Prvič se poslužujem pisanja na forumih.Verjetno je bilo že kaj povedanega na podobno temo. Ne vem sploh kej naj začnem.
Najprej bi rada povedala,da sem poročena 10 let,skupaj sva z možem 15 let.Imava tri krasne otročke.Na zunaj smo videti krasna družina,znotraj zidov pa še zdaleč ne. Težave so se začele že pred leti.Skrbela sem za družino,delala vsa gospodinjska opravila,tudi možu pomagala kar je on štel za moška opravila.Nikoli ni mogel ničesar storiti brez mene,ko sem jaz rabila pomoč me je vedno ozmerjal,češ da so to ženska opravila,da je to moje delo,da sem nesposobna,itd. In tako sem jaz prala,likala,pospravljala,kuhala,skrbela za otroke,jih vozila v vrtec,kasneje v šolo,se z njimi ukvarjala,sedela za mizo in se učila ( to še vedno počnem)z njimi,pripravljala oblačila za naslednji dan,tako otrokom kot možu,hodila v službo ( delam v treh izmenah),tudi trgovina je bila moja skrb,prav tako plačevanje položnic.Zdaj pa vprašanje.Kaj je bilo pa njegovo delo?Mogoče je parkrat na leto postoril kaj okoli hiše.To je bilo pa vse.Jaz pa vse kar sem naredila,nikoli ni bilo dovolj dobro.
In tako leto za letom,vse dokler mi ni predlagal,da bi mogoče imel spolne odnose z drugimi ženskami.Takrat sem seveda naredila cel halo.Ampak me je prepričeval in prepričeval,da naj ne bom tako ljubosumna,da moja ljubosumnost uničuje najin odnos,da njemu to ne bi nič pomenilo,da bi šlo tako rekoč za samo športni sex.Ta tema je bila dnevno na repertoarju.Nikoli nisem imela občutka,da bi bil v seksualnem smislu v pomanjkanju.Vsaj tega ni kazal.Kar pa se tiče njegovega odnosa do mene.Zadnje 3 leta mi ni dajal nikakršnega občutka varnosti,ni se dalo z njim pogovarjat,nikoli me ni hotel poslušati,ni mu bilo mar za moje potrebe,nikoli nisem smela potožit,da sem utrujena,da o poljubih in objemih kar tako ne govorim.Tega ni bilo več.
Potem sem bila pa jaz tista,ki je moža prevarala.Spoznala sem človeka,ki mi je pihal na dušo,vedel je kakšno situacijo imam doma,veliko sva se pogovarjala o stvareh,ki jih moj mož ni hotel slišati.Ta oseba mi je dala občutek,da sem nekaj vredna,da spet nekomu v življenju nekaj pomenim.Vem,da za to ni opravičila,ampak občutek je bil po nekaj letih spet dober.Vse skupaj ni trajalo dolgo.Hitro me je napadla slaba vest in sem po dveh mesecih končala to romanco.Enostavno je bila nekako ljubezen do moža večja,pa čeprav od njega nisem imela popolnoma nič.Nisem vedela kako naj možu povem.Razžiralo me je iz dneva v dan.No na srečo ali pa na mojo žalost se je hitro razvedelo,kot gobe po dežju.Seveda je bil prizadet,ni mogel verjeti,da sem mu to naredila,Saj ga razumem.Odločil se je,da bova vseeno šla z najim zakonom naprej,da mi da še eno priložnost,da teh 15 let ne more kar zbrisati,da me vseeno ljubi in pač poskusiva znova in rešiva kar se rešit sploh da.Nekaj mesecev je bilo lepih.Posvečala sva se en drugemu,bilo je skoraj tako kot na začetku najine veze.Tudi kregala se nisva več.Potem pa kar naenkrat spet luknja.Ne pogovarja se več z mano,žali in me ponižuje,zmerja s kurbo,da si pač drugega ne zaslužim kot to,ves čas poudarja kolk je on dober in da sem lahko sploh še srečna,da je z mano.Zdaj je začel še pred otroci žalit in me zmerjat.Grozno je vse skupaj.Da sem pač sama kriva da je tako.Vsak dan hodi po gostilnah,ne pove kam gre,se kar vsede v avto in odpelje,za otroke mu ni mar,rajši gre s prijatelji,jaz če sem slučajno v službi otroke naprti mojim staršem in gre.
In zdaj me zanima ali je sploh vredno vztrajat in čakat na boljše dneve,pogovorit o tem se noče,je tiho in gleda tv,kadar omenim,da bi blo pametno da se pogovoriva.Pred dnevi sem celo opazila,da si je snel poročni prstan,ki ga prej nikoli ni dajal s prsta.Mogoče si res vse to zaslužim.Ne vem.Ne vidim ene pametne rešitve.Razumela bi,če bi takrat po prevari na tak način odreagiral,ne pa zdaj po skoraj letu dni.

