najini finančni prepiri
Pozdravljeni
S partnerjem sva skupaj dve leti, skupaj pa živiva leto in pol. Otrok še nimava.
Oba sva zaposlena, moja plača je minimalna in vsega skupaj dobim 680€, njegova plača je 1000€. Stara sva malo čez 30 let. Skupaj imava torej prihodka 1.700€ ( od tega se še odšteje denar ki ga v službah porabiva za malico in za bencin ko se voziva v službo ).
Sva v podnajemu in za stanovanje plačujeva 300€ + stroški 200€. Jaz imam še avto na lizing, mesečni obrok po 120€. Nekaj denarja ima vsak od naju prišparanega že od prej ( on 20.000€, jaz 4.000€ ).
Torej če od njegove plače odštejem najemnino, od moje plače lizing, in denar ki ga v službah porabiva za prevoz in malico, ostane konec mesecu vsakemu okoli 350€. On ta denar porabi za najine skupne izlete, dopuste, kakšno tehnično stvar ( npr. računalnik,… ), jaz pa kupujem hrano in stvari za gospodinjstvo ( cca 200€ ). Kar pa vsakemu od naju ostane konec meseca, pa porabiva vsak za sebe ( oblačila, obutev, zavarovanje, mobitel,… )
Problem pa je v tem, da imava večkrat probleme glede izdatkov za kupovanje daril za druge.
Njegov najboljši prijatelj se je pol leta nazaj poročil, in za darilo sva odnesla 500€. Teh 500€ je imel on še našparanih od prej. Sicer sem mu rekla da se mi zdi to občutno preveč, da bi bilo tudi 200€ čisto dovolj glede na to da imata tadva mladoporočenca še enkrat višje dohodke kot midva. Ampak ker je ta denar imel od našparano še od prej, nisem preveč pritiskala na to. In tudi takoj je rekel da bo on dal denar za darilo, tako da se niti nisem imela pravice vmešavat v to ).
Njegov nečak ( ki ga imam sicer zelo rada ) je prejšnji mesec imel rojstni dan 13 let. In ker je rekel da zbira denar za nov računalnik, sva se takoj odločila, da mu podariva denar. Problem je bil v tem, da sem jaz rekla da je 100€ več kot dovolj za darilo, on pa je vztrajal da mu morava podariti 200€. Malo sem ga skušala prepričati da je 100€ popolnoma dovolj, glede na to da tudi midva “lih za glih” shajava čez mesec, ampak na koncu sem spet morala popustit.
Kadarkoli sva povabljena na kakšen rojstni dan “po njegovi strani” ( njegovi prijatelji, otroci njegovih prijateljev, njegovi sorodniki ), vedno vztraja da neseva darilo vredno 50€. Za starše, brate in sestre pa vedno kupiva darilo v vrednosti vsaj 80€.
In teh rojstnih dni se kar nabere. Če grem pa jaz na kakšen rojstni dan sama, oz. greva na rojstne dneve od mojih prijateljev, vedno nesem za darilo samo eno lepo rožo orhidejo za 25€ oz. kakšno igračo za otroke za največ 20-30€. Ker kaj več si pač ne morem privoščit.
Zdaj v soboto sva povabljena na krst, povabil naju je njegov dober sodelavec s katerim sta skupaj v pisarni, na krst svojega otroka. V vabilu je zapisano, da se zbira denar za prihodnost otroka ko bo starejši ) in spet sva se skregala. Jaz sem rekla, da bova dala v kuverto 100€. On pa je danes že šel kupit trenerkico nike za 70€ ( ta njegov sodelavec mu je nekaj kao namignil za to trenerkico), pa še 100€ želi dati v kuverto. Pa še zavijanje v cvetličarni. Tako naju bo darilo prišlo skoraj 200€. Pa naj povem da tega njegovega sodelavca sicer poznam, njegovih otrok in njegove žene pa nisem še nikoli videla, saj se ne družimo. Sicer pa je tudi za to darilo bilo njemu samoumevno da bo to on plačal, da jaz ne rabim nič prispevati zraven.
Otrok še nimava, delava pa na tem da jih bova imela. Prav tako načrtujeva da bova prihodnje leto kupila stanovanje na kredit. Za prihodnost sva se nekako “dogovorila” oz. pogovarjala, da bo on prevzel kredit in stroške za stanovanje, jaz pa bom kupovala za otročka.
Zdaj pa me zanima vaše mnenje. Denar za ta večja darila ( poročno darilo za njegovega prijatelja, darilo za rojstni dan njegovega nečaka, darilo za krst otroka njegovega sodelavca, in večina daril za “njegove” prijatelje in njihove otroke ) sicer gre “iz njegovega računa”. Nikoli mi ni rekel recimo “boš še ti dala kaj zraven”. Ampak glede na to da imava midva denar tako rekoč skupen, da si v financah nič ne deliva na moje in tvoje, mi pa res ni vseeno da drugim podarjava za darila toliko denarja, pa čeprav imajo oni več prihodkov kot midva. V obratnih primerih še ni bilo teh situacij, saj midva še nisva poročena, nimava še svojih otrok, in tudi svoje rojstne dneve ne praznujeva tako na veliko, tako da daril praktično ne prejemava nič, razen od družine in kakšno malenkost od najožjih prijateljev ko jih povabiva na tortico.
