Pozdravljeni!
Moja zgodba je komplicirana (ali pa se tako zdi samo meni), zato jo bom skušala kar se da skrajšati in povedati na kratko.

Najprej prosim naslednje: iz napisanega bi mož, če bi bral, brez težav razbral, da gre za najino zgodbo, zato vas prosim, da zgodbo priredite in objavite samo dele, iz katerih ne štrlijo dejstva. Lahko pa, če je možno, objavite samo odgovor. Hvala že vnaprej!

Najprej dejstva.
Poročena sem več kot 25 let, imava dva odrasla otroka. Prvih 12 let smo živeli v hiši njegovih staršev, nakar smo se na mojo željo (živeti s taščo mi ni bilo več mogoče) odselili v najemniško stanovanje v bloku. Njegovi starši so ostali sami v hiši, vendar je mož ves čas hodil na obisk in skrbel zanju. Potem je mama zbolela, se zdravila nekaj časa v bolnišnici, nato je pristala v domu za onemogle. Mož je imel še sestro, ki pa je bila brezposelna, zato je vse stroške v zvezi z maminim bivanjem v domu plačeval mož – s skromno očetovo pomočjo. Mama je umrla in oče je ostal sam. Tudi zdaj je mož skrbel zanj, za vikende pa je k očetu hodila njegova hči (torej moževa sestra), ki je sicer živela v precej oddaljenem kraju. Nato je umrl tudi oče, hiša je ostala prazna. Pred časom je umrla še moževa sestra, ki ji je med drugim uspelo zapustiti tudi precej dolga, in to dolga, ki ga je nakopala na račun očeta, saj je zlorabljala njegovo bančno kartico. Oče se na te stvari namreč ni spoznal in ji je zato zaupal kartico, da je z njo dvigovala denar za tekoče stroške. Dvigovala pa ga je tudi za plačevanje lastnih računov, saj je bila že precej časa brezposelna (zakaj je bila brezposelna, je dolga zgodba, v precejšnji meri je bila krivda njena, imela je tudi težave z alkoholom). To se je dogajalo še, ko sta bila oba starša živa in mož je, ko je to ugotovil, toliko časa polagal svoj denar na očetov račun, da je pokril minus. Seveda tega minusa ne bi bilo, če ne bi svakinja očeta vsake toliko odvlekla v banko, da se je podpisal na odobritev novega limita… . Hiša in dolgovi, to je torej zdaj predmet dediščine. Sestra ima dva odrasla otroka, ki seveda dedujeta njen delež, se pravi polovico hiše (vsak četrtino) in, upam, polovico dolgov svoje mame. Ne zanima ju nič drugega kakor denar, zato se ne bosta hotela pogajati o ničemer drugem (to vem, ker sta to debato načela takoj, ko je ona umrla). Zapuščinskla razprava bi morala biti pred kratkim, ampak sta se nečaka opravičila, zato je prestavljena . Rezultat bo verjetno tak, da bo šla hiša v prodajo, saj z možem nisva sposobna izplačati nečakov. Vprašanje je, koliko je hiša sploh vredna, ker toliko let ni bila prav pretirano vzdrževana, zato možev delež najbrž ne bo astronomsko visok.

