Pozdravljeni,

znašla sem se v situaciji, ko ne vem več, kako naprej. Z bivšim možem sva se razšla, ko sta bila otroka še majhna (hči 5 let in sin še ne 1 leto). 4 leta sem bila sama z njima, sedaj pa imam 3 leta novega partnerja, s katerim sicer ne živiva skupaj, saj ima on svoje obveznosti (tudi ločen z 2 otrokoma), je pa veliko pri meni, precej se družimo tudi v prostem času in skupaj preživljamo del dopusta. Za hči lahko rečem, da ga je lepo sprejela, se ji zdi čisto fajn, enako njegova dva mene. Težava je v tem, ko moj 9- letni sin nikakor ne sprejme partnerja, in ko smo skupaj, je stalno nezadovoljen, vse ga moti, ima zahteve takšne in drugačne, nato je užaljen in kuha mulo, skratka naporen do konca. Partner je po mojem mnenju krasen človek, mogoče res malo manj čustven, zato pa iskren in pravičen. Sinu se ne pusti, da bi kar uveljavljal svojo voljo, kar se mi zdi prav in ga pri tem podpiram, nato pa še sama pokasiram sinovo jezo in slabo voljo. Partnerja sem prosila, naj bo potrpežljiv in čuječ, naj se mu poskuša približati, da vzpostavita en odnos, pa ugotavljava, da enostavno ne gre. Sin ima okoli sebe zid, ne pusti si blizu (čeprav se mi zdi, da po tem strašno hrepeni) in zadnjič, ko sva ga vprašala, ali misli, da ga partner ne mara, je odgovoril: Ne, jaz ne maram tebe. Hočem, da sta skupaj ati in mami, ne pa, da si ti tule. To se seveda ne bo zgodilo, bivši živi 100 km stran, se je poročil in ima novo družino, za najina otroka pa lepo poskrbi vsak drugi vikend in več med počitnicami. Naj povem še, da se je ob svoji novi družini sicer lepo navadil, da sem bila jaz sama z otrokoma, tako da je imel po 4 letih ljubosumen izpad, ko je zvedel, da se dobivam z nekom, in je odklonilno nastopil proti njemu vpričo obeh otrok.
Na letošnjem skupnem dopustu se je spet ponovila stara zgodba….namesto, da bi se lepo imeli, je bilo en kup nezadovoljstva, postavljanja pogojev in zahtev ter užaljenosti s sinove strani. En večer je imel partner vsega dovolj in pravi, da se te igre ne more več igrat. Jaz ga razumem, ker se trudi, kot ve in zna, po drugi strani pa sem tako žalostna, ko vidim, da si oba moška, ki mi res ogromno pomenita, nikakor nista “usojena”. Razmišljam, da bi bivšega moža prosila, da se pogovori s sinom, samo nisem prepričana, če bo sploh razumel, kaj in zakaj to želim od njega.
Vesela bom kakršnegakoli nasveta ali mnenja.
Lep pozdrav.

Lepo pozdravljeni,

lahko vas razumem v vaši stiski, ki se vam prebuja ob otroku in partnerju, ki počasi poskuša vstopati v vaše življenje. Kot ženska, si želite ustvariti novo življenje in nov odnos z moškim, ob katerem vam bo prijetno in se boste počutili varno. Od ločitve, ki je bila najverjetneje stresna in boleča tudi za vas, je minilo že osem let, ob tem pa je vaš fant, ki je sedaj star devet let doživljal svojske stiske.

