Lepo pozdravljeni!

Tokrat imam eno samo vprašanje, za katerega verjamem, da ne zadeva le mene, pač pa mnoge (predvsem) ženske, ki so jim bili ob razvezi ali razhodu zaupani v varstvo in vzgojo mladoletni otroci, očetje pa so dolžni plačevati prežvinino. Ob tem “dolžni” pa se zatakne: včasih preživnina prispe, drugič z zamudo, včasih po večjem ali manjšem nerganju in nezadovoljstvu, včasih pa je celo ni, ob čemer se zbuja ogromno jeze in nemoči. Ob tem mi pride na misel, da morda ni samo pogovor tisti, ki bi med bivšima partnerjema uredil situacijo (mimogrede, če bi se znala pogovarjati in slišati eden drugega in prevzeti odgovornost, morda niti ne bi bila bivša, saj bi “nepredelane” situacije, tudi iz njunega bivšega odnosa, ki ob dogajanjih s preživnino planejo na dan, uspela rešiti s pogovorom). Torej vprašanje je: kako gledate terapevti na to, da tisti, ki je dolžan plačevati preživnino, ne poskrbi za svojega otroka in najde razno razne izgovore, da tega ne stori, ter kako naj ženska ne izgubi sebe, ko se pojavi nemoč in bes, ko vsak mesec čakaš ali bo ali ne bo, zadaj pa so zelo, zelo prikrite igrice, ki ga občuti samo bivša, ter kako ravnati, da v tej igri ne bi bili kot manipulacija uporabljeni otroci. No morda je vprašanj malo več, vendar sem prepričana, da lahko odgovor razkadi kakšno ali umesti kakšno (neustrezno) ali stereotipno reakcijo, kakršnih v razvezanih oz. ločenih družinah najbrž ni malo.
Hvala

Spoštovana,

zelo dobra vprašanja ste izpostavili in ne vem, če vam bom znala dati tako dobre odgovore. Če bi se vsi starši vprašali ali razmišljali o teh vprašanjih, bi bilo težav v medsebojni komunikaciji in skupni vzgoji otrok bistveno manj, otroci pa ne bi ostajali žrtve vseh prikritih manipulacij, umazanih iger in prelaganja (izogibanja) odgovornosti kot starša. Slednje tako ali tako, kot že veste, izhaja iz nerazrešenih težav vsakega od partnerja iz preteklosti, ki nima nobene zveze s trenutno družino, in bi se morale tam tudi reševati – s starši in izvorno družino. V zakonu težave le znova vzniknejo in se na različne načine izrazijo. Otroci so pač ranljivo področje, tudi intimni odnos, kjer takšne manipulacije lahko živijo in se ohranjajo, nikdar pa nikogar ne osrečujejo (morda le navidezno, začasno). Srečen ali zadovoljen ni niti tisti od partnerjev, ki jih izvaja, vendar ne zna drugače reagirati oziroma ne zmore premostiti lastne resnice in se soočiti z njo.