In zdaj k občutkom.
Problem ni nikjer drugje, da sem jaz zakona že precej časa sita, ne le odkar so se začeli problemi. O odhodu razmišljam že nekako pet, šest let. Če dobro razmislim, so bili problemi ves čas, od začetka. Že ko smo stanovali v hiši. Tašča se je vtikala v vse, mene je to motilo, mož pa ni reagiral. Odselili smo se na moj ultimat. Tudi potem ni bilo dosti bolje, saj sem ves čas poslušale spretno prikrite očitke zaradi novih stroškov v stanovanju. Mož je tudi po malem pil, ne toliko,da bi bil nasilen, toliko pa že, da ni bil za nobeno pametno rabo. Sprotnih problemov nikoli nisva rešila, nikoli nisva ničesar dorekla, ampak sva se ponavadi skregala, bila en dan tiho, potem pa kot da nič ni bilo…. Hčeri sicer uradno živita še doma, v resnici pa vsaka pri svojem fantu prej ali slej se bosta odselili za vedno. Torej bova ostala sama. Meni pa že misel na to, da bom preostanek življenja preživela z njim, ježi kožo. Najbrž ni treba omenjati, da je mož zaradi pričakovane zapuščinske razprave precej živčen. Za hišo mu je hudo, ker sta jo starša zgradila sama. To deloma razumem, saj je v njej odrasel. Deloma, pravim, ker navsezadnje je samo hiša, predmet. Nikoli nisem, recimo, čutila njegove navezanosti na otroke…. Sama sem vedno živela v bloku (razen tistih 12 let pri njegovih), zato s tem nimam problemov. Ko mu je umrla sestra, sta ga nečaka vprašala, kaj namerava s hišo, če misli v njej živeti. Rekel je, da načeloma da, vendar mora govoriti z mano. No, res me je vprašal in strinjala sem se, da bi bilo mogoče res dobro živeti tam… Vendar bi to pomenilo izplačilo nečakov, se pravi za oba velik kredit, na kar pa jaz nisem pripravljena. Izplačat dva človeka, ki meni nista nič, zato da bom lahko živela v hiši, ki mi prav tako ne pomeni nič? Ne hvala. To sem povedala tudi najinima hčerkama (ker mož jima ni povedal čisto nič!) in obe se strinjata, da bi bilo izplačilo norost. Nenazadnje tudi zato, ker nečaka za stare starše nista naredila popolnoma ničesar, zdaj pa bosta kar dedovala polovico hiše… ampak tak je pač zakon. Mož torej dobro ve, da s kreditom ne bo nič in da torej ne kaže drugega, kot da se hiša proda. Nisem pa še napisala, da je tudi meni umrl oče in mi zapustil stanovanje. Z možem o tem sploh ne govoriva. Enkrat me je vprašal, kaj nameravam s stanovanjem. Seveda bi mu rada rekla, da hočem tam živet, ampak sama. Pa nisem. Rekla sem, da še ne vem, da ga bom mogoče oddajala v najem. Rekel, je: »Lahko pa greš tudi tja živet, če hočeš, ampak v tem primeru ti ga bom pol vzel!« Kar sapo mi je vzelo. Rekla nisem ničesar, kasneje pa sem se pozanimala in izvedela, da tega sploh ne more, saj se v dediščino ne more vtikat. Ampak kaj mi ta njegova izjava pove????? Že v štartu mi je dal vedet, da me misli zafrknit, če grem… kako naj gradim prihodnost na taki izjavi??? Povedat moram še to, da sem poskušala oditi že pred dvema letoma, pa je bil cel hudič, med drugim je grozil s samomorom. Zdaj vem, da bi takrat morala stvar izpeljat do ko konca, tako pa sem popustila in pristala na »še eno priložnost«. Ta priložnost je izgledala tako, da je mož kljub dogovoru še vedno po malem pil, zadnje čase pa se je malo spravil k sebi. Trenutno torej nimam nobenega otipljivega vzroka za pritožbe in za odhod…. Ampak meni je vse »padlo dol« že prej, zato mi tudi te spremembe na bolje na žalost ne pomenijo veliko. Mož zna biti seveda čisto prijeten, ne sovražim ga ali kaj podobnega, vendar pa si želim biti sama. Nenazadnje mi to obdobje manjka, saj sem iz primarne družine takoj »padla« v svojo lastno, sekundarno, tako da nisem nikoli živela sama – nikoli nisem imela prilike spoznat, kdo pravzaprav sem. Mogoče se to sliši čudno, ampak ja, želim si samote.
O odhodu seveda še vedno razmišljam, imam pa silno slabo vest. Ker vem, da bo izpadlo, da ga zapuščam v času največje stiske…ko ne ve, kaj bo s hišo… zato kar čakam in čakam, prestavljam na primernejši trenutek, ki pa kar noče prit… Da bi se z njim pogovorila, mi še na misel ne pride, to sem poskusila, pa je bil le on žrtev, mene pa niti ni vprašal, zakaj hočem oditi. Tako da nisem pripravljena skozi to iti še enkrat. Naj torej počakam, da minejo zadrege z dediščino, ali naj ukrepam sočasno s tem, da bo vse naenkrat? Bojim se, da bo to zanj preveč… ne želim si odgovornosti za nekogaršnje življenje, niti je ne rabim.. ampak s tem, ko ostajam, ravno tako pristajam na to odgovornost… nimam pojma, kaj storiti.

