sama doma. Na obisk ne gremo k nikomur, razen občasno k njegovemu bratu, vendar moj mož ne mara njegove žene, zato so ti obiski redki. Tudi k nam nihče ne pride, občasno njegovi znanci za par minut, s katerimi se nimam kaj pogovarjat. Edini redni gost je njegov drugi brat, samski, alkoholik v zrelih letih, ki se obnaša kot najstnik. Možu sem večkrat rekla, da se ne strinjam, da se toliko druži z njim, saj tega človeka preziram, ne prenašam, mi je odvraten po karakterju, obnašanju in razmišljanju. Onadva pa cele dneve preživita skupaj, povsod gresta skupaj, večkrat dnevno prihaja k nam, mož se z njim pogovarja in dogovarja o vseh rečeh, tudi družinskih in vse kar bi moral početi z mano dela z njim. Kako grozno me to ponižuje, žali, kot da mu je on žena, jaz pa njuna sužnja. Kar bi moral zaupati meni zaupa njemu, njemu pripoveduje, kje je bil, kaj se je dogajalo, kako se počuti, kako je preživel dan, vpraša ga za mnenje, skratka vse, jaz sem pa nihče, nisem toliko pomembna, da bi mi namenil par besed, vse je že povedal njemu, mene ne potrebuje. Seveda skupaj tudi redno popivata. Tako da sem nanj tudi upravičeno globoko ljubosumna, sovražim ga, krade mi moža. Včasih se vtika tudi v res osebne družinske zadeve, zaradi njegove prisotnosti možu marsikdaj ne morem povedati nekaterih stvari. Vedno je brat na prvem mestu ne samo pred mano ampak tudi pred otroci.
Tudi tega ne moram razumeti od kod pri možu izvira tolikšno ljubosumje. Ko sem govorila, da nimam prijateljic, ker nikamor ne grem oz. si tudi ne upam sama okrog hodit, lahko dodam, da moškemu si pa ne upam pogledati niti v oči ali spregovoriti več kot par besed, da mi ne bi potem kaj očital. Saj v prepirih mi pogosto reče, da sem kurba, ker sem že pri štirinajstih seksala s številnimi moškimi in da to ni normalno, da sem dala vsakemu, ki je to hotel, samo njemu da ne dam. Govori, da ve kakšna sem in da bi ga takoj prevarala, če bi imela priložnost in če si bi upala. Boli me to nezaupanje, s čim sem si prislužila takšno mnenje. Kako mi lahko očita dejanja, ki sem jih naredila kot otrok, ali je lahko 14 letnica povsem odgovorna za svoja dejanja, je toliko možgansko in duševno zrela da lahko odraslo in pametno presodi, tako kot bi odrasel človek. Pa tisto sploh zame nič ni pomenilo, tistemu se ne reče spolni odnos, samo izgubila sam moč in voljo upirati se volji in namenu druge osebe, ker nisem čutila, da ima moje telo, moja duša ali jaz kot oseba kakršnokoli vrednost. Nisem se niti toliko cenila in spoštovala, da bi se zavedala da ne rabim delati kar ne želim, da imam pravico reči »ne« in ne bo zato nič narobe. Prepustila sem svoje telo, kot truplo za par minut, v upanju, da bo potem v meni videl kdo kaj vrednega, to kar sama nisem videla, upala sem, da če bom delala, kar drugi želijo, da bom dobila v zameno vsaj drobtinico ljubezni. Kar me najglobje prizadene, ubije, umori telesno in duševno, razpara dušo in srce, so pa izjave in očitki, da sem (hote) seksala s svojim očimom in to že pri dvanajstih. Vsakič ko to reče sem znova spolno zlorabljena, zavrti se mi v glavi, obrača se mi želodec. Kako lahko to govori, ali se sploh zaveda kaj sem preživela, je mogoče tako duševno bolan, da lahko to resno misli, da verjame, da bi lahko majhna deklica želela spolnosti z odraslim moškim. Ali to govori zato, da bi me prizadel. Še sanja se mu ne, koliko sramu, krivde, samoobtoževanja in bolečine sem prestala, in ko bi začutil samo delček te bolečine, ki mi jo povzroča s svojimi izjavami. Kot da bi opravičeval in zagovarjal zločinca in obtoževal žrtev, mar ni potem takšen človek izprijenec, ki bi bil sam sposoben takšnih dejanj.
