Ne vem kaj čutim
Pozdravljeni!
Potrebujem pomoč. Na morju sem pred kratkim spoznala fanta, ki je 8 let starejši od mene. Fant se je zaljubil v mene. Hotela sem obrniti nov list v življenju, pa mi ne uspeva. Fant je do mene zelo prijazen, pozoren… Jaz pa do njega ne vem kaj čutim. Po prekinitvi veze s svojim bivšim, se enostavno ne morem zaljubiti. Zelo mi je hudo, ker mu dajem neka lažna upanja. Vem, da delam narobe, ampak nočem ga razočarati in mu povedati, da nič ne čutim do njega. Prej sem bila punca z veliko energije, pozitive in nasploh sem se počutila odlično. Sedaj pa tega v meni ni več…počutim se prazno. Kot da mi je vseeno s kom sem z občutkom, da nikoli več ne bom ljubila. Zelo mlada sem, zato si tega ne želim. Ta fant pa je zelo vsiljiv s svojimi smsji, klici… Mislim, da bi potrebovala nekaj časa, da razčistim s svojimi čustvi, ampak kako naj mu to povem, da ga ne bi prizadela?
Prosim, pomagajte mi!
Spoštovani,
kot ste sami rekli: potrebujete nekaj časa, da razčistite s svojimi čustvi. Po prekinitvi prejšnje zveze, pa naj ste jo končali vi ali fant, potrebujete čas, da se poslovite od nečesa, kar je minilo. Delila sta si lepe trenutke, doživeli pa ste gotovo tudi kaj neprijetnega, žalostnega ali celo grenkega, sicer bi bila še skupaj. Ne veste, kaj čutite, ne morete se znova zaljubiti, počutite se prazno, kot da vam je vseeno, s kom ste, kot da ne boste nikoli več ljubili … vsi ti občutki vam jasno sporočajo: počakajte in bodite nežni do sebe! Vsako slovo je kot proces manjšega ali večjega žalovanja: vse faze moramo preiti, predelati in preboleti, da se nam srce lahko znova odpre in smo pripravljeni za partnerski odnos, ki ni le nekaj površinskega, nekaj zaradi lepšega, samo okrasek, dodatek ali samopotrjevanje. Prav čutite! Ti občutki so pristni, zdravi, normalni in – tudi če se vam trenutno zdi nemogoče – minili bodo. Zdaj se vam zdi, kot da bo življenje vedno tako prazno, pusto in brez ljubezni pač precej nesmiselno. Verjemite, ne bo. Ampak prehiteti procesov ne moremo … rane ne moremo zaceliti na silo.
Zato bodite spoštljivo do sebe in svojega doživljanja. Če je fant, ki se je zdaj zaljubil v vas, pozoren in prijazen, to še ne pomeni, da morate vi – kaj pravzaprav? Zaljubiti se na povelje ne morete, bilo pa bi nespoštljivo ne le do vas, ampak tudi do njega, če bi zaljubljenost igrali. Pa še nekaj. Pozornost in prijaznost na eni strani, vsiljivost na drugi. Ali gre to res skupaj? Ali ni lastnost pozorne osebe prav tenkočutnost, torej nevsiljivost? Upajte si reči bobu bob in si priznati, zakaj ga ne morete zavrniti. Vam njegovo dvorjenje povečuje samozavest in občutek lastne vrednosti? Ampak dragoceni ste že tako ali tako, že samo zato, ker obstajate, ne zato, ker ste komurkoli všeč.
Bi vam bilo zelo težko povedati fantu bolj ali manj isto, kar ste zapisali tukaj? Da potrebujete čas in mir, da prebolite in spet pridete k sebi – dobesedno: da pridete v dober, čvrst stik s svojim jazom, s tem, kdo v resnici ste, zdaj ko je za vami boleča izkušnja. Potem boste laže odločali, kdo in zakaj vam je všeč ali ne. Torej ja, dovolite si mirovanje – in vzemite si mir, ki vam pripada.
Na vašem mestu bi mu to povedala iskreno – če je iz pravega testa, bo znal ceniti.
Pozdravljeni,
s fantom sva skupaj 3 leta in pol. Imela sva vzpone in padce, preživela sva vse. Do sedaj. Iz danes na jutri se je v meni nekaj premaknilo. Zlomilo. Kot da sem umrla. V sebi. Fant je ljubeč, skrben. Zelo me ima rad. Tudi jaz sem ga imela. Trenutno pa se počutim prazno. Ne vem več, kaj naj. Ko mi reče, ljubim te, kar otrpnem. Sploh ne morem odpreti ust. Naj povem, da pišem diplomo, naslednji mesec sva se imela namen vseliti skupaj, česar sem si dolgo želela. A starši niso odobravali. Zdaj so končno pristali. Meša se mi od tega, občutek imam, da bom znorela. In ne najdem poti ven iz tega. Ko me je vprašal, če nočem več biti z njim, sem le planila v jok. Od kod vse to? Kako naj mu pojasnim, če še sama ne vem, kaj mi je? Je to sploh normalno? Zakaj pride do takšne močne čustvene blokade? Ne morem se pomiriti. Najraje bi zbežala nekam stran od vseh. Zakaj se enostavno ne morem predati lepim trenutkom in uživati življenja? Nočem ga izgubiti, a se bojim, da ga bom. Naj povem, da imam težave z anksioznimi motnjami, tesnobo, strahom. Na trenutke imam občutek, da bom znorela. Dobesedno. Kaj naj storim? Kako naj se rešim tega pekla?