Pozdravljeni.

Jaz imam problem in sicer, koncno sem spoznala ta pravega partnerja. Imava se zelo rada, spolni odnosi so redni in dobri, zeliva si istih stvari, sva si kar dosti podobna. Vse je to ok, samo moti me njegova nagla jeza. Zadnje case, kar koli recem oziroma ga vprasam in da ni po njegovo, se razburi in zacne stvari prevec dramaticno sprejemati, kot da je konec sveta. Jaz se zaradi tega pocutim vse slabse in slabse. Imam obcutek, da nisem tista taprava zanj, da mu nisem dosti vsec in da vedno isce napake v meni. Naj vam povem banalen primer. Bila sva pri meni in sva gledala tv (ne ziviva se skupaj, vendar planirava). Ko se je koncal film je on bil tiho, zdelo se mi je da je nekaj narobe in sem ga vprasala ce je kaj narobe, ker je tiho. Odgovoril je, da ni. Cez nekaj casa sem ga spet vprasala ce je kaj narobe, ker je se kar naprej bil tiho. in je zacel, da ni nic narobe, da ga ne rabim sprasevati 100 eno in isto, da ce bi blo kaj narobe, bi mi povedal, da nikol nisem zadovoljna, ko je tiho je narobe, ko govori mu pa pravim naj bo tiho in je ze povzdigoval glas. Povedala sem mu naj bo tiho, ker se mi ni dalo razpravljati, ker on ne zna odnehati in bo o tem razpravlju se 3 ure, tako razpravljanje pa pelje do krega. Potem je rekel najbolje da grem domov in je odsel. Seveda to je pripeljalo do krega, po telefonu. Ne vem vec kaj naredim, a mi lahko kakorkoli svetujete? Tako vedenje trpim ze 2 meseca. Enostavno sem dobila obcutek, da kar koli recem, mu dam banalno kritiko glede oblacenja, povem svoje mnenje, ki je drugacno od njegovega, ce mu se dosti ne posvecam, ce se ne nasmejim,… je vedno narobe. Kar koli recem ali naredim je narobe. problem je ta, da se poskusam z njim pogovoriti na lep nacin, toda on se ne zna. On se dere na ves glas, da ga slisi cela soseska, ne pusti mi do besede in vedno mene obtozuje za vzrok krega. Ces da sem ljubosumna. Ne vem kaj naj naredim. Ali je res z menoj kaj narobe ali kaj…? Ne vem niti sama vec. Problem je se ta, da nisva stara 15 let, pac pa cez 30.

Odziv v nizu je bil razdeljen v loceno temo (op. E.D.)

Spoštovani,

bridko vam mora biti pri duši ob občutku, da ste končno našli »pravega« moškega, pa je med vama začelo tako neobvladljivo in mučno vreti, da se vse lepo, kar vaju druži, začenja nevarno majati in iz lepe slike nastaja popačena. Ampak slika je slika, realnost pa nekaj drugega … Niste navedli, kako dolgo sta že skupaj, a sklepam, da se dolžina vajinega razmerja meri prej v mesecih kakor v letih. Kakor koli, v zadnjih dveh mesecih je postal vajin odnos za partnerja dovolj domač, dovolj »varen«, hkrati pa, čeprav zveni paradoksalno, »nevaren«, da začenjajo iz njega kipeti stiske, ki jih nosi še nepredelane iz otroštva – kam? Naravnost v zvezo z žensko, s katero se zelo dobro ujema. In od kod vajino odlično ujemanje v spolnosti? Iz občutka, kot bi se poznala že od nekdaj, in to je na začetku čudovit občutek. Vrača nas v najzgodnejše otroštvo, ko smo bili podobno zliti z materjo, ki je uganila vse naše želje, ne da bi nam bilo zato treba uporabljati besede. Lahko smo se samo »razburili«, »povzdignili glas«, »se drli na ves glas, da nas je slišala cela soseska«, pa nas je znala umiriti in potolažiti.

Ko odrastemo, so naši odnosi drugačni. Materine brezpogojne ljubezni v partnerstvu ni več. Dobimo si partnerja, ki od nas pričakuje, da bomo svoja težavna čustva znali verbalizirati, se o njih pogovoriti. Ne vem, ali se v zadnjem času med vajinimi prepiri ne počutite kot mama, ki mora ugibati, zakaj se njen otrok razburja ali pa se zavleče v kot in kuha mulo. Ampak kot vaš partner ni otrok, tudi vi niste mama, in probleme bosta laže reševala na ravni dveh empatičnih odraslih ljudi. Od kod njegova potreba, da vas brez vzroka obtožuje za svoje neprijetne občutke? Od kod vaša potreba, da ugibate, ali je zaradi tega z vami kaj narobe (seveda ni, razen če ne sprejmete ping pong žogice njegovih projekcij in sami sebe ne prepričate, da ste dežurna krivka za vse)?

Tu zares ni vprašanje, ali ste mu dovolj všeč in ali ste pravi zanj. Vprašanje je, ali ste dovolj všeč sami sebi in ali ste dovolj pravi sami zase, da ne razmišljate o biološki uri in o tem, da »saj boljšega ne bom našla«. Če je vaš odgovor da, potem veste, da ne morete resno načrtovati prihodnosti s človekom, ki se dere na vas, da ga sliši cela soseska, pa sploh še nimata nobene skupne zgodovine. Z njim ne ravnajte ne kot gospodovalna ne kot prestrašena mama, ampak kot ženska, ki se zaveda svoje vrednosti. Človek ima probleme, ki se seveda prepletajo z vašimi. Če vama uspe, da jih začneta nagovarjati odraslo in prevzemati odgovornost zanje (vsak za svoje!), imata možnost ustvariti produktivno partnerstvo.

Na začetku svojega pisma ste zapisali zanimiv paradoks: »Jaz imam problem, in sicer, končno sem spoznala ta pravega partnerja.« Zanimiv zato, ker je pravzaprav čista resnica. Pravi partner je tisti, ob katerem začutimo, da imamo problem. V pravem partnerstvu se lahko odprejo in nagovorijo vsi problemi. Zaradi njih sta sploh prišla skupaj, čeprav je narava na začetku to usmiljeno zastrla s tančico zaljubljenosti. Ne ustrašite se torej prehitro, toda pričakujte, da je pravo partnerstvo REŠEVANJE, ne PRENAŠANJE odnosnih težav.

Lep pozdrav in srečno,