Dolžnost plačevanja preživnine je zakonsko določena obveznost in tisti, ki bi jo moral plačevati, dobro ve, da bi jo moral. Verjamem, da ste naveličani nenehnega prigovarjanja, opominjanja in “teženja”, naj partner izpolni svoj del, vendar mislim, da je tukaj pomembno vedeti, ali ta del denarja ženski predstavlja preživetje ali vseeno lahko drugače preživi. Kot veste, nikogar ne morete v nič prisiliti, verjetno pa je tudi čas tisti, ki prinese razmišljanje v smeri, da se ženske nekega dne “sprijaznijo” z nerednim ali sploh ničnim plačevanjem preživnine. Strinjam se, da včasih tudi pogovor drugega ne more prepričati. To, da vaš partner ne opravlja svoje očetovske dolžnosti, veliko pove o njem kot očetu in odraslem človeku, zato bi rekla, da od te točke dalje vi lahko razmišljate samo v smeri, kaj vi kot mati boste in želite kljub vsemu dati svojemu otroku in kako želite najbolje poskrbeti zanj – ne glede na očetov del preživnine. Mislim, da ima vsak človek določeno mero potrpežljivosti in volje, da nekaj doseže, ko pa dokončno dojame, da več kot toliko ne gre ali da se ne zmore več ukvarjati s tem, se obrne v drugo smer in poskuša biti tam učinkovit. Če oče finančno ne poskrbi za vajinega otroka, pomeni, da se izogiba očetovski odgovornosti in je v tem primeru za takšno vlogo “nezrel”. Če lahko tako pogledate na to, boste kot mati lahko ohranili svoj delež odgovornosti in se posvetili otroku ter ne izgubljali moči za nekaj, česar morda ne boste mogli spremeniti ali doseči. S tem ko “čakate, ali bo ali ne bo”, ostajate v negotovosti in nemiru. Če v igricah s partnerjem nočete sodelovati, vam ni treba, saj se jim vsakič lahko diplomatsko izognete in takrat počnete raje nekaj, kar vas osrečuje. Te igrice namreč lahko ponazarjajo partnerjevo (in morda tudi vašo) nezavedno željo po ohranitvi stika – čeprav se ne razumeta, sta preko njih ves čas povezana. Kot starša bosta vedno ostala povezana, ne pa nujno tudi kot partnerja. Ključno orožje pri manevriranju v takšnih težkih situacijah se mi zdi ohranitev mirne krvi, torej da kolikor se da, ostanete mirni, kadar se dogovarjate s partnerjem za karkoli. To ne pomeni, da se morate strinjati z vsem, kar partner predlaga, vendar da na miren način rešujete konflikte. Če se z nečim ne strinjate, lahko odločno, a mirno vztrajate pri neki odločitvi. Ko bo partner začutil, da njegove manipulacije pri vas “ne grejo več skozi”, mu počasi ne bodo več zanimive. Trenutno ste vi občutljivi objekt, preko katerega lansira svoje težke stvari. Poznam žensko z dvema otrokoma, kateri bivši mož prav tako ne plačuje preživnine (čeprav ima denar), vendar se je z leti deloma sprijaznila, na momente pa še vedno vznikne bes nanj zaradi neplačevanja. Trudi se, da otrokoma priskrbi, kar potrebujeta in se ne ukvarja z njegovim življenjem in razmišljanjem, saj jo to spravi le v slabo voljo. Pomembno je torej, da sledite svojim ženskim in materinskim občutkom, kako boste kot starš lahko osrečili otroka in uživali z njim, ne glede na ovire s strani očeta. Izogibajte se negativnim komentarjem o očetu in otroku ne trosite obtožb in kritik, kako slab oče je, saj otrok nanj gleda s svojimi očmi. Zanj bo vedno oče. Raje kot to, poiščite sogovornika ali sogovornico, prijateljico, kogarkoli, ki mu zaupate in ki vam bo v težkih situacijah v oporo. Da se boste lahko razjezili, razjokali, izrazili svojo nejevoljo in nemoč, pa bo sogovornik še vedno tam. Samo, da vam nekdo prisluhne in vas sliši, pa boste zmogli.

Tudi pri izognitvi manipulacije nad otroki, je težko reči, kaj narediti. Morda partnerja lahko vsakič znova opomnite, kako se zaradi nečesa, kar poskuša doseči pri vas, počuti otrok, da je žalosten, da se je zaprl vase ali kaj podobnega. Da mu narišete sliko o otrokovem počutju in doživljanju celotne zgodbe. Da boste vi preživeli, otroka pa, da je zelo prizadelo, da je odreagiral tako in tako. S tem partnerja ne morete prizadeti, ker boste govorili o občutkih in čustvih in ne osebno o njem.