Hvala, ker ste prebrali tako dolgo pismo, za odgovor se vam zahvaljujem že vnaprej.
Lep pozdrav!

Pozdravljeni, cat_s!

Kot vidite sem vaše pismo objavila skoraj v celoti, ker žal ne moremo objaviti samo odgovora. Razumem vaše občutke strahu in izpostavljenosti in verjamem, da vam je težko, vendar se takšna zgodba sicer lahko dogaja marsikateri ženski. Strah vas je, da bi se mož morda spoznal v njem. (Bere ta forum? Ga zanimajo stvari glede samega sebe, odnosov, rasti in sprememb? Če ja, je to samo dobro.) Vprašanje je zakaj je vas tako zelo strah, da bi izvedel resnico o vas, če za vsem tem vi stojite in jo bo moral slej ko prej izvedeti? Dokler smo v zanikanju, krivdi in strahu, nas to ovira, da se še ne moremo odločiti in narediti koraka naprej. Vi ste se nekje v sebi (razumsko) odločili že pred časom. Takšnega življenja ne želite več živeti. Zakaj bi ga morali? Samo vi veste kako vam je in samo vi imate možnost nekaj storiti. Ni treba, da imate nek poseben razlog prav sedaj. Veliko stvarem v preteklosti ste popuščali, mnogo dovoljevali in povsem zanikali sebe in svoje potrebe. Ob tem ste ostajali besni, jezni, razočarani, obupani in zelo globoko osamljeni. Mož je veliko časa in energije posvečal svojim staršem in skrbi zanje, ob tem pa ste se vi počutili prikrajšani kot žena, omenjate pa tudi stiske in prikrajšanosti vajinih otrok. Bolečina in stiska se je razrasla in verjetno prav vsak v omenjeni zgodbi trpi na svoj način. Težko je, če se o tem ne da pogovarjati, deliti občutij in sočutja, pač pa se zapletati v vedno nove konflikte in nerazrešeno ostajati vsak na svojem bregu, vsak v svoji osamljenosti in neslišanosti. Omenjate da ste večkrat poskušali v pogovorih priti do moža, želeli ste si samo njegovega razumevanja vas (on pa je obratno želel samo vaše razumevanje njega in njegovih stisk)in res je krivično, da si tu nista zmogla priti naproti, pač pa sta se vedno znova izgubljala v težkih in bolečih trenutkih nerazumevanja. Tu se človek znajde v resnično začaranem krogu, saj si vsi želimo dobiti razumevanje in pomoč od partnerja, hkrati pa jo moramo njemu tudi dati. V tej paradoksalni situaciji običajno ostanemo le v otroški potrebi po dobivanju in čakanju pomoči, ki pa nam jo je parter enako nesposoben dati kot mi njemu. Gre za mnogo globljo in zapleteno dinamiko.

Gospod v silni želji po pomoči svojim domačim verjetno ni opazil vašega nezadovoljstva, vi pa ste tudi na nek način vse to dopuščali in verjetno upali na boljše čase. Vprašanje je kaj vse se je vsa ta leta nabiralo v vas, koliko prizadetosti, bolečine, jeze, zamer, solz je tam in kje je zdaj vse to ostalo. Vprašanje je kaj so doživljali vaši otroci in morda podobno ostajali sami v tej stiski. Omenjate problematiko z moževim uživanjem alkohola, njegovim dopuščanjem izsiljevanja sestre (pokrivanje minusa na očetovem računu), težave z njegovim postavljanjem meja svojim domačim ipd. Na drugi strani je veliko vprašanj kako je bilo vam ob tem in kako to, da ste vse to sprejemali, kaj ste oz. boste vi storili, da se boste rešili teh bolečih občutij in jih morda ustrezno (strokovno) predelali. Čutiti je, da je v vas veliko jeze in odločenosti, da se vsaj zdaj začnete postavljati zase, vprašanje pa je kaj vas zadržuje, da tega še ne zmorete storiti, kaj je s tem strahom, občutki krivde, verjetno tudi nemoči. Vi niste in ne morete biti odgovorni za življenje odraslega človeka (pač pa je za svoje življenje izključno odgovoren on sam!) in ko omenjate moževo izsiljevanje in grožnje s samomorom, pa s tem, da vam bo vzel polovico stanovanja in z drugimi zastraševanji, se tu nekje verjetno ujamete v zanko strahu, psihičnega nasilja, prevzemanja odgovornosti drugih na svoja ramena… in izgubite sebe. Doživljati morate naporne in težke dneve, nihate iz ene skrajnosti v drugo, imate že vsega dovolj in že delate korake v smeri rešitve, potem se pa zgodi nekaj, da vas ponovno potisne nazaj in ostajate jezni in nemočni. Tu imate moč nekaj spremeniti, odkriti kaj se dogaja na vaši strani, si po potrebi poiskati strokovno pomoč in vztrajati v tem, da boste nekaj naredili za to, da boste vi slišani, razumljeni, sprejeti, zadovoljni. Vsako čakanje in odlašanje vas verjetno postavlja v nove začarane kroge jeze in občutkov, da bi morali nekaj storiti in še ne storite. Odgovor na vaše dileme kdaj bo primeren trenutek boste našli vi, pomembno pa je, da boste še pred tem v sebi čutili toliko odločnosti in zaupanja vase, da boste vaše odločitve tudi zmogli izpeljati.