Ko prebiram kaj sem napisala, razmišljam, da sem verjetno res nora, da si to dovolim, da vse to prenašam in nič ne ukrenem. Vem, da ga ne morem spremeniti, zavedam se, da se človek lahko spremeni samo če sam tako želi, pa vseeno globoko v srcu ostaja upanje, da bo naredil korak naprej, da bo sprevidel kakšno trpljenje mi povzroča, saj želim verjeti, da me ima res rad in da se na zaveda kaj mi počne. Razum mi pa govori, da naj odneham s takimi pričakovanji, naj ne upam v prazno, naj se sprijaznim s svojim nesrečnim zakonom.
Po karakterju sva si zelo različna, imava precej različna prepričanja, poglede na stvari, zanimajo naju različne stvari in zato tudi po eni strani ni čudno, da imava probleme v odnosu. Po navadi je vse tako kot si on zamisli. Včasih je tudi po moje, ko si nekaj močno želim in se za to skregam, potem tudi dosežem svoje. A ne ljubi se mi prepirati za malenkosti, žalosti me, da se moram za vsako malenkost, ki si jo želim narediti po svoje, prepirati in zanjo boriti, saj se ponavadi ne strinja s prav ničemer, za vsako mojo idejo, npr. ko želim kam iti, kaj kupiti ali narediti po svoje ima neko pripombo. Vem da imam tudi jaz napake, da je tudi on včasih z razlogom nezadovoljen, če ne drugo zaradi mojega stalno depresivnega razpoloženja, pritoževanja in ker velikokrat preprosto ne znam povedati kaj želim, ne zmorem moči in ne upam si sproščeno izraziti svojih misli, čustev, želja, saj se tega nikoli v življenju nisem naučila. Včasih ga vprašam, v čem je njegov problem, previdno po ovinkih, saj se o tem noče pogovarjati, poskušam iz njega izvleči kakšno besedo, da mi pove, s čim ni zadovoljen, zakaj je vedno jezen, kaj delam narobe, kako se naj spremenim, da bom po njegovih merilih dobra žena. Nikoli mi ni znal dati nobenega odgovora, včasih izjavi kakšno banalno pripombo. Edino kar je jasno izrazil, da ga pri meni moti je pomanjkanje spolnosti in s to trditvijo se tudi jaz strinjam, toda to če zdaleč ni vse. Le zakaj mi ne pove, rada ga bi razumela.
Tudi v spolnosti imava težave, vsaj jaz jih imam že od začetka. Sprva sploh nisem razmišljala o sebi in svojih potrebah. Samoumevno se mi je zdelo, da ko si je zaželel spolnosti, da sem mu pri tem ugodila. Nisem se zavedala in nikoli v življenju čutila, da imam pravico odločati o sebi, svojih željah potrebah, celo ne o čustvih ali telesu. Tako sem bila v postelji kot robot, ki vse izvršuje na ukaz in brez čustev. Seveda mi taka spolnost ni prinesla nobenega zadovoljstva, sčasoma pa mi postajala vedno bolj neprijetna, začela sem se izogibati tej »dolžnosti«. Ne spomnim se, ali je bilo že od začetka tako, vendar sam opazila da me je mož poljubil ali objel samo takrat, ko si je zaželel seksa, ali pa je bilo obratni, da so ti trenutki, ki so bili vse redkejši, ko se je z mano pocarkljal in pogovarjal v njemu vzbudili potrebo. Njegovi poljubi so se mi zdeli hladni, v njih nisem čutila ljubezni, nisem se čutila ljubljeno, niso me vzburjali ali mi prijali, saj sem v vsakem poljubu ali objemu začutila grožnjo. Poljub je bil zame znak, da si je zaželel mojega telesa in da si bo postregel. Če bi ga zavrnila, bi bil jezen in užaljen, zato sem to sprva delala le če je bilo kaj res hudega (npr. hudo vnetje mehurja) Zaradi tega sem se začela izmikati tudi poljubom, ki so mi tudi postali neprijetni, saj sem vedela, zakaj me