Spoštovani!
Že ves čas premlevam o svoji situaciji, zdaj pa sem se odločila, da spravim na papir in povprašam nekoga za mnenje.
Že dve leti sem v zvezi z moškim, ki ima iz prejšnjega zakona devet let starega sina, ki živi pri njem. Ko sem se zaljubila v svojega fanta sem vse to vedela in sem se prilagodila novim okoliščinam. Ko smo skupaj, se lepo razumemo. Včasih pride do ljubosumja z otrokove strani, ker se najbrž čuti ogroženega in takrat se oče z njim pogovori, pove mu, da ga ima rad in da se nima česa bati. Tudi sama se trudim, da delujem v tem duhu, se včasih tudi umaknem, da imata tiste svoje trenutke, ki so otroku zelo dragoceni.
Otrok je na očeta zelo navezan in je večino časa z njim. Tudi meni je lepo v njuni družbi, a pogrešam trenutke, ko bi bila malo sama s svojim fantom. Pa ne mislim čez dan, saj nočem pošiljati otroka od doma, da bova midva sama. Zvečer, pred spanjem bi ga imela vsaj za pol ure rada zase. Jaz namreč dosti časa preživim pri njiju, spat pa še vedno hodim k sebi domov. Če kdaj prespim pri njiju, je to v sobi za goste, sicer bi bil otrok ljubosumen.
Težava nastopi, ker gre zvečer fant spat istočasno kot njegov sin. Skupaj se poslovimo, nakar grem jaz domov, onadva pa kupaj spat, vsak v svojo sobo. Jaz si pa tako želim ostati še malo z njim. Pogrešam njegove objeme, bližino, nežnosti, pozornosti, občutek, da sem mu pomembna in ljubljena.
Vse to sem mu že večkrat povedala. Pravi, da me razume, le da mu je otrok na prvem mestu in da ga noče spravljati v nelagoden položaj, ker je bila že ločitev zanj boleča. Jaz vse to vem in se trudim biti razumevajoča. Lahko sem se odpovedala izhodom v dvoje, niti nimam občutka, da bi mi kaj od tega manjkalo, saj lahko to nadomestim s skupnimi. Z ničemer pa si ne morem nadomestiti tistega kar mi nudi njegov objem in nežnosti, ki mi tako zelo manjkajo. Tudi on pravi, da mu manjka, a mu nekaj v njem brani, da bi se prepustil. Pravi, da je v njem neka blokada, ker se boji, da se bo otrok slabo počutil. Zvečer gre zgodaj spat, ker tudi zgodaj vstane. Ko sem mu povedala kako bi rada, da sva pred spanjem vsaj malo skupaj, je rekel da bo tudi on premislil kako bi našel način. Mislim, da mu je mar zame, le da je resnično razpet med nama dvema. Vem, da mu ni lahko in nočem siliti vanj, a občasno se mi to hrepenenje tako nabere, da si ne morem pomagati. Pridejo trenutki, ko si mislim, da ne bom več dolgo zmogla, a dober človek je in rada ga imam.
Za kakršnekoli besede vam bom zelo hvaležna. Lepo vas pozdravljam.

Spoštovana Tweetyas,

hvala za vaše sporočilo. Ob vaših besedah se začuti veliko grenkobe in bolečine. Počutite se tako prikrajšano za izraze nežnosti, želenosti in za skupen čas, v katerem bi gradila partnersko pripadnost. Kar čutim, kako vam je, ko se v večernih urah sama podate na ulico in odidete domov, ne da bi imela pol ure za zbližanje, ovrednotenje dneva, občutkov, morebitne utrujenosti, osamljenosti in podobno. Hkrati čutite, da je partnerju mar za vas in da ga lahko imate radi in ni vam vseeno, ker čutite njegovo razpetost.

Pravzaprav lahko začutim, da precej skrbite za njega in njegov strah pred novim odnosom. Ko govori o tem, kako ne želi prizadeti otroka s tem, da bi ga zapostavljal zaradi vajinega odnosa, je čutiti, da pravzaprav varuje tudi ranjenega otroka v sebi, ki ga je še strah se navezati, tvegati, biti ponovno razočaran. Nekako morate tudi vi slišati ta čutenja, da vas je pripeljalo v ta odnos, k ločenemu očetu, ki živi s svojim sinom, in se bori, da bi zacelil neko še precej žgočo rano. Le zato ste pripravljeni predelovati občutke izpodrinjenosti, drugorazrednosti, nepomembnosti, grenkobe, bolečine. Kako lahko vi prevzamete odgovornost za ta občutja? Zakaj se vam obnavljajo, od kod jih poznate? Koliko jih nosite v svojem telesu skozi leta in so vaš tihi spremljevalec, ki vas posebej močno obišče v obdobjih, ko se na nekoga navežete in zaželite njegove bližine, pozornosti, sprejetosti in zavarovanosti?
In po drugi strani – koliko so ti občutki tudi partnerjevi in jih je prenesel na vas v ta odnos. Mislim, da se v pogovorih o teh najbolj bolečih ranah vajine preteklosti lahko tudi najgloblje povežeta. Poskusita.