Zanima me, ali bi se vi obremenjevali s tem? Ali bi pritiskali na partnerje, da pač za darila ni treba podarjati takšnih zneskov, ali pa bi jih pustili pri miru? Probala sem se že lepo pogovorit, da nama tega res ni treba, pa je rekel da kaj se jaz vmešavam v to.
Torej še enkrat, zanima me vaše mnenje. Bi vam bilo vseeno?
Najlepša hvala za vaše mnenje.
Spoštovani,
koliko strahov pred pomanjkanjem je začutiti iz vašega pripovedovanja in koliko žalosti, da ne morete uživati vseh blagoslovov, ki ste jih ob svojem partnerju deležni. Skrbno in pravično ste zapisali vse prihodke in izdatke, toda ko pod vse številke potegnemo črto, ko vidimo, da imamo hrano, pozimi toploto, varno streho nad glavo, dostop do zdravstvenih storitev , smiselno in plačano delo, za povrh pa, da nas ima rad nekdo, katerega imamo radi mi … potem se lahko mirne duše vprašamo: ali bi nekaj deset/sto evrov, pritrganih od daril za prijatelje, zares toliko izboljšalo kvaliteto mojega življenja?
Imate partnerja, ki menda zna z denarjem, saj ima (v podobni starosti) večje prihranke kot vi, pa tudi višjo plačo. Glede plačevanja stroškov sta dogovorjena tako, da vama obema ustreza. Če sem dovolj pazljivo brala, človek tudi nima kakih pogubnih razvad. Ima pa veselje, da kupuje draga darila prijateljem. Morda je to modro, morda ni. Morda se mu bo povrnilo z dobrim, morda pa bo nekoč spoznal, da mu tega ni treba. Za zdaj si to privošči iz denarja, ki ga je sam prihranil. Ali je ta denar zdaj res povsem »vajin«, je stvar zornega kota.
Pomembnejše se mi zdi tole. Ali si lahko dovolite opustiti strahove, da partner zaradi svoje radodarnosti do prijateljev, ki se zdi vam pretirana, ne bo poskrbel za vas (in otroka), ko boste to potrebovali? Ali si lahko oddahnete in rečete: Glej, kako pridnega moškega imam, da je toliko prihranil; če je bil tak doslej, ni razloga, da ne bi bil tak tudi v prihodnje. Pripravljen je prevzeti kredit in stroške za stanovanje … in tako naprej. Torej strahovi ne izvirajo iz odnosa s tem moškim, ampak od prej? Vas je bilo že kdaj v otroštvu strah, ker nekdo za nekoga ni poskrbel tako dobro, kot bi moral? Je bilo pomanjkanja strah vašo mamo, morda očeta? Se je kdo kazal lepega in velikodušnega navzven, doma pa je zatajil?
Ko boste razmislili in prečutili ta vprašanja, se vam znajo odpreti odgovori, ki vas bodo umirili in potolažili.
Želim vam sproščenega veselja ob preštevanju vaših blagoslovov.
Midva tukaj nimava problemov (je pa praviloma tako, da je moj bolj zaškrtan kot jaz). Najin dogovor je, da on kupuje darila za svoje, jaz pa za svoje, seveda pa se vedno da v imenu obeh. Se pa posvetujema kaj bi komu kupila. Pri njemu doma so darila za rojstne dneve itd. praviloma manjše vrednosti, pri nas večje in nikakor ne vidim potrebe zakaj bi moral moj partner torej prispevati takšne vsote denarja za darila za moje, če svojim nikoli ne da v takšni vrednosti daril. Se je poročila njegova sestra in je bil priča in je dal 500 € (ne vidim potrebe da bi dal več) in teh 500 € je dal v celoti iz svojega žepa. Če pa bi se poročila moja sestra, bi dala jaz iz svojega. Pri nama denar ni takšen problem, saj imama oba službi, on pa še s.p, pa vseeno ne vidim potrebe da bi prijateljem za poročno darilo dajala 500 €?????????? Ponavadi se prijateljem daje 100 ali 200 € (odvisno ali greš sam ali v paru in za kakšnega prijatelja gre). Edino kjer jaz naredim izjemo pri najinem dogovoru so darila za otroke od sestre od mojega. Tukaj vedno primaknem 1/2 vrednosti darila oz. praviloma povečam vrednost za toliko kolikor misli nameniti moj, če menim da je premalo ali da kupiva kaj kar res potrebujejo. Vedno npr. vprašam kaj potrebujejo njegovo sestro in jim to kupiva tudi če je večja vrednost in mi je bolje kot pa da bi kupovala kar nekaj, sam toliko da nekaj kupiva. Tukaj se postavim v svojo kožo (kaj bi bilo meni ljubše ko bom imela otroke). Otrokom tudi dam kdaj žepnino ali kaj kupim, moj tega ne dela.
