Najprej lep pozdrav! Prvič sem na tem forumu in že od samega začetka brskanja po njem, se mi je zazdelo, da je ta forum prava zakladnica rešitev, ki omogočajo k izboljšanju kakovosti življenja. Star sem 21, študent 2 letnika Univerze v Ljubljani. Moje življenje, ni bilo tako rožnato kot bi sprva rekel nekdo, ki me nepozna pravdobro. Če začnem mojo zgodbo, se bom naprej vrnil v preteklost, v moja zgodnja leta otroštva. Naprej bi se osredotočil na mojo družino. V naši družini šteje v gospodinjstvu skupaj 10 članov. Imam namreč dva brata, 3 sestre ter eno polsestro. Zraven pa še živijo oče, mama stara mama in stari oče. Od začetka mojega otroštva smo imeli s starši ločeno gospodijstvo stran od starih staršev. Živimo namreč v skupni hiši. Od takrat naprej pa se začenja moja zgodba. Ko sem bil star 2leti, sem imel težavi s dihali. Ko so se začele te težave, sta me moja starša, položila oz. preselila v skupno sobo starimi starši. Ne vem kje je bil vzrok za to, ampak se je zgodilo. Vse do mojega 14leta sem odraščal v sobi skupaj s starimi starši. Stara mama je nekako nadomeščala mojo mamo, kar se mi je sprva zazdelo zelo čudno. Nekega dne sem se pogovarjal s mojimi sošolci v osnovni šoli, ki so mi dejali kaj vse so počeli s svojimi starši in ne starimi starši. To je bilo v mališoli. Sprva se mi je zazdelo zelo čudno, saj nisem sam pri sebi vedel kako je to mogoče??Na vsa ta vprašanja sem se spraševal do svojega 13leta starosti. V sem tem obdoju moram priznati, da nisem bil nikoli kakorkoli materialno prikrajšan od drugih. V družini je že nekaj časa prisoten alkohol, ko sem bil majhen sem moram poslušati očeta, kako je prišel vinjen domov in kričal vsepovrek. Tudi policija nas je dostikrat obiskala. To se je stopnjevalo vse do moje srednje šole. Srednjo šolo sem obiskoval prvi dve leti v Novem mestu in nato še dve leti v Brežicah. Od samega začetka šolanja na srednji šoli sem čutil strah in pritisk, vendar nisem vedel, kaj mi je bilo. Leta 2006 sem bil tudi sprejet na splošno bolnišnico v Novo mesto, kjer sem bil pri vseh vrstah specialistev, vendar niso odkrili nič. Nato sem sam s leti nekako sklepal na se to dogaja zaradi razlićnih pritiskov.(birma, srednja šola itdl…). Enaki siptomi so se pokazali v prehodu na fakulteto. Sploh nisem moral nadzirati svojih čustven, bil sem primoran to prenašati iz dneva v dan. Sploh ne vem kaj se mi je dogajalo. Šele letos se je pokazalo to kot anksioznost ali z drugimi besedami povedano stanje živčne napetosti. 10 mesecev sem se zdravil s zdravilom imenovanim Asentra. Sedaj, ko razmišljam o svoji preteklosti se mi po glavi rojijo številne misli na te dogodke. Sam sem čutil potrebo po svoji lastni materi, katere pa žal v otroštvu nisem bil deležen. Mama je nekako, bila odtujena od nas oz. jo sploh nismo zanimali. Oče pa je imel tudi svojevrsten način vzgoje, ki pa sploh ni bila nikaršna vzgoja. Sedaj razmišljam od teh stvareh in mi prihajajo ven različne misli, menim da so se stari starši v preteklosti preveč rinli vame in mi niso dopuščali odločati se po svoje. Če sem imel konflikt, s sestro naprimer se je vmešala zraven stara mama. Stara mama se v mene vtikuje že od samega začetka. Ne me razumeti narobe, dostikrat mi je pomagala tako finančno kot materialno, kadar starša nista mogla. Tudi s strani starega očeta sem dobil dosti stvari. Tukaj so še drugi dejavniki prvi takšen je higiena. Noben od staršev me ni naučil osovne higihen, kar je posledično pripeljavo do tega, da imam slabe zobe. Kadarkoli, sem hotel vprašati koga za nasvet so mi dejali “s tabo ni nič narobe”. Moja preteklost je pustila velik pečat name kot osebo. Ovira me v moji karieri, kot v mojem privat življenju. Obrnil sem se tudi, na kriminalistično postajo, vendar so mi dejali za oni za kaj takega niso usposobljeni. Sam pri sebi mislim, da me je res škoda za tako družino, saj sem kot posameznik dosegel, kar nekaj vidnih rezultatov tako na športnih kot na šolsih tekmovanjih iz znanja. Od mojega 13 leta sem začel obiskovati atletiko. Vendar se tudi to ni izšlo ker s strani staršev dostikrat ni bilo izvedljivo. Pretežni del treningov, me je spremljal moj stari oče. V atletiki sem dosegel številna prva mesta na občinskih, šolskih in področnih tekmovanjah. Kot tudi na državnih tekmah. Leta 2008 pa sem spet začel s atletiko in sicer v novem klubu. Treniral sem vse do leta 2011. Sedaj pa sem zaradi teh težav izpustil celotno svojo kariero, ker ne vidim več smisla trenirati. Res ne vem. kaj se dogaja s mano, ko sem priše v ljubljano sem začel piti in se počasi odtujati od stvari, ki sem jih počel v svoji preteklosti. Res ne vem kam naj se obrnem, ker tako ne morem već živeti. Zelo se bojim da bi se težave ponavljajle. Od anksioznosti dalje. Nampreč dogodek, ki me je zazmanoval, se je zgodil leta 2006. Od takrat dalje imam strah da bi se kaj takšnega ponovilo. Res ne vem kam naj se obrnem po pomoč, ker bi rad bi bilo moje življenje spet lepo. Moram najti osebno, ki bi mi lahko pomagala pri reševanju mojih težav. Zato vas prosim za pomo!!!!!!