Star je bil eno leto, ko je oče odšel in morda zavestno ni doživel stresa, je pa s to zgodbo, ki se je zgodila vsem vam, vsa ta leta živel in še vedno živi. Ne bi želela, da v teh stavkih najdete krivdo zase, ni to moj namen, rada bi vam samo pomagala začutiti, kaj doživlja vaš sin. Verjamem, da se je težko umiriti kot mama, še sploh ob njegovih izbruhih, saj vam že vse preseda. včasih celo pomislite, da nima smisla in boste kar sami, pa vendar veste, da ni smiselno, da vam otrok določa, s kom boste živeli. Ste mlada ženska, ki ima še vedno potrebo po odnosu, moškem, družini, druženju, pogovorih, ljubezni. V vsem tem stresnem življenju potrebujete nekoga, ki vas bo objel. Ob sebi si želite nekoga, ki vam bo stal ob strani in vas podpiral v vzgoji, ki je velikokrat za mamo, ki je sama, zelo naporna. Vaš sin pa svet vidi s svojimi očmi, doživlja ga skozi svoja čutenja. On ne ve ničesar o tem, da ste vi ženska in imate svoj svet. Vi ste zanj mama in boste to vedno ostali. Sedaj vas je imel štiri leta samo zase, počutil se je varno, ob tem se je oče poročil, si ustvaril novo družino, ob vsem tem, pa fant hodi v svet in vidi družine, ki so skupaj, kjer sta oče in mama skupaj. Otrok ne ve, da so v teh družinah morda včasih večje stiske, kot jih ima on, ki mu je ati odšel. On vidi svet skozi svoje oči in hrepeni, sanja o družini, ki je popolna, kjer se imajo vsi rada, se sprejemajo, objamejo… Otroški svet je lahko poln iluzij in to toliko bolj, kolikor več je v njegovem srcu bolečine in neizrečenega hrepenenja po bližini. Vse to se dogaja v otroškem svetu, ki sedaj skozi neko zunanje vedenje to zelo jasno izraža in reagira. Gospa, v njem vse nori, ne zmore se umiriti, v vseh teh zgodbah in stiskah, ki mu preplavljajo telo. Krivica se mu je zgodila, nikoli ne bo imel družine v celoti in tega se ne da sprejeti. Nikoli več ne bo videl mamice in očka, ki se objameta in se imata rada. Pa niste vi krivi, to je naravno doživljanje otroka po ločitvi. Tudi vi imate svoj svet, svoje stiske, svoje bolečine, kot mama, kot ženska in kot bivša žena. Vem, da v sebi zelo globoko čutite tega fanta in vam je mar, saj ste mama. Vse to vam pišem, da bi se za trenutek v sebi umirili in poskušali začutiti sina.

Svetovala bi vam, da še zaenkrat vaš novi partner ne poskuša postavljati mej in ga vzgajati, ker se otroku upira vse telo. Vaš sin je v tem trenutku v zelo velikem stresu, strah ga je, ne počuti se varno, ob tem pa se mu prebuja še groza, da bo izgubil še vas, saj ga je en starš že zapustil. In tukaj tudi nimava odgovora, kaj vse doživlja ob očetu, v drugi družini, ob drugi ženski. So ti otroci tam resnično sprejeti? Kakšne stiske doživljajo, ko prihajajo k očetu?

Veliko bi lahko napisale, morda je smiselno, da obiščete terapevta, da se boste lažje umirili in razumeli, kaj se dogaja. vsekakor, pa je zelo pomembno, kako odreagirate na sinovo stisko, ali ga resnično čutite in se zmorete umiriti, pa tudi, ali imata vidva prostor, kjer vam otrok lahko zaupa in se z vami pogovarja? Tudi hčerka na svoj način doživlja vstop novega človeka v družino, vendar drugače izraža. Otroci različno odreagirajo, eni se uprejo, norijo in počno vse mogoče, samo da bi se mama umirila in ostala čustveno in fizično ob njih, drugi so pridni in prilagodljivi, v sebi pa imajo isti cilj, zadržati mamo v svoji bližini. Gospa, samo strah ga je, vse vas je strah, tudi vi po ločitvi niste več v nikogar prepričani 100 odstotno. Tudi v vas, ne da bi želeli, tiho ždi strah in resnično ni več tako preprosto, kot je bilo pri dvajsetih. Tudi vaš partner ima za seboj razbolelo zvezo in se išče, tipa, se sprašuje in si želi ponovno vzpoustaviti stik z žensko, ki ga bo imela rada in ga sprejela takšnega kot je. Ta strah je del vašega sistema, vsi ga po tihoma nosite, le sin ga izraža za vse vas, ker je otrok, ki odreagira, se bori in pokaže navzven. Podobne stvari doživlja hčerka, vendar ne izrazi. Ta fant je vaš poseben otrok, zelo globoko ga čutite v sebi, samo umirite se, vzemite v roke kakšno knjigo, ki vam bo pomagala držati smer in ob kateri boste lažje razmišljali.

