Spostovani,

najprej se opravicujem zaradi neuporabe sumnikov, sluzbeni rac. jih namrec nima.

Prosila bi za pomoc, kako naj najdem skupen jezik s tasco, saj s pogovorom nicesar ne dosezem.

Ozadje…
Z mozem sva skupaj nekaj vec kot 7 let, pred poroko sva 3leta zivela v najemu. Po poroki pa sva se odlocila, da si pri njegovih starsih narediva marsardo. Ze od samega zacetka nisem bila za selitev k njegovim-kjub temu da smo se razumeli cisto vredu. Pac obcutek svobode, brez pojasnevanja kam, kdaj, zakaj…Ampak sem ugodila mozevi zelji po selitvi, saj si iskreno povedano, druzine v najemu ne moreva privosciti, dokler sama ne dobim redne sluzbe (delam preko studenta, diplomirala bom letos jeseni, za sluzbo pa me ze sedaj skrbi, moz je zaposlen za NC). Tasca je sveto obljubila da se v najin zakon ne bo umesavala, ker je imela svoje starse taksne, kot pepelka maceho, in po njenih besedah taksenga zivljenja ne zeli nama. Super, sm si rekla, fer-play, en drugmu pomagamo, pa bo. Pa je prisla selitev. Dokler si marsarde ne izdelava, nama je tast odstopil eno sobo, kuhinjo in kopalnico pa si deliva z mozevim mlajsim bratom in starejso sestro. Takoj ko sva se preselila, pa sm se pocutila kot na carini. Kam, zakaj greva, kdaj prideva…Ok, nekaj casa sm to se prenasala potem pa sm rekla, da sva mi2 odrasla in pac prideva ko prideva. Moz se je strinjav z mano, in mami povedal da sva mi2 druzina zase-imava tudi svoje gospodinjstvo, in da prosi da se ne zadeve ne ponavljajo. No, niso se te, so se pa zacele nove-npr.ko sem ubesala najine cote na balkonu, se iz vrta gor drla, kako nej obesam, da se ne bojo poznal klincki. Razumem, da je zelela dobro, ampak, sama sem na svojem ze od odhoda v srednjo solo (kar pomeni svoje finance, poloznice…) in moja mami me je ze prej naucila samostojnosti, saj je vedela da se zelim solati za poklic, za katerega SS je na drugem koncu Slo. Pa je spet moz posredoval in nekaj casa je bilo bolje. Nato sva imeli pogovor, ker je ona atomaticno pricakovala, da bom jaz s selitvijo prevzela del njenega dela. Razumem, je kmetija kjer moj moz vsakodnevno pomaga na poljih in v stali, med tem, ko brat in sestra ne. Zato sem ji takrat rekla da ima ona 3otroke, in se mi ne zdi posteno, da dela samo moj moz. Seveda, je nasla 100razlogov zakaj starejsa hci ne pospravi niti kopalnice (stara je29let), mlajsi sin (star je 24let)pa skoz visi na racunalniku. Obcutek sem imela, daje mislenja, da ker se doma ucim, sigurno nimam nic pomembnega za delat, izpiti pac niso nc posebnega, bolj pomembno je da je solata ukopana. Moj moz ji je reku, da jaz ne bom delala na njenem vrtu (mi2 imava svoj vrt), ker tut ona ne dela na najinem in da nej hceri rece.iz tega seveda ni bilo nic. Tast nama ze od zacetka stoji ob strani in se strinja z nama da sva mi2 svoja druzina, sama opravljava vsa gospodinjska opravila, tudi ciscenje zg.kuhinje in kopalnice-pa ju dejansko uporabljamo 4je. Nekako sem se ze sprijaznila s tem, da bom za njo vedno tujka v njeni hisi, ki zeli da jo obravnavam kot mamo, a zeli da jo vikam, da zeli da ji vse povema, da zadev ne zadrzi zase. Najbolj pa me je prizadela nazadnja situacija. Tasca je bila zaradi rutinske ginekoloske operacije nekaj dni v bolnici. Tast se je z mlajsim sinom dogovoril da bo on skuhal, hcero pa da bo sp.stuk hise pospravljala in oprala cote. Mozev brat je res kuhal, bolj redko pomival posodo, cote pa sem prala jaz, ker mozeva sestra ni pokazala niti najmanjsega interesa, niti ne vem, ce zna uklopit pralni stroj (po besedah mojega moza to se nikoli ni storila). Tisti dan, ko naj bi bla tasca odpuscena iz bolnice, je klicala moje domace, da jo skrbi, kdo bo sedaj opavljal gospodinjska dela, ker ona ne bo mogla-s tem da je ves cas govorila o tem, da jst se samo ucim in delam, doma pa sp.dela hise ne pospravljam (razen da ga posesam), da ne vidim dela. Moji so to vzeli tudi na napad na njih, da me niso naucili ciscenja in me je deda izredno grdo nadru, kar je posledicno pomenilo, da sva se skregala, zarad zadev, ki niso bile v moji domeni. ker me je tast vidu objokano, sm mu razlozila kaj je bilo, je reku, da ne razume kaj ima naju sploh za obremenjevat, ker so oni gospodinjstvo zase, mi2 zase, ce bo kdaj potrebno skuhat bo pa ze povedal. Moj moz je tudi odreagirav tako da je mami povedal, da mi2 nisva tu edina, in da je bil dogovor drugacen, ter kako lahko obremenjuje moje, s tem da niti ne ve, kdaj je kaj delal ko nje ni bilo. Sama sem res razocarana, ker imam obcutek da me je potunkala globoko v kanalizacijo, in nekako si zelim, da bi se mi opravicila za nastalo situacijo, kljub temu da vem, da se ne bo. Vem pa, da na taksem nacin ne bom mogla ziveti in vzgajat otroke. Kako naj dosezem, da bo dojela, da ima se 2 otroka, ki sta sposobna samostojnosti se mi zdi cista znanstvena fantastika. Moza ne zelim imeti na sredini vojne, a na zalost je. Bojim se, da kljub temu da je za zdaj vedno bil na moji strani, da bo trpel najin zakon, ker mama je le mama. Ker sva zakreditirana zaradi marsarde, si najema ne morava privosciti, kar pomeni, da je to potrebno nekako resiti. Ampak kako? Prosim svetujte.