Vse dobro vam želim.

Spoštovani!

Najlepše se vam zahvaljujem za odgovor. Moram priznat, da sem v strahu pričakovala, da mi boste napisali, kako nikakor “ni lepo” zapuščat parnerja v času stiske, v času, ko bi morala oba stopiti skupaj in probleme rešiti družno…in tako dalje…. seveda sem po drugi strani tudi vedela, da mi tega ne boste napisali. In zakaj sem pričakovala tisto prvo? Najbrž zato, ker se tako počutim!!! Ker sama o sebi mislim, da sem p*****a, če to naredim. Ne vem zakaj se tako počutim, saj tega od staršev nisem bila deležna – oba sta se namreč dobro znala postaviti zase. Kje sem potem staknila take občutke krivde?? Vse bolj se nagibam k mnenju, da pri možu.

Zato mi vaše mnenje toliko več pomeni. Utrjuje me v prepričanju, da nisem odgovorna za življenje odraslega človeka, sposobnega skrbeti zase. Vendar me hudo razdvajajo nasprotujoči si občutki. Po eni strani me mori vse boleče, kar sem vam napisala že v prvem sporočilu, po drugi strani pa sem prepričana, da me ima mož rad. Čeprav….v opisanem času sva se precej oddaljila drug od drugega, predvsem jaz od njega. In vem, da on to čuti. Zato se včasih sprašujem, zakaj si sploh še želi ostat z mano, ko pa čuti, da sem daleč proč?? ne najdem razlage. Mogoče čaka, da bom sama naredila prvi korak – mogoče po tistem groznem dogodku pred dvema letoma čaka, če si bom spet drznila kaj takega!!!!! Mogoče mi enostavno noče ničesar olajšat. Mogoče je skupnega življenja celo bolj sit kot jaz, pa je pretrmast??? Najbrž je razmišljanje o tem brez pomena in se moram bolj posvetiti temu, kaj čutim jaz.
Prav imate, preživljam naporne dneve, niham iz ene skrajnosti v drugo: iz popolne naveličanosti (tako, da imam kar kepo v želodcu) v prepričanje, da sploh ni tako grozno in da si pravzaprav želim ostat. In res je tudi, da že delam korake v smeri odhoda, pa me vedno kaj potegne nazaj (strah). Res je tudi, da sem se takorekoč že odločila.
Zato vprašam le še: ali je smiselno (ne bom vprašala, če je lepo oziroma prav…) oditi “na tiho”; da torej pustim sporočilo, kako in zakaj sem se tako odločila. Ker pogovor bo samo pripeljal do nove drame, ki pa si je niti ne žćelim niti je ne potrebujem.
Povedat moram še, da je v času, ko sem čakala na odgovor, bila zapuščinska razprava in dediščina se je razdelila pač tako, kot predvideva zakon. Kako točno bodo to izpeljali, pa je stvar dogovora med možem in nečakoma. Meni ni o odločitvi povedal prav veliko, razen tega, da je možnosti veliko (in za vse, kar mi jih je naštel, sem mu ideje dala jaz, zdaj pa te ideje prodaja kot svoje!). Včeraj pa sem v pogovoru s hčerko izvedela, da se je odločil, da nečaka izplača. Meni o tem ni rekel niti besede. Dopuščam možnost, da čaka priložnost, ali pa je preprosto presodil, da to obdrži zase in tudi izpelje sam – pač na osnovi preteklega pogovora, ko sem mu dala vedet, da mojega stanovanja ne mislim prodajat in da mi tudi kredit za izplačilo nečakov tudi ne diši. Priznam, da se pogovora o tem bojim, ker če pride do njega, bom morala povedat, kaj želim. In ker ne bi rada ničesar razlagala (iz razlogov, ki sem jih že omenila, namreč da bo pogovor pripeljal do nove drame), se nagibam k odločitvi, da preprosto grem, ko ga ne bo doma. Vem, da bom morala do odločitve priti sama, vseeno pa sprašujem, ali je tak način odhoda sprejemljiv.

