Jaz sem izpostavljen nasilju žene nad moškim. Doživljam žalitve, grožnje , izsiljevanja, kolerične izpade in podobno. Imava mladoletno hčer , osnovnošolko zaradi katere ne želim oditi. Žalitvam in napadom so izspostavljeni tudi moji starši. Kaj storiti ?

Spoštovani Elian45,

hvala, ker ste se obrnili na forum.

Verjamem, da ste v stiski, sploh je sredi nje mladoletna hči, ki jo je potrebno najprej zaščititi, saj ne more odgovarjati za vajino dinamiko in odnos. Vsakršna oblika nasilja pa je nedopustna in zakonsko kazniva, najsi gre za partnerja, starša, sodelavca in prijatelja. Vsako ogrožanje duševne ali telesne nedotakljivosti kliče po prijavi, saj se s tem zaradi varnosti ne morete več ukvarjati vi, temveč pooblaščeni organi (policija, CSD, tožilstvo).

Kompromisov v nasilnem odnosu ne iščite, ker prinašajo gorje. Potrebne so jasne odločitve in ukrepi v smeri varnosti. Za začetek poiščita varen prostor in čas za enkraten/dokončen pogovor glede posledic, če se nasilje ne neha. Čeravno je grozno prijavljati osebnega partnerja in mater skupnega otroka, je vendarle dejstvo, da je odgovornost za nasilje pri tem, ki ga povzroča sebi in bližnjim; in takšna oseba brez vsakega dvoma potrebuje pomoč (pristojnih pri interventni preprečitvi ogrožanja varnosti sebe in družine ter strokovno terapevtsko za predelovanje nezavednih vsebin oz. psihiatrično, v kolikor so potrebna pomirjevala za varno in odgovorno delo na sebi).

Odgovornost za vzdušje odnosa, v katerem se nahaja družina, pa sta odgovorna oba. Zato v kolikor sta pripravljena poiskati strokovno pomoč za reševanje odnosa, se čim prej oglasita pri bližnjem zakonskem terapevtu, kjer boste na razgovoru skupaj postavili strategijo dela, se seznanili s pravicami in odgovornostmi v procesu in tako bosta skupaj pričela predelovala ne-varno dinamiko in bolečine v odnosu, zlasti pa bosta s tem pomagala hčeri, da zaživi varno otroštvo, ki ne bo več obremenjeno z odraslimi težavami. Če je za terapijo pripravljen zgolj eden, še vedno je prav, bolje eden kot nobeden.

Varnost je na prvem mestu, zato vam želim odločnosti, sočutnosti do sebe in otroka ter vztrajnosti.

S spoštovanjem,

Elian, praviš, da ne želiš oditi iz nasilnega odnosa – kakor zaradi hčerke -, hkrati pa iščeš ženske po netu?
Hčerko imaš, ki ima v tebi prvi in največji vzor tega, kakšen naj bi bil partner oziroma mož. Vajin odnos – torej med tabo in ženo – je del dediščine, ki jo bo dobila od vaju. Razmisli, ali bi ji res rad zapustil to, čemur je priča zdaj – nasilju in tvojemu varanju (ne vem, ali ti ga je uspelo tudi realizirati, vsekakor si pa želiš drugih žensk in aktivno delaš v tej smeri).

Spoštovana ločevalka,

vaš odziv je težak, prevladujeta nezaupanje in prezir – to lahko sprejmem, ne morem pa sprejeti načina, da ste za svojo bolečino izrabila forum in stisko drugega, najsi bo za vas še tako neverjetna. Forum je moderiran s strani stroke in kot tak ne dopušča vsakršnega vedenja. V odzivu pogrešam sram, dopustite si ga čutiti, saj ga imamo ravno zato, da v naše odzivanje in vedenje dela prostor za meje in odgovornost, zato se ga je tudi prijel izraz “socialni afekt”.

Veseli bomo, če se boste na forum obrnila po pomoč, uporaben odgovor ali izmenjavo izkušenj, skratka varno komunikacijo. Tvegajte malo, poskusite spregovoriti iz stika s seboj, iz srca, ne zgolj iz bolečine, tako boste hkrati ranljivi in odgovorni, od drugih pričakujte sočutje, sprejemanje in spoštovanje, ker bodo ob vas čutili pogum in vašo resnico.