Eden od najbolj osnovnih pogojev za zdrav partnerski razvoj je, da si partnerja preprosto zavarujeta čas za svoj odnos, pogovor, deljenje občutij, nežnost. Če je navzoč strah pred bližino, lahko partnerja najdeta 1001 način, kako se ubežati tem trenutkom bližine. V temelju pa se vedno odločamo, kdo ali kaj nam toliko pomeni, da si zanj vzamemo čas. Ne zaradi njega/nje, ampak zaradi sebe.

Z željo, da vama uspe korak naprej v odpiranju in vzpostavljanju zadovoljujoče bližine, vas lepo pozdravljam!

Lep pozdrav,
s partnerjem sva že skoraj 3 leta in poročena 5 mesecev. Poznava se kake 8 let. Moja težava je v tem,da mu ne zaupam. On zelo rad flirta. To sem opazila šele po pol leta,ko sem bila z njim! Zdaj sem noseča in me ubija od ljubosumja. Sem na bolniški in moram počivati. To ljubosumje oz.NEZAUPANJE traja že od prej. Zdaj v nosečnosti se ne stopnjuje. Tako,da ni vzrok nosečnost. Je zelo ljubeč mi zelo pomaga..otroka se zelo veseli in vse lepo in prav. Glede tega, nimam pripomb. Imava tudi skupne hobije. Jaz za enkrat ne morem na vse,ker imam rizično nosečnost, on pa veselo skaklja na vse..pa še v službi si fraj jemlje za svoje hobije!Saj sva skupaj..ampak on je v službi med tednom..za vikend kam greva..ali je kdo pri nas……še kakšen dan,ko bi lahko imela mir..ima on hobije! Prej,ko sva bila skupaj je bilo vse lepo..zdaj pa se jaz ne morem udeležiti in njega to prav nič ne ovira..sva naredila določene izpite in napredovala..ipd..zdaj pa vse dela in napreduje sam!!! Me to upravičeno moti?
Hvala mumika

Pozdravljeni Mumika,

hvala za vaše sporočilo. Ste v zelo zahtevnem obdobju, v katerem doživljate veliko negotovosti in strahu. V sebi nosite otroka, rizična nosečnost od vas zahteva posebno nego in skrb. Hkrati pa ne veste, v kako varen odnos bo rojen vaš otrok. Če prav čutim, vas moževa predanost hobijem straši in jezi hkrati, veseli se vajinega otroka, je ljubeč in vam pomaga, po drugi strani pa čutite, kot da se kar nekako umika iz odnosa, želite si več stika, več bližine, več rahločutnosti do tega, kar preživljate v tem obdobju. Da bi lažje zdržal in ne bežal pred občutji, ki so tam, med vama, na začetku skupne poti, v pričakovanju otroka, družinskih obveznosti in skrbi …

Spregovorite z možem o svojih občutkih, pozanimajte se o njegovem doživljanju. Mogoče bo ob vašem zanimanju in “pravih” vprašanjih lažje prisluhnil tudi sam sebi in si odgovoril na kakšno vprašanje glede doživljanja, čutenj, ki so v njem, njegovega nemira, negotovosti, … Hkrati mu povejte o svojem doživljanju, mislih, občutkih.

Končujete z vprašanjem, ali vas njegovo ravnanje upravičeno moti. Na to vprašanje vam ne morem odgovoriti. Čutenj ne moremo izbirati, izberemo lahko le, kaj z njimi naredimo. Čutenja so najbolj osnovni kompas, s katerim se orientiramo v odnosih. So naše najbolj osnovno orodje, kako se odzivati v odnosih. Kako lahko vi spregovorite o svojih občutkih, ne da se bo on postavil v obrambo? Kaj bo on naredil, da ne bo bežal pred “sitno mamo”, ki vedno znova hoče nekaj več, drugače …? Kaj za vas pomeni, da vas pomemben moški v vašem življenju prezre, se umika?

Želim vama, da bi se uspela pogovoriti tako, da bosta lahko odprla svoje doživljanje drug drugemu in se povezala. To vama pripada, saj vama bo le odprt in iskren odnos, v katerem občutki niso prepovedani, ampak postanejo orodje za približevanje drug drugemu, omogočil zgraditi varno in trdno vez, ki bo omogočala, da v polnosti odkrivata potencial vajinega očetovstva in materinstva.

Vse dobro!