Vse se bo uredilo, samo počasi, nežno, z občutkom, odzivajte se bolj umirjeno, pogovarjajte se z otroci, predvsem pa je zelo pomembno, naslovite sinovo stisko, njegove strahove in občutke negotovosti, ki se mu prebujajo. Samo strah ga je, da vas bo izgubil, tako kot je očeta. Začnite na glas govoriti o strahu, jezi, besu, ki se mu prebuja na telesu, verjemite, odprte besede delajo čudeže.

Vse dobro vam vsem skupaj želim in srečno.

Pozdravljeni,
žal mi je za vašega sina in za vašega partnerja.
Kot otrok, ki je pred dvema desetletjema doživljal podobno stisko, se iz dna duše strinjam z vsem, kar vam je prelepo napisala in strokovno svetovala gospa Stanovnik.
Opazovati, poslušati, spodbuditi k odkritim besedam, ki vas bodo vodile naprej, skozi vse te življenjske labirinte …
Pri vašem sinu gre prav gotovo za strah: za strah, da bo izgubil še vas, morda tudi za strah, da bo s tem, ko bo pokazal naklonjenost do vašega novega partnerja, izgubil ljubezen svojega očeta; za strah, da bo s tem zapravil možnost, da bi bila ati in mami kdaj še skupaj; morda vaš otrok nezavedno prevzema nase odgovornost in krivdo za nekaj, kar v resnici ni v njegovi moči, kar ni njegova krivda.
Moja izkušnja: ko sem bila približno toliko stara kot vaš sin, sem spontano zelo dobro sprejela novo očetovo partnerko. Živela sem z babico (mama je umrla), ki je to partnerko strupeno sovražila (ampak to je pokazala samo meni, me na neki način naredila za svojo zaveznico). Ker sem se zelo bala, da bom babičino ljubezen, edino trdno oporno točko, izgubila, če bom kazala naklonjenost očetovi partnerki, sem jo začela sčasoma precej agresivno zavračati. Očetova partnerka je seveda zelo trpela zaradi tega, oče je pač mislil, da sem pretirano posesivna; kaj je dejansko narobe, pa ni nihče vedel. Vse skupaj sem razumela šele kot odrasla.

Zgodbo sem opisala samo zato, ker jasno in zelo shematično odraža preprostost otroškega razmišljanja in strahu.
Zdi se mi, da otrok precej naravno sprejme nove ljudi v svoje življenje in se nanje naveže, razen če jih od tega na silo ne odvrača močan strah. Kaj ta strah povzroča, pa je različno od primera do primera in je lahko zelo zapleteno, ponavadi sploh ne tako otipljivo, kot je bilo v mojem primeru; in verjetno se lahko vzrok v času otrokovega razvoja tudi spreminja. Bistveno je res, da se vaš otrok bori, da je njegovo obnašanje simptom.

Iz vašega pisanja se čuti, da se imate zelo radi, in prav vztrajna, pozorna, “prisluškujoča” ljubezen je, se mi zdi, tisto, kar ublaži in rešuje takšne stiske …
Morda mu boste lahko dali zelo nežno, nevsiljivo vedeti (z besedami in dejanji) karkoli že, za kar boste začutili, da bi lahko ublažilo njegov strah, kar bi ga lahko nagovorilo: da ni v njegovi moči, da bi bila ati in mami spet skupaj, da ne more ničesar storiti; da ni on kriv; da si ne more zapraviti očetove ljubezni s tem, če bo sprejel še enega človeka v svoje življenje; da ga nima mamica nič manj rada, če ima novega partnerja. Da imamo vsakega človeka radi po svoje, da je za vse dovolj prostora, da je vsaka ljubezen drugačna, da so družine najrazličnejših oblik in hvala bogu, če nas je več in če imamo drug drugega ….
Sicer pa, kaj sploh izgubljam besede, odgovor gospe Sabine je
izredno dobro vse zajel. To sem napisala samo zato, ker se me je vaša stiska dotaknila in ker vam želim vse dobro!