In še to: strah, da se bo mož v pisanju prepoznal, je bil res odveč…Moža stvari glede samega sebe, odnosov, rasti in sprememb NE zanimajo.

Lep pozdrav!

Pozdravljeni, cat_s!

Moralizirati kaj se spodobi in kaj ne se mi ne zdi primerno, ker sem mnenja, da samo tisti, ki nekaj doživlja, ve kako mu je in kaj je zanj najbolje. Jaz ne morem vedeti kaj je prav za vas, niti kdorkoli drug. Zakaj bi bila potem pametna? Lahko vas skušam razumeti, začutiti vašo stisko, vas morda malo spodbuditi, nakazati ozadje (za katerega se lahko odločite, da ga razrešujete ali pa tudi ne), to pa je tudi vse, kar je mogoče storiti takole na daljavo in na hitro. Vi pa veste ali ostati ali oditi, kdaj in kako. Verjamem, da se vam tu kljub vsemu lahko »zatakne«, ker stvari niso samo preprosto razumske, pač pa nam lahko določena boleča občutja iz preteklosti vdirajo v sedanje situacije in delajo zmedo. Poleg tega, da sami pogosto podobnosti situacij niti ne prepoznavamo, je še težje začeti nekaj spreminjati in presegati, kar pa je že začetek izhoda.

Če ste se vi odločili, da si želite oditi, bi vsako prepričevanje in siljenje, da ostanete, doseglo kvečjemu nasprotni učinek. Lahko bi še močneje začeli doživljati krivdo, za katero iščete odkod ste jo dobili. Ob možu se vam lahko samo vedno znova prebuja, v vas pa je sigurno že mnogo mnogo dlje in tu je vprašanje kaj boste storili, da odkrijete od kod je, kako vam jo je čutiti, koliko se vam ponavlja in vas ovira v sedanjih odnosih, kako jo preseči, predvsem pa odkriti kaj je še globoko pod njo, kar krivda samo pokriva in zlasti kako se s temi (bolečimi in nezavednimi) občutji soočiti in kaj storiti. Tu ne obstaja preprost odgovor in ga lahko najdemo le v dovolj dolgem terapevtskem procesu. Ko najdemo »krivca«, namreč še nismo nič rešili, pomembno pa je, da tiste osebe zgolj ne krivimo in obtožujemo, pač pa sprejmemo odgovornost za svoje življenje, se naučimo živeti s svojimi občutji in priti do sočutja in stika s sabo in svojim telesom, pa tudi z drugimi.