Vse dobro,

Spoštovani gospod Duraković,

verjemite, da odgovor ni na prvo žogo in da sem premišljevala, ali naj sploh kaj napišem.

Upam, da niste vi odgovorili na prvo žogo. In tako kot ste vi očitno preverili, o čem pišem na forumu, sem tudi jaz preverila, o čem je Elian pisal na monu in drugje po netu. To je vsa zgodba. Zelo preprosto.

Morda ta tema pojasni ločevalkin odgovor:

http://med.over.net/forum5/read.php?144,2666173,2666173#msg-2666173

Spoštovani g. Duraković,

vaš odziv na odziv ločevalke me je po svoje nagovoril, zato sem se odločila, da se tudi sama oprimem te teme. Najprej me čudi, da ste se nanj sploh takole odzvali, saj forum večkrat berem in nemalo komentarjev tistih, ki spremljajo teme, mi ne zveni nič manj zbadajoče, moralozirajoče, pridigajoče, skratka kažejo na neko žuganje s prstom. Kje točno je torej ločevalka takorekoč naredila prekršek v primerjavi s podobnimi komentarji? Potem pa vprašanja, ki me zanimajo bolj osebno: Govorite o sramu. Veliko ljudi se obnaša kot da ne pozna sramu in tudi meni se je žal zgodilo tako. Ločevalki pravite, naj si dopusti občutek sramu – kako naj si ga dopustimo, če zanj morda niti ne vemo oziroma sploh ne vemo, kaj delamo? Jaz sem se po mojem vedenju v določeni situaciji šele kasneje prijemala za glavo. In to ni prijetna stvar! Ker v bistvu samega sebe sramotiš, ne da bi za to sploh zares vedel. Tukaj bi vas res prosila za pomoč. Sama hodim po svetu ravno s prezirom in nezaupanjem in kolikokrat se mi zdi, da bi naenkrat okregala kar enega nedolžnega mimoidočega! A kaj lahko tu storim – saj si ne morem lagati, da tega ne čutim, če pač tako v resnici čutim… Torej kaj lahko tu vendar storim?
“Spregovoriti iz stika s seboj, ne zgolj iz bolečine”. Ali bi recimo lahko to ponazorili ravno na tem konkretnem primeru ločevalke, da bi si lažje predstavljala? Kako to izgleda, če stika s seboj sploh ne čutimo, ali vsaj ne dovolj?
Toliko bolj je težavno, če ni zaupanja do okolice – od kje pa naj pride?! Kako le naj torej človek pride do “varne komunikacije”, če pa čuti vse prej kot to?… Vaši odgovori na ta resna vprašanja mi bodo zagotovo v pomoč!

Pozdravljen Elian45,

Sama sem se znašla v podobnem položaju kot ti, le da sem žrtev jaz in sem izpostavljena nasilju moža nad ženo. Zaradi dveh mladoletnih otrok tudi sama ne želim odidi. Če bi se rad pogovoril ali delil izkušnje sem na voljo za pogovor.

Lep dan ti želim in še lepši vikend!

C

Spostovana,

nic zato, ce vam ne zdi, v tem ni tezav, o zgornjem odzivu je razprava zakljucena. Kot strokovni moderator in skrbnik tega foruma ne spremljam drugih forumov toliko, sploh pa ne posameznih uporabnikov (zakaj neki je pomembno kaj o ab osebi govori sosed xy v bliznji gostilni in kaksno zvezo ima to s stisko, ki jo nek uporabnik izpostavi v tem forumu? Zapomniti si je potrebno, da je v odnose potrebno vnesti spostovanje in meje. Ne more nekdo kar uleteti k meni v hiso in gosta obtoziti tega in onega, ne da bi vljudno pozvonil, se predstavil in nato povedal za kaj se gre, tako ga morda ne bi napodil iz stanovanja. Skratka, ce pride do pritozb na konkretne primere v tem forumu, bom hvalezen za koristno informacijo in bomo preverili v skaldu s pravilnikom in vestjo.

