sincek moj…
Rada bi delila z vami mojo zgodbo,mogoce mi bo kaj lazje…jutri bo en mesec odkar sm izgubila sincka v 39.tednu nosecnosti…komaj smo cakali,da se nam pridruzis pa si nas kar zapustil..ZAKAJ se ti je ustavil srcek??? Dva dni pred tem je bilo na UZ vse u redu,CTG brez posebnosti…veselo si brcal v mojem trebuscku,nihce si ni mislil,da se bo tako zalostno koncalo…tako mocno te pogresamo! Solze kar same tecejo,tako boli,da me kar dusi..Tako si bil lep,popoln samo zajokal nisi…ZAKAJ??? Ne bom pozabila besed zdravnika,ko sm se prisla v porodnisnico pokazat,ker nism cutila gibov…ZAL MI JE, srcek se je ustavil…SOK!! Zakaj,ce je bilo pa se prejsni dan vse u redu…
Sincek moj pogresamo te…radi te imamo…
Mami,ati in bratec
draga di2012 (mislim da si žal prava)
že cel mesec se pripravljam, da ti (vama) izrečem sožalje ob izgubi tvojega-vajinega težko pričakovanega sinka.Po dolgem razmišljanju sem se odločila pogledat sem gor, da nekako pridem do tega, kako ob takih težkih trenutkih izrazit soželje, kako pristopit ob tako hudi bolečini, se ti oglasit in te vsaj malo potolažit, ker si niti predstvljati ne morem kako ti je. Ne bom tukaj (ker to nikakor ni primerno) razlagala kaj in kako (situacijo poznaš in veš da mi ni vseeno) vendar ni dneva, da ne pomislim nate- na vse tri kako težko vam je . Tvojemu angelčku smo prižgali svečko v parku Zvončkov in ga z mislimi popeljali med zvezde in svoje male prijatelje.Vedi, da nam je hudo in da si te resnično želim objet .
Bodi močna čeprav si ne predstavljam kako ,vem pa da imaš poleg sebe še dva ,ki ju imaš neskončno rada in naj ti to da moči ,da preživiš dan za dnem.
Iskren objem tebi in pa poljubček K.
Joj kako mocno boli,ko te ni!! Se kasneje res naucis ziveti z to hudo bolecino?? Ne verjamem!!! Trenutno si res ne predstavljam ziveti brez njega,razmisljam samo kako lepo bi bilo,ce bi bil z nami,kaj vse bi poceli,kako bi bili srecni vsi skupaj…vendar se nam je zivljenje v tisti sekundi obrnilo…Zakaj je zivljenje tako kruto?? Biti srecen,vesel,nasmejan-ali bo to sploh se kdaj mozno?
Sreca moja mala tako mocno te pogresam!!
Draga moja, nekaj em že napisala spodaj…rada bi ti samo povedala, da natanko vem, kako se počutiš. Sama sem sicer rodila živega in zdravega otroka, kar pa se je kmalu potem popolnoma obrnilo in postala sem najboj nesrečen človek na svetu.
Najtežje mi je bilo dan po pogrebu, ko sem dokončno dojela, da se je vse to res zgodilo, da otroka nikoli več ne bo nazaj, da ga ne bom mogla nikoli več objeti, ga stisniti k sebi, ga pobožati, ga samo pogledati….pa čeprav sem to na koncu počela v bolnici med miljon aparaturami in cevkami….ja, tudi to bi mi bilo dovolj, da bi le bil tukaj, da bi ga le lahko videla….ni res ko pravijo, bolje je da je umrl, saj tako ne bi imel nič od življenja. Ne vem kako lahko sploh kdo mami reče, da je bolje da je otrok umrl. Sama pri sebi vem, da bi bilo tisto življenje v resnici životarjenje in ne življenje, toda kdo daje ljudem pravico, da rečejo, da je bolje, da je umrl? Ne ni bolje, bolje bi bilo, da bi bil zdrav!
Kot sem že napisala spodaj, v nekem trenutku, ki zagotovo pride, če se le malo tudi same potrudimo, počasi začnemo spet živeti vsakdan. Tudi sama nisem verjela, da bo sploh še kdaj na koncu tunela posijala lučka…pa je, počasi, čisto majhna, ki je iz dneva v dan postajala svetlejša in večja. Sama sem žal precej tehnični tip človeka, zato mi je bilo še težje…partner je našel vsaj malo utehe v duhovnosti in v prebiranju tovrstne literature…meni pa to ni pomagalo, vse tisto branje o dušah, kako pridejo in odidejo…jaz sem pri sebi takrat dojela le eno; narava je močnejša od nas. Naj si še tako trudimo, ne moremo je vedno premagati. In tudi zdravniki niso vsemogočni.