je poljubil in kaj bo sledilo. Po objemih sem še vedno hrepenela, a bili so vse redkejši in ponavadi sem jih morala plačati s svojim telesom. Ne vem kdaj sem se zavedla občutka, a začela sem čutiti, da možu ni mar zame, da me uporablja kot predmet, s katerim bo zadovoljil svojo potrebo, nisem se počutila kot ženska in še se ne, prej kot gospodinjski aparat, prostitutka, ali lutka za napihovanje, ki jo uporabi in pospravi nazaj v kot. Ne vem ali so moja čustva in posledično moje vedenje v njemu sprožili tako ravnanje, ali pa sem prav čutila in je res imel in ima še tak odnos do mene. Začela sem odklanjati tudi vse predigre, saj sem v vsakem dejanju in besedi čutila, da nisem ljubljena, da v njem ni želje, da bi me osrečil, zadovoljil, da mu ni mar za moje občutke, čustva, da tega ne počne zame ampak zase, da bi jaz zadovoljila njega. Zdi se mi, da name ne gleda kot na žensko z dušo in srcem, ampak samo na kos mesa med dvema nogama, in kot zver čaka da ga napade. Mogoče so ti občutki včasih pretirani, verjetno povezani s travmo, ki sem jo doživela pri spolni zlorabi in me je še vedno globoko v duši strah in imam občutek, da so vsi moški zlobni in želijo žensko samo uporabit ne ozirajoč se na njeno trpljenje. Toda to ne more opravičevati njegovih dejanj. Zadnje čase je tako, da vsakih nekaj dni izrazi željo po seksu, včasih pride zvečer k meni v sobo, na hitro opravi in gre, včasih pa tudi sredi belega dne, ko imam delo in so doma otroci, hoče da grem z njim v kopalnico, kjer se bo na hitro olajšal. Včasih nočem, saj se počutim tako ponižano, ničvredno, kot prostitutka, kot predmet, ki ga uporabiš in odvržeš, odbija me in skoraj gnusi se mi takšno ravnanje. Če mu ne ustrežem pa je jezen in užaljen. Velikokrat mi očita, da sem pri seksu hladna in neaktivna, ne razume niti preprostega dejstva, da sem včasih zelo preutrujena. Ko razmišljam, zakaj sem tako zadržana, zakaj me obvladuje sram, se spomnim, da me pogosto zmerja s kurbo. Ta beseda mene spominja na razuzdanost, potrebo po seksu, užitku, na prostaške nemoralne ženske iz porno filmov. Sprašujem se, ali se mogoče bojim aktivno sodelovati, izraziti potrebe in užitek, delati kar želim, zato, da se nebi obnašala kot kurba potrebna seksa in bi me mož zato preziral zaničeval, še bolj obtoževal? In kljub vsemu sem tudi jaz ženska, imam svoje potrebe in hrepenenja. No želim si biti ženska a že dolgo se ne počutim tako. Velikokrat ponoči sanjarim o spolnosti, o nežnosti, poljubih, objemih, tudi o seksu, hrepenim po njem. Močno si želim moškega, nežnosti, ljubezni, spolnosti, a nič od tega mi moj mož ne nudi. Ko se odločim, da si bom vzela, kar mi pripada, da bom aktivno sodelovala v postelji in poskušala uživati, se ob prvem dotiku vse kar nosim v svojih fantazijah razblini. Ne morem se sprostit, ne morem zaupati, ne čutim se ljubljena, bojim se neprijetnosti, počutim se izkoriščeno, moža čutim kot vampirja, ki bi se rad napil moje krvi. Pred letom in pol, ko sem ostala brez službe sem imela več časa, ki sem ga izkoristila zase. Začela sem prebirati forume na spletni strani intimatemedicine in nenadoma sem se prebudila, zbrala sem vso moč in pogum, odločila sem se, da nekaj spremenim, da končno postanem ženska. Zares ogromno poguma, samoprepričevanja, in energije sem vložila v to odločitev, da sem si rekla: Od zdaj naprej se bom sprostila, uživala bom, izklopila bom vse misli in strahove, premagala bom sram, prezrla neprijetnost, popolnoma se bom odprla, prepustila, zaupala, brez zadržkov povedal kaj hočem, ženska bom, mislila bom samo nase.