Vse ostalo glede financ pa imava striktno 1/2, 1/2. V vajinem primeru torej bi vsak plačal 1/2 najemnine, 1/2 stroškov (hrane + ostalo). Stroške za tvoj lizing bi morala za svoj avto plačevati jaz sama, razen če je to “družinski avto”, potem bi plačevala vsak pol. Darila pa kot sem že rekla, vsak za svoje.
Mislim, da je to najbolj fer delitev, saj oba prispevama enako (stroški hrana + ostalo namreč varirajo, najemnina je vedno enaka) in nikoli se ne more nihče pritožit, da prispeva več.
Je pa tako, da dokler zaradi daril in ostalega “najine finance ne trpijo” ko kljub morebitnim visokim zneskom daril vsak poravna še 1/2 stroškov kot jih mora in nama ne primankuje denarja za stvari, ki jih potrebujema ni panike, če pa kdaj bodo se bova pa pogovorila…. načeloma pa mislim da nihče od naju ni tako nedojemljiv da bi za “filanje ega” ogrozil najino prihodnost. To da prijateljem in ostalim daješ taka darila, kljub temu da nimaš ne vem koliko denarja, vidim jaz kot postavljanje pred drugimi oz. dokazovanje da si nekaj kar nisi.
Malo razišči ozadje tega zakaj tvoj partner to počne? Ali jim želi dokazati da on pa ima, ali tekmuje s kom, ima kompleks manjvrednosti ??? Pomoje je tukaj zadaj nek vzrok psihološkega pomena, katerega se morda še sam ne zaveda. Vprašaj ga malo…zakaj čuti potrebo po dajanju tako dragih daril??? Ker v končni fazi če bi bila jaz vajina prijateljica in bi vidva uletela s takimi darili bi bila tudi jaz v zadregi in mi ne bi bilo prijetno…. ker ko bi se vidva poročila se avtomatsko smatra, da jaz toliko prispevam in morda si tega ne morem privoščit…..
Saj bosta kupila svoje stanovanje na kredit pa bosta hitro znižal, ko vam bodo npr. nabili obnovo za dvigalo ali pa streho…no če ne bo novogradnja. Potem pa ko bosta imela čmrlja bo pa vrtec (saj ni več subvencij ane… pa pleničke…). Pa bo potrebno kaj hitro imeti malo večje stanovanje …in teh 1700 e se bo porazgubilo… Mi je pa bedno, če rečeš da varčuješ za otrokovo prihodnost sodelavcem v pričakovanju da ti podarijo kuverto, sploh da namiguješ na darila. Če kdo prinese je ok, če ne pa tudi ok. Če kdo kaj da da iz srca in ne zaradi občutka dolžnosti. In le tisto kar se da iz srca se vrne.
Razumem tvojo potrebo in odgovor gospe Lavtižar se mi zdi res odličen. Tudi sama sem v njem našla veliko koristnega zase. Sama lahko sklepam samo nal podlagi lastnih izkušenj, torej tega, kar sem videla pri mojih starših, in v mojem zakonu. Čeprav si želiš, tudi sama sem taka, moža nikoli finančno ne boš popolnoma obvladovala in družinske finance so pač delno tudi taka fluidna zadeva, še vedno sta dva,ki odločata. V vsakem zakonu se zgodi, da en partner kupi kaj, česar drugi ne odobrava. Možje radi kupujejo avtomobile, prehitro, preveč nove, predrage, to je kar klasika. Si kupujejo drage igračke. SO torej še veliko hujše zadeve, pa še vedno ni konec sveta. Sama pri sebi razčisti, da je to neizogibno, in da to preživljaš nekako lažje. Dokler imaš lahko realno podlago, da lahko verjameš,da bo poskrbel zate in za vašo družino, če bo treba, bo vse s redu.
Kot majhno samopomoč pa še vedno lahko odpreš en svoj mali osebni fond, kamor spraviš dvajset evrov sem ali tja, ne ravno zato, da bi se ogromno nabralo, ampak mogoče ti bo potrem lažje pri srcu, saj boš imela nek dodaten občutek varnosti. Recimo, ko on naslednjič zapravi po tvojem 50 evrov preveč, ti spravi v ta fond nekaj denarja, recimo 20 evrov. Tako boš ti kompenzirala bolj kot bo on “zapravljal”. Če bo on veliko porabil za take “potratne” namene, boš tudi tu imela (zaradi tega fonda) manj razpoložljivega denarja, in bo moral tudi za tekoče izdatke sam prispevati nek dodaten znesek iz svoje plače.
Vso srečo!
Tako nesorazmerno draga darila (ja, za moje pojme so ti zneski daleč pretirani, najstniku 200 evrov za rojstni dan????) lahko obdarovanca spravijo v zadrego. Jaz vem, da mene bi in bi mi jih bilo težko sprejet, čeprav imam sicer te stvari razčiščene (ne dajaj, če si tega ne moreš privoščiti, in sprejmi, če ti kdo ponudi pomoč/darilo …).
Jaz bi tukaj obrnila vprašanje – zakaj on čuti potrebo po tako širokosrčnem obdarovanju? Se boji zavrnitve, da ga ljudje ne bodo imeli več radi, si skuša z darili pridobiti njihovo naklonjenost?