Vidva verjetno že celo življenje živita skupaj, ob tem pa drug mimo drugega. Vi se odločate sami pri sebi in ne želite deliti svojih načrtov z njim, on pa je delal in dela tudi sedaj zelo podobno (odločitve ob zapuščinski razpravi). Vprašanje je koliko sta ob tem oba jezna in prizadeta in koliko vaju to samo še bolj razdvaja in utrjuje v prepričanju, da je najbolje živeti posebej. Sprašujete kako oditi, na tiho ali s soočenjem, in veste, da tega odgovora nimamo. Očitno vas je zelo strah scen in dram, ki jih je mož že odigraval (verjetno ob grožnjah s samomorom – kar je čisto nasilje z njegove strani, čeprav je morda skušal samo povedati, da je obupan, prestrašen, nemočen, da ne ve in ne zna naprej…), morda pa so vam take krute situacije izsiljevanja, nasilja in s tem povezanih strahov, pritiskov, krivde, poznane še od kje. Verjamem, da so takšne zelo težke, boleče in zahtevne situacije povezane z najtežjimi čutenji in da se je res hudo soočati s tem. Vendar pa je prav vsak med nami za svoje besede, reakcije, vedenje in tudi življenje in kaj stori z njim, odgovoren absolutno sam. Razumemo, da je res hudo in težko nekomu, ki izgubi partnerja ali le ta odide (in še v mnogih drugih težkih situacijah), vendar nikogar še tako velika stiska ne opravičuje, da bi z izsiljevanjem, nasiljem in grožnjami ali kako drugače naprtil odgovornost zase in za svoje življenje na kogarkoli drugega. Lahko pa si vsak v stiski poišče strokovno pomoč.

Vi torej res ne morete biti odgovorni (krivi) za ravnanja kogarkoli odraslega, razen zase. Poskrbeti za to, da delamo in živimo to, kar v sebi čutimo in si želimo in s tem uresničujemo dobro zase in za vse druge, pa je naša odgovornost. Nihče tega ne more storiti namesto nas. Če doživljamo, da nas nekaj omejuje, ovira, zapira v nevidne okove, je prav, da storimo vse, da se osvobodimo. Trenutno je morda odhod največ, kar smo v tem trenutku sposobni. Že za tak korak moramo zbrati ogromno poguma, moči in energije. Kako se bodo situacije odvijale naprej, pa tudi ni v naši moči vedeti.

Kaj naj vam rečem? Verjamem, da vam ni enostavno. Smete začeti vedno bolj zaupati vase in začutiti kdaj in kako boste pripravljeni narediti neke korake.

Vse dobro vam želim.

Draga cat_s, ko sem prebrala tvojo zgodbo sem spoznala, da moja zgodba ni unikatna ampak je variacija na isto temo. Zgodbe nisem sposobna takole javno deliti , vsaj zaenkrat ne. Naredila pa sem korak vec od tebe. Odselila sem se. Tri mesece je od tega. Ne cutim zmagoslavja ali kaj podobnega. Uzivam v vsakem dnevu, ki ga prezivim sama s seboj. Ne kje v sebi vem, da bom morala dolgorocno sprejeti neko odlocitev kako naprej. Ampak ne se danes in tudi jutri ne. Zdaj mi je lepo, zivim za ta trenutek in pocnem kar zelim. Razumem te kaj prezivljas. Da si lazje uredis misli in izoblikujes svoj cilj naj ti pomaga tale prispodoba. Ce veter piha v razlicne smeri je barka vedno na istem mestu. Ko zapiha veter v eno smer potem barka pluje. Rada bi te imela za prijateljico. Zelim ti vse dobro.

srebrna,

poslala sem ti zasebno sporočilo. Prosim, preberi!

Lep pozdrav!

Pozdravljeni, cat_s!

Zdi se mi dobro še dodati, da je vedno pomembno v primeru grožnje s samomorom pri tej osebi preveriti, če zmore sama prevzeti odgovornost in kontrolo/nadzor nad svojimi dejanji (da si ne bo nič storila), v nasprotnem primeru, če nam tega ne more zagotoviti, pa je najbolj pomembno poklicati nujno medicinsko pomoč, ki bo ukrepala dalje in osebo po potrebi hospitalizirala, verjetno dodelila zdravila in jo napotila na psihiatrično pomoč. Včasih (npr. ko gre morda za izsiljevanje z grožnjo samomora), je morda že dovolj, da ta oseba vnaprej jasno ve, da bomo na takšen način odločno ukrepali. Mi pa smo s tem storili vse, kar je v naši moči, da smo tej osebi pomagali.

Vse dobro vam želim.

Spoštovani,

hvala za opozorilo, vsekakor bom ukrepala tako, kot svetujete. Čeprav se nagibam k mnenju, da ja takrat grozil zato, ker je pač imel publiko – mene. Če me ne bo zraven, bo tudi drama nesmiselna… Nisem sicer prepričana, da je res tako, na vsak način pa bom odšla, ko ga ne bo doma. Če bo grozil kasneje, še vedno lahko storim tako kot svetujete.

