Pozdravljeni,

imam težavo in upam da mi lahko kdo svetuje kaj naj naredim. In sicer s partnerjem sva skupaj 9 let od tega 5 let živiva pri njegovih starših, vendar v svojem stanovanju imava 4 mesece starega dojenčka.

Težava je v tem da je bil partenerjev oče alkoholik in do približno enega leta nazaj nama je šlo vse okej. Večino časa sva preživela skupaj sama, z očetom niti ni imel veliko kontakta rezen ko sta pač kaj delala okoli hiše.

Lani pa je njegov oče prenehal piti in od takrat naprej je moj partner vedno z nijm, zjutraj ko vstane gre prvo pogledat očeta, nato pa še najman desetkrat na dan in to vaski dan, ko je pa v službi pa takoj ko pride domov spet teče k njemu. Do sedaj ni imel nobenega hobija, kar naekrat pa imata z očetom isti hobi, to pa pomeni da večino časa preživi s svojim očetom namesto z menoj in sinčkom. Razumem da se pač zaradi očetovega pitja do sedaj nista imela možnosti družit, vendar tako ne gra več naprej.

Večkrat sem mu poskušala dopovedat kako mi je, da sem osamljena vendar ne posluša. večino nosečnosti sem preživela sama saj je bil on več časa z očetom kot z menoj. Mislim, da se boji da bo oče zopet začel piti, ker je v penziji in ima preveč prostega časa, zato se moj fant ukvarja z njim. Ne razume da bi se moral posvečati meni in otroku in da nemore nadomestiti izgubjlenega časa z očetom. Vedno ko ga vprašam kaj gre spet delat gor ima pripravljen vedno nov izgovor. Ko pride večer pa bi se z menoj stiskal na kavču in nevem kaj še, vedar sem dostikrat tako jezna da ga pošlejem proč.

Nevem ali zahtevam preveč, vendar se mi to res ne zdi fer, če bi bilo že prej tako nebi niti načrtovala družine z nijm.Vsake toliko totalno ponorim in nakoncu mi reče da sem sitna, da pretiravam …. Nevem več kako naprej.

Spoštovani,

situacija, ki jo opisujete, nazorno kaže, kako močan vpliv ima alkoholizem na ljudi, ki jih prizadene, in na njihove odnose. Prenehanje pitja je samo prvi korak oziroma sploh prvi pogoj za zdravljenje te zahrbtne bolezni, ki je pravzaprav bolezen odnosov. Alkohol je samo eden od številnih izhodov, načinov bega iz odnosa; med oblike bega spada še cela vrsta zasvojenosti, od drog ali seksa do družbeno sprejemljivejših oblik, kot sta deloholizem ali preprosto večno sedenje za računalnikom, če omenim samo nekaj primerov. Kdor beži iz odnosa s pomočjo alkohola, ima torej primarno probleme z odnosi in je to prinesel iz primarne družine. Zato je smiselno, da se alkoholizem zdravi v skupini in pod strokovnim vodstvom. Na sporedu rednih srečanj zdravljenih alkoholikov niso debate o pitju, ampak produktivno reševanje odnosnih problemov, nekaterih tudi zelo zastaranih, ki jih je alkoholik doslej »zalival«, partner(ka) pa ga je pri tem podpiral(a) in nedolžne žrtve te bolne dinamike so bili tudi njuni otroci. Seveda spada v programe zdravljenja še spreminjanje nezdravih življenjskih navad in nadomeščanje z boljšimi, od rednega gibanja do branja, pisanja in izobraževanja. Na vašem mestu bi prebrala kaj temeljne literature s tega področja (Janez Rugelj, Sanja Rozman, Jože Ramovš, Andrej Perko idr.) in se o tem pogovorila s fantom. Niste namreč napisali, ali je tast samo prenehal piti ali pa je vključen v zdravljenje, in če je, ali je v zdravljenje vključen tudi kak njegov svojec, tj. njegova žena ali sin (vaš fant) ali kdo drug.

Če oče redno obiskuje skupino za zdravljenje alkoholizma, potem vam je del bremena že odvzet. Tast je prevzel odgovornost zase, za to, da bo trezen tudi ostal. Nobena kontrola v obliki nenehnih obiskov in skupnih konjičkov mu ne bo preprečila, da bi spet začel piti, če se ne bo naučil frustracij, ki nam jih življenje redno servira, predelovati drugače kot z alkoholom. Vendar po vašem pisanju sklepam, da je tast morda samo prenehal piti (morda iz zdravstvenih razlogov). Strah vašega moža, da bo spet »izgubil« očeta, ki ga je zdaj končno »dobil«, je v tem primeru toliko bolj upravičen. Vsekakor pa je iz njegovega ravnanja jasno, kako poškodovani so čustveno otroci alkoholikov. Kot vaš dolgoletni partner in novopečeni oče bi se sicer prav gotovo več posvečal vam in dojenčku (če sklepam po tem, da se vam zvečer, ko se je končno naužil očetove bližine, pa vendarle želi približati), vendar ga obvladuje še iz otroštva zatajevano hrepenenje po očetu. Ne obstajajo zastonj skupine, tudi pri nas, v katerih se srečujejo odrasli otroci alkoholikov. Vašemu možu bi jo – sploh če se ne udeležuje zdravljenja z očetom – toplo priporočila.

Toda kot se svojci alkoholika ves čas vrtijo okoli njega in alkohola, tako sem tudi jaz vse doslej pisala samo o vašem tastu in možu. Da, kje ste tukaj vi kot partnerka in mlada mamica? Kje se lahko najdete, kje se lahko vidite v tej zgodbi, v katero si morda nikoli niste niti predstavljali, da boste zabredli? Kako predelati goro težkih čutenj, ki vas preplavljajo, od besa, strahu in žalosti do sramu in gnusa – čutenj, ki (to je koristno vedeti) niso samo vaša, vendar ste jim izpostavljeni kot občutljiv sprejemnik? Kako dobiti nazaj partnerja, ki ste ga kar na lepem »izgubili«, takoj ko je on »dobil« očeta? Ali ste se pripravljeni soočiti z dejstvom, da je alkoholizem posredno posegel tudi v vaše življenje, da pa to sploh ni nujno slabo? V premislek morda tole: marsikaterega zdravljenega alkoholika (in njegovo partnerko/partnerja) sem slišala reči: »Alkoholizem je bil v naši družini sreča v nesreči. Prisilil nas je v zdravljenje, in to v zdravljenje vseh družinskih odnosov. Če moj mož (žena, itd.) ne bi pil, je veliko vprašanje, ali bi se sploh kdaj odločila za zakonsko terapijo. Kaj bi šele bilo z otroki!«

Ker vaše dosedanje prigovarjanje, pa tudi kazanje nezadovoljstva nista obrodilo sadov, se boste torej morali lotiti drugačnih prijemov, da boste svojo upravičeno jezo smiselno usmerili. Gotovo bi vajinemu partnerskemu odnosu koristila terapija, na kateri bi se v varnem prostoru soočila z neslišanimi potrebami drug drugega, si lahko prisluhnila ter se lotila oblikovanja kompromisov in skupnih rešitev. Pisali ste namreč samo o akutnem problemu, gotovo pa se vama je v devetih letih nabralo še kaj drugega, česar še nista razčistila. Sicer pa ne gre več samo za vaju, ampak tudi za otroka, za katerega si želite harmonično vzdušje. Za to pa se je vredno potruditi in čimprej začeti delovati – aktivno, obenem pa tudi konstruktivno.

Srečno,