Hvala in lep pozdrav,
tulipan

Pozdravljeni, tulipan123!

Težko vam mora biti, ko se počutite ujeti v situaciji med moževo družino in vajinim zakonom. Doživljate občutke nesvobode, neprestane kontrole in zagovarjanja kam in zakaj greste, zato ste razočarani, prizadeti in jezni, še najbolj pa vas moti tašča in njene želje po nadzorovanju položaja in izpolnjevanju njenih načrtov, v katere skuša vplesti tudi vaju. Verjetno se počutite kot nemočen otrok, ki se mora zagovarjati pred očitajočimi in nezadovoljnimi starši in ne sme nič storiti po svoje, ne da bi bil deležen pritiskov, občutka krivde in bolj ali manj očitne nesprejetosti. Ti boleči občutki nekompetentosti in zavrnjenosti so vam verjetno od nekod poznani in se vam prebujajo ob tašči, vendar se smete zdaj počasi soočiti z njimi in si dovoliti, da zdaj zmorete kot odrasla ženska počasi prevzeti nadzor nad njimi in jim ne dovoliti, da vas v celoti preplavijo in onemogočijo vašo funkcionalnost.

Omenjate moža, ki je na sredi te »vojne«. Do njega imate sočutje in si ga ne želite v tej neprijetni vlogi, zato vi večkrat prevzamete situacijo v svoje roke in se skušate pogovoriti s taščo in tastom vi, čeprav te pristojnosti pripadajo možu. Vendar pa je pomembno, da vse situacije, ki se tičejo staršev razreši z njimi tisti, ki je njihov otrok. Zet oz. snaha s tastom in taščo po definiciji nimata nič skupnega in zato niso sogovorniki za reševanje zapletov. Lahko so prijazni drug z drugim, to pa je tudi vse. »Pogajalec« oz. »tisti, ki mora v ogenj« v kritičnih situacijah, pa je sin oz. hči. Tu je še posebej pomembno, da si upa nasloviti probleme in jih tudi predočiti svojim staršem, četudi tvega njihovo jezo, prizadetost in/ali užaljenost. Vidva se torej o vaših stiskah s taščo lahko pogovarjata med seboj, moževa odgovornost pa je, da se nato pogovori s svojimi starši, postavi jasne razmejitve in vztraja pri njih. Opisujete kar nekaj primerov, ko se je mož odločno postavil za vaju in dosegel,da so bile stvari boljše. Torej je najbolj pomembno, da mož verjame vam, da vas skuša razumeti in da se zmoreta vidva o tem kako vama je pogovarjati med seboj. Prav je, da svojim staršem vedno znova on obrazloži situacijo in svoja oz. vajina skupna stališča, ker se je z njegovo odraslostjo in poroko spremenila vloga tudi v njihovi družini, česar pa morda še niso vsi dojeli oz. sprejeli. Ko si mladi odrasli začnejo ustvarjati svoje življenje, se vloge v družinskem sistemu namreč spremenijo in je zelo pomembno, da mlada odrasla postavita svoj novi odnos oz. svojo novo družino na prvo mesto svojega življenja, temu primerno pa imata potem manj časa za svoji izvorni družini. To ne pomeni, da starši ter bratje in sestre niso več pomembni, prav pa je, da imata možnosti zaživeti svoje zakonsko in družinsko življenje v skladu s svojimi načeli in čim bolj samostojno, torej brez odvečnega vtikanja vseh drugih sorodnikov v njun odnos. Starši, ki spoštujejo svoje otroke in jim želijo najboljše, to spremenjeno vlogo in »odhod otroka od doma« razumejo in sprejmejo in se prilagodijo novim razmeram. Mlada odrasla pa se lahko odločita tudi za določene oblike sodelovanja in pomoči staršem npr. pri delu na kmetiji, vendar je prav, da se vsi zavedajo, da je to njuna prostovoljna odločitev in ne prisila ali dolžnost in da stvari primerno razmejijo.

Vidva imata torej možnost, da se veliko pogovarjata o vajinih doživljanjih, se tolažita in podpirata med seboj in v nastopih pred drugimi, obenem pa se odločita do kje sta pripravljena popuščati v vajini svobodi oz. v izpolnjevanju želja in zahtev zlasti njegove izvorne družine. Vi čutite, da čez neke meje verjetno ne bosta mogla iti, če želita ohranjati vajin odnos kvaliteten in da bo tu mož potreboval pogum za soočenje in predelavo družinskih odnosov iz svojega okolja, vi pa iz svojega. Ni potrebno, da se ob tem sesujeta in pokurita vse svoje moči in energijo za bojevanje bitk iz preteklosti, pripada vama najti in zaživeti sebe drug ob drugem in z drugim.

Vse dobro vam želim.