Spoštovani,

v vajinem zakonu je prišlo tako daleč, da ste prisiljeni potegniti črto in narediti bilanco tega odnosa. Bilanco tega, kar ste vložili vanj v smislu dela v skupnem gospodinjstvu in z otroki, delate že dolgo, predstavili ste jo v svojem pismu in govori o tem, da s svojim čezmernim razdajanjem niste zadovoljni. Morda prihajate iz družine, kjer je delo med najvišjimi vrednotami in temu primerno tudi nagrajeno oziroma tisti, ki se razdaja, vsaj upa, da nekoč bo. Če vas prav razumem, pa mož vašega dela nikoli ni dovolj cenil, še toliko bolj ga je najbrž peklilo, ker ni mogel »ničesar storiti brez vas«. In zdi se, kakor da ste zavestno ali pa nezavedno ves čas upali, da bo nekoč opazil ves vaš trud, vse delo, ki zveni prav kot žrtvovanje, saj ste delali (ali morda še delate?) tudi stvari, ki so ne le nepotrebne, ampak za vzgojo otrok (in moža) k samostojnosti škodljive; sami presodite, katere se vam zdijo takšne. Žrtvovali ste se in žrtvovali, dokler mož ni prišel s predlogom o seksu z drugimi partnerkami. Ali bi lahko doživeli še kaj bolj ponižujočega? In da bi vam bilo še huje, ste se sami spustili v romanco. (Želim vam, da bi realno ocenili tisti občutek, koliko ste bili vredni v ljubimčevih očeh; v dveh mesecih je res težko vedeti, ali nismo za nekoga le privlačen spolni objekt.) Verjamem, da je sledilo obdobje z občutki izredno globoke povezanosti, saj sta se z možem znova zavedela, kako močno sta navezana drug na drugega. In zato je moževa reakcija na vašo prevaro prišla z zamikom. Enkrat je morala priti. Koliko ga je strah, da vam ne more več zaupati? Kot je seveda strah tudi vas, da ne morete zaupati njemu. Vse njegovo vedenje kaže, da mu je zelo težko, toda kot odrasel moški problemov ne bo mogel rešiti z molkom.

Vajini strahovi so upravičeni vse dotlej, dokler se ne bosta začela pogovarjati. Problem je preobilje čustev, ki jih v svojem zakonu nikoli nista skomunicirala. Dokler je šlo, je šlo; kot pravite, ste navzven urejena družina. Toda zdaj se je podrl jez in reka čustev, ki niso ubesedena, slišana, razumljena in sprejeta, podira, ruši in odnaša vse pred seboj.

Vajina čustvena bilanca je torej tisto, česar se morata lotiti. Prepričana sem, da se seksualne eskapade, realizirane ali fantazirane, pri vaju sploh ne nanašajo na seks, ampak prav na to neslišanost na čustvenem področju. Ne le, da imata otroke, ampak imata tudi močno medsebojno vez, ki je zrasla iz vsega tistega, kar sta v zakon prinesla iz primarnih družin. To pa niso bile le pozitivne vrednote, ampak tudi marsikatera bolečina, pometena pod preprogo ali potlačena kako drugače. Te bolečine morajo zdaj biti slišane, pa če vama bo uspelo nadaljevati skupaj ali ne. Glede na to, da vaše vabljenje k pogovoru na štiri oči doslej ni obrodilo sadov, vam toplo svetujem, da moža z vso resnostjo in odgovornostjo povabite na zakonsko terapijo. Če nič drugega, morate absolutno ustaviti obračunavanje pred otroki; s tem so izpostavljeni čustveni zlorabi in to se ne bi smelo dogajati ne glede na to, kako sta prizadeta vidva.

Verjamem, da boste svojo predanost skrbi za družino znali obrniti iz zunanjih opravil v doseganje notranjega ravnovesja. To si zaslužite. Ste pa na začetku dolge poti, zato se oborožite s potrpljenjem in prijaznostjo do sebe.

Vi si zaslužite boljšega moža, ne pa otroka, ki mu mora mama (vi) vse k riti prinest. In kaj mu porečete na to, ko vi delate vse in podpirate vse možne vogale, on pa nič, da vam potem še navrže da niste sposobni? Meni bi se strgalo, ne vem če ga ne bi na licu mesta napadla od jeze. Ste mu kdaj rekli, da naj še on sam dela moška dela, in ker jih ne zna, da je nesposoben?! No, mogoče bi mu mogli, da mu vrnete.