« Uspelo mi je, prvič skoraj povsem sprostiti, uspela sem premagati občutek neprijetnosti in sram, mislila sem samo nase, prisilila sem se,da možu povsem zaupam in pozabim na strah, da se mi bo kaj neprijetnega zgodilo, nisem si dovolila pomisliti, da to počne samo v svoj lasten užitek. Preživela sem zelo lepo noč, in še dva tedna lepih noči. Vsako jutro sem se prebudila s hrepenenjem po njem in komaj čakala večera, da so šli otroci spat. Tudi čez dan se je najin odnos izboljšal, bila sva si bolj blizu. Potem pa so se mi znova zrušila tla pod nogami. Nekega večera ni prišel spat v spalnico, odločil se je, da bo spal v dnevni sobi v kleti »ker mu je bilo gori prevroče« Prosila sem ga, naj pride k meni, pa je rekel naj pridem jaz k njemu. Zaradi ponosa tega nisem naredila, saj nisem kakšna nimfomanka, da bi lovila moškega in tekla za njim zaradi seksa. Bila sem znova ponižana, prevarana, zmedena. Še nekaj dni sem čakala, da pride v mojo sobo, pa ga ni bilo. In moja ženskost je umrla tako hitro, kot se je tudi prebudila. Od takrat spi v dnevni sobi. Postala sva si še večja tujca. Sprašujem se, zakaj je to storil, mogoče se je ustrašil spremembe na meni, je bil presenečen, zmeden, je mogoče rabil čas, da sprejme mojo samozavest. Kaj pa če se je umaknil, ker noče da sem takšna, kaj če mu ugaja, da ima poleg sebe robota, ki tiho izvršuje ukaze in zase ne zahteva ničesar, ki ne zahteva nežnosti in pozornosti. Ne vem, kaj naj si mislim. Spolnost je stvar o kateri najtežje odkrito govorim, preveč sem polna nekakšnega sramu, in z veliko muko povem možu kakšen občutek ali potrebo iz tega področja, zato ga o tem tudi nisem nikoli nič vprašala. Močno si želim, da bi lahko zopet postala takšna ko sem bila tista dva tedna, a bojim se, da tega več ne bom zmogla, ko me je mož znova in znova razočaral. Kako naj spet zaupam, kako se naj znebim strahu, sramu, kako se naj sprostim in se znebim neprijetnih občutkov, kako spet, ko sem prestopila pekel, pa me je mož znova vrgel nazaj. Potreba po nežnosti, poljubih, objemih, toplini, spolnosti, ženskosti in občutku ljubljenosti pa še vedno ostaja, živi v mojih fantazijah, sanjarjenjih, željah, a kaj ko se v realnosti razblini kot milni mehurček.

Hvala vsem, ki ste se potrudili do konca prebrati, prosim lepo za strokovno mnenje, ali obstaja način in možnost, da se najin odnos izboljša.

Spoštovana gospa,

kar ste zapisali, človeka ne more pustiti ravnodušnega, ampak nasprotno. Toliko ganjenosti, žalosti in bolečine je možno čutiti tekom vašega pisanja ter hkrati vaše globine in iskrenih, srčnih besed, ki jih podajate. Ne glede na to, koliko težkega ste doživeli v svojem življenju, vas razum in čustvenost nista zapustila, saj ste zelo nazorno opisali, kaj doživljate, kako se počutite, vaše besede ostajajo čustveno zelo bogate in realne. Vse, kar čutite, je res in nikdar se vam le ne dozdeva (niste nori). Res je tudi, kar čutite ob vašem možu in v zakonu nasploh. Če kaj na tem svetu ostaja nedvoumnega, so to občutki, čustva, ki se nikdar ne vzbudijo kar tako. Vedno so na mestu. Vaše telo je nekoč posrkalo zelo težke občutke, tudi