Zaupajte sebi in naj vas vodijo vaši notranji občutki. Dokler vas bo v življenju vodilo načelo, da nikomur nočete nič škodovati in da vse delate z dobrimi nameni, ne glede na končne rezultate, ste lahko mirni. Prava mati nikdar ne obupa, ne more pa vedno doseči vse tako, kot si zaželi. Včasih je potreben čas, da se nekaj uredi in pravilno izpelje. Šteje zlasti tisto, da ste poskušali, da ste se trudili, da bi nekaj v redu naredili, da ste se odzvali. To se mi zdi pomembno. Želim vam veliko poguma za naprej!

Spoštovani!

Hvala za odgovor, kajti potrdili ste mi tisto, kar vem globoko v sebi, pa (še) ne znam opraviti s tem – to je da del teh “igric” potrebujem za ohranitev odnosa, kajti le tako (še) čutim pripadnost bivšemu možu. Gre še globje, in sicer, da v trenutkih, ko sem v dobri koži sama s seboj, začutim, da se v teh igrah lahko ustavim, na kar sem pravzaprav ponosna, saj resnično ni lahko zdržati z besom, nemirom. Ne nazadnje je izredno težko biti samo starš v trenutku, ko ti bivši partner zaloputne kakršnakoli (navidezna, čustvena, fizična, mentalna, duhovna, duševna…) vrata pred nosom in lahko nakopičeno jezo sprostiš “le” še na otroku. K sreči sem se naučila, da otrok nima nič pri tem, da dosledno ločujem vloge starša in partnerstva in uspevati mi je pričel tudi del, ki ste ga s svojim odgovorom potrdili: da njega ne morem prisiliti k drugačnemu ravnanju, da tudi on potrebuje moje nerganje (tu se zavedam, da mu jaz na nek način dovoljujem, da se (tudi) do mene, predvsem pa do otroka) obnaša neodgovorno. “Ta nek način” se sedaj lušči v tej smeri “da bom lahko preživela, pa četudi mi ne da nič, oz. preživela najinega otroka”, torej ponos, da zmorem in ostajam na točki, da ne pristajam (več) na njegove manipulacije). Ob tem, ko pišem mi je težko, dela se mi kepa v grlu, v prsnem košu me tišči, ker mi kipi potlačena jeza ob tem, ko pomislim, da sem morala preživeti (skoraj) brez denarja (imam službo za nedoločen čas, k sreči, vendar plačo, ki je ravno toliko visoka, da ne pridobim socialnih bonitet in tako nizko, da ob vsem, kar je potrebno poleg “nujnega” preživetja tudi plačati, sem morala pošteno “čarati” čez mesec, da vsega tega obupa in teže NISEM prenašala na otroka, on pa tako kot opisujete zgoraj “uživa” življenje. Obup, ki se me je ob tem polotil, sem začela nadomeščati z razmišljanjem, kot ga lepo opisujete, da se posvetim otroku (imam sicer tri otroke, vendar je le najmlajša še mladoletna, starejši pa živita že na svojem in sami urejata stike z očetom). To posvečanje otrokom lahko ponazorim le z enim primerom (ki je meni izredno težak, vendar menim, da moram, ker imajo otroci pravico do obeh staršev) in sicer praznovanje rojstnih dni najinih otrok, ki se odvija v našem (prej skupnem) domu. Tu morava funkcionirati kot starša, kar mi uspe z železno voljo, da ta dan posvetiva otrokom (vsaj z moje strani), da sem zaradi otrok lahko z njim v skupnem prostoru, da se zavedam, da je to dan, namenjen njim.

Torej še enkrat hvala, s svojim odgovorom ste zajeli bistveno več, kot sem vprašala – ne gre “le” za preživnino, pač pa mojo naravnanost in tiste “nevidne” pa še kako prisotne odnose, ki sem jih omenila jaz in jih omenjate tudi vi v svojem odgovoru. Če sem do konca odkrita, bi rekla le, da mi je to spletno mesto “preveč javno”, da bi občutja, ki ste jih zajeli in sprvili v pogon s svojim odogovorom, obelodanjala na ta način, so pa začenjala globoko v meni dobivati podobo in obraz.

Hvala