Recite mu, da je zato, da ste ga prevarali očitno sam kriv in njegovo obnašanje…samo on očitno ne vidi, ker je prevelik revež, ker nič ne zna sam naredit…

Zaradi otrok da se splača v zakonih vztrajati? Ne hvala, ne verjamem, od možev očitno tako ali tako ni nič včasih, trudit se krpat nek zakon, kjer se trudiš samo ti, on pa ne- ne hvala. Nismo več v srednjem veku.

Nasvet strokovnjakinje je pač na strokovnem nivoju.
V realnem življenju pa se mi pri tebi zelo hecno dejstvo, da še vedno vztrajaš v že davno zavoženem zakonu. Mož, ali tisto, kar je od njega ostalo, ti ne daje nikakršne življenjske opore. Sexal bi drugje, tako rekreativno. Prav nobene razlike ne vidim v njegovem in tvojem rekreativnem sexu. Povej mu to. ……Odločil se je, da ti da še eno priložnost?????? Hahaha, a si malo trapasta, ali kaj?
In seveda, če bi bila jaz na tvojem mestu, bi se ločila že zdavnaj, tudi na papirju in si ustvarila življenje po svoji meri. Takšno životarjenje, ki ga opisuješ ni vredno pokončne ženske.
Kakšna posvetovalnica neki. V smeti s tvojim moškim. Drugega niti ni vreden.

Tvoj zlati možek je navadna pi….! Najprej ti sika da nič dobro ne narediš, potem pa še to….
ja za sunit nekam. Imajo zgoraj prav. Saj tvoj sin če ga imaš pa ne bo nič drugačen do punc, ko zraste, takšen foter takšen sin… mama pa služkinja, zdaj bi pa še vztrajala v zakonih.

Seveda ti je dal šanso ženska, če pa mu tako lepo strežeš. Nasveti so malce nesramni direktni, ampak vseeno ženska odpri oči. Ne bodi služkinja, tvoj mož je nesposoben otrok. Se zna sam umit ali moraš asistirat? 😉
Bože mili kje so se taki vzeli, normalno da se takšni prisesajo na žensko, ampak da bi bili vsaj pol hvaležni, ne ah kje pa, oni še blatijo, da ni nič dobro.

najprej bi se zahvalila gospe Lavtižar za odgovor.Moram povedati,da je dejansko problem resnično v komunikaciji.Ravno danes sem zopet poskusila,da bi se pogovarjal.Povedala sem mu kako sem jaz tudi prizadeta.Ampak enostavno on pravi,da je pošten,da bolj poštenega moža si ne bi mogla najt.Da naj neham silt vanjga,da sem tečna,da samo pametujem,da me ima dovolj,da sem enostavno lahko srečna,da je sploh še z mano.In da sem jaz tista,ki je njega prevarala in zarad tega sem ena navadna kurba,da imam umazan jezik in naj ga že enkrat spravim med svoje zobe.Da če pa mislim bit še naprej pametna se pa lahk samo poberem in grem (k osebi s katero sem ga prevarala).Pa moram povedat,da s to osebo nimam stikov,se ne videvava več,od takrat,se pravi skoraj leto dni ga nisem videla.Ne pomaga nobeno opravičilo,nič.Non stop govori,da bo čas vse pokazal.Dnevno zmerjanje z grdimi besedami.

Da bi šel k terapevtu pa ne.Niti malo se noče potrudit,da bi stvar rešila.Vse kar naju povezuje so otroci.Enkrat mi je že zagrozil,da mi jih bo vzel,danes je celo rekel,da najrajši bi šel,pa mi dajal vsak mesec 300 evrov…to je najlažje.Očitno sem samo še jaz tista,ki se trudi in trudi….pa ne spregleda…bolj ko premišljujem vse skupaj….bolj se mi zdi,da bi mogla it narazen….ampak tega koraka me je enostavno strah….pa ne zaradi mene…zaradi otrok…vem,da sem jim čudovita mati,vem da me imajo noro radi,vedo tudi oni sami,da za njih naredim ogromno,in mi tudi dnevno povejo koliko me imajo radi…možu enkrat nisem še slišala da bi kar sami od sebi prišli do njega pa mu to povedali…pa ga imajo tudi radi…in bolj kot vse me boli to…da bi jim vzela očeta….pa niti ne vzela…saj bo vedno njihov oče…bojim se to,da bi jaz ostala brez njih…čeprav sem jaz tista ki jim nudim streho nad glavo,živimo pri mijih starših…moji mi zelo veliko pomagajo….ker moža večinoma ni doma…ima druge bolj pomembne opravke…vedno….za otroke sem bolj jaz….