čutilo jih je, vendar pa zaradi težkih travm nekatere tudi odcepilo (zato se večkrat počutite otopelo, kot “robot”). To je naravna reakcija, zlasti pri spolnih zlorabah, ki so za človeka v kritičnih momentih prenevarne in pretežke, da bi jih dojel, sprejel ali začutil. Tukaj bi vas spodbudila, da se vključite v eno izmed samopomočnih skupin, kjer se srečujejo ljudje s podobnimi izkušnjami, kot ste jih vi doživeli, in se o njih pogovarjajo. Ali kontaktirate Združenje za spolno zlorabljene, kjer vam bodo zelo v pomoč. Ključno na vaši poti je, da boste zmogli vse težke travme znova odpreti, o njih spregovoriti in se ob tem počutiti slišano, razumljeno in varno. Takrat bodo te travme šle nazaj v preteklost, kamor sodijo. Za zdaj jih žal še vedno živite, saj je vajina spolnost z možem zelo močno obarvana z zlorabo oziroma se vi vsakič znova pustite zlorabiti, dobesedno posiliti. Vse te občutke, ki se odvijajo v vaši družini, zelo občutijo in srkajo tudi vaši otroci. Morate vedeti, da ste zdaj odrasla ženska, ki lahko odloča o svojih željah in dejanjih – če vam do spolnosti ni, ne rabite nikakršnega utemeljenega opravičila za to in enostavo spolnosti ne dovolite. Nekoč ste bili deklica in se niste mogli sami zaščititi (nekdo od odraslih bi vas moral), danes se lahko, verjemite. Nihče nima pravice posegati v vašo intimo, mazati vaše dostojanstvo, če tega nočete. Boste videli, kako boste sčasoma ponosni nase, s tem pa boste nevede preprečili marsikatero travmo vašemu otroku. Začnite si vračati samospoštovanje in samozaupanje, saj si zaslužite biti spoštovana v pravem pomenu besede. Začnite postavljati meje (možu) tam, kjer se čutite, da vas ne spoštuje. On bo poskušal, dokler ne boste dovolj odločni in vztrajni. Zaenkrat čuti, da mu boste vselej na razpolago in to samo vi lahko spremenite – da naredite drugače, rečete ne.

Ker je vajin zakon zelo nezadovoljen, zagrenjen in do temeljev obupan, tudi spolnost ne more biti lepa in privlačna tema. Najprej je treba razrešiti vajin odtujen in do konca skrhan zakon, šele nato bo vzniknila tudi želja po drugačni bližini. Videti je, da v zakonu oba z možem podoživljata in nevede ponavljata stare družinske vzorce. Zakon sta osnovala na temeljih, kot so nezaupanje drug drug drugemu, iskanje krivca v drugem za lastno nesrečo, razočaranja, ponižanja, nespoštovanje in pomanjkanje ljubezni, na odnosih, ki so obema zelo poznani, pa hkrati ravno takšnih nočeta. Vajin obup ne izhaja le iz trenutnega odnosa, temveč že iz rane mladosti, v zakonu le živi dalje in bo še, dokler najmanj eden od vaju ne bo nečesa spremenil. Večkrat sem se vprašala, kaj vas tako močno drži ob vašem možu, glede na žalostne razmere. Edini odgovor je domačnost in varnost, to, da so vam takšni odnosi znani in se v njih, čeprav se sliši absurdno, vseeno počutite varno. Vsaka sprememba za vas je tveganje v neznano in tega se bojite. Ne čutite se dovolj močni ali bolje rečeno, dovolj vredni, da si zaslužite lepše življenje. Morda niti ne verjamete, da je možno bolje in drugače živeti. Vam povem, da je. To, kar vidva živita oziroma vajina družina z vama na čelu, je zelo žalosten scenarij in prognoza za vaše otroke prav tako. Vaše otroke čaka podobna dota, kot ste jo prinesli vi v svoj zakon. Vsaj do takrat, ko boste ukrepali in nekaj izrazito spremenili v vajinem odnosu.