V mislih sem se vračala k vašemu pismu.
Pomislila sem: otrok, ki se grdo obnaša, ki je prisiljen (pod diktatom skrivnega strahu) nekoga grobo zavračati, se globoko v sebi močno sramuje svojega vedenja. Bojazen pred kaznijo, pred samoobsodbo je šibkejša od strahu pred izgubo, saj se otrok nagonsko bori za najpomembnejše: ljubezen. Vse drugo žrtvuje. Stiska, ki jo izraža njegovo obnašanje, se poglablja z notranjimi konflikti: s slabim počutjem, ker je pokvaril dan sebi in drugim; prikrajšanostjo, saj si je odtegnil nekaj, kar si pravzaprav želi, s strahom, ker bližnji njegovega početja ne odobravajo. Verjetno se v sebi sramuje in trpi tudi zato, ker prizadeva bolečino nekomu, ki mu je v resnici naklonjen.
In če se vam zdi, da fant v resnici hrepeni po prijateljstvu z vašim partnerjem, imate najbrž prav. (Imam kar nekaj fotografij s skupnih počitnic ob morju, na katerih zraven očetove partnerke demonstrativno kuham mulo. Toda včasih sem se »spozabila« in začela z njo uživati, se smejati in plesati, in tudi to je moj oče ujel na fotografije. Še danes se spominjam, kako sem trepetala, da jih bo pokazal stari mami: videla bo, da sem jo »izdala«, in kaj bo potem?)
Morda vaš fantič misli, da se samo on trudi, da bi vas in atija spet spravil skupaj, da je vse odvisno od njegove trme in da nikakor ne sme popustiti?
Kar koli že je, mu je treba to breme odvzeti.
Ga prepričati, da ima lahko vse rad in da ničesar ne počne narobe.
Predvsem pa se mi zdi, da ste s tem, ko ste intuitivno zaslutili globino težav in se obrnili na strokovnjake, že na pol poti. Da ste se zelo izkazali kot mama in partnerka.
Kljub žalosti, ki jo to povzroča vašemu partnerju, upam, da tudi njemu ne bo zmanjkalo potrpežljive topline in da boste kmalu zaživeli v polnejšem sožitju.

Pozdravljeni,
obema hvala za vajin koristen odgovor, bom oziroma bova sčasoma skupaj s partnerjem skušala s pogovorom streti oklep, ki si ga je nadel moj sin.
Naj povem še to, da sem bila jaz tista, ki sem z otrokoma odšla, kar daleč, ker v bližini bivšega moža enostavno nisem zmogla več biti. In še preden sem to storila, sem se spraševala predvsem to, kolikšno škodo bo na ta račun utrpel moj sin. Hči je v naših skupnih časih lahko vzpostavila z očetom dober odnos in ga ima še vedno, je pa najin razhod morda na nek način lažje prebrodila, ker je bila bolj vpletena v vsa nesoglasja med nama. Sin je bil praktično še dojenček in mu je bila možnost imeti očeta vedno ob sebi na ta način odvzeta. Ne glede na vse pa sem vesela, da se je tudi brez prisotnosti moškega v prvih letih razvil v precej tipičnega fanta, ki je med sošolci zelo priljubljen in odličen v “moškem” športu 🙂

Zanima me še, ga. Stanovnik, katero knjigo bi mi priporočili za branje na to temo, moram priznati, da sama ne posegam po tovrstni literaturi, ampak ravnam bolj po svojih občutkih.

Lep pozdrav.

anciM!

Poskušam se postaviti v tvojo kožo in razumeti situacijo s tvoje strani. Res ti ne more biti lahko – po tolikih letih žalosti, osamljenosti, končno najti spet nekoga, ob katerem ti je lepo in se spet počutiš ljubljeno, zaželeno, polno… ko se spet počutiš ženska! To mora biti krasen občutek, samo…

Samo tvoj sin tega noče in noče sprejeti. In občutek imam, da bi naredila vse, da bi tudi tvoj sin sprejel tvojega novega partnerja. Pa ne gre in ne gre, praviš. Mogoče pa ne gre “čez noč”?