še vedno sem obupana….moji prijatelji mi govorijo,da on ni zame….moj mož ima opravke s svojimi prijatelji,povedal mi je tudi,da je bilo govora o tem,kako je lahko še sploh z mano….po gostilnah se govori,da se že ločujeva….jaz za enkrat o tem ne vem nič….

ah…nimam več moči…ne vem kaj narediti….to so vsakdanja vprašanja…..

lep pozdrav

Zaradi otrok vztrajati je nesmisel. Vzeti ti jih pa NIHČE ne more, to so le grožnje, zato se jih ne ustraši! Žal meni se zdi, da zakon razpada in če on ne želi, ti lahko skačeš po trepalnicah, pa ne bo nič. Če že ga zdaj ni doma, kaj misliš, da kasneje pa bo, da se bo kasneje z otroci pa znašel… če so navajeni nate bi te preveč pogrešali, mož se pa tako ali tako ne bi znašel verjetno s tem kuhanjem, pranjem, … vsem kar si ti počela. Saj nič ne zna, kako bi pa potem otroci bili pri njemu? 🙂 Ni variante da bi zdržali. Ne vem kaj te je sploh strah.
Daj daj…. in nikogar ne boš nikomur vzela, tako da je slaba vest odveč.

vritbigasunilatakoj…vem tudi sama…da največji problem bo pri sinovih…ker nikakor ne želim,da bosta taka kot on…dnevno se trudim,da jima razlagam,da takšen nespoštljiv odnos kakršnega ima njun oči…nikakor ni sprejemljiv…starejši se mi zdi,da ga že malo posnema…v večih stvareh…samo godrnja…vse mu moram k rit prnest…svoje stvari ko jih sleče….enostavno vse meče po tleh…tko kot pade…pade…jaz pa poberam za njimi…vem,da sem sama kriva da je tako…

bolj kot premišljam vse skupaj…bolj se nagibam k ločitvi…pa ne vem kako to vse speljat…enostavno me je strah…kaj potem?kako bodo otroci sprejeli?sem v začaranem krogu…iz katerega ne vidim poti ven…kot da ni izhoda…

danes še en dan tak kot ostali….jaz z otroci…njega ni…v bistvu sploh ne vem kam je šel….dobi telefonski klic…in evo 5 minut pa ga že ni…
včeraj mi je še pribil…da je on samski in ima otroke…

sama sem mnejnja da če dva nista za skupaj,je bolje da gresta narazen…ko se vse to zdaj tiče dobesedno mene…in se zavedam,da drugače ne bo nikoli,razen če mojemu naredi en preskok v glavi….si pa sama ne znam pomagat…..

Najlažje se je pobrati in iti. To je dejanje strahopetcev.

Kolikokrat si se že ločil, da to tako dobro veš?

če ne zmoreš iti, pa ostani. verjamem, da vse ženske s tremi otroki, se pač niso sposobne postaviti na svoje noge, saj to veliko stane. lahko se pa v tem odnosu začneš obnašati drugače. Med tvojimi vrsticami sem prebrala, da si za moža nujno zlo in da ima on že novo žensko. to je najbrž dejstvo, ki ga ti ne boš sprejela, dokler ga ne najdeš na njej. ni pa potrebno, da se tega zavedaš. Tudi ni potrebno, da se svojo cagavost kriviš otroke, ki bi jim kao očeta vzela. nismo leta 1950, ampak 2012, najbrž bi vsaj starejši otrok raje ostal pri očetu. zavedaj se, da si v tem odnosu sama in se začni obnašati kot samska ženska. POjdi ven, najdi si prijateljice, zaradi mene lahko tudi ljubimca, razdeli delo med otroke, ki niso več tako majhni. pokaži, da si človek, ki zna obraniti svoje dostojanstvo. Ker v teh zapisih se bereš kot predpražnik, v katerega si vsak obriše čevlje.

Hja, če bi bilo tako lahko, bi bila večina že ločena.

Lilypu nima kaj izgubiti, pa se še vedno boji ločitve.

za Lilypu – seveda si znaš sama pomagati, saj vsaka odrasla oseba si mora sama pomagati. Če boš čakala, da bo kaj ukrenil mož, ki ga nikoli ni doma, boš čakala zelo dolgo. On si je izbral, da rajši odide stran kot pa bi kaj reševal.