Še dolgo boš razmišljala o tem, kako bi bilo, če bi bilo….kolikor imam sama izkušnje s tem in kolikor sem videla pri drugih ljudeh s podobno situacijo, je predvsem na tebi, kdaj se boš začela počutiti bolje. Zdaj je še prezgodaj. Mnogo prezgodaj…zdaj se preputi žalovanju, joku, obtoževanju kogarkoli. Karkoli ti pomaga prebroditi prve tedne in mesece je vredu. Kasneje pa boš sama videla, da prihajajo dnevi, ko boš lažje vstala, ko ne boš vsako minuto mislila na to, ko boš lahko misli mirno zaposlila še s čim drugim…sama sem tako težko čakala da pride ta čas…res…ker mi je bilo tako zelo hudo, da tega sploh ne znam opisat. Vsako jutro borba, naj vstanem ali ne, ima smisel ali ne….vsako jutro znova sem se morala odločiti:
ali podležem obupu ali pa se borim proti njemu.
Samo ti dve možnosti sem imela, nobene vmesne poti. Vesela sem in ponosna nase, da sem vsako jutro zmogla toliko moči, da sem se odločila za borbo. Veliko ljudi tega ne zmore, pa imajo “lažje” preizkušnje.
Tudi tebi in vama bo uspelo. Meni je bilo morda še toliko bolj hudo, ko sem videla da partner tako zelo trpi…tako zelo…njega je tako zelo prizadela smrt najine prvorojenke, da se res dolgo dolgo ni pobral in postal je drug človek. Prej se je smejal, bil za družbo, zdaj je bolj resen, ni mu za v katerokoli družbo…ja izkušnje nas bogatijo in nas spreminjajo.
Veliko veliko bi ti še lahko napisala….pa ne bom, ker vem, da je vsak človek vet zase in ni nujno, da je to kar je bilo dobro zame, dobro tudi zate….pa vendar sem v vseh teh besedah skušala nekako pojasniti, da boli boli ko hudič, da pa to res tudi mine in se naučimo živeti s tem.
In ja veliko nas je. Preden imaš tako izkušnjo, se ti zdi, da se to ne dogaja…pa zdaj vem, da temu ni tako. Samo okoli sebe poznam toliko primerov, ko ne gre vse tako, kot bi moralo…zdaj jih poznam. Prej nisem vedela, ker se o tem ne govori.
Vse dobro ti želim. upam, da ti bo vsaj kakšna napisana beseda pomagala malo lažje preživeti dan….
Hvala…resnicno upam,da se bom nekega dne tudi jaz pocasi pobrala…zdaj je se vse tako sveze in tako boli! Tocno tako kot si napisala,sele zdaj po smrti sincka vidim,koliko nas je mamic z zalostnim koncem…ne morem verjeti!! Delam v zdravstvu in vem,da se cisto vsega res ne da prepreciti in da zdravniki res niso vsemogocni,ampak sem vseeno verjela,da se nekaj takega pa ne more zgoditi!!
Hvala…resnicno upam,da se bom nekega dne tudi jaz pocasi pobrala…zdaj je se vse tako sveze in zelo zelo boli! Tako kot si napisala,sele zdaj po smrti sincka vidim,koliko nas je mamic oz.nosecnic z zalostnim koncem..ne morem verjeti!! Delam v zdravstvu in vem,da se vsega ne da prepreciti in da zdravniki res niso vsemogocni,ampak sem vseeno verjela,da se pa nekaj takega ne more zgoditi!!
Mojemu vnučku Lukasu
Danes je prav poseben dan, ki sem se ga veselila od dneva, ko sem izvedela, da prihajaš. Najlepše darilo ob mojem prazniku. Pa je moj osebni praznik zaznamovalo slovo v Parku zvončkov prav na ta dan, le mesec dni nazaj. Takšne dneve od danes naprej posvečam tebi moja mala zvezdica, tako oddaljena pa tako svetla v mojem srcu.
Lunica naj te ziblje in zvezdice naj ti pojejo pesmice, moj mali Lukas.
babi Darja
29.novembra 2012
Sem Lukas
Zjutraj… čarobna pesem ptic, ki prebuja spomine…
****
Čez dan…topel sončni žarek, ki polepša dan in ogreje srce…
****
Zvečer… svetla zvezdica, ki razsvetli temo in potolaži dušo…
****
Spomladi… prvi nežni cvet, ki orosi oko…
****
Poleti… pisana mavrica, ki okrasi nebo…
****
Jeseni … tih šepet slovesa…
****
Pozimi…krhek kristal bele snežinke…
**************************************************************************
Večno… vaš mali sonček… čeprav me ne vidite, sem vedno tu…
**************************************************************************
(Misli o Lukasu…. vnučku ob 1. angelskem Božič-u)