Pozdravljeni!

Pišem vam zaradi težave, ki me izrazitejše spremlja zadnjih nekaj dni, vzrok za to težave pa izvira že kar nekaj časa nazaj. Pred približno letom in pol sem spoznal punco, za katero se v bistvu nisem nič zanimal; spoznavanje se je začelo skorajda samo na njeno pobudo. Ampak tekom spoznavanja me je čisto očarala in čez nekaj časa več ni bilo dneva, da ne bi mislil na njo. Družila sva se vedno več, uživala v družbi drugega in se kar zbližala. Čez nekaj časa so se pojavili najprej manjši potem pa večji konflikti. Tema konfliktov je bila, da sem jaz hotel preživeti čim več časa samo z njo, ona pa je od mene pričakovala, da jaz sprejmem tudi njene prijatelje, katere jaz sploh ne poznam in iskreno rečeno mi njeni prijatelji na prvi pogled niso delovali ljudje s katerimi bi jaz lahko navezal neke tesnejše stike. Res je, da sem jaz tudi bolj takšna oseba, ki ima manj prijateljev in potrebujem več časa za navezovanje prijateljstev. Res pa je tudi, da jaz z mojimi nekaj prijatelji imam kar globok odnos, ona pa s svojo veliko druščino bolj kot ne poznanstva, kot pa prava prijateljstva. Imel sem občutek, da ko midva načrtujeva neke skupne programe, da se težko uskladiva, čeprav sem hotel ugoditi vsaki njeni želji, ob načrtovanju programov z njenimi prijatelji pa je šlo vedno vse gladko. Takrat sem imel občutek, da ji nisem pomemben; zdaj razmišljam o tem, da sem mogoče takrat prehitro hotel preveč. Vedno sem ji poudarjal, da mene ne motijo njeni prijatelji, ampak da naj od mene ne pričakuje, da se bom jaz z njimi družil toliko kot ona. Nekaj časa sem se trudil reševat konflikte, potem sem se pa vdal. Imel sem občutek, da se jaz trudim po vse močeh, njej pa je vseeno. Odnose sva čisto prekinila in tudi ko sva se občasno videla nisva spregovorila nič. Na začetku me je zelo bolelo, nato je bolečina malo popustila, ampak nikoli nisem mogel reči, da ta punca za mene ne pomeni več nič. Mislil sem na njo sicer manj, včasih skoraj nič; zahvaljujoč predvsem veliki službeni obremenjenosti in ostalih obveznosti. Spoznaval sem se tudi z drugimi puncami, ampak pri nobeni nisem čutil to, kar pri njej.
Sedaj je prišlo poletje, obveznosti je manj, prostega časa pa več. Mislim na njo izrazito več; lahko povem tudi, da jo zelo pogrešam. Pogrešam predvsem tiste lepe trenutke, ki sva jih skupaj preživela in so bili res obojestransko iskreni. Nekaj krat sva se tudi videla, spregovorila sicer nič, ampak imel sem občutek, da bi ona rada da spregovoriva. Jaz jo zelo pogrešam, ampak bojim se da bi se najini konflikti nadaljevali tam, kjer so se končali.
Moj problem je v glavnem to, da si jo neskončno želim zraven sebe, ampak po drugi strani pa dobro vem, da sva imela kar nekaj nesoglasij in če bi se te nesoglasja nadaljevala bi s tem samo odpirali stare rane. Potem takem je boljše pustit vse na miru in pozabit na vse skupaj. Po drugi strani pa mi ne da miru občutek, da mogoče bi pa še kdaj lahko bilo tako lepo z njo, kot je že enkrat bilo, in da je pretekel čas mogoče kaj pomagal.

Spoštovani,

najprej bi vas rada opozorila, da je eden od vzrokov, zaradi katerega bolj pogrešate bivše dekle, ta, da imate več prostega časa kot prej – se pravi popolnoma zunanji razlog, ki z vajinim odnosom nima zveze.

Poleg tega se spominjate vajinih lepih trenutkov skozi dva rožnata filtra: eden je časovna oddaljenost, drugi fizična oddaljenost od nje. Kadar nekoga pogrešamo skozi ta dva filtra, zna biti, da vidimo pretekle dogodke precej polepšane; tak selektivni spomin pač služi našemu hrepenenju, željam in trenutnim potrebam.

Ne verjamem, da je pretekli čas kaj pomagal, sploh pa zato, ker je od vajinega razhoda minilo nekaj mesecev in se v tem času verjetno nista kaj dosti spremenila.

In vendar – kaj lahko izgubite, če jo poiščete? Morda bosta lahko mirno razčistila nesporazume za nazaj in pustila zamere za seboj, da se bosta lahko vsaj pozdravila, ko se naslednjič vidita. Škoda bi bilo, da bi ostalo nekaj neizgovorjenega, zaradi česar se ne morete v odnosih pomakniti naprej. Morda se bosta spet sprla ali pa boste izvedeli, da ima drugega fanta – tedaj boste vsaj vedeli, pri čem ste. Morda bosta celo spet začela na novo – vendar se mi zdi, da vaju bodo pravi, globlji vzroki vajinih nesoglasij počakali, pa jih bosta lahko začela reševati bolj konstruktivno. Ne pozabite pa, da ste imeli občutek, da ste se vi trudili po vseh močeh, njej pa kot bi ji bilo vseeno. Če boste torej začeli pogovor z njo na novo, pa čeprav bo to samo zadnja skupna kava, začnite drugače.

Lep pozdrav,