Pozdravljeni,
s partnerjem sva že vrsto let skupaj, zadnjih 7 let živiva pri njegovih v hiši. Tam imava za silo uštimano, spalnico, dnevno in kopalnico, ko sva si želela uštimati kuhinjo, sta bila proti, vendar se o tem nikoli nista želela odkrito pogovoriti.
Letos marca sva si kupila stanovanje v mestu, to sva njegovi mami povedala, ta je nato prenesla očetu. Rekla nama je, da je to najina stvar in da njo to ne zanima. Čez par tednov se seliva v to stanovanje, onadva pa še sploh en vesta kje bova živela. Situacija je neprijetna, ker jaz drugače poskušam vzdrževati normalne odnose. Moram povedati tudi to, da se oče in mati med seboj ne razumeta najbolje in da sem bila priča neštetim prepirom in nasilju.
Jaz sem drugače iskrena oseba in ta situacije me tako mori, da mi uničuje vse veselje ob selitvi, ne razumem kako ju ne zanima kam odhaja njun sin. Zakaj sta tako užaljena, če nama nista dovolila, da si zrihtava zgoraj, kaj sploh pričakujeta od naju…

Spoštovani,

glede na to, da vladajo v odnosu partnerjevih staršev prepiri in celo nasilje, si lahko predstavljam, da se bojita, kaj bo zdaj, ko bosta ostala brez »občinstva« – morala se bosta soočiti s praznino in negativnimi čustvi, ko sin odhaja iz gnezda. Nikoli nista prevzela odgovornosti za to, da bi se kaj izboljšalo, in tako sta za njuno užaljenost tudi zdaj »kriva« vidva. Poleg tega sta lahko s tem, ko vama recimo nista dovolila urediti si svoje kuhinje, obilno (in nezdravo) hranila svoj občutek moči in kontrole. Vidva sta zdaj pokazala, da sta neodvisna, in onadva ravnata kot – majhna otroka, ne pa kot starša, ki bi bila lahko po pravici ponosna na vaju. Tako kot mora mama novorojenčka ugibati, zakaj dete joka, naj bi zdaj vi ugibali, kaj pričakujeta od vaju? Novorojenček ne zna drugače; odrasli pa imamo vsak dan priložnost, da spregovorimo, se odločimo ravnati drugače … Morda bi bil čas, da opustite ta trud. Niste njuna mama. To je njuna zgodba, grenka in krivična, toda niste je ustvarili vi. Ko so se postavljali njeni temelji, se vi še rodili niste.

Jasno je, da vas to boli. Vseeno pa je hudo, da vam uničuje vse veselje ob selitvi. Ali ste se že tako navadili tudi vi na njiju, morda na svojo vlogo resnega, odgovornega prometnika, ki je usmerjal promet v tej družini, zdaj pa vas plaši, ker boste ostali brez te funkcije? Želela bi vam, da bi se vam raje odvalil kamen od srca, ker ne boste več priča nasilnemu obračunavanju med partnerjevimi starši; da bi se veselili, ker vama je uspel ta veliki met; da bi skupaj kovala sveže načrte, kaj vse bosta lahko počela neobremenjeno, prosta. Vam je hudo zaradi partnerja? Namesto da se trudite za »normalne odnose« s človekoma, ki komunicirata nezrelo, z nasiljem in poskusi kontrole – »normalnost« je tu tako ali tako iluzija – mu raje stojte ob strani, ko se sooča s spoznanjem, da se starša ne bosta spremenila in da lahko to vseeno preživi. Pomemben je samo vajin odnos, in če je ta dober, vama nihče nič ne more, celo sovraštvo staršev ne.

Želim vam, da se sprostite, tako da bo nastal v vašem intimnem čustvenem svetu prostor tudi za veselje in svobodo. Saj, svoboda zna biti včasih zastrašujoča. Če pa boste začeli uživati v njenem okusu, je ne boste hoteli več zamenjati za nič drugega.