Se mi zdi, da sem kar redna tukaj.
Ta teden sem bila klicana v šolo, kajti otrok ne sodeluje pri pouku, ne dela nalog, je zamišljen,… Ni da ni. nekaj ga pesti, učiteljici se ne zaupa,… Jaz pa po vsem kar mi je učiteljica rekla sumim v čem je težava.
Z možem imava velike težave v odnosu. Nikakor ne najdeva skupnega jezika, vse stvari pač vidiva s svojega zornega kota, ker pa jaz nisem prilagodljiva, je še slabše. Mož goji do mene zamere iz preteklosti, iz začetka najine veze, jaz trenutne. Poskušala popustiti, se pogovoriti, ampak…. po nekaj dnevih vse po starem naprej. Odselila sem se iz spalnice, kar pa je verjetno še bolj zmedlo otroka. (izgovor, da ati hodi ponoči v službo, da močno smrči očitno niso zalegli). Sedaj ne vem kako zadevo urediti. Vem da se bi bilo treba z možem pogovoriti – ampak spet bom imela samogovor, potem poslušala kakšna sem jaz bila, kako ga ne razumem in zahtevam preveč, da sem kot njegov direktor (z njim me nenehno primerja), skratka – ne bo pogovor, ampak spet obsojanja. Lahko sama kako pomagam otroku? Odseliti se še ne morem, ampak to bo potem za otroka še huje, kot sedaj, sigurno. Mož očitno ne opazi, ne želi opaziti,… Otrok išče njegovo bližino, ampak mož je bolj tako tako. Vedno je izgovor, da mora delati, da še samo to naredi,… vmes popušča pri stvareh, kjer bi moral biti red )umivanje, spanje, naloge)… Vse to, kot da bi kljuboval meni, ki vztrajam na redu. V resnici pa je potem zmeden otrok, ki to že pridno izkorišča.
Prosila ga bom, če se je pripravljen pogovoriti kako naprej. Če pa ne bo pripravljen na pogovor – ISKREN! – ne vem kako bo. Skrbi me samo za otroka. Res imava tri, ampak najhuje je s tamalim, ki je čustveno nežno bitje.
Nasvet kako pristopiti k pogovoru z možem? Kako otroku razložiti stvari? Verjetno bolje prvo pogovor z možem, da se vidi pri čem sva, potem otroku razložiti zadevo, ki pa bo odvisna od pogovora med naju z možem. Imam prav?

Spoštovana gospa,

vaše razmišljanje gre v pravo smer. Vsekakor vsi vaši otroci, ne le najmlajši, čutijo vajino zakonsko stisko in težave. In to že dlje časa. Če težav ne zmoreta rešiti sama, si poiščita strokovno pomoč kakšnega psihoterapevta, torej v obliki pogovorov, kjer bosta zmogla predstaviti vsak svojo plat življenjske zgodbe ter tudi prisluhniti in razumeti drug drugega. Da se boste vi približali temu, kar se dogaja znotraj vašega moža in obratno. Vsak od nas se srečuje s težavami v življenju, pomembno pa je, kako jih in ali jih razčiščujemo. Očitno se je v vajinem zakonu nabralo veliko nerazumevanja in posledično nezadovoljstva, kar pa občutijo tudi vaši otroci. Največji strah otroka, kadar sta starša v konfliktu in na katerega pomisli otrok, je vedno strah, da ga bosta starša zapustila, da bosta odšla. Otroci so namreč odvisni od vaju in tukaj ostajajo povsem nemočni in samo prestrašeni, vsak pa to pokaže na svoj način. Vaš najmlajši otrok je zaseden z neko družinsko stisko, zaradi česar je odsoten in neskoncentriran. Stiska otroka je očitno velika, saj jo je učiteljica takoj opazila.

Z otrokom se lahko pogovorita oba, če pa to ni možno, naj se pogovori tisti, ki to bolj občuti in si želi, torej vi. Pred otrokom ne skrivajte resnice o družinskem stanju, povejte mu jo na njemu primeren in razumljiv način (glede na starost). Sami ocenite, koliko je dovolj, da otrok ve. Čisto naravno je, če poveste, da imata z očetom težave in se trudita, da bi jih rešila. Drug o drugem ne govorita slabo (npr. da bi očeta obsojali pred njim), saj otrok na starše gleda s svojimi očmi in ga ne zanimajo vajine medsebojne zamere. Ovrednotite mu predvsem njegove občutke, če ga je strah, da bosta za vedno odšla, če ga to obremenjuje, da razumete, da mu je težko, da je žalosten, poskusite ga začutiti in s pogovorom raziščite, kako se on počuti kot otrok, ki mu nihče ničesar ne pove, samo čuti, da je napeto in negotovo. Če bosta z možem težave reševala, mu zagotovite, da nihče ne bo odšel, da bo nekaj časa trajalo ipd. Poskrbite za to, da otroku odvzamete nepotrebno breme, ki si ga je nevede naložil, in se mu približajte kot mati, ki ga čuti, spremlja in ga bo zavarovala, ne glede na vse. Tukaj ni posebnih receptov ali izjav, ki bi jih morali izreči, bodite samo vi, iskreni in se povežite z otrokovim doživljanjem, pa bo šlo. Ne pozabite tudi na druga dva otroka, tudi onadva vas potrebujeta.

Vso srečo v vaši družini želim pa veliko pogumnih korakov naprej.

Jz mislim podobno, kot je ga. Novak napisala, da je najbolje, da poiščeta pomoč terapevta, če vama ne bo uspelo rešit težav.

Verjemita, da imata še čas, ter tud otrok je še mlad ter se še lahko vse vrne v običajno stanje. Jz vem, da bi bil neznansko hvaležen, če bi moja starša sama pravočasno rešila njune konflikte ter se ustrezno pogovorila, vendar se nista.

Tko da upam, da bosta ukrepala, saj se vedno da napredovat na bolje.