Lp Hvala!

Spoštovani quantum,

hvala za priznanje, na moderiranem forumu delujemo zakonski in družinski terapevti, ki leta prostovoljno svetujemo uporabnikom v različnih stiskah in jih glede na izzive informiramo o tem, kako in kam se lahko obrnejo po strokovno pomoč, jih po potrebi napotimo ali povabimo v obstoječe terapevtske in izobraževalne programe na centrih, kjer sicer izvajamo obravnave in specifične strokovne programe.

Glede vaše pisma sem, kot prvo, vesel, ker ste se odločili posikati pomoč in pokazati, da ste pogumni (anoinmnost le-tega v ničemer ne zmanjšuje), drugič, začutil sem vso to grozljivost zanemarjenosti, ki ste jo po krivem izkusili v otroštvu. Ta vam je tudi povzročila bolečino, ki je ostala (globinsko) nepredelana in se vam pričakovano vrača v obliki različnih težav oz. simptomov tesnobe, depresivnosti, nemoči. Dejstvo, da šele na koncu mimogrede omenite, da vas je zaznamoval dogodek iz 2006, sporoča kako boleč pečat je ta pustil na vas; niste mu namenili niti imena, kar dodatno vzbuja težke in mešane občutke z vprašanjem, za kakšno zlorabo je šlo, koliko sramu, razočaranja in krivde še nosite v sebi in pa kaj je dinamika bremena, ki vas vleče k tlem in jemlje dragoceno življ. energijo? Spodbujam vas, da o tem spregovorite v varnem strokovnem odnosu; izberete lahko med številnimi možnostmi, ki jih ponuja naš prostor, priporočam psihoterapevtsko pomoč; uporabite iskalnike, tu je seznam naših centrov[/url], kriterij, ki vedno deluje: najemite strokovnjaka ob katerem se boste na uvodnem razgovoru najbolje oz. najbolj varno počutili, ne glede na to, kateri model prakticira).

Iz opisa je jasno, da ste bili v otroštvu zanemarjeni in zlorabljeni (zavrženost s strani matere, odsotnost pogosto vinjenega očeta, vsiljivost in nespoštljivost stare mame ipd.), kar je posledica grobega kršenja osebnega dostojanstva ter nerazmejenih in čustveno povsem ne-varnih medgeneracijskih odnosov. Ugodni materialni pogoji, ki jih omenjate, s tem nimajo zveze. Plus težki nedavni dogodki. Kar opisujete, je boleče načeta psihična struktura, ki ji poveljujejo tesnoba, nizka samopodoba z veliko nemoči in krivde. Simptome, ki se vam pojavljajo v odraslosti (običajno se to začne ob prvih izzivih v življenju po odhodu od doma), in so vas pripeljali do antidepresivov, je potrebno pričeti odpravljati z globinskim predelovanjem – v terapevtskem procesu, kajti blažitev ne pomeni njihove trajne predelave.

Še kako drži, da vas je škoda z vsemi vašimi potenciali, še bolj pa to, da se narejeno škodo da popraviti, da boste lahko spet funkcionalni; potrebujete se sestaviti in oživeti zamrle sanje in želje. Ste v pravih letih za to, nič ni zamujeno, imate svojo pot, zato ni čas za obup, temveč za delo na sebi. Ne oklevajte in načrt pričnete delati že danes. Psihoterapija[/url] je sočuten strokovni odnos, ki posameznika v stiski spremlja na poti ozaveščanja nefunkcionalnih vzorcev; ti so se v naš duševni zemljevid dolga leta zapisovali ravno s ponavljajočimi se bolečinami v primarnih odnosih (zlorabe in travme ob starših/skrbnikih), s čimer so škodljivo zaznamovali naše dostojanstvo, telesno in duševno nedotakljivost z vso ponotranjeno »duševno navlako« (izkrivljena prepričanja, iracionalni strahovi, samoobtoževanje idr. obrambni meh.) in tako povzročili, da se je temeljni občutek varnosti v nas dobesedno zrušil (vsak v sebi ve, kako uničujoče je to v vsakodnevnem življenju). Varen terapevtski odnos ustvari prostor in čas, v katerih bolečine izzvenijo glede na pripravljenost za delo na sebi ter tako omogoči (pre)vzgojo duševne moči za prevzemanje odgovornosti in izpeljavo potrebnih sprememb v življenju. Slednje s tem pridobi novo, predvsem varno perspektivo, veščine in znanje za nove razvojne možnosti.

Torej kako in na koga se obrniti na pomoč? Najprej zaupajte vase in občutke, le-ti so tam za vas, pa naj bodo še tako težki – v trenutku odločitve za delo na sebi, jim namesto rušilnega že namenjate rešitveni potencial. Ker se odprete navzven, iščete pomoč v okolju, ki je za vas sicer tvegano, a brez tveganja ni dobička. Ko rečem tveganje, mislim na to, da se je potrebno soočiti predvsem s samim seboj, “z okostnjaki v novih situacijah”, z novimi ljudmi, ki jim tokrat lahko zaupate. Kar vztrajajte na tej poti.

V upanju, da je pomagalo, vas pozdravljam in želim trajnih rešitev!