Najprej bi na kratko opisala moje družinske razmere: oba z možem sva pred najino zvezo že bila poročena in imava otroke (mož sina, jaz sina in hči) iz tega zakona. Vsi otroci so že odrasli, možev sin je že vrsto let zaposlen in dobro situiran, moj sin ni dilomiral in tudi nikoli ni bil redno zaposlen, čeprav se že dolgo sam preživlja, hči je še študentka. Mož že ves čas, odkar sva poročena, kaže odpor do mojega sina. Za razliko od hčerke, ki je živerla z nama, je sin po moji drugi poroki ostal z dedkom in babico – takrat je bil srednješolec. Res je, da sam ni hotel iz domačega kraja (večjega mesta), a zdaj vem, da sem ravnala narobe in bistveno pripomogla, da je nekdanji odličnjak postal podpovprečen dijak, ki mu je po maturi manjukalo pol točke za vpis na željeni študij. Vrsto let sva se s sinom slabo razumela, včasih mesece nisva komunicirala. To je bilo navadno povezano s kakšno opazko mojega moža na račun mojega sina (da je lenuh, prepotentnež, da je podoben svojemu očetu – ta je že pokojni, bil pa je agresivni alkoholik – moj sin ni ne eno ne drugo), ki se ji nisem uprla.
Zadnje čase so se moji odnosi s sinom izboljšali, odločil se je, da bo študiral in si skušal urediti življenje. Sin se je ob tem tudi izrazito trudil, da bi izboljšal odnos z mojim možem – sin je bil sicer že od začetka pripravljen, da ga sprejme ko nadomestnega očeta. Naredila sem napako in sprejela predlog otrok, da gremo skupaj (tudi partnerja mojih otrok) na letošnji dopust v naš vikend na morju – možev sin ni nikoli pokazal želje, da bi dopustoval z očetom.Pravzaprav nismo bili ves čas skupaj, z možem sva bila najprej en teden sama, nato smo bili še 14 dni skupaj. Izmenično smo kuhali, si delili delo, a mož je bil vseskozi izredno nezadovoljen (k temu so pripomogli tudi problemi v službi). Mož je sicer tudi grob človek, ki veliko psuje in kriči. Nekaj dni pred koncem dopusta je groboozmerjal sinovo dekle samo zato, ker nekaj ni naredila tako, kot si je on zamislil. Dekle mu je mirno reklo, da ni navajena, da kdo vpije nanjo. ON jo je nato še bolj zmerjal in takrat je šel moj sin do njega in mu s poudarkom rekel, naj neha vpiti nanjo. Mož je čisto popenil. Najprej je odrinil sina, nato mu je rekel, anj se odmakne od njega, če noče, da ga bo ubil. Takrat sem jaz skočila pred njega in skupaj z drugimi mi je uspelo preprečiti, da ni prišlo do fizičnega obračuna (sin se mjoža ni dotaknil, a če bi ga mož udaril, bi gotovo nazaj in lahko bi prišlo do tragedije, saj sta oba fizično izredno močna in kolerika). Mož je po tistem takoj odšel domov.
Jaz sem skušala govoriti z njegovim sinom, opisala sem mu incident in ga prosila, da mi pomaga pregovoriti očeta, da si poišče strokovno pomoč _ psihiatra. On pan me je kratko zavrnil, da se noče vmešavati in dodal, da naj ne hodimo skupaj na dopust, če nismo za skupaj.
Od tedaj je minil že dober teden. Trdno sem odločena, da se bom ločila, če mož ne bo prioznal, da je ravnal hudo narobe, se mojemu sinu opravičil in si – lahko tudi skupaj z mano – poiskal ustrezno strokovno pomoč. Mož pa vztraja, da ni naredil nič narobe, da mu sinova punca ne bi smela ugovarjati in da mu je sin prišel preblizu in se je čutil napaden. Pravi tudi, da zdaj v nobenem primeru nima časa za terapevta, da bi pa mogoče šel k njemu pozimi.
Jaz tako, kot je zdaj, nočem živeti z njim po tistem incidentu sem resnično začutila strah pred njim in trenutno tudi neživim z njim v stanovanju (na srečo imam možnost, da sem se lahko umaknila. Res pa je, da si ločitve vseeno še ne želim, rada bi še poizkusila rešiti zakon.
Zelo bom hvaležna za vsak nasvet, kaj bi vi naredili na mojem mestu.
Nataša

Spoštovana,

lepo je brati, da se je stanje s sinom in odnos med vama izboljšal, da ste odločni in pripravljeni prevzeti iniciativo pri razreševanju stiske z veliko nasilja, neodgovornega ravnanja partnerja ter nerazmejenosti v odnosih. Najprej bi rekel, da si dajte bolj zaupati, kajti nihče vam ne more bolje svetovati kaj bi naredil na vašem mestu, kot le vi sama. Kar vam priporočam je, da vztrajate pri zahtevi do partnerja (da naj se iskreno opraviči in pokaže iniciativo do samopomoči), pri tem vas povsem podpiram, sicer ni verjeti v varno prihodnost teh odnosov. Grožnje – pa najsi bodo izrečene »le v afektu« – so vendarle grožnje polne nasilja, kar je nedopustno in po zakonu kaznivo ravnanje, zato je partner povsem odgovoren za to in kaj bo s tem afektom in lastno nemočjo naredil.

Partnerjev sin, ki je zavrnil možnost pogovora s svojim očetom, je v resnici lepo pokazal, kaj pomenijo razmejitve: sin ni odgovoren za očetovo ravnanje, vsako potencialno vmešavanje, je nespoštovanje ali zloraba. Lepo je brati, da ste partnerju pripravljena dati še eno možnost – tj. da skupaj uporabita strokovno pomoč (priporočam bližnjega zakonskega in družinskega terapevta), vendar če na to ni pripravljen, je to sporočilo da noče poskrbeti zase in tudi ni za gradnjo odnosov, saj bi za varnost ne hotel narediti ničesar. Iz opisa sodeč gre razbrati, da partner vašega sina ne spoštuje in upošteva in da kot oče nima urejenega odnosa z lastnim sinom, ki tudi ni pokazal želje po skupnem dopustovanju z očetom. Kaj to pove o očetu oz. tem moškem in njegovi preteklosti? Poleg tega tudi vi opisujete, da je gospod agresiven in grob, pomeni, da ima težave z nadzorovanjem čustev, saj s svojim ravnavnjem ogroža lastno varnost in varnost bližnjih.

S partnerjem se pogovorite predvsem vi, ne otroci – ne vaši ne njegov sin, saj z njegovo agresivnostjo nimajo nič za opraviti. Pokažite mu svojo odločnost in pripravljenost ter zahtevajte odziv oz. odločitev z njegove strani. Ta človek nedvomno trpi zavoljo preteklih nerazrešenih odnosov in izkušenj, toda za nasilje mora odgovarjati, le-to enostavno nima mesta v partnerstvu in družini, sicer ga bosta morala urejati policija in sodišče. Da do tega ne bi prišlo, si je potrebno posikati strokovno pomoč, ker se stisko da predelati: stroka nam v varnem spremstvu pokaže pot, po njej pa hodimo sami. In če imamo pri tem podporo, je toliko lažje.

Pa ne pozabite pohvaliti tudi sebe in otroke!

Srečno,