Hvala za podporo in lep pozdrav!

Pozdravljeni, cat_s!

Rada bi poudarila, da je vse to, kar sem napisala, moj pogled na situacijo, nikakor pa ne jaz ne katerikoli drug moderator, strokovnjak ali uporabnik na tem forumu ali kjerkoli drugje na svetu, ne moremo dajati nasvetov. Nasvet si namreč ljudje pogosto razlagamo tako, da nam je nekdo nekaj rekel, mi smo to storili, potem bo pa drugi odgovoren (kriv) za posledice, ker nam je tako svetoval, mi pa smo ga poslušali. Vsak si lahko iz napisanega ustvari in tudi poda svoje mnenje in v tem se mi zdi bogastvo foruma. Pomembno je, da se potrudimo, pozanimamo in najdemo čim več vidikov, idej, različnih pogledov,mnenj, namigov, potem pa kot odrasel in odgovoren človek sprejmemo svojo odločitev in tudi prevzamemo odgovornost zanjo in za posledice te odločitve.

Cat_s, verjamem, da ste imeli v mislih vse to in da se zavedate tako svojih pravic kot svoje odgovornosti. Želim vam, da boste uspeli poskrbeti zase in najti zadovoljstvo in moč v tem, da delate stvari, ki so vam pomembne.

Spoštovana gospa Jerneja,
brez skrbi, nikakor nimam namena krivde za karkoli valiti na kogarkoli, češ, saj ste mi vi tako rekli. Točno se zavedam, da bo vse, kar bom naredila, moje dejanje, za katerega bom odgovorna. Še nikoli v življenju nisem naredila drugače kot tako. Vse,kar preberem na forumu (ali pa kje drugje), skušam vzeti kot smernice za pravilno odločitev, ki je bom nekoč, upam, sposobna. Pravzaprav ne bom vedela, ali je pravilna ali ne, to bo pokazal čas. Odgovornost in zrelost je tudi v tem, da človek izbira med več možnimi smermi, ki so lahko prave ali neprave in kasneje sprejme, da je storil tako, kot je.
Vseeno pa se mi zdi, da je vaš nasvet (ali pa reciva raje ideja), naj pokličem pomoč, če bo treba, dober. Skrbi me le tole: če odidem tako, da se z njim soočim in v primeru besnenja kličem pomoč, bo lahko prepozno, preden pridejo. Če pa odidem na tiho, ne bom vedela, ali je besen ali ne in zato tudi ne, ali naj kličem pomoč ali ne. Ampak saj bom najbrž sproti videla, kako in kaj.
Hvala vam za podoporo!
Lep pozdrav!

Pozdravljeni,

Veseli me vaša zrelost in odgovornost, ki je razvidna iz vaših odgovorov. Verjamem, da vam je težko v dilemi kako in kaj, zato se mi zdi pomembno morda preko »komentiranja« kakih drugih dogodkov in stvari (njegovih, pa tudi morda na tv, pri sosedih…) vedno bolj soočati človeka z njegovo lastno odgovornostjo (tako, da to odslej tudi povsem jasno povemo) in tudi zelo odločno večkrat povemo svoje mnenje o kakem dogodku, iz česar lahko sklepa, da smo postali mnogo bolj močni, samozavestni in odločni. Povedati hočem, da ljudem ob nas čim pogosteje pokažemo, da smo se spremenili, da nekih stvari ne bomo več tolerirali (npr. nasilja – besnenja, groženj…, kar lahko spada na policijo), da zdaj že vemo kako postopati, da bomo zaščitili sebe in poskrbeli za svojo varnost, da se ne bomo več »pustili«, da se z nami ne da več manipulirati ipd., ker nas morda oni smatrajo še kot tiste »stare« ljudi, ker pred leti prestrašeni morda res nismo reagirali in menijo, da tudi zdaj še vedno ne bomo…. Fino je torej, da vnaprej vedo in nekako sprejmejo kako bomo reagirali po novem, kar poveča našo moč in zmanjša njihovo. Ko nas ni več strah, bodo to začutili oni (in bo zelo verjetno postalo strah njih).

Kakorkoli, cat_s, prepričana sem, da boste vi v sebi začutili primeren trenutek in vedeli kdaj in kako nekaj storiti.

Vse dobro vam želim.