Pri nas je delno podoben problem. Moz se ukvarja z malim, na sprehod ga rad pelje, vendar je problem v tem, dakadar sta sama vec kot pol ure, je konec njegovega potrpljenja. Z dojenckom, ki ima 5 mesecev, se ne zna ukvarjati v smislu, da bi mu bil izziv. Ko mora ostati sam z njim, ker grem jaz bodisi v trgovino bodisi imam kak drug opravek, ampak nikoli me ni vec kot 2uri zdoma, je njemu muka. Sin se seveda sprva smeje in se igra, ko se pa zacne dolgocasiti, kar je lahko ze po petih minutah, se pa seveda joka oziroma se sprva pritozuje, potem pa jok. moz pa namesto da bi iskal varianze, kako ga zamotiti, ga zacne miriti, stiskati, ali pa hraniti. ko mu predlagam na lep nacin, seveda cakam na ta moment, kadar je dobre volje, da naj se igra z njim in ga skusa prebrati, pa pravi, da nima energije za kaj takega in da je mali psiho. Tako imam sedaj kar strah ga puscat samega z njim, danes me ni bilo 55min in ko sem se vrnila, je bil mali v solzah, moz ga je nalival z mlekom, sam pa je bil tako razrvan, da mi ga je samo dal in ga sedaj se pogledat ne more. Torej moje vprasanje je, kako naj mozu pomagam, da se bo znal ukvarjati z malim, kako naj ga zmotiviram, da bo ustvarjalen pri tem in da ne bo ukvarjanje s sinekom predstavljalo njemu muke, ki vodi v obup. Drugace, kadar smo vsi skupaj, je super, je pod kontrolo, se smejita, igrata, ampak vse do maks.10min. Potem ze zacne mali tecnarit, moz pa ga meni da. Vcasih se zanalasc umaknem, da vidim, kako bo resil situacijo, pa ga psti jokat, potem ga mal nadere, na koncu ga vzame v roke in se igra z njim, ko pa zopet pridem, pa mi ga da kot najvecje breme in rece, da ga je cist izcrpal.
Ali obstaja kak clanek na to temo ali pa knjiga? Kako vi vzpodbujate svoje partnerje, da so jim dojencki izziv in ne muka?

Odziv v nizu je bil razdeljen v ločeno temo (op. J.D.)

Spoštovana canonlms,

Rešitev je sprejemanje novih vlog, novih nemoči in začetkov, kar je vedno stvar procesa, ne trenutnega razpoloženja. Kar opisujete je izziv za vse mlade starše, tako za mamice kot očete, prihod otroka omogoči nove radosti, vendar tudi nove zahteve, kar od partnerskega odnosa in vaju dveh kot odraslih oseb zahteva osebnostno rast, ne le tehnične veščine za vsakodnevno skrb in sodelovanje (delati je potrebno na preverjanju počutja v pogovorih, o potrebah otroka in vajinih potrebah, o vlogah in odgovornosti, pravilih ipd.). Za otroka sta se odločila skupaj in skupaj dalata vsem tem, pri enih zadevah ste bolj prilagodljiva in vešča vi, pri drugih očka, pri čemer ne zanemarita lastnih in partnerskih potreb. Torej prioritete bi morale biti jasne: potrebe otroka so na prvem mestu, kar ne pomeni zanemarjanje lastnih, temveč le njihovo zadržanost.

Očka ima svoj pristop do otroka, ki je lahko v marsičem drugačen od materinega, kar ne pomeni da je napačen, mora pa biti varen, to usklajujeta skupaj. Ne mami ne oče ne vesta vsega: česar en v zvezi z otrokom ne ve, je to dolžan priznati brez slabe vesti in sprašuje, se pogovarja z drugim, odgovore lahko iščeta v dvoje ali pa sam – ne le takrat, ko je dobre volje – in pri osnovni skrbi je čustveno varna mama običajno bolje opremljena in uglašena z otrokom, ki ga je devet mesecev nosila, medtem ko ga oče tam naenkrat prejme v naročje, opa, pa se znajdi. Varen in sočuten pogovor z vztrajanjem bo premaknil stvari naprej. Izjave o »malem psihotu« pač opisujejo še otroka v tem moškem, ne opisujejo še očeta, pa nič zato, ker niso tako pomembne, vse dokler oče svojo nemoč prizna vam in se ne znaša nad otrokom (to je ključno!). Očka naj z vami in/ali na kakšnem usposabljanju spregovori lastni nemoči, ker se bo pri tem umiril in se bo nato lahko ponovno povezal z otrokom in ga znal tudi umiriti, ne da bi ga zasuval s svojo stisko. Enako velja za mamo. Naj si ne dela utvar, da je to za kakšnega drugega očeta kaj laže, ker ni.

Zdaj, ko že imam nekaj kilometrine in prenašam izkušnje na druge očete, doma vsake toliko vzamemo v roke fotografije družine ob rojstvu in se zabavam na svoj račun, kar vidim se v bolnišnici potem, ko sem prerezal popek, pa 20´ opazoval to čudo, ki leži v maminem objemu, nato ko sem ga v naročje prejel, se čudil »topli štruci«, prvo minuto sem se po moško spraševal, če obstaja kakšen priročnik kaj naj … pa se bilo potrebno le prepustiti občutkom (to je za moške večji izziv, kot si ženske mislite), ker spustiš not spontanost, otroka začneš gugati in zibati, se milo pačiti, celo pozabiš tam na izmučeno mamico na porodni mizi ipd. pa prvi dnevi in tedni prilagajanja, obiski, sprehodi, meseci klovnarij, ki sem jih zganjal; učiti se dihati in sprejemati nek nov jezik (otrokovo telesno govorico), interpretacije joka, pa tolažbo, previjanje, animiranje, uspavanje. No, nato mi je postalo jasno: kot oče sem bil najboljši v času pred in po hranjenju oz. zadovoljitvi temeljne potrebe po varnosti in bližini z mamico: kupčki, igra, animacija, kuharija čajčkov in kašic, skrb za zaloge, vozičkanje in cel kup gospodinjstva (ja, in mi danes ni žal, takrat pač v bližini ni bilo babic, sestric in tetic).

Ampak sem se za vse to odločil sam, ker sem si želel otroke in novo življenje, skrbel sem za stike z drugimi očeti (tudi s svojim!), s stroko glede nasvetov in usposabljanja o očetovstvu in – kar je zlasti v prvem obdobju zelo pomembno – o vlogi partnerja otrokovi mamici; namreč, potrebno se je bilo naučiti sprejemanja novih vlog in nalog v družini (prioritete, zadržanost ega, intime, odrekanje). Vse gre veliko lažje, ko je obema jasno, da očetje k otroku prihajamo »od zunaj« kot rečemo, matere pa “od znotraj”. In ja, vse to govori o resnosti starševske vloge, o njenih kreativnih potencialih in pedagoškem pomenu za posameznikov, družinski in jasno – tudi družbeni razvoj.

Partnerja kar spodbujajte, predvsem ga sprejmite kot je, raziskave namreč jasno govorijo, da so dovolj dobri starši predvsem ti, ki izhajajo iz sebe in tako vzgajajo varne in vase gotove ter odgovorne otroke in posameznike. Člankov in literature je veliko, toda starševstva se iz knjig ne da naučiti, ker je vsako čarobna zgodba zase. Naredite si svojo in bodite nanjo ponosni!

Srečno!