Pozdravljeni,

lepo prosim za nasvet, ker sem trenutno zelo zmedena.

S fantom sva skupaj malo manj kot 1 leto. Zdelo se mi je da vse poteka kot mora bit. Zvezo sva začela zelo resno, imela sva svoje prijatelje, vendar sva si dala stroge omejitve. Nobeden od naju ni hodil sam v diskoteke, in podobno, vendar sva oba to želela saj se nama ni zdelo smiselno. Moj fant je vedno imel željo da bi se mlad poročil, imel otroke vsaj pri 27. Sedaj ima 24 let. Do tukaj vse lepo in prav, vedno sva se maksimalno spoštovala in upoštevala to kar sva se dogovrila. On živi z 2 cimri v stanovanju, ki pa sta oba samska, in obadva vsak dan vozita nove ženske za 1 noč v stanovanje. Ga zafrkavata češ ker ima resno zvezo in to, da je mlad, da bi se moral še zabavati… Prejšnji teden je začel s tem da mogoče bi pa morala hodit v diskoteke kdaj pa kdaj tudi ločeno, on s svojimi prijatelji jaz svojimi, da je blo prejšnje leto dolgočasno ker tega nisva počela, sedaj kar naenkrat ne ve več če bi imel družino mlad, da ne bi rad živel s svojo punco skupaj še vsaj 3 leta. Nekako se mi zdi vsa prestrašen. Tudi ko sem enkrat začela temo o npr. kaj bi ti naredil če bi nama počil kondom in bi bila noseča. je skočil v zrak vsa paničen da to se pa ne more in ne sme zgodit, da sem zmešana ker ga to sprašujem. vsa jezen je bil da ne bo odgovarjal na taka vprašanja… Ne vem kaj naj naredim, meni se to zdi vse skupaj malo čudno. Tudi jaz si ne želim otroka vendar me je njegova reakcija presenetila.
Sedaj živiva v istem mestu, vendar čez nekaj mesecov ne bova več, ko sem ga vprašala ali bi kdaj mogoče če bi ostala skupaj zamenjal službo mi je deloval vsa neodločen in bi bil prej odgovor ne kot ja. Vse skupaj se mi zdi malo čudno. Cel čas mi pa zagovtavlja da me ima rad, da noče drugih žensk… Ali je mogoče da je premlad? Ali je zmeden ker ima cimre ki ga ves čas napadajo češ kaj bo v resnem razmerju tako mlad? Ali bi bilo dobro da ga pustim, ker mogoče ni pravi zame, čeprav se imava rada, nikoli me ni pravaral, me je spoštoval… Vendar se mi zdi zelo nezrel.
Lepo prosim za nasvet ker sem obupana in razočarana.

Spoštovani,

vsak odnos, če je živ, je gibljiv, spreminjajoč se organizem. Prav nič nenavadnega ni, če se dva, ki se dotlej sploh nista poznala, dogovorita za pravila v nastajajočem odnosu, kasneje pa se temu ali onemu zazdi, da so potrebna popravkov. Navadno je to bolj boleče za tistega, ki želi, da bi ostalo po starem. Če nam sedanje stanje ustreza, nas lahko precej preplaši partner z željo po spremembi – morda še toliko bolj, če je želja izražena po ovinkih, izmikajoče se, morda celo z občutki krivde. Kaj ima za bregom? nas prešine. Kaj je narobe? Kdo je za to kriv?

Tudi če bi našli »krivca« – ali bi to kaj spremenilo? Ali sta res kriva cimra, ki vašega fanta ves čas »napadata«? Saj da zna misliti s svojo glavo, vam je že dokazal, ko se je odločil za odnos, in to resno zastavljen odnos z vami. Če bi se želel braniti pred takšnimi »napadi«, bi se. Ali je kriva njegova nezrelost? Nezrelost je tu popolnoma relativen pojem. Seveda je z vašega stališča nezrel – že zato, ker vam ne daje čisto jasnih odgovorov. Toda ali je realno pričakovati, da bo imel vsakdo za vsako situacijo pretehtan, jasen, zrel odgovor? Kaj natanko se vam zdi nezrelo? To, da si je premislil glede časa, ko si bo pripravljen ustvariti družino? Morda je bolj zrelo, da je glede tega jasno povedal svoje pomisleke, kakor pa da bi vam brezglavo nekaj obljubljal s figo v žepu, samo da bi se izognil konfliktu. Vaši občutki vam pravilno sporočajo, da je tu veliko strahu. Toda čigavega in pred čim? Zdi se, da vaju je oba malo strah. Česa? Za to je potreben odprt pogovor. Nihče drug vam ne more dati natančnejših odgovorov kot vaš fant.