Glede vasih vprasanj – vescine razmejevanja kaj je moje in kaj iz okolice je potrebno trenirati, to ne pride samo od sebe ali iz branja koristnih knjig. Primer za sram sem ze podal s tem, ko sem uporabnico opozoril, da je nekaj nedopustno (ni pomembno ali to prizna ali ne, tu si 100% zaupam, ne gremo se kdo ima prav in kdo moc, temvec za odgovornost), pri tem koristim znanje, vescine in izkusnje, ni posebne modrosti. Sram poznamo vsi, problem je, ko ga ne znamo uravnavati (enako velja za druge afekte) – vse je pogojeno z (ne)varnostjo izkusenj. Kdor je kot otrok dozivljal ponizevanje, zanemarjanje, ta bo tezko spostoval dostojanstvo socloveka, ampak bo reagiral v skladu z subjektivnim odzivom na dogodek ( obicajno nefunkcionalno). Iz opisa vasega primera pa predvidevam, da gre za vznemrijenost oz. ogrozenost, ki jo morate najprej ubesediti in urediti pri sebi (pozornost na teles. senzacije, kaj jih je sprozilo > na kaj on koga vas to spominja (vznemirjenost in impulzi obicajno nastopijo zavoljo neg. izkusenj, ki se vam tukaj in zdaj ob za vas ogrozujoci situaciji le vzbudijo). In vselej iscite varen odnos, socutje, pristnost. Ne zanikajmo, kar cutimo in to mora veljati vedno in povsod, ne moremo pa si vzeti za pravico nekoga prizadeti zgolj zato, ker smo mi vznemirjeni, ne da bi nas nekdo resnicno ogrozil. Iz stika s seboj spregovorimo, ko smo si pripravljeni priznati in o tem govoriti tudi ko nas je strah, sram, ko smo v stiski, ne le takrat, ko je vse ok. To je odgovornost do telesa in sebe, posledicno govorimo o sebi spostljivo in ranljivo. In to dajemo tudi v odnose, toda tega ne zmore kdor ni na stik in ranljivost pripravljen… pa smo spet pri vajah.

Upam, da sem vsaj malo olajsal dilemo.

mislim, da v tem primeru prihaja do izraza nevarnost internetnega svetovanja, pa najbrž tudi vsega drugega. Pravzaprav bi morali terapevti vedno samo ozaveščati ljudi o njihovem ravnanju, čustvenem odzivanju in spoznavanju sebe. Vsak, ki sprašuje, sebe predstavi kot žrtev, čeprav je morda gonilna sila nezdravega odnosa sam. in z direktnimi nasveti potem v svoji zmedeni glavi od terapevta lahko dobi potrditev svojega neustreznega ravnanja. Včasih kakšna ločevalka kar prav pride hehe

Spoštovani,

hvala za to mnenje, tema ponuja nekatere aktualnosti in me veseli, da komuniciramo o njih (in ne o posameznem uporabniku), zato bom razvil še en odziv, najbrž tudi zadnji v zvezi s tem. Terapevti si za to, o čemer pišete, prizadevamo tudi pri tem prostovoljnem delu na forumu, to je naše delo in poklic, zato nevarnosti svetovanja (vsaj v tem forumu) ne vidim, skrbimo, da odgovornost dela za varnost komuniciranja, četudi kdaj uporabnik k temu z odzivanjem ne prispeva oz. se v trenutku pisanja tega ne zaveda. Ne glede na to, da se enako posvetimo tem, ki so pripravljeni na pristno in odgovorno pot rešitve, kot tem, ki to niso, je svoboda interpretacije prepuščena bralcu, za odzivanje prav tako odgovarja vsak sam (opomba: moderator se svobodno izpostavlja in odgovarja kot oseba z imenom in priimkom, kar pa za anonimnega uporabnika ne drži in žal se tehnično možnost pogosto zlorablja za odkrito nespoštljivo vedenje v spletnem komuniciranju).