To pomeni, da boste morali dosedanjemu načinu življenja narediti konec in se močno oprijeti povsem novih odločitev. Da želite drugače, ne glede na ceno. Potrebno bo veliko energije, samozaupanja in poguma. Za to pa boste potrebovali ljudi, ki bodo verjeli v vas, da boste zmogli, ki vam bodo v oporo, kadar bi najraje obupali. Ti ljudje so lahko terapevti, svetovalci, ljudje iz skupine….Težje kot je, že ne more biti. Kar vidim pozitivnega pri vas, je, da ste zelo dobro analizirali vaše doživljanje in počutje ter odnose, v katerih živite in da vam je slika, v kateri trenutno živite, zelo jasna. Čaka vas torej naslednji korak: kaj boste ob tej žalostni zgodbi vaše družine zdaj naredili, da se ne boste več počutili tako nevredno, ponižano in nespoštovano? Kako boste zastavili življenje v bodoče? Kaj si želite v prihodnosti, kakšen odnos z možem bi imeli in kaj boste za to naredili, da bo drugačen? Vsekakor se stanje samo od sebe ne bo izboljšalo, smiselno pa je vložiti energijo v to, da boste znova našli sebe, se začutili, se razrešili preteklih bremen, ki vas spremljajo… sami ali skupaj z možem. Obstaja tudi vrsta najrazličnejših terapevtskih pomoči, ki delujejo brezplačno ali telefonski pogovori v stiski, samo odločiti se je potrebno. Pri vas vidim nujno potrebo po tem, da stopite v stik z ljudmi, ki vas bodo podprli, ki bodo podobno razmišljali, ki vam bodo pomagali, da poiščete odgovore. Sam reševati težave je najtežje, saj se človek hitro zaplete ali obupa.

Lahko se poslužite tudi kakega terapevtskega procesa, v katerem bi v živem odnosu s terapevtom/terapevtko razreševali najtežje travme iz preteklosti, počasi, varno, z občutkom, ter se sproti učili funkcioniranja na nov, drugačen način, z več upanja, vrednosti in spoštovanja. V proces lahko vstopite sami ali z možem, pomembno je, da je odločitev prostovoljna, ne prisiljena.

Ker sta z možem v preteklosti doživela marsikatero podobno izkušnjo, ki vaju je močno zaznamovala, bi bilo smiselno, da gresta skupaj, če pa to ni možno, pa sami. Razumljivo je, da od moža pričakujete, da bi se ob njem počutili ljubljeno in sprejeto, vendar ker tudi mož te izkušnje nima, vam je ne more dati. On vam naklonjenost kaže tako, kot jo pozna, z zaničevanjem, besom, prezirom, nespoštovanjem, zlorabami…saj je tudi sam tako živel. Sami boste morali presoditi, kako bosta reševala svoj zakon, saj žal ni čutiti, da bi bil vaš mož pripravljen na pogovore z vami. Sami boste tudi najbolj vedeli, na kakšen način se lotiti težav, pomembno je, da poskusite, začnete, saj boste šele tedaj videli, kako stvari grejo. Če ena rešitev ne bo možna, razmišljajte dalje o drugih, vedno se najde kaka pot, samo vztrajati je potrebno. Pa okrepite sebe, tako da si najdete somišljenike, da boste dobili potrditve, da nekaj delate prav in da ima smisel.

Vsekakor vam želim, da vam (a) uspe, saj si to zaslužite (a), kljub vsej teži pa stanje ne morete pustiti, kakršno je. Najbolj hvaležni vam bodo nekoč otroci, ker ste si upali narediti nekaj drznega, v korist vseh, poleg tega pa otroci ob sebi potrebujejo mater, ki je zadovoljna, pomirjena in sproščena – in ne nasprotno. V tem primeru so žrtve otroci, ki poleg vaju obeh plačujejo visoko ceno za življenje.

Srečno! Zaupajte si, imejte močne želje in jasno vizijo, kaj si želite – in temu samo sledite.