Vem, da me bo marsikdo popljuval (sploh mamice, ki so po letih samote končno našle nekoga), pa vendar ti moram napisati svoje mnenje: jaz bi na prvo mesto postavila otroka. Res je, da imaš pravico zaživeti naprej, res pa je tudi, da imaš do otroka določene obveznosti. To seveda ne pomeni, da zagovarjam vsakršno grdo obnašanje in izsiljevanje, pač pa bi jaz začela z druge strani. Najprej otrok, potem partner. Tvoj sin je tvojega partnerja spoznal, ve, da ga imaš rada in se družiš z njim, mislim pa, da ni nobene potrebe, da je vedno zraven. Glede na to, da sta otroka vsak drugi vikend pri očetu, sta lahko takrat s partnerjem ves konec tedna skupaj. In tudi drugače, ko se dobita, sta lahko več skupaj sama. Saj otroka konec koncev nista več tako zelo mala, da bi potrebovala celodnevno varstvo in nadzor. Za kakšno urico ali dve pa se že lahko izmuzneš… Če tvoj partner ne bo toliko prisoten, se bo tudi sin sčasoma umiril in razumel, da to delaš zanj in sestrico, ker ti je najpomembnejše njuno počutje, vendar pa ga zaradi tega ne boš pustila. In ko ste skupaj, seveda zahtevaš brezpogojno lepo vedenje. Obeh. Ne moremo mi odločati o tem, koga bodo imeli naši otroci radi in koga ne – razumeti pa morajo, da se morajo do vseh ljudi obnašati spoštljivo – to pa še posebej velja za tiste ljudi, ki so za nas pomembni.

In to seveda velja tudi za partnerja. Kaj to pomeni, da ga ti prosiš, naj bo bolj potrpežljiv in čuječ? In da ne dovoli, da sin uveljavi svojo voljo? Glede na to, da je tudi sam oče, verjetno zna z otroki. In jim občasno najbrž tu in tam kaj popusti – ker jih ima pač rad. In ker imam sama doma otroka podobne starosti, vem, da se mu najlažje približaš s prijazno besedo. Kaj pa tvoj partner stori v tej smeri? Jaz mu nikakor ne bi dovolila, da “vzgaja” mojega otroka. V tej fazi še že ne. In ko bi bilo otroku težko ali bi bil v stiski, bi šla v vsakem primeru za njim (ne glede na to, kaj je storil) in se skušala z njim pogovoriti. Pa naj si frajer misli, kar si hoče. Za otroka smo mame dolžne poskrbeti!!!

Občutek imam, da te je grozno strah, da boš izgubila partnerja. Tako strah, da bi storila vse, da bi se tvoj sin začel vesti točno tako, da partnerja ne bi jezil… Kaj pa, če bi mu enkrat za spremembo raje prisluhnila? Če bo upal, ti bo mogoče zaupal, kako se on počuti) Mogoče boš slišala čuda stvari. Kaj pa konec koncev ti veš o tem, kako se tvoj partner v resnici obnaša do njega, ko te ni zraven? Ali ko jima obrneš hrbet? Ga mogoče ponižuje, obsoja, podcenjuje (tu je včasih dovolj samo ena beseda)? In kako ga gleda? Saj tudi otroci konec koncev zelo hitro začutijo, kdo jih ima iskreno rad in kdo se pretvarja…

Da pa bi tvoj bivši mož reševal tvoj problem, pa je po mojem mnenju čisto nesmisilno. Jaz ga v to zgodbo ne bi vpletala. Če si se ti veliko pogovarjala z otrokoma, ko je tvoj mož spoznal sedanjo ženo, in veliko pripomogla k temu, da sta jo otroka sprejela in vzljubila, ti zdaj ne bi smelo biti tako težko tega ponoviti še za “svojo” stran.