Korak naprej, mehanik skrbi za brezhibnost in varnost vozila, zobozdravnik za ustno votlino, zdravnik za telesno zdravje, središče našega poklica pa je duševna varnost, je črpanje varnega stika s kompleksno igro zavednega in nezavednega v odnosu s klientom; posameznika in sebe ter posredno tudi družbo opozarjamo na tisto, na kar naši čuti še nočejo ali niso še pripravljeni zaznati, sprejeti, spremeniti, pa nam gotovo koristi za osebno rast. Jaz ji pravim “ranljiva odgovornost”, ki je izid razvojnega dela na sebi in svojih odnosih.

Najbrž tole poznate iz vsakodnevnega življenja, dogaja se tudi na terapijah: ko se posameznik v odnosu kaže za nemočno žrtev česarkoli/kogarkoli in v vsakodnevnem življenju okolico opozarja kako (mu) nekdo drug dela krivico itn., nato se v procesu vrednotenja, naslavljanja in zrcaljenja pokaže, da gre za staro obrambo duševnega sveta otroka, ki je doživljal to in to in ki jo je potrebno ozavestiti, ker pa danes ta oseba ni več otrok, mu je potrebno predati mandat (česar mu starši niso), da se mu več ni treba obnašati kot otrok > odgovornost (matrico lahko preslikamo tudi na aktualne družbeno-politične odnose); skratka, odrasle osebe v procesu terapevt “ne nosi po rokah” in čeprav jo spoštuje, sprejema in ji verjame na besedo, spremlja predvsem njen način odzivanja in ji hkrati predaja odgovornost za lastno počutje, mišljenje in vedenje … tako se proces rasti premakne v smeri ozaveščanja in opolnomočenja za spremembe; eni pri tem potrebujejo več, drugi manj časa in priložnosti, ampak rast je proces, za katerega se svobodno odločamo sami in čemur je potem potrebno biti predan. To so velike reči. Vsak pa še ni pripravljen na samo-spoznavanje in spoznavanje drugih ter sveta, odtod imamo ljudje težave s sabo, v družini, službi > strokovnjaki pa delo.

Na splošno: pri spletnem komuniciranju je v Sloveniji prisotnega izjemno veliko prikritega (pasivnega) ali odkritega nasilnega, žaljivega in diskriminatornega vedenja, na kar večkrat opozarjajo informacijska pooblaščenka, raziskave s področja in mnoge medijske iniciative z iniciativami uporabnikov spleta.

V zaključek: uporabnik ali obiskovalec foruma ni nujno ozaveščen in varen uporabnik (četudi je po srcu, kot rečemo, dobronameren), tega se zavedamo, odgovornost za to namreč niti skrbnik niti moderator ne prevzema. Ekipa, ki skrbimo za forum, dela prostovoljno za varnost in v dobro teh, ki so v stiski in le želimo si lahko, da bi se od tega učili vsi skupaj in forumu dvigovali ugled. No, kolikor spremljam podatke, je ta ravno zaradi poslanstva zavoda Med.Over.Net in njegovih moderatorskih ekip že zdaj na zavidljivi ravni…

Edin Duraković,
skrbnik foruma

Res je, kar se mi očita. Ne želim iskati opravičil in zmanjševati moje odgovornosti. Sicer me nekoliko moti moralizatorski ton nekaterih komentarjev, amapk seveda vsak ima pravico povedati svoje mnenje.
Vekakor se počutim nelagodno ob branju teh komentarjev amapk vseeno mislim , bolj kot sicer opravičeni očitki bi bil na mestu pogovor z namenom ugotoviti v čemu je težava. Naj povem , da sem se obrnil na DNK ( Društvo za nenasilno komunikacijo ) in obiskujem predavanja, ki obravnavjo temo nasilja.Poleg tega kaj malega preberem o transakcijski analizi in marsikaj mi je nekoliko bolj jasno…..problemov nisem rešil in še dosti časa ne bodo rešeni…..ampak vsaj približno vem kako bi morali biti rešeni….ampak pot bo še dolga in naporna….želel bi še enkart povdarit , da je pri teh težavah je po mojem mnenju poterbno dostsi dosti strpnosti in potrpljenja……

Hvala