Pozdravljeni,
Še enkrat se vam zahvaljujem tudi za ta odgovor. Sploh ne vem, kaj naj rečem, saj nikoli ne verjamem, da bi me kdo kdaj zares razumel, vi ste pa »prebrali« tudi nenapisane stvari. Ja, res je, da me ob njem drži (je držal) občutek varnosti, domačnosti in strah pred neznanim. Res sva oba imela težko otroštvo, nerazumevanje, nasilje, …
Dan za tem ko sem zgodbo oddala v forum sem se opogumila in ker me je mož bil pripravljen poslušat, sem predenj postavila računalnik. Želela sem, da prebere samo del o naju, pa je tudi tisto o mojem otroštvu , vendar mi ni žal, da je tudi to prebral. V meni je vrelo od razburjenja, kako bo vse skupaj dojel in kako bo reagiral. Vendar, ko je vse informacije »predelal« je postal drug človek. Nisem pričakovala od njega toliko mirnosti, razumevanja, sočutja in naklonjenosti. Kar presenetilo me je, kako se je hitro strinjal, da gre z mano na terapijo. Zdaj že skoraj 3 tedne je naša zgodba čisto drugačna. Vem, da je to komaj prvi korak in da naju čaka še dolga pot. Pogovarjati se še vedno »ne znava«, izrekla sva le nekaj malenkosti, vendar tiho, mirno, in tudi razumela drug drugega. Spoznala sem, da sem za marsikaj tudi sama odgovorna. Marsikatero besedo razumem kot kritiko, napad in potem sama sprožim prepir. Ja, vsak mora sprejeti svoj del odgovornosti za težave v odnosu. Preveč sem se ubadala sama s sabo, moža obtoževala, iskala krivca za svoje težave v njem, bila neobčutljiva za njegove stiske, bila nezaupljiva in vsako dejanje razumela kot napad, zanemarjanje mojih potreb. Nikoli pa nisem povedala kaj želim, kaj čutim, pa saj nikoli nisem niti vedela kaj želim. Rekel je, da nisem napisala nič lepega o njem, pa sem ugotovila, da tudi njemu nikoli nič lepega ne rečem, čeprav je drugače zelo dober človek. Zato sem mu napisala – za začetek. (Pa preberite še vi)

Zate
Vedno sem bila polna lastne bolečine, zato sem premalokrat mislila na to, kako se ti ob meni počutiš. Nikoli me ni nihče kot otroka opazil in pohvalil, če sem naredila kaj dobro, opažena in kregana sem bila pa takrat ko sem naredila kaj narobe. Zato nisem mogla pridobiti te lastnosti, da bi ti znala povedati kdaj si mi všeč, kdaj sem vesela in da si nekaj dobro naredil, videla sem samo napake, sploh zato, ker so mi te ostale v spominu zaradi bolečine ko so jo povzročile. Verjetno tudi tebe kot otroka ni nikoli nihče pohvalil in povedal, da si v redu, saj si mi tudi ti vedno govoril samo to kaj ni z mano v redu, pohvaliti tisto s čim si zadovoljen pa nisi znal. Rekel si, da o tebi nisem napisala nič lepega, zato bom zdaj.
Rada te imam zato, ker si po srcu dober človek. Vsak se ti zasmili in vsakomur rad pomagaš če moreš. Rada te imam zato, ker si samozavesten, z pred nikomer te ni sram, znajdeš se med ljudmi, vsakemu ne glede na njegov položaj znaš pristopit in jasno povedati kaj pričakuješ. Rada te imam, ker si pogumen, ne ustrašiš se izzivov, problemov in ljudi pred katerimi se bi jaz skrila. Rada te imam ker si močan, da v težkih situacijah ostaneš zbran in razsoden in zrelo rešiš problem. Rada te imam ker skrbiš za družino, da nam nebi kaj manjkalo. Rada te imam, ker si pameten in iznajdljiv. Rada te imam, ker si po duši nežen, ker se znaš v težkih trenutkih iskreno zajokati in ne skrivaš solz. Rada te imam, ker znaš dobro oceniti in prepoznati lastnosti ljudi. Rada te imam, ker vem, da imaš rad naše otroke in da bodo ob tebi varni. Rada te imam, ker si ostal ob meni, čeprav ti je bilo velikokrat težko z mano. Rada te imam, ker mi po tolikih letih še vedno rečeš, da me imaš rad. Rada te imam, ker se trudiš zame, čeprav velikokrat ne veš kako. Rada te imam, ker mi pomagaš pri gospodinjskih opravilih. Rada te imam, ker vem, da si se z mano skupaj skozi leta razvijal, duhovno zorel in spreminjal. Rada te imam, ker vidim, da si pripravljen narediti korak naprej v našem odnosu.