Zakaj bi ga pustili, čeprav je za zdaj med vama še vedno ljubezen in spoštovanje? Kaj pa če potrebuje samo malo več občutka, da se lahko svobodno odloča? Ali se bojite, da bo on pustil vas, in bi ga bilo zato bolje prehiteti? Kaj pravzaprav vse tiči za vašo oznako »nezrel«? Kaj je tisto, česar si tako želite pri partnerju, da sedanji ni več dovolj dober? Kaj vas je tako močno razočaralo? To, da se ne želi pogovarjati o tem, kar vas muči? Slednje bo res preizkusni kamen, kako resno jemlje zvezo z vami in kako resno jemlje tudi sebe.

Krivično je do vas, da bi morali čakati, v katero smer bo zapihal veter (= kam se bo obrnil partner), toda po drugi strani bo to dobra preizkušnja vajine zveze. Vi boste dali zvezi toliko priložnosti, kolikor se vam bo še zdelo smiselno glede na vaše vrednote, med katerimi sta odgovornost in zavezanost na visokem mestu. Želim vam, da bi se ljubezen do vas, ki jo omenja partner, izkazala kot trden temelj v tej vajini prvi resnejši preizkušnji.

Mislim, da v manj kot letu dni, kolikor traja veza ne bi smelo biti še nobenih resnejših preizkušenj, če je veza prava.

Pozdravljeni!

Stara sem 20 let in s fantom sva v resni zvezi že 3 leta. Sama sem zelo delavna, resna in odgovorna oseba. Gimnazijo sem koncala z odlicnim uspehom, bila sem tudi zlata maturantka in se vpisala na študij medicine. Prihajam iz urejene družine, kjer smo se vedno vsi odlično razumeli. Od sebe veliko pričakujem in se želim dokazati predvsem v šoli. Vsako poletje v srednji šoli sem delala in si zaslužila svoj denar, delam tudi sedaj ob faksu. Postavljam si jasne cilje in imam svoje življenje popolnoma načrtovano. Skratka nikoli ne naredim ničesar spontano, vse prej načrtujem. Moj fant je moje popolno nasprotje. Končal je 3 letni program na SERŠU, pa še to pa 1 letu pavze. Nima nobenih ambicij, splohne razmišlja o prihodnosti. Sam je imel zelo težavno otroštvo in prihaja iz razdrte družine, živel je z mamo, ki ga je zelo razvajala, čeprav doma nikoli niso imeli dovolj denarja. Je popolnoma nezrel in neodgovoren. Ima sicer službo za polovični delovni čas. Cele dneve pohajkuje okoli, veliko pije in kadi travo. Popolnoma je odvisen od svojih prijateljev, saj jih kliče že zjutraj in z njimi dela načrte kaj bodo počeli čez dan. Na začetku me to ni tako motilo v zadnjem letu in pol pa je postalo neznosno. Mene vse to zelo moti in ga želim motivirati, da bi šel nazaj v šolo, si poiskal boljšo službo. Na vse ga morem opominjati- kdaj ima zdravnika, zjutraj ga zbujam da ne zamudi v službo, spomnim ga da se mora stusirati, obriti, umiti zobe skratka občutek imam, da vse pocnem namesto njega. Doma nič ne pospravi, ne ve kje ima kakršnokoli stvar, popolnoma je zmeden. Skoraj vsak dan se prepirava, saj gre meni vse to zelo na živce in ga stalno opominjam, da naj začne drugače gledati na svoje življenje. On mi pravi, da sem tečna, da se samo vtikujem v njega, da ga hočem popolnoma spremeniti. Res ga imam iz srca rada in se večkrat preprosto zjočem, saj nevem več kaj naj naredim. Po srcu je zelo dober človek, samo znova in znova dela iste napake in sprejema napačne odločitve. Se res preveč vtikujem v njega in ga želim spremeniti, da bi postal isti kot jaz? Sem res prevec zahtevna in prevec zahtevam od njega? Sem preveč stroga tudi s sabo in je to vzrok vseh težav? Vse večji občutek imam, da sm vzrok vseh najinih težav jaz.
Prosim pomagajte, sama ne vem več kaj naj.