Žal mi je , da nisem že veliko prej bila sposobna predelati svoje misli in bolečo dušo, do te mere, kot sem sedaj. Žal mi je, da sva bila toliko let nesrečna drug ob drugem. Rada bi, da se nikoli več ne kregava, rada bi te videla vsak dan veselega in nasmejanega, rada bi, da se od zdaj naprej vedno povsem iskreno pogovoriva in sproti poveva drug drugemu občutke in čustva. Rada bi, da nikoli drug drugemu več ne povzročiva bolečine. Rada bi bila zate najboljša žena na svetu. Bojim se, da bodo naši pogovori kmalu pozabljeni. Bojim se, da bo z dneva dan postajalo vse po starem. Bojim se, da ne bom zmogla dolgo nadzorovati svojega razmišljanja in se bodo vrinila nazaj stara boleča čustva. Bojim se, da ti ni toliko zame, da se bi odločil spremeniti nekatere svoje lastnosti. Bojim se, da ti ne boš zmogel dolgo ostati tak kot si te dni.
Rada bi da si tudi ti iskren do mene. Povej mi vse, ne bom užaljena, ne bom jezna, niti te ne rabi bit sram. Hočem vedeti kdaj si ob meni vesel, kdaj te razžalostim, kdaj te užalim, kaj te pri meni jezi, česa te je sram, česa se bojiš. Vidim, da o tem težko govoriš. Morda še nisi razmislil, morda zato, ker o svojih čustvih nisi navajen govoriti? Če ti je težko povedati pa tudi ti napiši.
Da še odgovorim, na to kar si prej izpostavil kot težavo. Rekel si, da ne razumeš, zakaj se počutim, kot da ti moram potrditi, ko me nekaj vprašaš. Sama nisem sigurna vase, ne znam se odločit, ker si ne zaupam, ne vem če je moje mnenje pravilno. Ti ob vprašanju poveš tudi svoje mnenje. Jaz se počutim nevredno, da bi me kdo upošteval in ne dovolj pametno, da bi imela prav. Ne znam tudi vztrajati pri svoji odločitvi in zagovarjati svojega mnenja. Včasih če mislim drugače kot ti, bi ti rad o tem še razpravljal, kdo ima bolj prav Na koncu se počutim, kot da ti želiš samo potrditev, da imaš ti prav. Mogoče se bi počutila tudi krivo, če bi bilo upoštevano moje mnenje in tudi odgovorno, če bi šlo kaj narobe.
In glede otrok. Nočem jih zagovarjati. Ob problemu vedno naglo reagiraš in zakričiš. Če se zelo razjeziš jim tudi rečeš žaljive besede. Bojim se tudi, da jih bi v jezi udaril. Tega kot mama ne morem dovoliti, bojim se za njih, da nebi bili prestrašeni, ali da bi celo kasneje v življenju čutili posledice, tako kot jih da jaz. Rada bi, da bi se ob problemu za trenutek ustavil, razmislil. Če otrok naredi nekaj narobe se je treba z njim pogovoriti. Normalno, da človek začuti včasih močno jezo, ampak jo mora rešit sam, ne pa stresat nad otroke. Z otrokom se je treba mirno pogovorit, da razume, kaj je naredil narobe, zakaj nekaj ni prav, mu povedati, da se to ne sme, in po potrebi dati primerno kazen. Kričanje na otroka je psihično nasilje, ko odrasli na otroka stresa svoja čustva katera ni sposoben obvladati in se na tak način olajša. Vsaka žaljiva beseda, sploh če jo izrečejo starši, je za otroka zelo resna stvar, ki se lahko zarije v dušo in otrok celo življenje podzavestno verjame da je ta beseda on. Otrok pa trpi, ga je strah, v tem dejanju pa ne dobi nič vzgojnega in poučnega. Na otroke kričimo in jih tepemo, zato , ker so tudi z nami tako delali, tako smo se naučili in drugače ne znamo. To pa ni v redu. Spomni se kako si se počutil, ko si bil ti tepen, ko so nate kričali. Nisi razumel, kaj si naredil narobe, nihče te ni razumel, nihče ni vprašal, kaj in kako se je zgodilo, nihče ti ni povedal kako bi bilo prav in bolje, nihče se ni s tabo pogovoril, bilo te je strah, počutil si se nevredno, nemočno, jezno… Ja. Bili smo nemočni, nebogljeni, odrasli so se nad nami izživljali in stresali na nas vse svoje pritiske, ki jih sami niso bili sposobni rešiti. Pomagali nam pa niso, vzgajali tudi ne. Ne delajmo mi tega našim otrokom.